Zbirka vseh sonetov zapisanih na poljanah.

  • Share/Bookmark

Komentarji

  1. 1
    prostepoljane
    25.05.2010 ob 00:15

    Zajete vsebine 2008 iz:
    PPS SONETI + Klepet 1, 2, 3 in 4

    (copy-past by ~ nagajivka ~)

    ~~~

    bin

    20.07.2008 ob 00:04

    Nisem še niti dobro ust odprl,
    že nagajivka mi izpolni želje,
    ne ve, kako veliko je veselje,
    od same sreče bi jo kar požrl.

    Zdaj tukaj se bom na ves glas zadrl,
    Vilinček slišal me bo tja v Celje,
    pa glava moja tuhta že in melje,
    se zaradi tega bom v peklu cvrl?

    Naj bo kar hoče, tu bodo soneti,
    v boljši in v slabši luči stali,
    pač kakor znali bomo mi, poeti,

    z njimi sebe bomo, druge obdar´vali,
    nekdo bo boljši, drugi slabši z leti,
    a dobrovoljni bomo vsi ostali.

    (by Bin)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    20.07.2008 ob 00:17

    Mehkoba dveh teles kot lipovina,
    prepletenih med seboj v zarje soju,
    je bistvo njuno spajala v spokoju,
    kjer v esenci je doma biserovina.

    Se Venera rodila bo iz morja
    posebej zanju v žar vseh njunih let,
    ko drhtela bosta ujeta v en preplet
    in v negibu začutila utrip obzorja.

    Domači otok sveto zatočišče,
    z objemom melodije se dotakne
    kar duša v duši vedno znova išče,

    svetloba biva tam, se ne umakne,
    v temó nasuje biserov prgišče,
    minljivosti trenutka stol spodmakne.

    Šepet sozvočje večnosti obišče.

    (by nagajivka)

    ~~~

    VILINČEK

    18. julij 2008 ob 17:25

    Prebiram vrstice, pobiram se z dna…
    Pač včasih težko je. Ni sreče vsak dan.
    Pa vendar le iskra… že nese me vstran,
    ovijem se z glasbo… zaplešem sama.

    Nasmeh se razširi. Zapojem la la,
    izbrišem vse sivo, da svet je opran.
    Le košček si vzamem, dotik mojih sanj,
    kot morje se zliva mi vse do srca.

    Ta tok harmonije… neskončnih globin,
    ki veže me nase in stran ne želi.
    Pobožam lepote teh drobnih stopinj,

    kjer sonce sprejela sem v svoje oči.
    Trenutek ustavim, spet plešem z njim,
    v nebeški objem, ki na ustnicah spi.

    (by Vilinček)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    19.07.2008 ob 00:42

    Ustavim trenutek, ga božam z dlanjo,
    nebeški dotik me dviguje od tal.
    V srce si ga vtisnem, da tam bi ostal,
    ujamem trenutek, v naročje mehkó.

    Z njim diham in plešem zaprtih oči,
    glasba kar sama od sebe se speva.
    Korakov ne štejem, melos veleva,
    usmerja premike mi sredi poti.

    Trenutek ni vsak le bleščeč in svetál,
    a vsak, ki je dan mi, je vse kar imam.
    Pritisne me k tlom ali dvigne od tal,

    ko sama sem z njim, ga nikomur ne dam.
    In kadar je siv, neprosojen kristal,
    le v sebi lahko mu sijaja dodam.

    (by nagajivka)

    ~~~

    MIJAU

    19.07.2008 ob 11:30

    VRBA

    O Vrba, srečna, draga vas domača,
    kjer vikend sem zgradil na domačiji.
    Tako postal sem kmet čist’ po noriji…
    (drugje parcele kupit’ se ne splača).

    Kot mlad, sem tudi jaz bil hipik,
    takrat, ko so me starši dali v šole.
    Pozneje v službi imel sem nekaj smole,
    zdaj prašiča si redim in nekaj pipik.

    Prijatelj mi speljal je mojo Mico.
    Na domačiji zdaj sem sam ostal
    in uporabljam žuljavo desnico.

    Le kakšni stari milionarki bi se vdal:
    kupil bi vilo in obdal jo z žico,
    pri Triglavu pa vse bi zavaroval.

    (by Mijau)

    ~~~

    VILINČEK

    20.07.2008 ob 13:44

    Odprla se stran je, se piše sonet.
    Te nekaj zagrabi … Še ti bi zapel.
    Izbereš si ritem, poskočen in smel.
    Že nizaš si stavke, na šest in na pet.

    Slediš tisti glasbi, si jemlješ zalet.
    V srce se ti zliva … te zven je prevzel.
    Ne veš, kam odneslo bo tale napev,
    a nekaj pred tabo, odpira ti svet

    in vleče te vase … nikdar na ukaz,
    ko čutiš svobodo, bi z vetrom dirjal.
    Četudi vihravo, a s soncem čez pas,

    ker dobra nam volja ne išče težav.
    In ko že pri koncu, še sežem do vas,
    da v dan, ki smehlja se, vam pošljem pozdrav.

    (by Vilinček)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    20.07.2008 ob 15:46

    Nadahnjeni poletni ritmi reggae
    so me prestavili za hip tja k morju.
    Se v mislih svojih odpovem pogorju,
    naj drugič pridejo na vrsto bregi.

    Povabim vas s seboj. Ste v zadregi?
    Ma ni ga lepšega kot na obzorju,
    slanem, morskem, ne doma v lavorju,
    se odpovedati vsej težki vpregi.

    Ko te predramijo iz sna škržati
    in jim prisluhneš kaj ti govorijo,
    bi kar za vedno tam želel ostati,

    z valovi zjutraj peti melodijo.
    Ko se upočasnijo vsi obrati,
    te šum morjá napolni s harmonijo.

    (by nagajivka)

    ~~~

    bin

    20.07.2008 ob 19:34

    Ko bi v sonetu mogli se prepirat,
    sloves prelepe pesmi bi izgubil,
    kdo ve, morda bi ga nihče ne vzljubil,
    nihče bi z njim ne želel paradirat?

    Zato pa jivka, ne me provocirat,
    ki sem od nekdaj te v verzih snubil,
    te virtualno tisočkrat poljubil,
    ne se prosim, name zdaj zadirat.

    Naj bo sonet naprej še za ljubezen,
    za močna čustva, žalosti, zvestobe,
    saj človek, če je le prav malo jezen

    ne more skriti svoje tihe zlobe,
    je bolj trd, morda bi rekli trezen,
    le to študira, kam bo zasadil zôbe.

    (by Bin)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    20.07.2008 ob 22:17

    Veš, da ne derem tako se zares.
    Na žalost je tak pač moj stil za humor.
    Na znotraj sem blaga, navzven kot teror,
    beseda nagaja … a vse je le ples!

    Je iskra življenja kot véliki kres,
    na vse strani šviga, nas vodi v ponor,
    glasnó šepeta, da ne mara zavor.
    V navidezni jezi nasmeh do ušes,

    razleze se mi kadar malce rohnim,
    v sebi ne čutim zamere nobene,
    prav vse vas ‘mam rada, jo v igri delim,

    ljubezen skoz’ glasbo nikdar ne ovene.
    Z nasmehom v srcu že dolgo živim,
    tud’, če nad mano so sive koprene.

    (by nagajivka)

    ~~~

    VILINČEK

    21.07.2008 ob 13:18

    Z nasmehom v sebi res vedno živi,
    tud’, če nad njo so kdaj sive koprene.
    V čad se prav kmalu svetlobe odene,
    z nasmehom na licih naprej odhiti.

    So kakšne skrivnosti? Morda pa jih ni!
    Sama z življenjem napolni si vene,
    Z veseljem v očeh in volje jeklene,
    ne sencam oblakov in niti temi,

    pusti ne do sebe. Ker dolgo že ve,
    da vsak si je sam svoje sreče kovač.
    Predajat zameram … se jezi ne sme,

    naj hitro sprašijo iz njenih se hlač.
    Še manj, da bi dela … jih v dušo srce,
    saj pesem igriva je njen korobač.

    (by Vilinček)

    ~~~

    VILINČEK

    21.07.2008 ob 13:56

    Ali drugačna je BINA narava?
    Mislim, da ne! Se le dela kdaj taki.
    V pokončni, da drži bi peli koraki,
    v mogočnejše tone, kdaj pač zatava.

    In spet ves mehak, v pesem zaplava,
    v glasbi prenežni, kot puh so oblaki.
    Mar je zato, ker ne iščem v napaki,
    njega zdaj biti? Preveč sem sanjava?

    Kdo bi to vedel? Ne dam si bremena.
    Ga raje pobožam, za ščepec sladkam
    in mu potrosim, le tista semena,

    da malo navihan prileze na plan
    in ves vabljiv, kot sladkorna bi pena,
    z nasmehom na licih, krasil nam to stran.

    (by Vilinček)

    ~~~

    VILINČEK

    21.07.2008 ob 12:45

    Moj vikend, ni neslo daleč od hiše;
    piknik, prijatelji in vse ostalo.
    Jelo z veliko se žlico … po malo
    A, s tako le hvalo, bi morala tiše.

    Teden zdaj nov, se športu zapiše,
    da vse pokurim, kar je obležalo.
    Da tisto odveč, bi kmalu pobralo,
    kolo, trampolin in hrib se mi riše.

    Nekaj od tega si moram ukrasti,
    da zrla bom v svet, spet z dušo oprano.
    Tako ti je to, če padaš v pasti,

    ko te omamlja in zvabi z ukano
    z vonji prevzema, da v tvoji zdaj lasti,
    tam v želodčku, si poje ubrano.

    (by Vilinček)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    22.07.2008 ob 20:10

    Spesni nam, Vilinc, še kakšen akrostih.
    Bi za “mušter” tu lahko za vzorec “stal”,
    kakor muza nas bodril, navdihoval.
    Ne! Dokler ga ne zagledam, ne bom tih!

    Si želim naučiti se ujet’ svoj stih.
    Ni važno, če kdo bo skrpucala bral,
    ki bi moj jih vajeniški prst skracal.
    Da le mozeg vznesen gre na prepih!

    Dokler navdušenje mi v žilah bije,
    naj prepevam, plešem, z vami zaživim
    in vse doklej se duša v mir ne izlije,

    naj se spajam s poezijo in učim,
    da žarek sonca v nov nam dan zasije,
    podarí nasmeh … še preden se zbudim.

    (by nagajivka)

    ~~~

    bin

    22.07.2008 ob 22:05

    Kaj manjka binu, da bi bil poet?
    Morda je to prav tisto, česar noče,
    srce nesrečno in v njem bitke vroče,
    noči brez sna, le žalost spet in spet?

    Nekaterim zdi se tak naš lepi svet,
    da vsak lahko počne prav to, kar hoče,
    da česa ne imel bi, ni mogoče,
    tak v past svobode svoje je ujet.

    Ne, nočem tega! To pač ni moj stil!
    Ne bom pehal se le za »biti«, »imeti«;
    ne bom sanjaril dobrih škratov, vil,

    mi v svojih mejah je dovolj živeti,
    zaupal bom le v moč naravnih sil,
    s svojo glavo se učil bom peti!

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    22.07.2008 ob 22:05

    Zastavil sem sonet nezvočnih rim,
    a kam naj stlačim tale enajsterec,
    ga vlačim sem in tja kot konjederec,
    glej, tiste prave štime ne dobim.

    Z vsem srcem trudim se in se potim,
    preštevam merim kakor zemljemerec,
    preklinjam kot najhujši krivoverec,
    tja v kot bi vrgel list in rime z njim.

    Sonet pač mora imeti dober zven,
    soglasnik tam na koncu ni ta prav,
    Z desetim zlogom vedno “pridem ven”,

    enajstega pa skril sem v rokav.
    Ne bom se trudil več, ker sem prelen,
    če kdo me bo opljuval imel bo prav!

    (by Bin)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    “MAGISTRALA”

    Prišel je čas slovesa dragi bratje.
    Pravijo, da moram gret, zato pač grem.
    Zakaj ves čas odganjajo, zdaj vem,
    od tu Vilinc me in ostali škratje …

    So d’jal, da pot pod noge moram vzeti,
    moj dom odslej bo siva magistrala.
    Šele tedaj bom p..esnica postala,
    k’ sonet mi dano bo na cest’ dož’veti.

    Poeti vrli … res prisrčna hvala,
    za vse napotke, misli, navodila.
    Prav vse razumem kar sem tu prebrala,

    odslej po hitri cesti bom hodila,
    da bi se le naučila, vse bi dala,
    akrostihe pisat in sonetni venec.

    Težák je lajf umetnika, Slovenec!
    So d’jal: »držati moraš se pravila,
    da magistrala da ti svoj prvenec!«

    (by nagajivka)

    ~~~

    VILINČEK

    23.07.2008 ob 00:55

    Kaj reči tej Jivki? Da vražja je vsa?
    Kdo je krojil jo, po svoji podobi?
    Vem, da morbiti se to ne spodobi:
    a družba me njena, spet meče na tla.

    Vse težje se vstajam, iz samega dna.
    Še težje takrat, ko v tejle sem sobi.
    Pri škratih morda, bila je na probi?
    Ker malo me boža, še bolj pa žgečka.

    V srce in pa dušo pošilja nemir.
    Ni še dokazov, imam jo na sumu.
    Smejalni je poper nasula v izvir,

    ker se predajam njegovemu hrumu.
    Ji roko podaja, morda sam hudir?
    Tole še možnost, imejte na umu.

    (by Vilinček)

    ~~~

    VILINČEK

    24.07.2008 ob 12:15

    Za Bina:

    Svobodno me nese, čez širno nebo;
    sem zračno znamenje, sanjavi vodnar.
    Pa vendar devica, še moj je vladar,
    ta me prizemlji in mi daje telo.

    A tudi med ognji… vrti se kolo,
    ko konja mi leta, prižigajo žar.
    Če preveč razgori, mi dan je nov dar,
    prinaša jo vidra, ki ljubi vodo.

    Sem voda in zemlja…sem ogenj in zrak,
    vsega po malem, se v meni nahaja.
    Je včasih v razumu, spet v sanjah korak;

    na vseh se straneh moja duša napaja.
    Umirjena nežna in znova čez prag…
    divje me nese…če dan me osvaja.

    (by Vilinček)

    ~~~

    VILINČEK

    24.07.2008 ob 13:16

    Za Mijaua:

    Ne sipaj pepela, če ti ni treba,
    če vase pogledam, pač trma sem kdaj.
    A znova premislim, ozrem se nazaj.
    Res, da ni nuja… a žene potreba,

    vse kar je tisto: nebodigatreba
    da v sebi razčistim… ZATO in ZAKAJ
    in znova vsa svetla se vračam v raj
    z dušo goloba, do svojega neba.

    Tako ti je to… da včasih po svoje,
    nas vlečejo misli, morda le moment…
    ki te objame, ko v tebi se poje.

    Kot vtihotapil bi se vate en šment,
    tisto tvoj jaz in navdušenje tvoje,
    ki nosi v sebi en droben akcent.

    (by Vilinček)

    ~~~

    mijau

    24.07.2008 ob 16:42

    Velikokrat sem sanjal ženske krasne,
    Idealne so bile in večno mlade.
    Lepe sanje pa mi vedno kdo ukrade
    In jutro vedno sanje mi ugasne.

    Ne bi mi mogel nekdo tu pomoči?
    Če dal bi mi od Banderasa postavo
    In nanjo posadil Mel Gibsona glavo,
    Cepil bi zraven še dve srci vroči,

    In ljubil bi potem kar vse od kraja.
    Mi še Julio Iglesias bi zavidal.
    Imel bi vse, kar manjka mi do raja.

    Jezni Commonsense ves zelen bi ridal,
    Ali pa klel, ker mu drugi jih osvaja.
    Upam, da gradov v oblakih nisem zidal.

    (by Mijau)

    ~~~

    bin

    24.07.2008 ob 22:23

    Mladim pesnikom

    Zaupal vam bom iz izkušnje svoje,
    za sonet se moraš prej “opeti”,
    ne s prsti, računalom zlogov šteti,
    v srce si spusti ritem, da zapoje.

    Kdor bo z obliko vodil hude boje,
    temu ne bo, ne more mu uspeti,
    srca globine drugim razodeti,
    radosti, bolečine, sreče svoje.

    Ne veš kaj jamb je, kaj trohej pomeni,
    kje enajsterec črpa melodijo,
    prodaj besede vse po isti ceni,

    naj kritiki gojijo teorijo.
    Poet sledil bo le ideji eni,
    življenje svoje zliti v poezijo.

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    29.07.2008 ob 22:45

    V tem predalu pajek bo zapredel,
    prav kmalu nam veliko pajčevino,
    prekril bo z njo vso našo zgodovino,
    in na sonetih tolsto muho jedel.

    Čez mnoga leta nihče ne bo vedel,
    za ta naš kraj, za pesniško dolino,
    morda v njem zazrl bo praznino,
    le kupček črk, ki nanje prah je sedel?

    Igrive so nam misli sred poletja,
    sonet pa rabi čustva, globočino,
    vonj drobnih cvetk in nežne ptice petja,

    da se zbudi, pritisne z vso silino,
    ki nas pripelje tja do razodetja,
    ko zven besed prekaša violino.

    (by Bin)

    ~~~

    VILINČEK

    30.07.2008 ob 01:15

    Namenjam vam pesem, en droben sonet.
    Je brez razloga, kar nekaj me žene.
    Besede preproste… nič zapletene,
    iz srca vznikle, kot traniški cvet.

    Ko duša zapleše, prelep mi je svet.
    Kapljica vsaka, me v nežnost odene.
    Kar čutim v sebi… mora iz mene:
    Naj sonce vas greje in ne le komet.

    Ker ste ob meni, prijatelji moji.
    Kot žarki ste dneva in zvezde noči.
    Če mi spodrsne, že tu so povoji…

    celijo se rane, nič več ne boli.
    Toplina me greje… Kot na prisoji,
    metulji lovijo se v moje oči.

    (by Vilinček)

    ~~~

    VILINČEK

    30.07.2008 ob 20:30

    Dišiš mi v nebo (sonet)

    Ne rabim veliko… pa saj to že veš.
    Že s pikico piko, pričaraš nasmeh.
    Jih rišeš v črno? Ne! To bi bil greh.
    Preplašil bi srno… le bele mi smeš.

    Zasvetim v rumenem… še bližje mi greš.
    Dve duši v enem, na istih sva tleh.
    Se mavrice branim? Ne! Polnim si meh.
    Ko s srečo se hranim… lahko me poješ.

    Ti znova nagajam? S peresom žgečkam?
    Se malo razvajam, ker všeč mi je to.
    Še tebi jo nosim… še tebi jo dam:

    Brez hvala in prosim. Ne bova tako.
    V dišavah poletja… preveč te imam.
    Kot vonj bil bi cvetja, dišiš mi v nebo.

    (by Vilinček)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    31.07.2008 ob 03:56

    Saj veš tudi ti … ne rabim veliko,
    da vame prikrade igriv se nasmeh.
    Življenje me vodi po čudnih poteh,
    na vsakem križišču riše mi sliko.

    Vzorce ti spletam v togo repliko,
    zvenijo mi zdaj kakor počeni meh,
    že metrika moja se sliši kot kreh,
    ko tkem jo v sonetne forme obliko.

    Nikoli duha ne da se ujeti,
    on živi tam, kjer igrivost domuje.
    Če stokrat bi moral znova začeti,

    začel bo! Mladosten pač rad raziskuje.
    Z vetrom zajadra, a le brez vajeti,
    najraje tam, kjer svoboda domuje.

    (by nagajivka)

    ~~~

    VILINČEK

    6.08.2008 ob 13:12

    Nalaho se dotikaj me s peresom,
    zasanjanim, med kapljice medene;
    v lepotah, ki pronicajo skoz stene,
    v soju duše, s srcem in telesom.

    Naj z njimi spletem večni stih nebesom;
    usločena v ugodju sladke pene,
    ko zlivaš se v mavrične pramene
    in mamiš me z rahločutnim plesom.

    Očarana med rajskimi vrtovi,
    zadiham s tvojo sapico miline,
    ko veževa ljubezen z mostovi;

    čez sinja jadra sončeve širine,
    prepitih z nje dišečimi sokovi,
    da sprejmeva jih v svoje korenine.

    (by Vilinček)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    DANES SEM GALEB

    8.08.2008 ob 12:43

    Ves dan preletavam sinjo modrino,
    lebdim nad valovi in pojem “kev-kev”…
    Razume mar kdo ta izlačnjen napev?
    Seže morda ta moj krik v daljino?

    Krila razpnem, se dvigujem v višino,
    mi jugo prinaša bučanja odmev.
    Lesket me vznemirja, ples sonca odsev,
    spuščam se k njemu, pobožam gladino.

    O morje prostrano, ki me napajaš,
    o morje, ki ljubim te, s tabo živim.
    S svojo skrivnostnostjo ti me opajaš,

    od vsega kar nudiš lahko se učim.
    Se peniš, šepečeš, z modrino zavajaš,
    ko butaš ob skale … bonace želim.

    (by nagajivka)

    ~~~

    VILINČEK

    8.08.2008 ob 15:47

    V objemu sem glasbe… še dan je ves tih…
    Le tam, kjer so prsi, v odsevih neba,
    vibrirajo strune, med pesem srca,
    ki poje z galebi in nosi njih stih.

    Ugrabi me vase… že slišim svoj vzdih…
    Na krilih svobode, z vetrovi morja,
    med sinjimi polji, zdaj duša igra,
    ki daje mi tebe in dela prepih.

    In že me odnaša… v svetove brez mej…
    spet z roko v roki, po stezah s teboj,
    do mavričnih lokov, nebeških alej;

    da v dlani poljube bi štela v nebroj,
    ki z usten jih lepim, da pošljem jih v dej,
    ker zate sem tvoja in zame si moj.

    (by Vilinček)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    9.08.2008 ob 01:27

    ŠKRŽATNI

    Le ena me pesem v nov dan prebudi,
    zborček že zgodaj mi budnico poje.
    Kvintet je? Oktet? Nonet, al’ vse troje?
    čri-čri-čri-čri-čri-čri-čri-čri-čri-čri-čri.

    Prisluhnem škržatom, pomanem oči,
    gledam na uro, pomislim na dvoje:
    K sončnemu vzhodu? Al’ sanjam naj svoje -
    kar spet mi nasula je draž te noči?

    Potem se odločim, tako naredim,
    da vstanem pokonci, dam soncu pozdrav.
    Ob zarji mogočni si dušo pojim,

    zaplavam v bonaci, popijem kakav.
    Ob trenju njih krilc spet ponovno zaspim,
    odsanjam do konca, sanjač sem zvedav!

    (by nagajivka)

    ~~~

    VILINČEK

    12.08.2008 ob 00:44

    So sanje rubini… so več kot zlato,
    kadar želim si in v sebi te hočem.
    Brišem razdalje, te vonjam po vročem,
    ker v meni odpira se tretje oko.

    Tam v čutih brstiva… tam vežeš me z njo,
    da ne pozabim, ker tega še nočem.
    Ne še oditi. Naj v srcu ne jočem,
    ko dajem se tebi z ljubeznijo vso.

    Da si v svetlicah zbudiva drhtenja,
    na krilih metuljev, v polnosti nje.
    Ko se loviva… odpirava vrenja,

    še bolj se razlivaš mi v dušo – srce.
    Z njih se rodijo sadovi življenja,
    ki v soncu rdijo… zorijo za te.

    (by Vilinček)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    12.08.2008 ob 00:52

    DANES SEM PRIVEZAN ČOLN

    Morje prostrano v neskončnih valovih,
    v zalivu pa majhne je pikice sled.
    Je pika kot jaz, kadar sem brez besed?
    Čoln zasidran? Privezan? V okovih?

    Odrešim takoj se! Zbežal bom po rovih,
    da tok bi ponesel v neznani me svet.
    Prepustil bi valu se, nisem rad vpet,
    odvrgel skrbi, moči nabral novih.

    Saj le za trenutek, za en kratek hip,
    odplul bi zdaj tjakaj na sredo morja,
    da spet bi okusil odveza utrip.

    Če s sidrom izvlekel bi težo gorja,
    ne bil bi enak prav vsak moj nagib,
    ne vlekla utež bi me vse tja do dna.

    Mar smem zdaj zapluti za jato teh rib?

    (by nagajivka)

    ~~~

    VILINČEK

    14.08.2008 ob 02:02

    Ne dajva besedi, da drugi pomen
    bi rasel za naju v globinah srca.
    Odpriva plodove rojene za dva,
    da segla v sredico bi njenih semen.

    Ne iščiva zanjo si novih imen,
    da v njih ne usahne studenec želja.
    Četudi se zbirajo v kapljah solza,
    bo kmalu vzklila spet sreča iz ven.

    Ko vanjo se zlije na tisoč darov,
    z glasbo božanstev se duša poji.
    Kot bi pršele z mogočnih slapov,

    zaplešejo iskre… Za njih ni smeri.
    Le z njo, se dotaknil boš mojih vrhov,
    ker v njeni podobi žarijo oči.

    (by Vilinček)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    16.08.2008 ob 02:08

    LUNASTO-MESEČEV

    Porodi se iz morja žareče na plan,
    med vzhajanjem biserne barve prelije.
    Z žarečo kroglino na nebu zasije,
    mi oznanja, da noč ima moč, že čez dan.

    Ko po svodu drsi ta planet obsijan,
    ga sonce v srebrno svetlobo ovije.
    Redkokdaj tu ga oblaček prekrije,
    medtem, ko po orbiti kroži vpeljan.

    Če brskam in iščem najlepše spomine,
    prikličem v misli si sliko odseva.
    Posebni so čari morjá mesečine,

    leskét na valovih srce mi ogreva.
    Na tisoče lučk z osoljene gladine
    iskrivo zapleše v crescendu napeva.

    Očara, začara, privablja v višine,
    magnetna prelivnost polslišno odmeva.
    Zlit zven mesečine mi vzbuja skomine.

    (by nagajivka)

    ~~~

    mijau

    16.08.2008 ob 17:45

    Vilinka, to je čisto mimo,
    da mešaš me med poznavalce.
    Jaz tu in tam napišem malce
    za šalo kakšno kratko rimo.

    Res, včasih pa kako dlje zavlečem,
    če zgodba od mene to zahteva.
    Potem se vleče kakor kurja čreva,
    preden zaključno jaz besedo rečem.

    Taka je, recimo, o zlati uri,
    ki padla revežu je v stranišče,
    ker ni privezana bila na žnuri.

    Kaj se zgodi, preden jo poišče,
    pa kako nazadnje se razkuri
    in ni ga več nazaj na prizorišče.

    (by Mijau)

    ~~~

    VILINČEK

    26.08.2008 ob 10:05

    Presilno igra … (sonet z refrenom)

    S solzami v očeh se dotikam neba,
    ki željno lovijo se v rožnati pram.
    Ne boj se… Ni žalost… Preveč se poznam.
    Le to kar doživljam… vso polnost srca…

    v mogočnosti svoji, presilno igra…
    ko v žarkih ljubezni zasiješ v moj hram.

    Na krilih kresnic bi te nosila tja,
    kjer vroči poljubi zanetijo plam.
    Ne boj se… Ne žgejo… Ker žgati ne znam.
    Le to kar je v duši… ta himna za dva…

    v mogočnosti svoji, presilno igra…
    ko v žarkih ljubezni zasiješ v moj hram.

    Globoko si v meni. Ne pojdeš drugam.
    Četudi bom daleč, a vedi da sva…
    Kam nese me danes? Je važno do kam?

    Ne bova kalila si lepega sna.
    Kot včeraj… Boš jutri… Preveč te imam!
    Ta zven, ki ga slišiš… Je pesem morja…

    v mogočnosti svoji, presilno igra…
    ko v žarkih ljubezni zasiješ v moj hram.

    (by Vilinček)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    27.08.2008 ob 00:55

    Želim se zdaj poletju zahvalíti,
    mi pregrelo je kosti, telo, duha.
    Tam ob morju res počutim se doma,
    kjer topli žarki sonca vame zliti

    in koder vetrc blag, ki zna sprostiti,
    sol poženejo v krogotok srca.
    V raju tem poplesovála bi do sna,
    povezana z divjino v eni biti.

    Začutim vsega stvarstva povezave:
    naj pesnim za drevo ali pa kamen,
    živali, bitja … vsi del smo narave.

    Opevajo soneti večni plamen,
    vsegá, kar boža duše nam sanjave
    in kar nas požgečka kot lasni pramen.

    (by nagajivka)

    ~~~

    VILINČEK

    28.08.2008 ob 10:56

    Pošiljam toplih žarkov ti na rame;
    v svetlobi sonca, svoje srčne hiše.
    Igriv nasmeh na obrazu se izriše:
    Ne bom! Ne bom tehtala jih na grame…

    Ker vem, da duša z dušo se ujame…
    Trenutki lepi, pravljične omame;
    čarobne sanje, čas ti ne izbriše.
    Vse tisto kar v globine se zapiše:

    Čarobnost njih naj te v naročje vzame…
    Ker vem, da duša z dušo se ujame…
    In če boš čutil v sebi dih osame,

    naj z nežnostjo objamejo te krila;
    brž zlezi iz poštirkane pižame…
    Ovijejo te mehko kakor svila.

    Je le pogled iz moje panorame,
    pod njenim sijem sem oči pustila…
    Ker vem, da duša z dušo se ujame…

    (by Vilinček)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    29.08.2008 ob 23:04

    LOČILNI SONET

    Se vejica piki je pritožíla,
    ker repek ima za razliko od nje.
    “Je repek koristen! Le naj se to ve!”;
    pik’ca je vejico potolažíla.

    Pa se je vej’ca tako odločíla,
    (sta strinjali s tem se ločili obe),
    da še pomišljaj in apóstrof ležé
    v družbo bo vejica si povabíla.

    Se potlej pridružil je še zaklepaj,
    podpičje, vprašaj, pa tudi dvopičje.
    Če dalje naštevam: prišel je klicaj

    in se postavil pred njihovo obličje!
    Pod črto se skrival je še_podčrtaj,
    pr’jatli za vedno! – pravi tropičje …

    (by nagajivka)

    ~~~

    mijau

    30.08.2008 ob 08:31

    So kregala se ločila, kdo več velja;
    vsak od njih hotel prvi je biti.
    Glasovi so njih bili srboriti,
    ko Nagajivka mimo njih je prišla.

    “Kaj pa se tukaj med vami dogaja?”,
    jezno je bliskala izpod obrvi.
    “A vsi bi hoteli tu biti prvi?
    A zato je sedaj tu takšna graja?

    Vedi ti jezni, hudi klicaj
    in pa ti, zmeraj trmasta pika,
    pa tudi ti, dvomeči vprašaj,

    kaj od vas zahteva omika!
    Sedaj vas vse skupaj vabim na čaj,
    a kdaj vas uporabim? Odvisno od jezika.”

    (by Mijau)

    ~~~

    bin

    30.08.2008 ob 22:58

    Le kdo bi si mislil, da to se zgodi,
    da komu sploh pade v glavo ideja,
    vejica majhna je, ni kakor veja,
    povedi naj loči, nikakor ljudi!

    Bogastvo je naše, tako se mi zdi,
    v tem, da se drugim nihče ne podreja,
    svobodno modruje ali pa “bleja”,
    kdor včasih predava, se včasih uči.

    O vejicah, pikah, drugih ločilih,
    so modri ljudje nam že govorili,
    spisali knjige o strogih pravilih,

    (vendar so se tudi oni motili).
    Kadar zajadra na pesniških krilih,
    besede v kalup naj nihče ne sili.

    (by Bin)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    31.08.2008 ob 22:44

    S Savice prek’ Komne, Sedmerih jezer,
    naprej mimo Doliča tja do Planike,
    prek’ Velega polja, čez ostre robnike,
    prelepe je hribovske ture primer.

    Pa malo postaneš, povprašaš za smer,
    pokljuški gozdovi kot žive so slike,
    planinci veseli in polni omike,
    v dolino se vračajo tja pod večer.

    Tam góri za kratek trenutek pozabiš
    iz meglenega kotla vsakdanje skrbi,
    moč si nabereš, v dolini jo rabiš.

    Mogočno gorovje ponižnosti uči,
    ko v steno strmiš, se obnjo postaviš,
    odmeva le pesem … preprostih reči.

    (kombinacija 12 + 11 zložnega poizkusa)

    (by nagajivka)

    ~~~

    VILINČEK

    17.09.2008 ob 01:33

    Uf teorija. Le ta me zanaša… 11
    Težko mi gre v glavo. Ker je vse na posluh. 12
    Ko gre za učenje, sem mali lenuh. 11
    A vendar na tiho se vest mi oglaša. 12

    Da bi vsaj malo… pri sebi se vpraša. 11
    Na srček si trkam. A ostaja mi gluh. 12
    Kaj rata, pač rata…Kam vodil bo duh? 11
    Že v svoje me vode, svobodno odnaša. 12

    Morda kdaj brez ritma, tudi brez stila?11
    Priznam, da sem v dvomih, priznam da kdaj niham. 12
    Ko me ugrabi vsa nežna in mila…11

    Ker kadar sem z glasbo… spet lažje zadiham. 12
    Boža, me neži, nadeva mi krila… 11
    da vse tja v višine… se zvezdam nasmiham 12

    (by Vilinček)

    ~~~

    bin

    2.09.2008 ob 21:33

    Sonetu najbolj pristoji enajsterec,
    ta zveni, kakor mora pesem zveneti,
    tako so učili nas naši poeti,
    dvanajsti naj zlog požre zlogožerec.

    Na začetku je najprej dvojni četverec,
    nato se dva trojčka hotela bi vzeti,
    ko v skupni sonanci želita zveneti,
    združita se v deljeni šesterec.

    Prav nič pa ne paziš na jambe, troheje,
    kje teža besede se raje nasloni,
    rima se sklada, da srce se smeje,

    za njo res ti vsakdo lahko se prikloni,
    le ritem je neslo tja nekam med veje,
    kot davno mikavnost stari matroni.

    (by Bin)

    ~~~

    VILINČEK

    12.09.2008 ob 16:03

    Počasni so prsti, ne gre več naprej.
    Pesmi, vsa branja … razbijam si glavo:
    Kak´ naj spet stopim v vašo postavo?
    Vas več ne dohajam, vaš glas je brez mej.

    Po svoje se trudim, da sežem do vej.
    Da bi zadela me rima taprava.
    A tukaj me spremlja še ena težava:
    Ločila, ločila … Si rečem:”JUHEJ!”

    In vse ostalo? Kje so vsa znanja?
    Za šolskimi vrati so se izgubila.
    Od vsega le malo se mi še sanja.

    Tam na podstrešju… Morbit´so se skrila?
    Naj jih poiščem? Na nova iskanja?
    Da bi lahko se z vami iskrila.

    (by Vilinček)

    ~~~

    bin

    15.09.2008 ob 19:11

    Poslušam žuborenje bistre vode
    to, gorskega potoka nežno petje,
    ko iznenada pride razodetje,
    ta zven nekomu udarec je usode?

    V hipu se podrejo vse zablode,
    drugačen je pogled na gore, cvetje,
    prepričan nisem v svoje več početje,
    postanem hlapec svojega oprode.

    Za vsak naš dih in vsako željo našo,
    nekdo plačuje s svojo bolečino,
    kot trava plača kravi sladko pašo.

    Smem terjati le sebi domovino,
    le sebi vzeti sladko mlečno kašo,
    in biti drugim rabelj z giljotino?

    (by Bin)

    ~~~

    VILINČEK

    16.09.2008 ob 15:21

    Kam tečejo reke? Kam misel beži…
    kadar nam duša o sreči prepeva?
    Vsak lep trenutek se v radost odeva;
    bistri nas, poživlja in daje moči.

    Kaj nudi življenje? Kaj dan nam svetli…
    kadar srce nam v širino odseva?
    Zveni korakov v sožitju so dneva,
    saj upanje novo prižiga luči.

    Odkrivaš prvine na svojih poteh.
    Ker najdeš, ker vidiš… Spet siješ v nekoč…
    Vsa bistva stvarjenja… Utripi nas vseh…

    Kot v njih bi se zvezde utrinjale v noč,
    lepote ljubezni žarijo v očeh…
    ko vase te vleče in veže v obroč.

    (by Vilinček)

    ~~~

    mijau

    18.09.2008 ob 14:02

    Sem mislil, da otepat se bo treba,
    prevečih, ki bi na Ptuj h’teli priti,
    a zdi se, da posklušajo se skriti,
    kot da se bojijo groma iz neba.

    Kako naj blogarjem sedaj pojasnim,
    da je nevihta s točo zdaj že mimo.
    Zdaj hočem, da se le poveselimo,
    da nasmejimo se še zgodbam špasnim.

    Brez vas ne morem – tako sem se navadil;
    ni dneva, da vas ne bi šel obiskat,
    koga pokaral, ali pa pogladil.

    Sedaj bi hotel vam roke še stiskat,
    kogar sem grajal, da bi mu pokadil,
    po štajersko bi naučil vas vriskat.

    (by Mijau)

    ~~~

    bin

    18.09.2008 ob 14:51

    Eh veš, mijau, ti mladi so kot burja,
    kje je še to, porečejo v zboru.
    Zakaj že danes vdati se naporu?
    Daj nam vendar mir, mat kurja!

    Edino vlatka, ki je tam od murja,
    obira pomidore na odoru,
    in grison, ki rad sedi na štoru,
    prideta zastonj al´ pa za jurja.

    Boš videl, kmalu bo zamrgolelo,
    meili, klici, in še kdo osebno,
    naenkrat te nič več ne bo skrbelo.

    Prijaviti se je zelo potrebno!
    Saj hočemo olajšat mojstru delo
    imeti dobro vzdušje, ne – pogrebno!

    (by Bin)

    ~~~

    VILINČEK

    19.09.2008 ob 10:11

    V noč lesketajo se tvoji prameni.
    Nežnost položil na svoje si roke.
    Vate utripam, ko segaš čez boke
    in me okopaš v zlati kopreni.

    Soj se razliva na koži svileni.
    V soncu prihajaš na bele otoke.
    Čutim ko sije v nemirne razpoke
    in v globočinah se mojih razpeni.

    Gola pred tabo odpiram darove,
    Kjer neugasla so skrivna svetišča.
    Čistih studencev, ujetih v okove…

    Snamem jim težo, predramim vrelišča
    in ti podarim vse njene sokove …
    da bi žarela v brezmejna zvezdišča …

    (by Vilinček)

    ~~~

    VILINČEK

    22.09.2008 ob 11:17

    Z ljubeznijo trgam tišino noči.
    Trosim veselje… Že plešem in pojem…
    Znova prižemam k srčku te svojem:
    Naj z ustnami pivnam ti solzne oči.

    Z mislijo vsako do tja kjer si ti.
    Samost razblinjam… V objemu si mojem…
    Puščam poljube pod zvezdnatim sojem,
    da čutil žarenje bi z njene rasti.

    Mehka in nežna se glasba tam vije.
    Čustev prepolne so najine strune.
    Pesem prelepa … si spev harmonije…

    V vžarkih si sonca … zasiješ do lune…
    S toplo odejo se duša pokrije,
    ko me pobožaš, zlatijo se rune.

    (by Vilinček)

    ~~~

    VILINČEK

    25.09.2008 ob 11:37

    V tvojem objemu sem kakor princesa,
    ko me zapelješ po stezah vsemirja.
    Skupaj drsiva po glaju safirja,
    ki v svoji bistri še nosi nebesa.

    Dušo polagam na mehka peresa,
    kjer veličina se njena razširja.
    Kot bi drhtela na strunah klavirja,
    ko sva v soglasju srca in telesa.

    Z vsakim dotikom, nov zven mi odkrivaš;
    tiste občutke … čarobne mikavne.
    V svojih izvirih me s soncem umivaš

    in spet utrinjaš med kapljice plavne.
    Naj pijem lepote, ki jih razlivaš,
    čiste ljubezni … svetove pradavne.

    (by Vilinček)

    ~~~

    bin

    21.10.2008 ob 17:48

    Da mi je biti …

    Razmišljal sem o hrastu … in o brezi.
    O čvrstih grčah in o šibah nežnih,
    o večnosti in o trenutkih bežnih,
    ter o življenja slasti in obvezi.

    Ker hrast je korenjak že po genezi,
    kljubuje vetru v nevihtah snežnih,
    belina na planjavah se obsežnih,
    ugiba plašno, sklanja k drugi brezi.

    Pa vmeša žled se, v neenake boje,
    hrast se zlomi in na zemljo tresne,
    čez sklonjen hrbet breze, … veter poje.

    Leži tam v soncu žrtev ujme besne,
    še mrtev ščiti korenine svoje ,
    pod novim listjem breze, v soju Vesne.

    (by Bin)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    21.10.2008 ob 20:52

    Slapovi listja breze. Kal pomladi
    vztrepeta, zelenilo svet ožarja.
    Vznemíri kapljo rosno v jutru zarja
    in hrastje preletavajo nomadi.

    Na žitnih poljih vznikajo nasadi.
    Nov čas obetajoče prigovarja
    naj nežnih korenin ne zanemarja,
    da spet poženejo poganjki mladi.

    Plesaje breze z vetrom valovijo.
    V nagibu skupnih sap vseh nihajev,
    da bi se ne zlomile – preživíjo!

    Ne debel čvrstih hrastov, ne tresljajev
    groma divjih sil, vase ne spustijo.
    Orkan prelomil skladnost bi gibljajev.

    (by nagajivka)

    ~~~

    VILINČEK

    31.10.2008 ob 01:17

    Ne boj se moj ljubi! Ob tebi bedim.
    Še vedno sem tukaj in tvoja samo…
    A dih ti doseči? Povej mi kako?
    Ničesar v življenju si bolj ne želim.

    Pogrešam te mesec! Naj vase zbežim?
    Morda vsaj za hip se dotaknem z dlanjo…
    Ta soj mesečine. Vso zvezdno nebo,
    ki sije v očeh ti … ko eno si z njim.

    Poiščem te sonce! V globinah srca.
    Ker tam ni razpotij, neznanih križišč…
    Le rožni vrtovi s kotički za dva,

    na klopcah ljubezni in nje skrivališč.
    Tam duša z dušo si pot bo našla…
    do njenih izvirov in sončnih svetišč.

    (by Vilinček)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    31.10.2008 ob 16:47

    Je v sončnih svetiščih neskončnosti vir.
    Okušam in srkam iz njega brezčasje.
    Na polju brezkrajno zlato je klasje,
    ga bega vetrovje, v brezvetrju mir.

    Svetlika ponoči se klas v srebrnini,
    podnevi se z žarki svetlobe poji,
    ko staplja se s soncem hranljivost goji,
    da zrna zorela bi v mesečini.

    To večno sočevje, ta drobceni klas,
    v izviru zori, da zmoglo bi dati,
    vse to kar šepeče mu notranji glas.

    V pustinji želelo bi s cvetjem postlati,
    v pršenju svežiti vsak zguban obraz,
    v suši, povodju … z izvirom ostati.

    Smo eno tedaj … in ne TI in ne JAZ.

    (by nagajivka)

    ~~~

    bin

    Še čutim tvoj blaženi srčni utrip,
    v nežne in sladke zaziblje me sanje,
    v daljo odriva bridkosti vsakdanje,
    ostani še malo … samo še za hip!

    Vsaka beseda in prav vsak tvoj gib,
    vsaka želja v očeh, kadar zrem vanje,
    ustnih kotičkov prešerno igranje,
    vse sreče je moje sladkorni posip.

    Kako naj ti vračam vse te dobrine,
    s čim naj ti poplačam vse to kar dobim,
    postrezi si prosim, sezi v globine,

    odvzemi mi breme, da spet poletim,
    spusti na pašo vse moje skomine,
    povleci me v plamen, da v njem izgorim.

    (by Bin)

    ~~~

    VILINČEK

    S plameni topline prižigam luči.
    Ni ognjev pekočih, ki bi te žgali…
    V njemu je sonce, le žarki so mali,
    ki dajejo smisel … življenju moči.

    Ne dvigam vulkanov iz žrela noči,
    da bi jih zlila po tvoji obali…
    V njej lesketajo se barvni opali;
    najlepši prelivi do svilnih strasti.

    Ni mojih korakov na mračnih poteh…
    le iščem lepote v izvirih prvin,
    ko stopam previdno po njenih sledeh,

    da v njej ne oskrunim brezčasnih svetinj;
    ki najdeš jih v sebi in v srečnih očeh,
    ker nosiš ljubezen… sij njenih bistrin.

    (by Vilinček)

    ~~~

    bin

    31.10.2008 ob 20:59

    V izviru ostati, v bedi, temí,
    pognati globoke tam korenine,
    cvetje roditi za lepe spomine,
    v miru, spokoju … si duša želi.

    Srce ne popušča, vleče, hiti,
    na vrat in na nos me rine v skomine,
    pomisleke vsake vstran mi odrine,
    le v dvoje, le v dvoje, mi glasno kriči.

    Le kam naj zavijem, koga poslušam,
    katero naj pot uberem v razdvoju,
    naj iščem sredino, zdrúžiti skušam,

    naj le brezskrbno predam se opoju,
    modrini neba in travnatim rušam,
    vse sanje pustim, o miru, spokoju?

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    31.10.2008 ob 20:59

    Ne ti in ne jaz, le v enem sva v eno,
    v trenutkih naslade, v globini srca,
    v časih preizkušnje in v urah gorja,
    le v enem je sreči res zadoščeno.

    Vsako ti željo … in hkrati nobeno,
    izpolni naveza, kjer eden sta dva,
    mar zmoreva isto želeti oba
    in biti preja in hkrati vreteno?

    Vsak naj na svojih stoji koreninah,
    ponosno naj kliče vsak svoje ime,
    da se razleže v ljubezni dolinah.

    Naj iščem, naj čakam, na tvoje željé
    in ti me poišči v mojih globinah,
    drug drugemu glejva v dušo, srce.

    (by Bin)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    31.10.2008 ob 22:40

    Tam kjer je ENO, tam vse se združuje.
    Ni tebe, ni mene, ni njega, ne nje.
    V enosti vidim le skupno ime
    močne Svetlobe, ki vse pogojuje.

    Misel prek čutov utrip posreduje,
    odtisne ga v dušo, ji vrata odpre.
    Temo prežene, zavese odstre,
    da vse odtujeno v duhu združuje.

    Kjer se dotikamo drugih globine,
    slišimo kaj nam srca govorijo,
    slutimo ENO med lêtom v višine.

    Večna vretena predivo vrtijo,
    eno in drugo smo vsi! – to ne mine -
    liki nasprotij v duelu živijo.

    (by nagajivka)

    ~~~

    bin

    31.10.2008 ob 23:26

    Kje cepi se deblo na dvoje in več,
    kje gora se samcata dviga v nebo,
    kdaj zmoreta dva, biti eno telo,
    dva črna ogorka, kdaj ogenj rdeč?

    Globoko zareže neusmiljeni meč,
    ko usta so lačna, in solze teko,
    oči se zazirajo v tuje nebo,
    je ENO le njeno in njemu odveč.

    Zaljubljenca v enem, kot vešča v plamen,
    v čustev ekstazi sledita ljubezni,
    ni mar jima breme, ne voda, ne kamen,

    ne vidita zlobe, nesreče, bolezni,
    kadar izgine, opoj ta omamen,
    vsak zase smo eno … sami in trezni.

    (by Bin)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    1.11.2008 ob 00:02

    Zaljubljenost nekaj drugega je, Bin.
    Prava Ljubezen je vseobsegajoča,
    iz vrelca vre kakor reka deroča,
    ne ustavi je polnost, ne beda praznin.

    V ljudeh, v naravi … kot z vrha planin
    znajdeš se v njenem naročju obroča.
    Ves svet bi objel, ko vate sijoča
    pronica, ponese te iznad sivin.

    Zaljubljenca pa, v ekstazi naslade,
    pomešata pojme ljubezni moči.
    Eden v drugem topita pregrade,

    že nove gradita v odjeku noči.
    Zahteve velike rušijo nade,
    če vez ne preraste v Ljubezen luči.

    (by nagajivka)

    ~~~

    bin

    1.11.2008 ob 22:51

    O tej ljubezni torej gre beseda?
    Res ne o strasti, ki srcá razvnema,
    ko skupaj biti želja je obema,
    in vse je prav, dokler je polna skleda?

    O tisti višji govoriš, seveda!
    O njej, ki ves naš svet objema,
    med vsemi je in ne samo med dvema,
    nenehno skušana, izmučena in bleda.

    Tam res je moč, da zlijemo se v eno,
    da krošnja se preplete s korenino,
    da vse živi in nič ni izgubljéno.

    Ta pot skrivnostna je, kot staro vino,
    ki brez karafe težko, nebogljeno,
    nam brez užitkov pušča grenko slino.

    (by bin)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    2.11.2008 ob 00:03

    V ljubezni tej … vse polno je skrivnosti.
    Naj greni kot pêlin, naj sladí kot med,
    le med trnjem se modrost levi v obet,
    le greh odkriva smisel nam kreposti.

    Spet kdaj nas nagne, tja čez rob norosti,
    do brezna pahne, v sam peklenski svet.
    Znova nam rokó poda, želi objet’,
    privzdigne, da prihráni nam bridkósti.

    In četudi kdaj nasmeh mi zagreni
    in četudi kdaj za hip ni kar želim,
    pa tedaj, ko jedko zaskeli, boli,

    znova jo v srce in dušo pripustim.
    Le tako, še preden nov me dan zbudi,
    če “križ” tesno objamem, preživim.

    Če se ga otepam … le še bolj tišči.

    (by nagajivka)

    ~~~

    bin

    2.11.2008 ob 01:10

    Kdor križ objema, ta ga izkusil ni,
    saj pravi križ je bil na hrbtni strani,
    objel ga ni, od Judeža izdani,
    še vedno križ je zadaj … in tam tišči.

    Ne vidim v križu tistega, kar nas uči,
    v ljubezni boljši jutri nam oznani,
    ni vsa modrost v njegovi prsni rani,
    tam za rebri, v srcu, srečo nam želi.

    Sovražnike ljubiti da bi znali,
    cestninarje bi vzeli v svoj objem,
    v solzah ljubezni oblačila prali,

    kos kruha … košček ribe dali vsem,
    v človekovo dobroto verovali,
    sprejeli ga, ki pravi: Sem, ki sem!

    (by Bin)

    ~~~

    VILINČEK

    3.11.2008 ob 00:48

    S plameni topline prižigam luči.
    Ni ognjev pekočih, ki bi te žgali …
    V njemu je sonce, le žarki so mali,
    ki dajejo smisel … življenju moči.

    Ne dvigam vulkanov iz žrela noči,
    da bi jih zlila po tvoji obali …
    V njej lesketajo se barvni opali;
    najlepši prelivi do svilnih strasti.

    Ni mojih korakov na mračnih poteh …
    le iščem lepote v izvirih prvin,
    ko stopam previdno po njenih sledeh,

    da v njej ne oskrunim brezčasnih svetinj;
    ki najdeš jih v sebi in v srečnih očeh,
    ker nosiš ljubezen … sij njenih bistrin.

    (by Vilinček)

    ~~~

    bin

    V neskončnih globinah bistrina zori,
    oh, ko bi mogel se vanje spustiti,
    svoj lonček pristaviti in si naliti,
    kristalne bleščine, ki v tebi žari.

    Ponesel bi v svet jo, med druge ljudi,
    in skušal jo mednje pravično deliti,
    vsak svojo bi merico moral dobiti,
    kdor hoče naj sprejme, kdor noče, pusti.

    Kdo ve, kam zaplul, naš svet bi v tem soju,
    na goro miru, iz doline gorja,
    iztrgal srce bi žalosti gnoju,

    dvignil bi srečo v višine neba,
    v novem zanosu, novem ustroju,
    bi videli novo podobo sveta?

    (by bin)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    Najbolje se nova podoba sveta
    vidi z očesom, ki zre skozi temo.
    Med sencami bede pojem uzremo
    smisla svetlobe, ob volji duha.

    Ko noč nas življenja povleče do dna,
    na tlečo se iskro v sebi opremo.
    V soočanju s sabo duri odpremo
    čemur želimo! Svetova sta dva!

    Svetova oba – v naravi človeka -
    v zapis DNK oba pripojena.
    Tako bo in je že od pamtiveka,

    tekstura duha je z grehom spojena.
    V ječah telesnih pa duša nam veka,
    ni pozabila izvornega gena.

    (by nagajivka)

    ~~~

    bin

    3.11.2008 ob 22:23

    Zakaj ta dvojnost in od kje izvira?
    Ta večni spor med dušo in telesom,
    ko vedno um izgublja bitko z mesom,
    ta strašni rak, ki znotraj nas razžira?

    Kaj ni življenje vredno le prezira,
    če služi samo Bakha divjim plesom,
    le sebi streže, svojim divjim besom,
    pred bedo drugih si oči zapira?

    Nekoč bom velik, šel bom ven iz tega!
    Le to bom delal, kar veli postava,
    ničesar zanemaril, storil zlega,

    tako vsaj misli ta uboga glava,
    ki sili me, da v vodo stopim z brega,
    v mesenem strahu noga je … tresava.

    (by Bin)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    3.11.2008 ob 23:30

    MEJNI DOTIKI

    Diktata ego je v mesenem strahu.
    Želi obvladovati, pa bojazen
    ga hromi v silni vnemi, kot prikazen.
    Se upira misli, da končal bo v prahu?

    V želji po oblasti, moči, v zamahu
    grabi, ruši, norec v sebi prazen.
    Uči ga časa tok, izid porazen.
    Bit uhaja. Jo doseže v predahu?

    Morda nekoč, ko duša se ujame
    med ravnovesje uma in telesa,
    takrat človeštvo končno le dojame,

    da sámo ustvarja pekel in nebesa.
    Morda tedaj Ljubezen moč prevzame?
    V mejnih je dotikih ta zavesa.

    (by nagajivka)

    ~~~

    VILINČEK

    3.11.2008 ob 15:30

    Če bi življenje v temo nas le neslo,
    bi ne izvedel kar luč nam prinaša.
    Zato naj nikar se duša ne vpraša:
    da si pomagamo … vzemimo veslo,

    če nas v tokove bi mračne zaneslo;
    kjer nismo več svoji … kjer nas odnaša…
    Naj nam predolgo srce ne odlaša:
    Moramo z njih… Ker le to naj bo geslo,

    da vrnemo čim prej nazaj se na stran,
    ki nas na noge postavlja – dviguje…
    Včasih rešuje nekoga nas dlan,

    drugič spet sama nam duša potuje.
    A v mislih naj bo nam… da pride ta dan,
    kjer je ljubezen … kjer sreča domuje.

    (by Vilinček)

    ~~~

    bin

    3.11.2008 ob 23:01

    Zareže naj veslo v mirno se vodo,
    vôdi nas v tihe in gladke tokove,
    kjer tok življenja poljublja bregove,
    trdna naj roka nam reže usodo.

    Vem, da bile so in vem da še bodo,
    v tej reki brzice ujete v okove,
    vidim čeri in velike slapove,
    voda pač rabi svojo svobodo.

    Tam, na brzicah, čereh in slapovih,
    tam se pokaže kdo z veslom upravlja,
    kdo zmore obvladati čoln v valovih,

    kdo v prvem strahu takoj se poslavlja,
    kdo sebi in drugim upov da novih,
    skoz´ temne soteske … gre v nova poglavja!

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    4.11.2008 ob 00:13

    Kako te čutim … skozi to zaveso,
    tvoj zrak bi dihal, tvojo vodo pil,
    ob tebi vem, da srečen sem in živ,
    vsak gib spoznam in vsako ti fineso.

    In vem, ne gre za lišp in za nobleso,
    tvoj vonj me je z navdihom prepojil,
    ves strah vse črne slutnje prepodil,
    le sanje iščem, kakšne so in kje so.

    Začniva danes, ta “morda nekoč”!
    Podajva se v globine nepoznane,
    tja kjer je ogenj, ves svetal in vroč,

    ki bo posušil solze, grenke, slane,
    saj našla bova v sebi, vem, to moč,
    da vrneva na proste se poljane!

    (by Bin)

    ~~~

    VILINČEK

    4.11.2008 ob 14:01

    Tekla po reki do svoje sem sreče,
    v čistih izvirih se zlila v tokove;
    vpela poljube sem v bistre slapove
    in dovolila jim naj me povleče…

    Odnese še dalje… čez silnice kleče,
    tja v razdivjane – spet blage valove…
    Zrla v prepade – čez njih sem robove,
    vonjala cvetje, dišave dehteče…

    Znova poniknila – v zemljo se vpila,
    ker sta me nosila upanje vera…
    tam sem svetove čarobne odkrila,

    v kapljicah prala temine večera…
    da bi ljubezen se v soncu zlatila
    v njunih očeh se iskrila jezera.

    (by Vilinček)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    5.11.2008 ob 14:54

    Jezêra v njunih očeh so iskrila.
    Šepet iz vrelišč do globin segajoč,
    tih plamen želja, veličasten in vroč,
    predramil iz spanja je njuna čutila.

    V šepetu tišine sta se dotaknila,
    ko mesec na nebu je risal obroč,
    v objemu miline dveh src parajoč
    v en utrip bíla, se v eno spojila.

    Ujela v naročje sta svoje trenutke,
    objela tesnó se na poti v nebo,
    vtisnila vase brezčasne občutke,

    nihče jih od tam jima ukradel ne bo.
    V nežnem spominu te svilnate rutke
    prepletle vezi so za vselej čvrstó.

    (by nagajivka)

    “Sendvič kitice” 12, 11, 11, 12;

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    5.11.2008 ob 01:26

    Ostajam zdaj tu, za še en kratek hip,
    da skozi zaveso bistvo začutim.
    So mar sledovi stopinj to kar slutim?
    Vsak drobcen premik kakor zadnji je gib.

    Le lasten korak mi pričara utrip,
    voljno prepuščam se belim perutim.
    V magičnem vakuumu s prahom posutim,
    letim na oblaku čez pravljični hrib.

    Čuti nas vodijo izpod peresa,
    prepletajo niti se z energijo.
    Tam so nevidna, brezmejna čudesa,

    vabi dražest še v to dimenzijo.
    Mami skrivnost za zeleno zaveso,
    spojena z esencami v sinergijo.

    (by nagajivka)

    ~~~

    bin

    5.11.2008 ob 21:58

    Nežno naslanja se val na obalo,
    dveh jezer, ki zlivata v eno se moč,
    ne gloda, le boža, ne hladen ne vroč,
    obala bo padla, prav kmalu, še malo …

    Včasih udari val nežni na skalo,
    vzpne se ob njej, ves plašen, tresoč,
    v izvor svoj nazaj se izlije deroč,
    v jezero, ki ga je v bitko poslalo.

    Tam v sinjih globinah znova sestavi,
    vse svoje sile, da zruši bregove,
    da združi, kar skupaj gre po naravi,

    vse meje podre in stre vse okove,
    dvigne ljubezen v vsej njeni slavi,
    ki z brega na breg gradi nam mostove.

    (by Bin)

    ~~~

    VILINČEK

    5.11.2008 ob 21:23

    Naj te nocoj znova v sebi ugledam,
    spet najdem te v soncu … vse tisto kar si.
    Da kradla bleščice bi s tvojih oči,
    ker le še bolj se te v sreči zavedam…

    kadar s teboj tam med žarki posedam,
    kjer najina glasba v pogledih zveni…
    ko čutno me zvabiš… med svoje dlani
    in se v mehkobo poljubov zapredam.

    Želim si, da nate me tesno priveže,
    ko plujem vsa željna čez tvoj ocean…
    kjer me s hotenji loviš v svoje mreže,

    ter daješ ljubezen neskončnih iskanj.
    Tvoje telo naj ob moje zdaj leže,
    da več ne zbudim iz čarobnih se sanj.

    (by Vilinček)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    V sanjah čarobnih bi večno ostala,
    da mrak bi dosegel nikoli me več.
    V neskončnem poljubu občutek lebdeč
    prilil bi duha iz najin’ga grala.

    V čvrstem objemu bi blaženo spala,
    opajal bi vonj naju kože dehteč,
    ko srkal s slastjó bi me željno drhteč,
    v hipu popolnem bi vsa se predala.

    Ujela nekoč bova hip čarovnije,
    v skrinjo spominov pod ključ ga shraníla,
    da najina vez se ponovno opije,

    kakor tedaj, ko si sva »DA« si dahníla.
    Kdor ne verjame v moč te magíje,
    ljubezni ga luč še ni dotakníla.

    Najde nas sama in vase ovije.
    V vodnjaku brez dna ne bo se izpila,
    kapljica vsaka kot biser zasije.

    (by nagajivka)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    Samotni bregovi, vmes reke deroče
    se s peno dotikajo strmih brežin.
    Jih božajo, trgajo izpod sipin,
    bregov le osamljenih kamen zajoče.

    Ko v delti zaobidejo smer valujoče,
    bregovi želijo še bolj si bližin.
    Mostovi ponesejo krik iz daljin,
    da čeznje odzvanjal bi odmevajoče.

    Z mostjem povezani prvi bregovi
    v vzajemnosti najdejo skupno poslanstvo.
    Služijo svoj’mu namenu v osnovi,

    za kar naj ustvarilo bi jih božanstvo.
    Drugim bregovom – mostovi – okovi,
    spet tretjim prek’ njih le za dobro poznanstvo.

    (by nagajivka)

    ~~~

    bin

    6.11.2008 ob 22:38

    Zasanjajva skupaj vse želje sveta,
    naj traja, ne jenja ta blažena noč,
    in ko morda se zbudiva … nekoč,
    zbudiva se skupaj, v svetu za dva!

    Umijem v globinah se tvoj´ga morja,
    ko vate zagazim nemiren in vroč,
    zaliješ me nežno, odtečeš spet proč,
    da znova se vrneš, sva eno oba!

    Naj traja! Naj sanjam odprtih oči!
    V zanosu, v opoju nebeških vonjav,
    loviva trenutke ljubezni, strasti,

    še večkrat bi rad se ti nežno predal,
    ogrel se ob ognju ki v tebi gori,
    da v novih bi sanjah ob tebi zaspal.

    (by Bin)

    ~~~

    VILINČEK

    MODROST

    10.11.2008 ob 15:34

    Reko tvoje biti povezuje most.
    Vez med realnostjo in domišljijo.
    Neslišne sanje se v njej budijo,
    ki povijajo življenje v skrivnost.

    Ko prehodil si svoj najtemnejši gozd,
    strah razblinjaš v svetlo melodijo.
    In na gladini misli se bistrijo,
    ko v notranjost, ujele so modrost.

    A mora biti tvoja – samo tvoja!
    Le tista, ki iz tebe je izrasla,
    je kelih iz čarobnega napoja.

    Izplaval boš, ko voda bo narasla,
    odvil se iz pretesnega povoja,
    boš luč teme, ljubezen neugasla!

    (by Vilinček)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    Izkríči človek svojo bolečino.
    Izlij iz sebe bol vsega kar te tišči.
    Prisluhni. Mar slišiš kaj tvoj duh ječi?
    V ihtenju ves prežet je z zgodovino.

    Kot trpko, kislo, sladko, suho vino
    pušča priokuse, nemo govori.
    Po komu … oj, le po čem ti hrepeni?
    Zakaj? Čemu zapreden je v sivino?

    Po brezpogojnosti se njemu toži
    in po Domu, ko od tam je bil izgnan.
    Ujet v telesu omejeno kroži,

    živ in prebujen, utrujen in zaspan,
    rad bil bi srečen, ljubljen v tej koži.
    V nesvobodi – brezpogojnosti željan.

    Izkríči svojo pesem v besedi.
    Odvrzi težo, reši se bremena,
    ki tišči te k tlom. Zase to naredi.

    Naj te dviguje in mehča kolena,
    beseda poezije in povedi.
    Naj v prispodobah misel bo rojena.

    (by nagajivka)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    V labirintu življenja nešteto poti
    ponuja kot možnost se proti izhodu.
    Stopica stopalo na mestu v pohodu,
    zagozdeno v krogu ne najde smeri.

    Ujeta je misel koraku podobna,
    v neskončnih se krogih vrti prek besed.
    Pa dobro je včasih ji pipco zapret,
    še preden beseda postane hudobna.

    Nikoli končana ta zgodba ne bo,
    če misel preveč je zasidrana v nas.
    Če s kremplji drži se ograje ves čas,
    prežema srce nam, duha in telo.

    Če misel nas taka obremenjuje,
    pokvari nam dan in spat ne pusti.

    Že kratek odmik od vsegá nas uči,
    da molk je z(l)ato, da miru kraljuje.

    Če misel zastruplja in preokupira,
    je dobro ji vratca nihajna odpret.

    Saj pride nazaj! – kmalu že spet,
    a pride spočita in v znamenju mira.

    (by nagajivka)

    ~~~

    VILINČEK

    13.11.2008 ob 21:44

    Tam kjer sem srečna

    Vem, da zanaša me večkrat po strani.
    Svet domišljije mi krilca obrača.
    Kot bi mi duša bila vetrnjača,
    nosil bi veter na svoji me dlani…

    ko me vrtinči in znova me brani,
    da ne zaidem … umirja spet vrača,
    tja kjer sem s tabo vsa varna – domača,
    vedri obrazi sveta obsijani…

    Tam kjer sem srečna in sem le tvoja,
    ko me poiščeš z igrivimi žarki.
    Takrat več nisi le pravljica moja…

    z nežnimi valčki me pelješ na barki,
    k svojim bistricam … z zavestjo obstoja,
    čiste ljubezni s čarobnimi zvarki.

    (by Vilinček)

    ~~~

    bin

    17.11.2008 ob 17:44

    Naj nosi, zanaša, te sapica bežna,
    naj krilca drhtijo v sili zanosa,
    na njih se preliva še jutranja rosa,
    nič več niso bleda, trudna … betežna.

    Ko skloniš se k meni, vsa mila in nežna,
    kot cvet, ki ga pokosila je kosa,
    kot nežen metulj, razoglava in bosa,
    kot bi mi morala biti hvaležna.

    Moja si, moja, v tej svoji milini,
    med tvojimi žarki je večno poletje.
    Mrazu in vetru in tihi sivini …

    Ko moč jim vzameš, ohranjaš mi cvetje,
    ki zate nabral sem ga … tam v dolini,
    kjer našla nekoč bova skupno zavetje.

    (by Bin)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    14.11.2008 ob 18:24

    Danes je dan, ko v spominu obujaš
    Rojstvo v življenje – pred leti – na svet.
    A reka pozabe ponovno je spet
    Gladino umirila, da jo spodbujaš

    In znova odkriješ vse kar zamujaš.
    Pesem ti v zibel je dana … poet.
    Edina in ena s katero začet
    Se da, ko se v reki Leti prebujaš.

    Nikoli pozabljen naj pesmi napev,
    Iščoč iz polmraka, v duši ne bo.
    Ko glas nje iz tebe privre kot odmev,

    Bije ti v srcu Ljubezen samó.
    In to je ta pesem … tvoj dar, tvoj odsev …
    Naj sliši se zven, čist in jasen, v nebo.

    (by nagajivka)

    ~~~

    bin

    14.11.2008 ob 22:21

    Z jutraj sem vstal, kot bi nič ne bilo,
    A h, kje je že rojstvo, kje prvi moj jok,
    V neskončne daljave me nesel je tok,
    O d nemirnih brzic … zdaj jemljem slovo.

    Š e tečem! Le drugi hitreje teko.
    Č eprav se iz prsi izvija mi stok,
    I n včasih zajočem z jokom otrôk,
    L e v pesmi mi znova rosi se oko.

    O b njej se spočijem, ob njej zaživim,
    H ad se odmika, besede zvenijo,
    V rimah in ritmu se spet ulovim.

    A morjeve rane nič ne bolijo,
    L e bolj še v navdihu se najdem, drhtim,
    A v srcu že novo krojim melodijo.

    (by Bin)

    ~~~

    VILINČEK

    17.11.2008 ob 23:57

    Berem cvetlice v svoje naročje,
    ki jih nasul si pod moje oboke.
    Mehke in nežne … pretople so roke,
    slišim to skladnost ubrano sozvočje.

    Kot bi jezerce oblivalo ločje,
    kadar se zliješ v mirnejše toke.
    Čutim bistrino te tone globoke,
    kokor dveh rek bi zvenelo stočje,

    ki se srečujeta v eni dolini,
    na istem kraju, a vsakič drugačni…
    Tam kjer še pojejo veterni mlini,

    da bi razbili se dnevi oblačni;
    vsako srce bi se sijalo v toplini,
    a sonce bi grelo nas v izbi domačni…

    (by Vilinček)

    ~~~

    bin

    19.11.2008 ob 22:48

    Pojdiva! Z roko v roki po poteh,
    tja v kraje, ki sva skupaj jih spoznala,
    v ledino src sva brazdo tam orala,
    ljubila s čistim srcem … ni bil greh!

    Še vidim svetle iskrice v očeh,
    v objemu sva utrujena ležala,
    bilo je prelepo, da bi zaspala,
    le veter se ti je igral v laseh.

    Spomin živi naprej, telo ni vredno,
    le v vetru še zapleše konju griva,
    galopa več ne zmore kljuse bedno.

    Še vedno zjutraj skupaj se zbudiva,
    še ljubim te, kot sem te ljubil vedno …
    le z roko v roki po poteh pojdiva!

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    24.11.2008 ob 20:24

    D ar svoj nam skozi pesmice izlivaš,
    ko daleč, daleč, bivaš tam v tujini,
    R esnično slavo poješ domovini,
    slovenskega izvora ne prikrivaš.

    A li se sploh zavedaš, da izzivaš?
    da svet krog nas le laže in se hlini,
    G lej bolj podoben čredi je, živini,
    le tja bo gazil, kamor ga porivaš.

    I skala si ljubezni in priznanja,
    nasmeh človeka, ki v srce te vzame,
    C el kup si nase le privlekla sranja.

    Rinjena na rob, na kruto pot osame,
    I zšla si v svojem žaru tekmovanja,
    še vedno Dragica, za vse … in zame!

    (by Bin – neikki)

    ~~~

    VILINČEK

    16.09.2008 ob 15:33

    Kam tečejo reke? Kam misel beži…
    kadar nam duša o sreči prepeva?
    Vsak lep trenutek se v radost odeva;
    bistri nas, poživlja in daje moči.

    Kaj nudi življenje? Kaj dan nam svetli…
    kadar srce nam v širino odseva?
    Zveni korakov v sožitju so dneva,
    saj upanje novo prižiga luči.

    Odkrivaš prvine na svojih poteh.
    Ker najdeš, ker vidiš… Spet siješ v nekoč…
    Vsa bistva stvarjenja… Utripi nas vseh…

    Kot v njih bi se zvezde utrinjale v noč,
    lepote ljubezni žarijo v očeh…
    ko vase te vleče in veže v obroč.

    (by Vilinček)

    ~~~

    Bin

    28.09.2008 ob 10:56

    O razumevanju ženske!

    Od nekdaj si želim, da bi pobožal luno!
    Ko v noč zasije medla in srebrna,
    tema izgine, vsaka misel črna,
    jaz pa še iščem, Jazon, zlato runo.

    Od nekdaj se trudim, žensko razumeti!
    To nežno bitje, ki z nasmeškom kolje,
    kdaj pusto gmajno, rodovitno polje,
    ko vse mi nudi, nič ne smem vzeti?

    Vse se mi zdi, nekje sem smer izgubil?
    Zdaj žensko božam, luno razumevam,
    v silni želji, da bi dobro ljubil.

    Hotenja njena v glavi le premlevam,
    se trudim srčno, da bi znova snubil,
    v nemoči svoji le vse bolj zardevam.

    (by Bin)

    ~~~

    VILINČEK

    15.10.2008 ob 23:27

    V noč lesketajo se tvoji prameni.
    Nežnost položil na svoje si roke.
    Vate utripam, ko segaš čez boke
    in me okopaš v zlati kopreni.

    Soj se razliva na koži svileni.
    V soncu prihajaš na bele otoke.
    Čutim ko sije v nemirne razpoke
    in v globočinah se mojih razpeni.

    Gola pred tabo odpiram darove,
    kjer neugasla so skrivna svetišča.
    Čistih studencev, ujetih v okove …

    Snamem jim težo, predramim vrelišča
    in ti podarim vse njene sokove …
    da bi žarela v brezmejna zvezdišča …

    (by Vilinček)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    15.10.2008 ob 23:27

    V brezmejnih zvezdiščih zaprte oči,
    v strástju porušene vmesne ograje,
    v zlitju trenutka popolne predaje,
    svetloba med sencami duš zažari.

    Telesi kot tempelj kjer bistvo živi.
    Ujameš ta zven, ki jemlje in daje,
    občutiš dotik, v tišini sanjaje,
    spregledaš miže v galaksiji luči?

    Telesa kot tempelj, daritve oltar,
    svetišča, stičišča, izvirni opoj.
    Trzljaji v vreliščih, kot strune kitar

    uglašenih v sozvočju. Jih slišiš nocoj?
    Ljubezen ne išče poti na bazar!
    Zapredena v blagost je srečna s seboj.

    (by nagajivka)

    ~~~

    bin

    23.10.2008 ob 22:47

    Vase grem, da našel bi človeka,
    le kup smeti je tam in stare šare,
    globoko spodaj, prav “na dnu omare”,
    ljubezen nebogljena, tiho veka.

    Bila je lepa, mlada in ponosna,
    nikakor se ni sebe sramovala,
    pa vendar sužnja umu je postala,
    bol jo grudi, trda in neznosna.

    Naj plane v boj, za vero in pravico?
    Naj drugim bolečino prizadene,
    le sebi v prid opleta naj z resnico?

    Zdaj zmedene so misli moje, njene,
    dvom tišči ob tla ujeto ptico
    in nežni cvet v vročem srcu vene.

    (by Bin)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    24.10.2008 ob 00:03

    Ta nežni cvet nikoli ne ovene.
    Ptica mila svoja krila razprostre,
    vedno znova se rojeva, ne umre,
    svobodovoljna se od tal požene.

    V objemu vetra polni svoje vene,
    ne plane v boj, se sebe ne sramuje.
    Nje moč je blagost, ki jo zaznamuje.
    Dovolj je je za vse može in žene.

    Ljubezen prava sploh ni nebogljena.
    Toplina nje stopi ledene gore.
    Preprosta, vztrajna, neponarejena.

    Svetloba nje pronica v temne pore,
    od zla in bolečin ni odtujena,
    le bol blaži od mraka pa do zore.

    (by nagajivka)

    ~~~

    bin

    2.12.2008 ob 23:36

    Trpim kot kamen! Kje je bolečina?
    Kdaj se iz kamna sliši trpek vzdih,
    je kamen kdaj izdavil nežen stih,
    potočil tožen solzo je spomina?

    V kamnitem srcu silna je praznina!
    Globoko, da nihče ne zna do njih,
    ujete sanje čakajo prepih,
    skrbno jih var´je trda površina.

    Zakaj srce bi kar okamenelo?
    Kdo sme, kdo more vzeti mu toplino?
    Kdo mu braníti, da bi še gorelo?

    Naj ga teptajo, bijó ,kot živino,
    pod kupom kamenja že vedno bo žarelo,
    in skrivalo neznosno bolečino.

    (by Bin)

    ~~~

    VILINČEK

    3.12.2008 ob 17:14

    Kako naj odženem ti bol iz srca?
    Kamenje razbijem, da v prah se zdrobi?
    Ga nesem med zvezde … naj tam se zlati,
    da v svetlih utrinkih bi padal na tla?

    Ko soj se njih žarkov razlije v duha,
    se tam v globinah prižgejo luči.
    Spet z jutrom zasijejo tvoje oči
    a v noč ti prinesejo lepega sna.

    Ko v čistih izvirih se išče poet,
    praznina napolni se z bistro vodo.
    Le biserne solze zalivajo cvet,

    a v njega jezerih zasveti nebo…
    Ki znova odpira in širi mu svet,
    ker z vsakim pogledom jasni se oko.

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    4.12.2008 ob 13:16

    Kje najdeš srce, ki ni še bolelo,
    ki ga nikdar še ni kamen zadel,
    nikdar še nihče ga ni vroče objel,
    ponesel med zvezde, da bi žarelo?

    Srce je tožno, srce je veselo,
    kot da použilo bi čudežno zel,
    ve, njegov čas bo gotovo prišel,
    vse svoje drage objeti bo smelo.

    Biserna voda iz njega izvira,
    pesem zapoje za dobre ljudi,
    z lepo besedo zidove podira,

    v njem topla svetloba prijetno žari,
    pesem mu oljka je, hizop in mira,
    le v njej se za, hip, vsaj za hip … umiri.

    (by Bin)

    ~~~

    VILINČEK

    18.12.2008 ob 15:15

    Nasmehni se, ker padam na besede.
    Pa čeprav, sem rekla si že tisočkrat,
    da od njih bežala bom… Je to napad?
    Ali pa past, ko v moje srčne grede,

    rožice sadiš… In iz te zasede
    se ne rešim več, ko tista slad
    se v moje žile naseli. Ker ves hlad,
    odžene vstran in duša ti nasede.

    Vsak kos ledu, stopi se pod vročino
    ognjev, ki zabuhtijo s tvoje sklede.
    S plameni se zagrizeš v modrino.

    Le kdo lahko me reši iz te zmede?
    Prehitro trma se spusti v nižino…
    Nasmehni se, ker padam na besede…

    (by Vilinček)

    ~~~

    bin

    23.12.2008 ob 23:16

    Zasanjajva skupaj vse želje sveta,
    naj traja, ne jenja ta blažena noč,
    in ko morda se zbudiva … nekoč,
    zbudiva se skupaj, v svetu za dva!

    Umijem v globinah se tvoj´ga morja,
    ko vate zagazim nemiren in vroč,
    zaliješ me nežno, odtečeš spet proč,
    da znova se vrneš, sva eno oba!

    Naj traja! Naj sanjam odprtih oči!
    V zanosu, v opoju nebeških vonjav,
    loviva trenutke ljubezni, strasti,

    še večkrat bi rad se ti nežno predal,
    ogrel se ob ognju ki v tebi gori,
    da v novih bi sanjah ob tebi zaspal.

    (by Bin)

    ~~~

    VILINČEK

    30.12.2008 ob 14:49

    Če moč bi imela … kot sonce neba,
    razlivala žarke na vse bi strani,
    da vsak bi zasvetil v mraku … v temi,
    nikdar ne izgubil bi sanj in želja.

    Vem, to je le pesem otroških oči,
    ki močno želijo si sreče sveta.

    Če moč bi imela … sij čistih voda,
    solzami bi prala vso žalost – kali,
    le z bistrih izvirov bi točili si,
    napoj, ki bi vračal svetlobo srca.

    Vem, to je le pesem otroških oči,
    ki močno želijo si sreče sveta.

    Če moč bi imela … vso vero boga,
    od duše do duše odprtih dlani,
    bi nosila radost – darove na tla;

    posula bi s cvetja vse sive poti,
    da vsak bi se našel v ljubezni za dva,
    za sabo pa puščal bi tople sledi.

    Vem, to je le pesem otroških oči,
    ki močno želijo si sreče sveta.

    (by Vilinček)

    ~~~

    Zajete vsebine za 2008 iz:
    PPS SONETI + Klepet 1, 2, 3 in 4
    (nadaljevanje arhiviranega sonetja – v komentarju št. 2)

    (copy-past by ~ nagajivka ~)

  2. 2
    prostepoljane
    28.06.2010 ob 05:15

    Zajete vsebine za 2009 (do vključno April 2010) iz:
    Klepet 4, 5, 6, 7, 8 in 9 + Manca + Trist*1 + Trist*2

    ~~~

    bin

    11.01.2009 ob 20:47

    Groba je kuta, hladni so zidovi,
    svetišče najino je razvalina,
    razrušen strop, nad njim neba praznina,
    mar to od naju terjajo bogovi?

    Prihajaš … V meni bijejo zvonovi.
    Izginja v prsih žgoča bolečina,
    vse slike tvoje vlečem iz spomina,
    na pogorišču sanj kalijo upi novi.

    Odpiram vrata, spet prihajaš vame.
    »Jaz sem«, mi praviš, kot da te ne poznam,
    vseh teh strasti, iskanja in omame.

    V globoki želji, da se ti predam,
    naslonim nežno glavo ti na rame,
    zdaj skupaj sva, nič več vsak zase, sam.

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    12.01.2009 ob 20:34

    C’est moi, c’est moi, na ustnicah ti piše,
    v poljub napete vzbujajo skomine,
    zagrizel bi, v prelestne se krivine,
    kjer beli vrat z rameni lok zariše.

    Miruj srce! Razbijaj tiše, tiše!
    Nikar ne strgaj nežne pajčevine
    naj naju spleta, vse do bolečine,
    vse meje, vse pregrade naj izbriše.

    Odvrzi kuto, zdaj sva tukaj sama,
    naj te ugledam, svojo Afrodito,
    kako iz pene vstajaš, čarna dama.

    Telo boginje, z mavrico ovito,
    žariš in žgeš me s to vročino plama,
    da v tebi iščem, vešča …neodkrito.

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    14.01.2009 ob 21:32

    Le divji ritem tvoje vratne žile,
    predrami me ponovno v svet užitkov,
    omamljena sva tudi brez napitkov,
    saj gon v nama skupaj veže sile.

    Tvoje so noge ledja mi ovile,
    brez sramu, brez lažnih si očitkov,
    da vzamem te, do konca, brez počitkov,
    globine tvoje bodo sok popile.

    Kot riba trzaš, na harpuni ujeta,
    globoko hropeš, kot bi te dušilo,
    glasno kričiš, v mučilnici razpeta,

    kot bi telo se v krčih ti lomilo,
    darilo moje, ko boš vsa pregreta,
    v vzajemnem sunku vate se bo zlilo.

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    15.01.2009 ob 22:03

    Neskončen mir obličje ti oblije
    samo oči še vedno se smehljajo,
    v nasmehu srečnem ustne trepetajo,
    srce še vedno v istem ritmu bije.

    Pijan od žara,ki med nama sije,
    spet čutim želje, nežno ščegetajo,
    že tvoji prsti z mano se igrajo,
    iz plodne zemlje nov poganjek klije.

    Tokrat ga nežno, kot le ženska zmore,
    oviješ v čare svojega telesa,
    izmamiš znoj iz vsake moje pore,

    brez konca naju vsak dotik pretresa,
    igral bi se tako vso noč do zore,
    s teboj ustvarjal nova bi nebesa.

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    17.01.2009 ob 00:14

    V plamenu skupnem noč je pogorela,
    hladen postaja kamen na ognjišču
    kot kup pepela sva na pogorišču,
    užila sva vse, kar sva zmogla, smela.

    Zakaj v rokáh si mi okamenela,
    ostal sem sam, brez para na plesišču,
    kot zadnja smet zapuščen na smetišču,
    v kraljestvo sanj si znova poletela.

    Relief si v vratih pekla kjer prebivam
    še zadnjič te pobožam v slovo
    več gospodarjev smrti ne izzivam,

    želim, da spet svoj »da« mi poreko
    ko v roke pismo s prošnjo jim porivam …
    Nocoj kot vsak večer, prirezal bom pero.

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    14.02.2009 ob 21:11

    Vrč

    Razbit je vrč iz krhke lončevine,
    preveč bilo je v njem, da bi zdržalo,
    nad njim kladivo, spodaj nakovalo,
    kovač ne ve, da sem samo iz gline.

    Iz vrča vre, vse manj je v njem vsebine,
    nič več ne bo igrivo klokotalo,
    zgrožen nad tem, kar v črepu je ostalo,
    obupa krč potiska me v spomine.

    Prišel bo piskrovez in vrč povezal,
    utrdil z žico, kar je popustilo,
    dal izpod roke, več ne bo ga drezal,

    ko v vse razpoke bo zamazal ilo.
    Z vso pravico vrč bo k slavi plezal,
    nikdar več, res, za svatbeno kosilo.

    (by Bin)

    ~~~

    1danica

    19.02.2009 ob 17:03

    Pomlad se res nam že zelo prileže,
    z njo pa daljši dnevi, več svetlobe,
    toplina, ki v srce globoko seže,
    pomaga ti premagati tegobe.

    Zares pa ne pomlad in ne toplina
    ničesar v srcu sama ne pričara,
    če misli niso jasne, bolečina,
    ne ene niti druge prav ne mara.

    Ker le, če je lepo že brez pomladi
    v duši in si vsaj približno srečen,
    zgodi se tisto, kar vsi bi radi -

    ustavi se vse lépo za trenutek,
    ki pač nikoli ne postane večen,
    a ti si boš zapomnil ta občutek.

    (by 1Danica)

    ~~~

    VILINČEK

    6.03.2009 ob 10:54

    Ne moreš reko vpeti v okove.
    Ne moreš zajeziti čas življenja.
    Izvir bistrine teče … ne pojenja,
    Napajal zemljo bo in nje rodove.

    Četudi bil ujet bi med zidove?
    Četudi sila tam bregov ga vpenja?
    bo tekel dalje, pa čeprav se vzpenja.
    Njegova pot ne teče vedno v rove.

    V višine se povzdigne kdaj v oblake,
    ko sonce greje, njega hlape pije.
    Ker krogotok ne šteje si korake,

    ko v kapljah tam dežja nas spet zalije.
    Zakaj na njemu iščemo napake?
    Je le kot zven neskončne melodije.

    (by Vilinček)

    ~~~

    bin

    6.03.2009 ob 15:39

    Cankarj…

    Po brkih ga otroci prepoznajo,
    ni lahkoživim všeč njegova mati,
    morda pa kdo kot on želi postati,
    v posmeh nevednim in čistunom v grajo?

    Pogumna srca vedno trepetajo,
    ko svoje mesto iščejo med brati,
    kaj smem vzeti in kaj moram dati?
    Nemoč presoje v srcu si priznajo.

    Naj vsak svoj dvom za živo masko skrijem?
    Naj le o sreči pojem, o pohotnem mesu?
    Molčim o bitkah, ki jih v sebi bijem?

    Molčim o bolečini in o stresu?
    Dovoli mi, da tukaj se izlijem,
    zatulim iz srca v nemočnem besu.

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    6.03.2009 ob 15:39

    To naše je življenje gosta kaša,
    v njej se med užitke žalost vriva,
    na vrhu ne obstane, kdor počiva,
    kdor le na sladke sanje se zanaša.

    Ni hraber tisti, ki molče prenaša,
    vso svojo bol in jo pred drugim skriva,
    v ponos človeku slika ni golj´fiva
    težav ne reši tisti, ki odlaša.

    Kadar pojem vam o bolečini,
    ne iščem v vas sočutja ne opore,
    v teh pesmih so le tihi opomini,

    nenehni klici v borbo – na obore,
    za tiste, ki še čutite v globini,
    da človek, če le hoče, tudi zmore!

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    8.03.2009 ob 23:22

    Ponosna smreka raste na poljani.
    V meglenem dnevu sama tam stoji,
    nikjer nobene sence ne pusti,
    povsem enaka je, na vsaki strani.

    V polnem soncu pesek je v puščavi.
    Nikjer človeka, skale, ne drevesa,
    neskončno polje le svetlobe plesa,
    nikjer ni senc, nihče je ne ustavi.

    Pust je svet brez senc v svetlobi dneva.
    V njih se poraja vsako hrepenenje.
    V iskanju večnem šibki um premleva,

    v čigavi moči sence je stvarjenje?
    Kdo vzeti sme pravico, da odseva
    vso svetlobo, drugim v pogubljenje?

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    22.03.2009 ob 18:33

    Praviš pozabi, poljube, objeme,
    in vsa hrepenenja nežne pomladi.
    Praviš lahko je, odreči se nadi
    lahko živeti brez vsake dileme?

    V veri naivni dajal bi srečo,
    madež na cvetu opral bi s solzami,
    krila razprl prešeren v omami,
    ponesel te kvišku nežno lebdečo.

    Bila si drugačna, drugačna kot vse,
    v jutranji zarji bila si danica,
    zdaj pusta so jutra in v prsih me žge,

    težka je sapa in bleda so lica,
    v megleni zavesti se okno odpre,
    še vedno ljubim, edina resnica.

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    23.03.2009 ob 21:54

    Stopi iz sence s pogumnim korakom,
    obreži liano, ki rast ti duši,
    razbij te okove, steklene pasti,
    spletanje vencev prepusti mrtvakom.

    Znova boš stkala tančico iz niti,
    spet noč bo žarela v plamenu strasti,
    takrat se v srcu spet pesem rodi,
    pesem srca, ki zna še ljubiti.

    Z upanjem stopaj po poti usode,
    v svetlobo zazri se, ne v mračno globel,
    zdaj v vlogi si princa, drugič oprode,

    nihče pač ni tisto, kar sam bi hotel,
    pa vendar nikoli drugače ne bode,
    kar tja si zaseješ, to v srcu boš žel!

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    26.03.2009 ob 23:53

    Nekoč globine svoje bom odstrl.
    Njih labirint, vse ozke mračne rove.
    Pregnal ves strah, ki zdaj v meni rjove,
    v oči bom sebi, svoji biti zrl.

    Ne bo več glodal dvoma večni črv.
    Ne bom se stresel ob skoviku sove.
    Zdrobil bom negotovosti okove.
    Življenja bom še zadnji oreh strl.

    Nekoč… se ve, bom zmogel to dejanje.
    Nekoč prebil bom steno svoje ječe.
    Nekoč bom uresničil svoje sanje.

    Nekoč zapre se rana, ki me peče.
    Nekoč napoči čas za praznovanje?
    Nekoč … a kruti čas kar teče, teče!

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    27.03.2009 ob 21:45

    Ob reki

    Na prod sem šel, v zavetje svoje skale,
    gledal sem reko, čista je in živa,
    še vedno brusi kamenčke igriva,
    povodnji, suše, niso je ugnale.

    Še se spominjam, v njej so ženske prale,
    velike štrene voljnega prediva,
    v šumenju slapa, ki v tolmun se zliva,
    njih glas še slišim, kot bi klepetale.

    Ni več peric, ne štren, ne zgodb davnine,
    a reka teče dalje, brez prestanka,
    izvir rodi jo in v izliv premine…

    Ni ujeta v krog, temveč je ona zanka!
    Spoznanje novo v hipu me prešine.
    Še ena manj v življenju je uganka.

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    6.04.2009 ob 21:30

    Tipal sem v noči za tvojimi krili,
    v sanjah sem hodil čez tvoje poljane,
    spustil sem v svoje te skrite sobane,
    zvoki fanfar so me v jutro budili.

    Poslušal sem pesem, svetlo in nežno,
    kot bi ti v prsih kraguljčki cingljali,
    nežno šumenje valov ob obali,
    verjel sem v ljubezen, trajno, ne bežno.

    Želel sem sijati, kot sonce žareče
    le zate bi svetil, dan do večera,
    vžigal bi v prsih srce koprneče,

    ugasnil bi dvom, počelo nemira,
    most bi postavil čez brezno grozeče,
    bi.. a vse sproti mi v nič se podira.

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    13.04.2009 ob 21:19

    Bogat, kako bogat je ta naš svet! – I.

    Sedim na barskem vrtu, srebam kavo,
    oči naslanjam dol, na promenado,
    tam v mimohodu pleše staro, mlado,
    skrivenčen stric in dete brhko, zdravo.

    Prav vsak gre svojo pot in s svojo glavo,
    svoj up neguje, sanja svojo nado,
    svoj vidi paradiž, svoj eldorado,
    vsak svojo smer edino, vedno pravo.

    Kdo je, le kdo v tej množici odvečen?
    Čigava vloga v igri je brez haska?
    Kdo je manj lep in kot se reče všečen?

    Zamišljen, modrec se po bradi praska…
    Spoznanje ga prešine, spet je srečen.
    Vse to kar vidiš je… življenja maska!

    Bogat, kako bogat je ta naš svet!

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    14.04.2009 ob 22:15

    Bogat, kako bogat je ta naš svet! – II.

    Mladenka v tesnih hlačah »pirs« v obrvi,
    bluzo napenjata dve trdi slivi,
    lasje vihrajo v vetru, neubogljivi,
    z očmi za njim hiti, ki bo njen prvi.

    Kemija se pretaka v mladi krvi,
    v tej sveže preorani plodni njivi,
    vsi njeni brsti sveži so, kaljivi,
    semena niso še načeli črvi.

    Ves svet leži pred njo in vsi obeti,
    na njeni strani čas in moč in sreča,
    mladosti ji nihče ne more vzeti.

    Ponosno spušča plamen nova sveča.
    Navzven! Ne ona vase še ne sveti,
    tam notri že ljubezen je … goreča.

    Bogat, kako bogat je ta naš svet!

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    15.04.2009 ob 21:42

    Bogat, kako bogat je ta naš svet! – III.

    Prihaja s soncem, dama v polnem cvetu.
    Sproščen nasmeh, poteze jasne, mile,
    pod njim so si svoj prostor priborile,
    vabljive prsi, kot bi ušle korzetu.

    Par vitkih nog nabija tlak v duetu,
    že mnoge so strasti med njima potonile,
    njih krepki zven mladen´čem polni žile,
    vabi v objem, budi navdih poetu.

    O ve, seveda ve za vse poglede,
    vse sanje, ki jih s svojim šarmom zbuja,
    nekje globoko v njej kot mačka prede,

    naj vse ujame, nič naj ne zamuja.
    Zvestoba, kazen, greh so le besede,
    meso zasluži slast, ki se ponuja.

    Bogat, kako bogat je ta naš svet!

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    16.04.2009 ob 21:37

    Bogat, kako bogat je ta naš svet! – IV.

    Na drugi strani ženska v zrelih letih,
    prav dobro ve, kaj zmore in kaj hoče,
    ve kdaj naj se jezi in kdaj zajoče,
    izkušena v obljubah neizpetih.

    Dovolj bilo je sanj nedoživetih,
    železo več ne bo prav dolgo vroče,
    naj kuje ga kdor zna, kdor ve kaj hoče,
    dovolj bilo življenja je v obetih.

    Z očesom išče iskrico v očesu,
    krepko telo pod čistim oblačilom,
    mehak korak, ki nežno vabi k plesu.

    Njeno telo odziva se z vabilom,
    le malo, pa bo izgorelo v kresu,
    z nekdanjih upov … z žalostnim slepilom.

    Bogat, kako bogat je ta naš svet!

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    19.04.2009 ob 18:53

    Bogat, kako bogat je ta naš svet! – V.

    Tam zadaj, kot da nekam bi hitela,
    prihaja starka, sključena in siva,
    plašno gre, kot da se čuti kriva,
    ker zase si je del življenja vzela.

    Bila je mlada, v cvetu let in zrela,
    brezskrbna, smela, včasih radoživa,
    ljubezen še se v njenem srcu skriva,
    le koža je na licih bolj uvela.

    Več zase si pravice ne prisvaja,
    do novih nad, vezi, spogledovanja,
    pa vendar čuti že sledove maja.

    Vse brsti krog nje in vse poganja,
    v upadlih prsih srček tiho raja,
    v spominu daljnih let ljubezen sanja.

    Bogat, kako bogat je ta naš svet!

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    20.04.2009 ob 22:12

    Znova me prižgi. Naj v plamen zagorim.
    Naj iskre se razsujejo v temino,
    prasket svetlic napolni naj tišino,
    v kateri dolgo, vse predolgo tlim.

    Preveč? Morda si res preveč želim?
    Le svetel žarek skoz temnice lino,
    le kapljo vode, da povrnem slino,
    le drobcen up, da se potroštam z njim.

    Iz suhih vej velika sem grmada.
    Brez vrednosti, še ptič v njej ne gnezdi.
    Brez haska v sebi gnije in propada.

    Kje si muza moja? Moj navdih, kje si?
    Moj sen, moj zven, moja edina nada?
    Nič ne odlašaj, znova me prižgi!

    (by Bin)

    ~~~

    VILINČEK

    29.04.2009 ob 12:53

    Tiho in mirno …

    Tiho in mirno me nosi po toku,
    da bi ne vzburkala vodne gladine.
    K izvirom se vračam. Tja med spomine …
    kot bi iskala se v svojem otroku.

    Tisti, ki v duši se v smehu in joku
    išče v globinah … spet pne v višine …
    kjer bi poganjal le radostne mline;
    z njimi zaplešejo kapljice v loku

    ter se utrinjajo biseri mali,
    ko zableščijo pod srečno odejo.
    Toplo pokriti nemirni kristali,

    ki se igrajo s sončevo prejo;
    da bi z ljubeznijo v svet zasijali…
    Bočijo vrste se v barvno alejo.

    (by Vilinček)

    ~~~

    bin

    29.04.2009 ob 14:52

    Poišči se, najdi, v svetu lepote,
    čeprav na gladini rišeš obroče,
    pusti globini naj gre kamor hoče,
    v njej ni hudobe, napuha pohote.

    Morda tu in tam se zgodijo pomote,
    zdaj te zazebe, spet drugič je vroče,
    srce se razneži, včasih zajoče,
    v silnem bogastvu mavrične dote.

    Nad lokom v prelestnem razkošju neba,
    slutim odseve neskončne globine.
    Tam sonce se s kapljami sreče igra,

    zlatorumeno na poljih sinjine,
    tam duša otroška se znova spozna,
    duša na begu iz solzne doline.

    (by Bin)

    ~~~

    VILINČEK

    6.07.2009 ob 16:11

    Ko sonce te vzame v svoje dlani
    in sinje se jutro zariše v očeh;
    prav vse kar objel boš na svojih poteh …
    Ni važno kam pojdeš … Ni važno kje si …

    Ko zreš na življenje iz svetle plati,
    ne iščeš se v barvah, ne iščeš v straneh.
    Še v solzah je radost … kdaj pisani smeh …
    karkoli že daješ – a slabega ni.

    In znova prejemaš, ker čutiš svoj dan.
    Na sever? Na jug? Tja na vzhod? Na zahod?
    Ves kozmus, narava – del tvojih spoznanj …

    Že dolgo je jasno, da isti smo rod!
    Različen, drugačen in znova ubran:
    Ni važno kam pojdeš … Ni važno do kod …

    (by Vilinček)

    ~~~

    bin

    6.07.2009 ob 22:09

    Ko sonce te krade temnim nočem,
    in jutro poraja se v rosi bleščic,
    izbiraš med množico skritih stezic,
    ne vprašaš od kod, a se vprašaš … kam grem?

    Ko s svetle plati se približaš ljudem,
    razkriješ vsebino jim, trdih platnic
    in “šmarnice” praviš slapovom solzic,
    le sebe jim daješ, ne vprašaš se … smem?

    Daješ, prejemaš, ujameš razsuješ,
    od jutra na vzhodu, do mraka zvečer,
    nova spoznanja v ogrlico snuješ,

    človek človeku je Človek, ne zver.
    V Človeka v človeku še vedno veruješ,
    ta vera poji te in kaže ti smer.

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    10.07.2009 ob 12:53

    Položil bom glavo v tvoje naročje,
    zaprl oči in svoj dih pritajil,
    nedrij tvojih vsebine bom pil,
    stekal se z njimi v željeno sotočje.

    Razlila se bova v ravnino med ločje,
    ne bo hudournik več vode kalil,
    le blaženi mir bo tolmune bistril,
    zaspal bom brezskrbno, globoko, …otročje.

    Poslušal bom v sanjah tvoje brzice,
    napajal se z biseri v vznožju slapov,
    spremljal tvoj tok med poljane, gorice,

    razrušil pregrade in meje bregov…
    Steciva skupaj tja v daljne mrtvice,
    pod belimi loki mogočnih mostov.

    (by Bin)

    ~~~

    VILINČEK

    13.07.2009 ob 15:38

    Že dlan je v dlani … tam sreča se smeje.
    Ker žar, ki me hrani mi dal je verjeti,
    da z upanjem novim bi mogla leteti,
    ko jutranje sonce se izpod odeje

    z veseljem prebuja, ker radost te greje.
    Vse želje se spletajo z biserne preje,
    saj misli se dajo v lepoto ujeti.
    Skrivnostne spet jasne … želijo si peti,

    ker tisto se v tebi … (Poiščem naj meje?)
    z veseljem prebuja, ker radost te greje.
    Prevzame te glasba … začutiš močneje,

    z daljave bleščijo se njeni izviri …
    Kristalna gladina tešila bo žeje,
    hrumenje pojenja – ves svet se umiri.

    Je mar iluzija? Resničnost tam veje?
    Ko čut se za čutom … (kot pesem na liri)
    z veseljem prebuja, ker radost te greje.

    (by Vilinček)

    ~~~

    bin

    13.07.2009 ob 22:17

    S poljubom

    Veš, kadar me zjutraj s poljubom zbudiš,
    še sonce je lepše in dan bolj svetal,
    kot da bi se stvarnik ponovno igral,
    spet duša je svetla in lahka kot piš.

    Takrat… ko iz las sem pobiral ti riž,
    ko prvič kot mož sem ob tebi zaspal,
    po vonju ljubezni sem te prepoznal,
    kot takrat še vedno opojno dehtiš.

    Vem, nisem več tisti, kot bil sem nekoč.
    Kolikokrat sem požrl obljubo?
    Umaknil sem pleča, se skril pod nemoč…

    Trhel stržen je in črvi pod lubom,
    še vedno pa k tebi rad ležem čez noč,
    v novo me jutro prebudi … s poljubom.

    (by Bin)

    ~~~

    VILINČEK

    14.07.2009 ob 02:20

    Iz drobnih marjetic si spletel mi venček,
    da z belim navdihom bi prsi pokrila.
    Na travniku sanj bom ob tebi počila,
    ko v sebi ves miren boš spal kot dojenček.

    In ko naju zdrami živahni studenček;
    vso nežnost in blagost bi k sebi privila,
    z življenjem bistrin nama očke umila,
    da v njih se zrcalil bi sinji plamenček.

    Zaraja mladost naj na polju zelenem,
    v dlaneh se odpirajo riževa zrna.
    Svobodna pod soncem – spet združena v enem …

    Morda sem kdaj v sebi preplašena srna?
    Pa vendar se vračam in sreče oklenem,
    ko noč naju vzame skrivnostna srebrna!

    (by Vilinček)

    ~~~

    bin

    14.07.2009 ob 21:35

    Mehka in puhasta bela koprena
    iz drobcenih cvetkov je tvoj pajčolan,
    s predivom ljubezni je vezen in tkan,
    nanj bom ponižno naslonil kolena.

    Na kres bom naložil nova polena,
    nov plamen bo v najinih srcih prižgan,
    v večer bo posvetil, posvetil v nov dan,
    podžigal bo čustva globoka, ognjena.

    Med klasjem življenja se bova ljubila,
    svobodna pod soncem, v sebi ujeta,
    kremen – kresilo se bova iskrila,

    v redovniški kuti strogo zapeta.
    Med zvoke besed jo bova izlila,
    globoko in zvesto ljubezen … poeta.

    (by Bin)

    ~~~

    VILINČEK

    15.07.2009 ob 23:52

    Zakaj me zapenjaš v kuto menihov?
    Poletje je v nama, ni čas še za plašč!
    Morda pa nagajaš … morda pa nalašč
    mi vezeš to strogo obleko iz stihov …

    Ker tam pod kapucu se »lumpek« smehlja?
    Le kaj naj zdaj mislim … Res moj si? Si njihov?
    Zorim naj in dvigam duhovno si rašč?
    Ne branim se te, ko me hraniš iz kašč,

    kjer zlatega zrnja je polno navdihov …
    A tam pod kapuco se »lumpek« smehlja.
    In potlej ne reči, da spet sem preživa,

    če vso me prevzameš … ves svet zaigra.
    Ko vase to bitje nebeško spustiva,
    ki srečo prinaša in sije za dva …

    ne morem krotiti narave »Sem kriva?«,
    S teboj bi se vzpela do žarkov neba …
    Čeprav pod kapuco se »lumpek« smehlja!

    (by Vilinček)

    ~~~

    bin

    16.07.2009 ob 08:10

    Ko v ranem jutru…

    Kukajo biseri izpod tančice.

    Mar kuta je ječa, ne trden oklep,
    kjer svojim sanjam svobodo pustiva?
    Kjer misel sme biti prešerna, igriva,
    brezskrbno jo mahne zvečer na potep.

    Kukajo biseri izpod tančice.

    Ne nisi, to vem! Nisi prazen otep.
    Pod slamnato streho zrnje se skriva,
    v zrnju življenje in pesem je živa,
    tvoj svet je bogat, vem, tvoj svet je prelep.

    Kukajo biseri izpod tančice.

    V varnem zavetju te kute iz raša,
    mračne večere svetlijo kresnice.
    Kdo naj, le kdo, ti razvrat oponaša,

    te tlači med stene krute samice,
    ko poješ vsa nežna, čuteča in naša
    trosiš v naš svet čudovite bleščice?

    Kukajo biseri izpod tančice.

    (by Bin)

    ~~~

    VILINČEK

    16.07.2009 ob 13:38

    Za hrbet ti pridem v nemiru … a tiha.
    Pritajila bom v sebi ta divji utrip.
    Morda ga boš čutil … Morda le za hip.
    A nočem izdati še svojega vzdiha …

    Naj le sapica nosi ti mojo skrivnost.

    Blažila ga bom, da drhtljaj, ki zapiha
    zadržal bi hotenja in čustveni vzkip,
    da le čutil na sebi bi svila otip;
    kakor pramen v laseh, ki v vetrič zaniha …

    Naj le sapica nosi ti mojo skrivnost.

    Na tvoje zatilje prikradem se gost …
    prevzet od lepote in v žarke obdan,
    ki nežno prodirajo v magični gozd …

    Morda pa si našla v šepetu sva dan?
    Simfonija napeva, kjer najin je most.
    Glas, ki zapoje … ki ti vse bolj je znan …

    Naj le sapica nosi ti mojo skrivnost.

    (by Vilinček)

    ~~~

    bin

    16.07.2009 ob 23:02

    Poreden si vetrič v mojih laseh.

    Prihajaš potiho, kot lovec s pastjo,
    le slutim ti v srcu divjanje strasti,
    kot plen sem nemočen, zavest me hromi,
    zdaj zdaj mi posula boš repek s soljo.

    Poreden si vetrič v mojih laseh.

    Saj nisi hudobna in nič mi ne bo,
    še koža bo cela in ravne kosti,
    pa vendar vse v meni se trese, drhti,
    naj planem v jok, naj zbežim na drevo?

    Poreden si vetrič v mojih laseh.

    Razgalil bom prsi, nastavil bom vrat,
    iskal bom usmiljenje v tvojih očeh,
    ne bom se upiral, postavljal pregrad,

    saj kmalu, prav kmalu te zlomil bo smeh,
    kot rožica boš, kot zelena pomlad,
    z rdečimi lici in srečo v očeh.

    Poreden si vetrič v mojih laseh.

    (by Bin)

    ~~~

    VILINČEK

    17.07.2009 ob 19:06

    Ni lovcev – pasti … Ni se treba ti bati!
    Spontani koraki ne iščejo zla.
    Prepuščam se jim in ne gledam v tla.
    Ne rabim v naprej vse stezice poznati …

    le sonce spustila sem v svoje srce.
    Kjerkoli že stopam – Sem bosa? S copati?
    Z neba mi pošiljaš čutečega sla.
    Saj tisto kar poje … kar v meni igra,

    ne želi si teh lepih občutkov pregnati …
    ker sonce spustila sem v svoje srce.
    Četudi moj jutri ne vidi … ne ve?

    Ne bom mu zapirala oken in vrat.
    Na stežaj so odprta do novega dne …
    kar daje, kar daješ – imaš ga le rad.

    Ker zanj ni vprašanj, če lahko ali sme!?
    Svobodno med čute zajadra nomad …
    saj sonce spustila sem v svoje srce.

    (by Vilinček)

    ~~~

    bin

    17.07.2009 ob 22:08

    Otresal bi roso s tvoje stezice,
    oklestil bi trnove veje ob njej,
    skrivni bi varuh bil tvoj, skarabej,
    kot sonce bleščeč, kot cvetje zlatice.

    Žarijo v globini vsi žarki neba.
    Skrbno bi varoval bose nožice,
    korak za korakom, ko stopaš naprej,
    v ples bi te vodil, brezskrbno v rej,

    plesišče pod nama – nežne meglice.
    Žarijo v globini vsi žarki neba.
    Veliki orkester narave igra,

    plesno romanco nikdar izpeto,
    pesem za enega, pesem za dva?
    Pesem za vsakega, tonov nešteto!

    Za včeraj, za danes, za jutri morda?
    Za lepega princa, kraljično ukleto.
    Žarijo v globini vsi žarki neba.

    (by Bin)

    ~~~

    VILINČEK

    22.07.2009 ob 10:19

    Želim da začutil bi moje veselje.
    Vsaj delček od tistega kar me osvaja;
    me z mehkim in toplim ugodjem opaja,
    ko v krilih razpenjajo lepe se želje …

    Kar jadral bi z njimi, ker v sebi si srečen.

    Svoboda te vodi. Nikoli povelje.
    Četudi letel bi od kraja do kraja,
    četudi kdaj sam … a bližina ostaja;
    s svetlicami v dlani te nov dan zapelje …

    Kar jadral bi z njimi, ker v sebi si srečen.

    Če živo kdaj snivaš … ves v sebi gorečen,
    ko v tebi se steka dih pravljičnih morij.
    Čeprav ne želiš, da iz njih si izvlečen …

    Ne veš še kaj zbuja se tam iz pogorij?
    A, če iz dalje njih žar, ki je večen,
    prelil se bo vate iz sončnih obzorij …

    zajadraj kdaj z mano, ko v sebi si srečen.

    (by Vilinček)

    ~~~

    VILINČEK

    27.07.2009 ob 14:49

    Z rezervo naj vzamem si pesem iz morja?
    Kar nosijo valčki, naj stišam nje glas?
    Zakaj, ko pa vsakič zjasni se obraz,
    kot snela modrino bi tam iz obzorja.

    Že pišem – že pojem – že vežem nov stih.
    Naj raje natočim si vode z lavorja;
    soli si primešam. Je to res ukaz?
    Na prsi, da dela bi raje okras?

    Na nitko nanizane školjke s sladkorja?
    Že pišem – že pojem – že vežem nov stih.
    Karkoli že nosil bo morski prepih,

    karkoli že z juga do sem bo zavelo …
    Če vonj bo žgečkal, zadonel bo: “HAČIH!”
    pod nosom popraskam se, če bo srbelo.

    Morda pa prinese ti novi navdih?
    Četudi morda z nagajivo zabelo …
    Že pišem – že pojem – že vežem nov stih.

    (by Vilinček)

    ~~~

    bin

    27.07.2009 ob 22:14

    Vesel sem nasmeška na tvojem obrazu.

    Vse drugo je v pesmi kot morja bučanje,
    milina valov in galebov poklik.
    Nisi spoznala nanizanih slik?
    “Z rezervo” sem prosil v svoje kesanje.

    Vesel sem nasmeška na tvojem obrazu.

    V lavor ti natočim biserne sanje,
    v prhutu metulja še slani dotik
    in v poznem večeru čukov skovik,
    odpravlja se ženin na svatovanje.

    Vesel sem nasmeška na tvojem obrazu.

    Ne bom se ustavljal na gorskem prelazu,
    morda bi mi veter vso nežnost odvzel,
    rože pomrznile v snežnem bi plazu,

    še preden bi tebi pred noge jih del…
    Naravnost hitim, ne vdam se porazu,
    prepevam in pišem, prešeren, vesel.

    Vesel sem nasmeška na tvojem obrazu.

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    28.07.2009 ob 14:05

    V nebesni modrini sem videl tvoj stas.

    Kar vidim tiste strme bele skale,
    pod njimi prod, na njem leži sirena,
    na zunaj hladna, v jedru je ognjena,
    prepeva pesmi, ki bi kamen vžgale.

    V bučanju valov sem poslušal tvoj glas.

    Le kdo ve, kje je tisti del obale?
    Tja k njej bi šel in se naužil plamena,
    pred njo z veseljem padel na kolena,
    kot žrebec bi si dal nadeti žvale…

    Če znal, bi v izložbo postavil tvoj kras.

    A nisem Pegaz in ne znam leteti,
    le bedno kljuse, vprežen v voz navad,
    kako bi smel kaj takega želeti,

    kar buden več ne smem, čeprav bi rad,
    dovolil si to noč bom doživeti,
    leteti s krili sanj v kraljestvu nad.

    Sopotnik v navezi na goro Parnas.

    (by Bin)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    30.07.2009 ob 03:28

    S POGLEDOM NA MORJE …

    Polagam dlan na kamen ruševine,
    nekoč obljudena, zdaj zapuščena vas.
    Kakor bi v preteklosti ustavljen čas
    ob dotiku znova oživil spomine.

    Prisluhnem staroselcu, ki iz davnine
    priklicati nasmeh še zmore na obraz,
    lesketa se hkrati mu v očeh okras,
    mehča mu gube sled biserovine.

    Trpko je bilo življenje njega dni.
    Zdaj sameva v strmem bregu vinska trta,
    ostal je v vasi sam, vsi so že odšli.

    Telo slabotno, duša pa odprta,
    rezbari les, kot bi izrezoval skrbi.
    Pripoveduje zgodbo vsaka črta.

    (by nagajivka)

    ~~~

    VILINČEK

    31.07.2009 ob 15:12

    Ljubezen je pesem, brezčasnih širjav,
    ko nežno se zlije v naročje srca.
    Če zlil bi se z zemljo, ne videl bi dna,
    ker črpaš lepote iz njenih vonjav.

    Če ljubiš, če ljubi – ves svet ti je lep.

    Če njena te struja ponese v rokav,
    ki bil bi ves mrtev – pa vendar za dva …
    zbudi se življenje iz večnega sna,
    ker njegov izvir … njen izvir bo iskal.

    Če ljubiš, če ljubi – ves svet ti je lep.

    Ni gluhe puščave – presušenih step,
    ki kdaj ne čutili bi v sebi bližin.
    Oaze, studenčki … zašel bo galeb,

    ki z morja bo nosil jim rosnih milin.
    Še hlad kdaj odpre svoj ledeni oklep,
    da dvignil gejzir se bi z vročih globin.

    Če ljubiš, če ljubi – ves svet ti je lep.

    (by Vilinček)

    ~~~

    bin

    2.08.2009 ob 20:39

    Življenje v tebi vre z vso silino,
    že lani si, kot zdaj in boš čez leto,
    v valovih pela pesem neizpeto,
    lep virtuoz s čarobno violino.

    V zalivu veter vzburkal je gladino,
    v prelestnem loku je telo napeto,
    kot bi Da Vinci znova dvignil dleto,
    drsiš na deski z jadrom skoz´ sinjino.

    Nekoč je bog … no, sin njegov edini,
    po jezeru genezareškem hodil,
    brez čolna stal pokončen na gladini,

    ljudi osvajal, jih kasneje vodil …
    Kot on se rišeš, slika med spomini,
    le kdo sem črv, da boga bi sodil?

    (by Bin)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    3.08.2009 ob 00:40

    Če bodeš take bogokletne pisal,
    prisurfati do tebe zna sam božji sin,
    z gromkim glasom bo zaklical: »Ave Bin!«
    in te s celine suhe dol izbrisal.

    Potlej ti bo kode čudežne narisal,
    na dušni ogenj ti prilival kerozin,
    podučil te bo iz morja delat vin’,
    da porekó: »glej brata, k’ se mu j’ skisal’ …«

    Ti pa hodil boš z avreolo nad glavo,
    s teleportom vmes po luftu boš frčal,
    oznanjal vsem religijo ta pravo,

    da še tak zaspan’c bi koj od mrtvih vstal.
    Naposled vsi bi zaživeli zdravo,
    da več ta nor, narobe svet, bi ne ječal.

    (by nagajivka)

    ~~~

    bin

    3.08.2009 ob 13:48

    V nebo koval sem revež božja dela,
    spoštljivo kleknil pred njegov oltar,
    vse kar imam ponudil sem mu v dar,
    v njegov objem je duša hrepenela.

    A Bog in bog… oba sta v roke vzela
    vso oblast in čast… pač njuna stvar.
    Sam tavam skozi labirint prevar,
    glej duša reveža je v mraku ovenela.

    Še gleda kvišku zrklo a brez leska
    meglena slika se izgublja v dalji,
    posipajo se sanje – grad iz peska,

    še zadnjo sled resnic drobijo valji …
    Bobni v glavi, bliska se in treska,
    moj angel varuh je … v beli halji.

    (by Bin)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    5.08.2009 ob 02:24

    POLETNI ZENIT

    Valovijo lasje v sapi burína,
    v daljavi nekje se nebo pozlatí,
    kot slika brez zvoka … na jugu grmi?
    Svetla je noč, jo srebrí mesečina.

    Izlita z njo v plesu morska gladina
    v nihajih počasnih drse valoví,
    nešteto bleščic med kristali soli
    zrcali v zenit kot rajska milina.

    Mesecu morje ponuja naročje,
    poln mesec pa morju nastavlja obraz.
    Okopa svoj sij, ujame sozvočje,

    drug drugemu sta tega stvarstva okras.
    Kot s svilo ovila nocoj bi otočje …
    Človeka zamika, da … ustavil bi čas.

    (by nagajivka)

    ~~~

    bin

    5.08.2009 ob 22:01

    Človeka zamika, da čas bi ustavil,
    zamrznil bi sliko, zvok si ujel,
    pokvaril bi človek, če zmogel bi, smel,
    vse tisto kar on je po svoje zastavil.

    Le kaj bi lagal, le kaj bi vam pravil,
    nad kom bi se reva človeška prevzel,
    vrtove božanskih navdihov bi plel,
    slamo zavrgel in klasje pospravil.

    Vem, nisem vrtnar na njegovem posestvu,
    morda smem ubrati si cvetek v okras,
    pridružen v predstavi v vesojnem občestvu,

    kolikor zmorem uživam nje kras,
    a preden izginem v večnem kraljestvu,
    rad vsaj za trenutek … ustavil bi čas!

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    6.08.2009 ob 21:36

    Oprosti ker te ljubim brez telesa
    brez obleke šminke in zlatnine
    v pustih nočeh si ne želim obline
    le svetlo iskrico na dnu očesa.

    Objemov nisem ti ponujal … plesa,
    vročih poljubov v soju mesečine,
    star sem in vem vse lepo hitro mine,
    prezgodaj vedno pride čas slovesa.

    V svoj svet sem te sprejel kot dih poletja,
    želel sem, da ostaneva vsaksebi.
    Nikdar v življenju nisem trgal cvetja,

    ker utrgan cvet umre. Vem, da prenesla
    ne bi, zdaj … v tem trenutku razodetja,
    da brez telesa ljubim … žensko v tebi.

    (by Bin)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    6.08.2009 ob 21:42

    (sonet z dodatkom)

    PANORAMSKO-VSTAJENJE

    Tišina. Grobnice in spomeniki.

    Tu. Na tem mestu izbrala bi parcelo.
    Ne veliko. Táko … meter en – krat dva.
    Če naj se od mrtvih obudim iz sna,
    oko bi moje tole gledati želelo:

    Gladina. Let galebov. Nemi kriki.

    To. Sonce znova bi srce ogrelo,
    da na polno v tem razgledu zaigra,
    če me kdaj na oblo tegale svetá
    v humorju črnem vrne prapočelo.

    Globina. Misel. Iz pepela k sliki.

    Ta. Točno ta nebeška panorama,
    prizor, ki bi ga moja duša zrla,
    pa če sem tu v družbi ali sama.

    Tu bi krila moja vedno se odprla.
    Pogled na širno morje je kot rama,
    ob njej lahko bi tisočkrat umrla.

    Divjina. Bom delfin?? So tihi vzkliki.

    (by nagajivka)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    6.08.2009

    HVARISSIMO

    Z mestnih pročelij histórija veje …

    Koliko je nog hodilo po teh tleh?
    In koliko bosih stopalc je otrok
    tékalo po ploščah kamnitih okrog,
    si grelo podplate z nasmehom v očeh?

    Preteklost nikoli krivic ne prešteje …

    Koliko piratov delalo je greh,
    ubijalo, plenílo … v imenu »nalog«?
    Čudovito pristanišče … mesto vlog -
    okupatorskih Uskokov … v tistih dneh.

    Vsaka ulica v svojem ritmu greje …

    Danes brezskrbno na kamnu posedam,
    uživam v razkošju starinskih vrednot,
    na vročem stopnišču misli razpredam,

    spojena z utripom sred’ mestnih lepot.
    V dalji Peklenske otoke ugledam,
    iz sebe izdihnem prekletost zablod.

    V luči sedanjosti Eros se smeje …

    (by nagajivka)

    ~~~

    bin

    6.08.2009 ob 23:21

    Tu bi ostal, kot nema priča dneva,
    v preletu orla bi lovil svobodo,
    iz kapljic rose rekam dajal vodo,
    kristalno, čisto, brez zavisti, gneva.

    Gladina. V kotanji sneg učakal ni poletja …

    To. Zlato sonce v njem z vrhov odseva,
    božanstvu svojemu gradi pagodo,
    ponižno vdano v kratkih dni usodo,
    se v dežju polni, v soncu izhlapeva.

    Globina. Na dnu kotline brezno do prekletja …

    Ta. Posrka me nekoč, kot snežno gmoto,
    v drobnih bom kapljah slap v dolini padal,
    iz dna srca bom v prš delil lepoto,

    tu sem zajel v obilju, nisem stradal,
    o Bog, nikar me ne kaznuj s slepoto,
    v planinskem raju mi boš večno vladal.

    Divjina. Sam z naravo. Čarna doživetja …

    (by Bin)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    8.08.2009 ob 02:21

    ~~~

    Vse se začne in konča v čutenju …

    Ti kar obdrži ljubezen do hribov,
    kotanj zasneženih in gorskih vrhov,
    v pomlad obujenih cvetočih vrtov
    sredi sotesk rodovitnih pregibov.

    Bolje je v hribih, kot v mestnem vrvenju …

    V raju planinskem, polnem nagibov,
    dviguješ v navdihu se iznad slapov,
    kot orel se spuščaš, spet vračaš domov.
    Pogled je na svet stvar notranjih vzgibov.

    Dolgo živela sem v mestnem drvenju …

    Kjerkoli že si in kjerkoli že smo,
    povsod lahko najdemo mnogo krasot.
    “Ker hočem? Ker vidim?” Povsod je lepo …

    zato si izbiram življenje lepot.
    “Mar nočem lepote? Imam raje grdó?”
    Po svoje vsak vidi … izbira si pot.

    Dušo razvaja vsak v svojem tešenju …

    (by nagajivka)

    ~~~

    bin

    8.08.2009 ob 23:17

    Iščem. V svetu misli iščem sled, stopinje.
    Prispel popotnik sem, na kraj stezice,
    pogled objema travo, mah, cvetlice
    in meje vmes, bodeče gosto brinje.

    Široka vodi pot k zavezi skrinje,
    čez vsak grič vklesane so stopnice,
    okras – ograja so ob njej gredice,
    v dalj hite ljudje, pastirji, svinje.

    V divjini, tam, pod listjem divjih rož,
    sledovi še drugačnih so poti,
    stopinje nekih drugih modrih mož,

    današnji varuh skrinje jih črti,
    peha v obleko iz živalskih kož,
    a njegov tempelj na njih temeljih stoji.

    Tam v trohnobi morda najdem sled sledov,
    neke nove reke, ki bo svet pojila,
    kot vsaka reka bo ljudi delila,
    na to in še na ono … stran bregov.

    V globini iskal bom temelje mostov,
    trdna skala bo obok nosila,
    nad našo reko se bo cesta vila,
    popkovina združenih svetov.

    Moj novi svet bo lepši, bolj mehak.
    Družina spet bo zbrana pred ognjiščem,
    s širokim srcem človek bo junak,

    bogastvo meril bo z otroškim vriščem.
    Na tako pot zastavil bom korak,
    v svetu misli sled, stopinje iščem.

    (By Bin – zaokrožen dvojni sonet)

    ~~~

    bin

    11.08.2009 ob 22:31

    Na svet sem gledal skozi barvna stekla,
    dišal je kot najboljša damska mila,
    njegova glasba lepa, nežna, mila,
    da mi po licu solzica je stekla.

    Tak svet ne zna, ne more imeti pekla,
    le nagajivi škrat in dobra vila,
    iz lovor-listov bosta vence vila
    in včasih … malo me bo vest zapekla.

    A eno me vprašanje zmeraj grudi,
    ko grem v drugi kraj iz tega kraja,
    mar kaj dolgujem svoji rodni grudi?

    Če vzamem jo s seboj bo to res kraja?
    Saj srčno rad bi stisnil jo na grudi,
    tam bi jo pestoval brez konca, kraja.

    (by Bin)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    12.08.2009 ob 01:20

    “DAN ŽIVLJENJA” ~ (podaljšan sonet)

    ~~~

    Življenje kot morje, vseh nas prizorišče.

    Odnesíte nocoj me vetra tokovi,
    naj polnost življenja okusim, vdihujem
    in z vami kot ptica zajadram, zaplujem.
    Ponesíte s seboj me, morski valovi.

    V razburkanem, divjem, lovimo težišče.

    Nevarne čeri in podvodni bregovi,
    ne ustavljajte me, ko poti raziskujem.
    Nastavljate se? Mimo vas odpotujem!
    V jadrih napetih so vetra bogovi.

    Kdaj um, kdaj srce, nas zapelje v križišče.

    Jadralec obrača in veter obrne.
    Le izbor med smermi, ki jih nudi, velja.
    Nekje nam vzame, drugod spet povrne,

    smo vsi kot jadralci kdaj sredi morjá.
    Ovira na poti nam smisel razgrne,
    v reševanju težav se človek(a) spozna.

    Na silo ne gre, ni smisel bojišče.

    Življenje … kot dan … še prehitro se utrne.
    Na vrhu smo v dobrem, na dnu sredi zla.
    Pred dneva iztekom v bistvo se strne:

    Svetilnik v temí si najde kdor išče.

    (by nagajivka)

    ~~~

    bin

    12.08.2009 ob 14:05

    V viharju izkaže se moč korenin.

    Včasih ko trdno stojimo na skali
    ves svet nam je v roki, vse zvezde neba
    zaupamo vase, veliki za dva…
    Hja… včasih bi radi bogovi postali.

    Prezremo temino lastnih globin.

    Hrabri ne plovejo blizu obali
    želijo v odprta prostranstva sveta
    nad črne globine, nad brezna brez dna
    le tam bodo v sebi človeka spoznali.

    Strast se rojeva v naročju skomin.

    Na deskah majavih, trhle barkače
    v udarih valov čez kajuto krmarja
    pod belim grebenom divje globače,

    ko jadro v nemoči ob jambor udarja…
    Znova približaš se svetu brez kače
    brez greha napuha, brez gospodarja.

    Poslušaš grmenje večnih tišin.

    Spet zaželiš si dežele domače
    zemlje med prsti, in pikov komarja…
    Le človek si, človek, ne moreš drugače.

    V globini srca je genetski spomin.

    (by Bin)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    18.08.2009 ob 23:16

    Se včasih vprašam …

    če človek bi vedel kdaj čas bo dopolnjen,
    kdaj pride zanj mesec in ura in dan
    s poslednjim utripom, ko vdih mu bo dan …
    Se včasih vprašam … odšel bi izpolnjen?

    Če človek bi vedel …

    zase, za bližnje … bi čakal zlovoljen
    na “voz”, ki prihaja? Prepoln kesanj?
    Mar ne bi izpolnil vsaj koščka si sanj?
    Vsaj tistega delčka, ki mu je dovóljen?

    Razmišljam včasih …

    če ta dan bi jutri, nepredvidljivo,
    meni al’ drugim zakrknil to prožnost,
    ki nam omogoča kar je izvedljivo,

    bi človek mar željam ponudil priložnost?
    Bi raje opustil vnemar izvedljivo?
    Bi bližnjemu, sebi, izpolnil to možnost?

    (by nagajivka)

    ~~~

    bin

    19.08.2009 ob 22:32

    Če človek bi vedel … bi človek ne bil!
    Ne dvoma, ne zmote nikdar ne spoznal.
    Kot skala mogočna v valovih bi stal
    nikomur nič dolžen, nikoli nič kriv.

    Če človek bi vedel … bi sploh bil še živ?
    Le kaj na tem svetu bi sploh še iskal?
    Katere bi grehe s krvjo si opral?
    Brez stiske … sploh kdaj bi bil truden in siv?

    V iskanju je smisel, v nevednosti čar!
    Najlepše so pesmi v stiski zapete.
    Zasipa nas grešne, smrdeče grobar …

    Če vedel bi … sanje bile bi mi vzete …
    Nevednost ni hiba, nevednost je dar!
    Od nekdaj že, pijejo duše iz Lete.

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    29.08.2009 ob 22:29

    Tiho nasloni mi glavo v naročje,
    poslušaj bobnenje v globinah brez konca,
    v rdečih odbleskih večernega sonca,
    le zate še pojem, sproščeno, otročje.

    Vem, dolgo že, dolgo se blato nabira,
    prekriva sinjino v nekdanjih bistricah,
    sive so lise v prej belih meglicah,
    pod motno gladino mi duša umira.

    Naj te vseeno v neskončnost zasnubim!
    Verjemi! Tam zadaj je svetlo obzorje.
    Še lepše, prisežem, ne lažem, obljubim!

    Z novim poletjem se rešim te skorje,
    v bleščeči svežini te strastno poljubim,
    le zate, le tebi v ljubezen sem … morje!

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    8.09.2009 ob 23:28

    Zakaj si, Bog, kosti krog sŕca ustvaril?
    Ujel ga v temne, trde stene ječe.
    Mar nisi vedel, da prav to ga peče,
    ali vse veš… in si zato ga udaril?

    Saj zmore veš… srce prenese mnogo.
    Le pot mu daj do tja, kjer bi služílo
    svoj smisel in namen bi izpolnílo
    do sebe, bolj kakor do drugih strogo.

    Preveč je tu hudobnih, zateženih?
    In praviš, le v njegovo dobro kletka?
    Skrbi te za usodo nebogljenih?

    Vem moraš… moraš po sledeh napredka!
    A srcu ne postavljaj mej… nobenih,
    ko spet ustvarjal svet boš … od začetka.

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    17.09.2009 ob 23:58

    Na čelu mladcev jezdiš, o Ivana.
    Vsak tvoj korak že piše zgodovina.
    Kam vodi pot morda ne veš… edina?
    Le čutiš, da si tja bila poslana!

    V posvetu starcev si bila izbrana,
    nihče od njih ni hótel dati sina,
    nedolžno žrtev rabi »domovina«,
    le zmagaj in potem boš… spet izdana.

    Orožje tvoje tokrat ni iz jekla
    in bitka ni naval teles v diru,
    v prsih, brez krvi, bo rana pekla.

    Kdor zmaga bo podložni suženj míru,
    v veselju solza bo po licu stekla,
    povrnil se bo Človek spet k izviru.

    +

    Svoj tron so zapustili generali,
    Junaki slavni ždijo v grajskih linah,
    le tvoj hura odmeva po dolinah
    in mladcev, ki se nikdar niso bali.

    Prebili ste okope, poteptali,
    zlomili zlo pri samih koreninah,
    sovrag zavetje išče po votlinah,
    za nov svet ste polje poravnali.

    Opasan z mečem glej, vladar prihaja,
    za njim kraljica norčki in veljaki,
    krdelo psov nadležno cvili, laja…

    O davkih gre beseda in o tlaki,
    gospodu revež naj od svoj´ga daja,
    »komanda mora bit«, oj vi bedaki!

    (by Bin)

    ~~~

    ~ nagajivka ~

    18.09.2009 23:40

    Na grmado z njo!!! Grešnico sežgimo!!!
    Jaz, ki Peter sem … pomemben škof … sodnik,
    grehov njenih brez podlage – razglasnik:
    »krivovernim se čarovnicam« uprimo!!!

    Obsodbo smrtno brž ji podelimo,
    naj se vkleše Orleanski v spomenik,
    v maščevanju svojem slišat hočem krik
    ponižane Ivane! V sli jo ubijmo!!!

    Ne zmorem se upreti divji krvi,
    ki v meni – posvečenem škofu – kroži,
    povzdignimo nad zublje jo na vrvi,

    poklonimo še zadnjič se tej roži,
    ki stopala pogumno je po brvi,
    ko za svobodo so leteli noži.

    (1431 … 2009 ?)

    (by nagajivka)

    ~~~

    bin

    19.09.2009 ob 23:44

    Oh, posvečeni škof je bil le rabelj,
    vzporedna žrtev večjega načrta,
    njegova dobra dela so prezrta,
    pogreznjen je bil v nič brez ognja, sabelj.

    Devica pa, kot v svetem pismu Pavel,
    je zrasla v cvet, kraljico sredi vrta,
    v srca ubožnih vrata ima odprta,
    lovilcem duš »blagoslovljeni kavelj«.

    Na tisoče se šteje v letih zgodba,
    partije pokra za denar podložnih,
    v rokavu as s hudičem je pogodba,

    buditi srd nedolžnih in pobožnih,
    mogočni bič v rokah – poslednja sodba,
    edini strah – zavest v ljubezni složnih.

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    30.09.2009 ob 23:44

    BREZ

    Brez NJEGA Nje bi ne bilo, ne Njega,
    Ljubezni, mehkih duš in svetle vere,
    Raz-uma z njim napuha, zla brez mere,
    ne štel bi sebe človek iznad vsega.

    Brez NJEGA svet ne bil bi »na dva brega«,
    v davnini človek pustil bi prepire,
    premagal z roko v roki vse ovire,
    ne breme, čast bila bi mu prisega.

    Brez NJEGA pravijo, je človek pot zastavil,
    brez NJEGA bi živel brez konca, kraja,
    brez NJEGA ne bi si meja postavil,

    živel bi v cvetju, vedno sredi Maja,
    vse to za večno sebi je zapravil,
    ko ukradel je SPOZNANJE sredi Raja.

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    30.09.2009 ob 22:59

    STRUNA

    Napel je mojster struno violine,
    potegnil z lokom, zvonko je zapela,
    v sozvočju drugih tiho izzvenela,
    vse svoje sanje, solze in spomine.

    V zanosu pevec dvigne glas v višine,
    za njim bi šla, v celoti ga objela,
    tako visoko nikdar ni drhtela,
    zategnjena do smrtne bolečine.

    Ne, ni popustil pevec v svojem glasu,
    ne koščenih prstov godec z lokom,
    v poskočnem ritmu sta sledila basu,

    nihče prisluhnil ni ponižnim stokom…
    Izpela se je struna v svojem času
    za vedno utihnila je z glasnim pokom.

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    24.10.2009 ob 00:22

    O ljubezni in o dvomu rad bi čul,
    iz tvojih ust besedo, glas srca,
    je res, da ni mogoče, se ne da,
    živet´ oboje hkrati, niti v snu?

    Živim, živim ves čas v tem peklú,
    razpet na dvoje v primežu gorja,
    ljubezen vre a dvom jo potepta,
    tonem, tonem, vztrajno proti dnu.

    Verjel nekoč sem v njo, nepremagljivo
    moč, ki je nad umom in nad mesom,
    verjel v pravico, z vero nezmotljivo,

    prepustil nebogljeno krutim besom,
    spoznal prepozno, da je vse varljivo,
    nje kri prestrežena je “z grešnim lesom”.

    (by Bin)

    ~~~

    VILINČEK

    13.11.2009 ob 13:14

    Besede … besede … na tisoč besed …
    iz črk izvezene »Jih sprejmeš v pristan?«
    neslišne spet glasne za jutrišnji dan …
    bi vate zaplule, objele tvoj svet.

    Iznikle? Zgubljene? Zašle so na stran?
    Ne! Najdene vsakič, ker puščajo sled.

    Besede … besede … zložene v paket …
    Izvij jih iz bube … želijo na plan!
    Nemirni metulji na tvojo bi dlan …
    begavih pogledov … te iščejo cvet.

    Iznikle? Zgubljene? Zašle so na stran?
    Ne! Najdene vsakič, ker puščajo sled.

    Besede … besede … kdaj sladke kot med …
    Izbrane dišave … Ti vonj je že znan?
    Ne vprašaj: Za koga? Je zate buket!

    Besede … besede … njih zven je poslan.
    Iskrive, igrive … še dam jim zalet …
    Naj srečo položim ti v prsi poljan.

    Besede … besede … na tisoč besed …
    Iznikle? Zgubljene? Zašle so na stran?
    Ne! Najdene vsakič, ker puščajo sled.

    (by Vilinček)

    ~~~

    bin

    18.11.2009 ob 11:34

    VRT

    Venijo rože v vrtu med plevelom.
    Nič ne pomaga kramp in trdna roka,
    sto teorij, skrivnostni vid preroka,
    skesan poklek v molitvi pred razpelom.

    Pridelal bi krompir z marljivim delom,
    saj zemlja je bogata in globoka,
    mlad sladki grah bi dal dva dobra stroka,
    Spomladi zgodaj skrbno skrit pod velom.

    A rože vedno se zasaja v dvoje!
    Njegova moč in um in nje milina,
    ta gre na sonce, druga spet v osoje,

    nje skrb je cvet, njegova korenina.
    Ta vrt pogreša njega, njo? Oboje!
    Zaraščen vrt nekdanjih sanj… spomina.

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    22.11.2009 ob 00:17

    Jeseni na vrtu

    Z drevesa pade list na gredo cvetja.
    Ta hip je nova barva zažarela,
    rumeno–rdeče-rjava, močna, zrela,
    na izpranih tonih poznega poletja.

    Vse manj je sonca, ptičev in njih petja.
    In barva listja je čez noč zbledela…
    Na gredi plast je vsak dan bolj debela,
    duši se zadnji cvet pod kupom smetja.

    Razmislil bo vrtnar o tem drevesu.
    Njegov je vrt, le on to sme in mora.
    O cvetu, sadu in o krhkem lesu…

    O tem, je breme večje kot opora?
    Le nekaj dni prijetno je očesu,
    mar res je vredno truda in prostora?

    (by Bin)

    ~~~

    VILINČEK

    4.12.2009 ob 13:04

    Mi praviš: »Od Kod?« Le kdo bi to vedel …
    Ko v tebi oglaša se večni napev?
    Si črn? Rumen? Si rdeč? Ali bel?
    Si mavričen? Siv? Kdo vate je sedel?

    Le kdo bi to vedel … A čutiš se živ …
    Naj vprašam: »Od kod?« Me stih je zavedel …
    ko puščaš svobodi, da v njej bi zavel?
    So modra semena? Morda je plevel?

    Preveč si igriv? Morda si se zmedel?
    Le kdo bi to vedel … A čutiš se živ …
    Od kod? Le od Kod … ko v svilo zapredel

    si čustva globoka in dan si rodil?
    Zemlja? Si voda? Si mar res zabredel,
    ko nosi ljubezen ti sončni izliv?

    Na krilih morda te zrak je povedel?
    Spet ogenj želja se je v noč zaiskril?
    Le kdo bi to vedel … A čutiš se živ …

    (by Vilinček)

    ~ ~~ ~~ ~~~ ~~~ ~~~ 2010 ~~~ ~~~ ~~~ ~~ ~~ ~

    VILINČEK

    22.01.2010 ob 16:48

    So našle se misli … Na sredi nekje?
    Je vez? Energija? Naključje morda?
    Pa vendar lepo je, ko pesem srca
    zasliši se z dalje in seže do te.

    Mar bog bi to vedel? Vesolje to ve?
    Ko čas, ki še pride začutita dva …
    Kot gledal bi jutro z očesom neba,
    kjer zlatih trepalnic se veka odpre.

    Tam vzhajaš v naročju nebeškega sla,
    ki novemu dnevu prižgal bo luči.
    Počasi budi te iz spečega sna,

    da v sebi bi čutil njegove moči.
    S čarobnim sijajem te v žarke obda,
    ker njega ljubezen se vate vzžari.

    (by Vilinček)

    ~~~

    bin

    25.01.2010 ob 20:31

    Vsak brizg krvi poslan v napete vene
    pogled, objem, vsak nežen stik telesa,
    svoboden gib ujet v prvine plesa
    zaklepa dušo v mrak, med temne stene.

    In vendar prav ta mrak jo znova žene,
    sprosti se zubelj iz globine kresa,
    zasije v dnu priprtega očesa,
    v globino biti človek znova krene.

    Kam vodiš duša moj korak tresavi?
    Si palica, korenček …, si oboje?
    Kje naj meso svoj divji ples ustavi?

    Kje je v globinah konec varne hoje?
    Kje si duša? V prsih, morda v glavi?
    Kjerkoli si, v življenje greva v dvoje.

    (by Bin)

    ~~~

    bin

    13.03.2010 ob 23:46

    Erato

    Povej Erato, muza moja usodna,
    je zmota le naključje tvojega imena,
    ali si bit, steber, srčika njena,
    bleščeč privid zanosa, sanja blodna?

    Na tvojih krilih duh v jutranje zarje
    zleti v objem svetlečega plamena,
    kaj mar mu z juga sivkasta koprena,
    kaj mar mu za vetrove, za viharje?

    Blesteča, mehka krila nežne ptice
    lovijo blage sape med vrhovi,
    ki v zlatih barvah lažejo resnice

    vsakdanjih dni, kjer hladni, zli duhovi,
    na dušah, srcih puščajo modrice.
    Errato, zmotni najini so snovi.

    (by Bin)

    ~~~

    1danica

    11.04.2010 ob 20:13

    Če ves čas čakaš in vzdihuješ po pomladi,
    le kdaj okoli voglov bo prizelenela,
    se vprašaš kdaj, le kaj sploh mi bi radi -
    obstaja čas, da raja bo vsa vesela?

    Saj pozimi moti ene sneg in druge brž odjuga
    in veter, dež, pa zopet pretoplo je,
    preveč golazni, spet ne bo pobralo,
    jeseni, jasno, poje pesem druga,

    saj megle je preveč a sonca malo,
    seveda premokro in prehladno je,
    vsak stoka pritožuje se po svoje,

    poletje morda sitnost bo pregnalo,
    a žal iz te moke ne bo kruha
    spet vsakdo joče: Jojme, kako kuha!

    (by 1Danica)

    ~~~

    bin

    12.04.2010 ob 23:36

    Prav čudni, res so čudni danes časi,
    zapade sneg, pa ga takoj pobere,
    kar z jasnega nas včasih dež opere
    in sredi zime toča, niso špasi.

    Domala podivjali so vetrovi,
    sonce žge kot žveplo nad Gomoro,
    kraljestvu sonca megla je v pokoro,
    potokov več ne vklepajo bregovi.

    Narobe svet v deželi naši vlada,
    mlečnozobec starca pameti uči,
    lesen je meč, pod njim železna klada

    in z nje nedolžna glava odleti …
    Čudna je, čudna, medijev parada
    in z njimi vred smo čudni tudi mi!

    (by Bin)

    ~~~

    VILINČEK

    22.04.2010 ob 21:37

    Vem, da premikam ti včasih svetove.
    Prinašam nemir, ko vodim čez strmi
    te, moja ljubezen. Mar res v trmi?
    Brez pravega vzroka in brez osnove?

    Pa nočem več tja … med hrumne valove.
    Ne! Nočem med njih! Le kdo je na krmi?
    Usoda? Življenje? Brž jo obrni!
    Povrni me! Vrni … ter snemi okove,

    da več jih ne čutim. Le tople dlani,
    ko si me vzameš. Ko nežni dotiki
    drsijo po koži … Kot tvoje oči …

    blage, sijoče … Milina v sliki,
    ki greje mi dneve, spet dolge noči …
    ker žarki z neba so tebe glasniki.

    (by Vilinček)

    ~~~

    bin

    22.04.2010

    Na poti življenja si varna stopinja,
    vklesana v pobočje nemirno, krušljivo …
    Stopil sem nate, brezskrbno, igrivo,
    kot da si kamen, ne živa svetinja.

    Z vsakim korakom se potka spreminja.
    V razdrapanih skalah je komaj kaj živo.
    Vse bolj je življenje lažnivo varljivo,
    pod nogo opora drobi se, izginja.

    Oprosti! Za čevljev preostre sledove.
    Zdaj vem, da bi moral poklekniti nate …
    Oprosti za grobe jeklene okove,

    sebi skoval sem jih, ne, niso zate,
    ki vodiš me daleč na sončne vrhove
    v kraljestvo azura in sončne pozlate.

    (by Bin)

    ~~~

    Zajete vsebine za 2009 (do vključno April 2010) iz:
    Klepet 4, 5, 6, 7, 8 in 9 + Manca + Trist*1 + Trist*2

    (copy-past by ~ nagajivka ~)

Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank