Rekel si, da si blažen v raju in jaz tvoja omamna devica.
Rekel si, da sem čudovita, nežna, spevna kakor divja ptica.
Rekel si, da agneli v nebesih s perutmi so nama posteljo postlali.
Grobo me vzel, odrinil in zaklel, da z menoj demoni so te kaznovali.
Škoda bi bilo karkoli popravljati na tvoji pesmi Kokola. Lepa je in globoko sporočilna. Le kanonični rubaiyát ni.
Prišepni nam, če imaš kje na spletu gnezdece in v njem vališ jajčka.
Ku ku, ku ku, zdaj sem tam, pa spet tu!
Stežka razkazujem svoj impromptu.
V tuja gnezda podtikam jajčka,
morda jim kdo zapoje aja tutu.
Oprosti, ker sem enega podtaknila prav v tvoje gnezdo.
In hvala tebi, da si me opazil; jaz sem najprej videla tvojo nagajivo prešernost in smisel za humor. Morda sem v življenju napisala deset pesmi, vsaka je privrela iz globočine nezavednega, tokrat iz izvira bolečine.
Tvoje pesmi so prelepe, hvala ti zanje, kajti zdi se, da so malo, čisto malo, napisane tudi zame.
Vnaprej se bom opravičil morebitnim užaljenkam.
Še bogovi niso uspeli brez “barufe” razrešiti odnosa med moškim in žensko, kako naj bi ga mi?
. Naj bo tokrat stroga receptura,
. kot jo veleva pesniška kultura,
. ritem, rima sodi v zvrst rubaje
. a vsebina; trdi zveni dura.
Le kdo ve, kaj ženska ima raje? Pravijo, da so odkrili spise,
belo jagnje, ki prizna ograje, prav vse luknje v mreži, sive lise
ali morda smelega rogača, Mojzesove zgodbe o človeku
čigar duh ne dovoli predaje, tam Lilith pustila je odtise.
V greh je Evo zapeljala kača, in je šla z bogovi v lepše dneve
v greh spoznanja, ki se vedno vrača, ne z Adámom, sužnjem božje reve,
ženska vedno hoče koš in hruške, pusti ga tam Lilith, in on neved
mož pa naj ta njen zapitek plača, užije sadež greha vzet od Eve.
Vitke trlice in debeluške, potomke Eve molijo k Lilith
dame radodajne in skopuške, njih gon po moškem ni nikoli sit
dva moška bi imele kot za špas, pa naj bo poet al´ trdi mačo,
ta dobi ljubezen, drugi buške, saj v ženski je od nekdaj dvojna bit.
. Tako gre to, naj ti povem v obraz,
. od greha v raju, pa v neskončni čas,
. iz dneva v dan je ista procedura:
. »Ukaži, vendar to, kar hočem jaz!«
Ne vem kako mi bo razmetalo tekst zato prosim malo potrpljenja pri branju.
Prelepe pesmi si dodal zadnje dni. Morda me malo grize zavist, da meni niso sojenice v zibelko položile tvojega daru, zato sem danes tematsko malce zašla. Ne zameri.
Na samotni poti tiho spremlja
me, kot zvesta vdana mati Zemlja,
z žarom luči osvetli korak,
zaneti strast, razplamti um – želja.
Saj nimam pametnih želja,
ki bile bi prav izvirne
a te, ki so, so od srca,
vsem vam zadovoljne, mirne
dni želim v tem novem letu
mir v srcu, mir v svetu
eno dobro mero sreče
pa še denarja ravno prav
naj vam jezik gladko teče
in naj bo vsak prav čisto zdrav.
Bolje bo, če dopustite
da včasih, samo kdaj pa kdaj
neumnost kakšno naredite
brez jeze prosim! En smehljaj!!
Vem, da v teh dneh voščila,
vam že štrlijo iz ušes
a naj voščim vam aprila?
Bi rekli »Pa saj to ni res!
Ta pa res ni prav pri pravi!«
Zato vam danes to želim
skupaj z lepimi pozdravi,
ki vam jih hkrati tu pustim.
@42
Srnjak, lisica, krt (nikoli sit),
vsak išče pot, da si napolni rit,
lubad, kokoš, črvički, čuden svet …
vsak svojo pot a ista rdeča nit.
@43
Kdor je kaj več kot s pljuncem zmešan prah,
kdor skušal je v življenju up in strah,
ostane tu, kot duh in kot telo,
ko grob že davno je prerasel mah.
Pozdrav Bin, še z moje strani – na proste poljane. No, pa saj dokaj redno spremljam tvoje/vaše pesnjenje na Srenjskem blogu. Le odtisov ne puščam, raje tiho prebiram melodične vsebine. Ampak zdajle
se pa že skoraj moram oglasit, ko praviš, da imaš nekakšne tehnične težave? Naj ti povem, da sem si po dolgih mesecih zategadelj ravnokar spet drznila vstopiti v nadzorno ploščo, da preverim kje je keč. Ne vem, morda so v tem času spet kaj posodabljali sistem?
Tam pod opcijo “moj profil” sem spremenila “javni vzdevek” iz “prostepoljane” v “bin”. Poskusi, morda bo zdaj delovalo, kot je treba.
Da pa ne bom zmotila vajinega dialoga s Kokolo, bom namesto kakega rubajata raje prišla v Klepet pripet eno moje nedavno spisano prostoverzje (iz arhivskega zvežčiča), na katerega me je spomnil
tvoj zadnji stih pod #50 (… na temo večnega izvira).
Hvala simoneta za trud.
Mogoče bo celo kaj pomagalo?
Ne vem zakaj, toda vse pogosteje se mi pod poljem za vnos komentarja pojavlja “antispam” sistem. Pred časom je vtipkanje prebranega besedila omogočilo objavo komentarja, kasneje mi ga je vrglo v spam, a sem ga v nadzorni plošči lahko odobril, zadnje dni pa preprosto izgine. Pri ponovnem poizkusu pa mi javlja “podoben komentar ste že oddali …”
Trenutno spodaj ni okenca naj poskusim.
10.04.2011 ob 22:04
Rekel si, da si blažen v raju in jaz tvoja omamna devica.
Rekel si, da sem čudovita, nežna, spevna kakor divja ptica.
Rekel si, da agneli v nebesih s perutmi so nama posteljo postlali.
Grobo me vzel, odrinil in zaklel, da z menoj demoni so te kaznovali.
10.04.2011 ob 23:01
Verjel sem v devištvo tvoj´ga duha,
verjel kar si pela v pesmih za dva,
verjel, da bom smel zasanjati dan,
grobo si vrgla me v pekel z neba.
Rubia ima svoja pravila Kokola!
Pa še kaj se oglasi.
11.04.2011 ob 14:42
Preletela poljane prostrane
sem žvrgoleča divja ptica. Ne
pustim ujeti se v pravila,
le strup bi rada sprala z rane.
Popravim moj dvojni rubaiyát brez notranje rime, pa se še kaj oglasim z njim.
Hvala za vabilo.
12.04.2011 ob 21:10
Škoda bi bilo karkoli popravljati na tvoji pesmi Kokola. Lepa je in globoko sporočilna. Le kanonični rubaiyát ni.
Prišepni nam, če imaš kje na spletu gnezdece in v njem vališ jajčka.
13.04.2011 ob 21:19
Ku ku, ku ku, zdaj sem tam, pa spet tu!
Stežka razkazujem svoj impromptu.
V tuja gnezda podtikam jajčka,
morda jim kdo zapoje aja tutu.
Oprosti, ker sem enega podtaknila prav v tvoje gnezdo.
In hvala tebi, da si me opazil; jaz sem najprej videla tvojo nagajivo prešernost in smisel za humor. Morda sem v življenju napisala deset pesmi, vsaka je privrela iz globočine nezavednega, tokrat iz izvira bolečine.
Tvoje pesmi so prelepe, hvala ti zanje, kajti zdi se, da so malo, čisto malo, napisane tudi zame.
15.04.2011 ob 23:17
Torej nisi Kokola temveč Kukula?
Kar pokukaj, kadar si v preletu. Za jajčka pa ne prevzamem odgovornosti.
18.04.2011 ob 21:58
Verjel v devištvo mojega duha?
Zase si ga hotel iz napuha!
Ne bom vztrajala v peklu za dva,
ne bom zate le krvava rjuha.
Ne bom ta, ki tebe le opeva,
Ne bom tih zven tvojega odmeva,
Si mislil, da tvoja bom potuha?
Vzel si mi vse, zdaj si poln gneva.
Tvoja zadnja pesem za dušo o duši duše je fenomenalna.
Kukula pomeni po latvijsko podkupnina in ne, to nisem.
19.04.2011 ob 22:01
Razlika vendar ni le med nogami,
drugačne misli moška duša melje,
pa, biti Mož in hkrati mož, pobožne želje,
oj blagor patrom v celibatu, tam so sami.
Latvijščine ne obvladam, sem pa mislil na tisto “kukulo” ki pride kukat. Z očmi ali glasom.
20.04.2011 ob 21:01
Nihče celibata ti ne brani.
Zakaj pri moškem so neubrani,
zasidrani trdno med nogami,
duša, srce, nagon in možgani?
20.04.2011 ob 22:14
In ženska, to brezgrešno bitje,
Lilith je njena mati, Eva ne,
le duše in srca je tihožitje,
tam med nogami se nikoli ji ne vžge?
20.04.2011 ob 22:17
Pa naj mi oprostijo, pozabil sem, da gostujem v rubajah
23.04.2011 ob 02:14
Prijateljica, partnerka, žena,
Adamu tik ob bok položena,
sen moških lepa goreča Lilith,
zdaj zapeljivka osovražena.
Temna stran Lune prikritih strasti,
Lilith od moža želi si slasti,
hoče, da ljubi jo zadovolji,
brez pameti, morale, oblasti.
A moški demonko so odgnali,
peklenske vročice so se zbali,
tarnajo, da puščavski so stelit,
odkar so Evo zase izbrali.
23.04.2011 ob 22:25
Vnaprej se bom opravičil morebitnim užaljenkam.
Še bogovi niso uspeli brez “barufe” razrešiti odnosa med moškim in žensko, kako naj bi ga mi?
. Naj bo tokrat stroga receptura,
. kot jo veleva pesniška kultura,
. ritem, rima sodi v zvrst rubaje
. a vsebina; trdi zveni dura.
Le kdo ve, kaj ženska ima raje? Pravijo, da so odkrili spise,
belo jagnje, ki prizna ograje, prav vse luknje v mreži, sive lise
ali morda smelega rogača, Mojzesove zgodbe o človeku
čigar duh ne dovoli predaje, tam Lilith pustila je odtise.
V greh je Evo zapeljala kača, in je šla z bogovi v lepše dneve
v greh spoznanja, ki se vedno vrača, ne z Adámom, sužnjem božje reve,
ženska vedno hoče koš in hruške, pusti ga tam Lilith, in on neved
mož pa naj ta njen zapitek plača, užije sadež greha vzet od Eve.
Vitke trlice in debeluške, potomke Eve molijo k Lilith
dame radodajne in skopuške, njih gon po moškem ni nikoli sit
dva moška bi imele kot za špas, pa naj bo poet al´ trdi mačo,
ta dobi ljubezen, drugi buške, saj v ženski je od nekdaj dvojna bit.
. Tako gre to, naj ti povem v obraz,
. od greha v raju, pa v neskončni čas,
. iz dneva v dan je ista procedura:
. »Ukaži, vendar to, kar hočem jaz!«
Ne vem kako mi bo razmetalo tekst zato prosim malo potrpljenja pri branju.
24.04.2011 ob 03:49
Le kako boš ljubil na moj ukaz?
Jaz nisem le zahteven lep obraz.
Želim si objem, poljub, raj kot ti.
Ljubiš? Čutiti moram tvoj dokaz!
24.04.2011 ob 17:11
Hočeš dokaz. Prav v tem je kavelj, keč.
In ženska tam najbolj dvorezen meč.
Vse kar ji iz ljubezni dam; ni nič!
Ona pač hoče drugo ali več.
Njen dragi vedno je »en čuden tič«,
zadrt kot noč, sebičen fičfirič.
Ona nedolžna žrtev zlih usod …
Ljubezen tako reši krepek bič!
25.04.2011 ob 01:16
Kar praviš ti, ni ljubezen prava,
je le egoistična narava,
ta hoče zase vse za druge nič;
ko vse dobi, je na vrsti sprava.
Ljubljeni nikoli ni nimanič,
dragega objem, poljub, ni zanič,
kdor ljubi ne more biti žrtev,
v srcu mrtev je le pridanič.
Ko se zbudiš, me radostno poglej,
nežno pobožaj in tiho povej:
“Najraje imam te na zemlji tej.”
Preden zaspiš, me nežno rad imej.
25.04.2011 ob 22:16
Kako zelo imaš prav o teh rečeh!
Vse, kar bi oporekal, bi bil greh.
Ljubezen je, jasno kot beli dan,
goreč objem teles in lesk v očeh.
A vedno je nekje še druga stran
in moški duh to ve in je razklan,
čaščen ljubimec jutra in noči
bo z žarom dneva v blato poteptan.
Ob slastni in dišeči kavici
izvirni greh se v ženski prebudi;
»Soseda ima nov krzneni plašč,
bi zmogel takšno žrtev tudi ti?«
Saj vem, in nič ne rečem, ni nalašč!
Le v njej je dediščina mam in tašč,
kar druge, le to hoče, (malo več!)
po jedi je ne moti praznost kašč.
Kaj mar, če sosed več ne spi doma?
Vse dni gara, gara in goljufa?
Kaj mar, če vlačijo ga po zobeh?
Soseda nov krzneni plašč ima!
26.04.2011 ob 01:31
Zakaj možatežem se vedno zdi,
da vse delo opravite sami?
Kavica na mizi jutro vsako,
prav samoumevna se vam zazdi.
26.04.2011 ob 22:39
Uhu, saj res, kako mi to je ušlo?
Morda zato, ker gre pri nas tako:
Vsako jutro vstanem, skuham kavo
in ko se mi pridruži, pijem z njo.
Kaj pa, če prav to ni tisto pravo?
Znak ljubezni meša ženski glavo?
Morda bi moral …? Ah, ne znam tako!
Ljubil jo bom dokler ne ugriznem v travo.
28.04.2011 ob 04:26
Če te travca mehka bo prekrila,
občutja mrzlično vzvalovila,
da ni ljubila prav ji bo hudo.
Povej, čustev ne bo več prikrila.
28.04.2011 ob 23:16
Vsi smo, ne le ženske, narejeni
da to, česar ni nam več pomeni,
v puščavi nič ni vreden cel pršut,
kaplja vode ugasne žar meseni.
Ta svet je lep, ta svet je tudi krut!
Le malokdo primerno zanj obut.
Ljubezen brez grenčine je utvara,
svet sanj in iluzij, meniških kut.
Gledaš srečne pare? Videz vara!
Vsakdan je rutina z malo žara.
Le tu in tam še, star osmojen panj
bruhne svetel plamen … Eros čara.
Pepel leži na pogorišču sanj,
kjer je ljubezen predmet žrtvovanj.
Žareči ogenj razsvetli temo,
kjer on verjame Vanjo, ona Vanj.
4.05.2011 ob 22:44
Prelepe pesmi si dodal zadnje dni. Morda me malo grize zavist, da meni niso sojenice v zibelko položile tvojega daru, zato sem danes tematsko malce zašla. Ne zameri.
Na samotni poti tiho spremlja
me, kot zvesta vdana mati Zemlja,
z žarom luči osvetli korak,
zaneti strast, razplamti um – želja.
5.05.2011 ob 23:39
Naj mi bo oproščeno s tvoje in s strani drugih (morebitnih) bralk, zaiskrilo se mi je ob “menjavi teme”.
He he, daj no …, moški vendar vemo!
Brž ko ugrizneš vabo, kažeš vnemo,
ko postaviš stvar na svoje mesto,
ženska (znotraj ženske) menja temo.
Ne prav vselej, a zgodi se često
mož ljubeči sprejme; vdano, zvesto,
raje kot bi rekel: Konec, gremo!
z njo trpi, hudičevo nevesto.
6.05.2011 ob 22:16
Oh, te ženske, njih večna dilema,
kaj je sploh resnično prava tema?
Sebi v korist vse spreminjajo,
nikoli ne dojamejo srži problema.
6.05.2011 ob 23:56
Srž je na sredini, med obema.
Tega ne prizna le bebec, šema,
da je resnica vedno nekje vmes,
kaže tale najina poema.
1.06.2011 ob 23:15
Ženil metulj se s cveta na cvet,
vsrkal njih vonj in prelesten je med,
pijan radosti našel družico,
na krilih ljubezni zetel v svet.
Poznopomladni pozdrav ob vrnitvi domov. Kokola
2.06.2011 ob 23:07
Zakaj zavidamo metulju let?
Zakaj v prešuštvo izzveni drget,
tam na cvetu, kjer družico išče,
za sončen dan in vetra tih šepet?
Dobrodošla doma Kokola
3.06.2011 ob 20:07
Prešuštvo, zanimiva beseda,
za nekoga kar eksaktna veda,
za druge opojna čaša sreče,
ko v srcu vlada prava zmeda.
Šuš v sredini kot, da me vleče,
za cvetoči grm, rože dehteče,
pa ječe trepečejo in čakajo,
trden objem ljubezni drhteče.
Hvala za prijazen pozdrav Bin.
4.06.2011 ob 06:16
Kaj je, kar nam v srcu zmedo dela?
Se ljubezen vžge, ko ne bi smela?
Sta um in zakon nad močjo krvi?
Red umre, a kri bo preživela!
Vsak par, ki je ustvaril novo kri,
dolguje skrb, da zarod preživi,
srce pa mora imeti prosto pot,
saj bog ni ustvaril strojev, le ljudi.
(Ne čisto resen.)
30.12.2011 ob 12:18
Toplo ognjišče in smeh v očeh,
želim Ti v čarnih prazničnih dneh,
blagoslov harmonije, radost, mir,
srečo, obilje, vedrost in uspeh.
Vse naj, naj v letu 2012, Tebi, Tvojim
in zvestim obiskovalcem prostranih poljan.
Kokola
31.12.2011 ob 20:22
Z najboljšimi željami tudi tebi in tvojim Kokola,
bin
2.01.2012 ob 22:28
Ne bo odmeva pesmi prek poljan?
Ne zmore biti poet vsak zemljan.
Ne bo več žil mi grela vroča kri,
kako naj bo v kletki duh voljan?
Čestitke za nagrado.
2.01.2012 ob 23:56
Poljane kdaj pa kdaj prekrije sneg.
V mehkobi puha ne odmeva breg.
Poet tedaj le v gluho noč kriči,
a duh koleba; borba ali beg?
Hvala
3.01.2012 ob 20:08
Saj nimam pametnih želja,
ki bile bi prav izvirne
a te, ki so, so od srca,
vsem vam zadovoljne, mirne
dni želim v tem novem letu
mir v srcu, mir v svetu
eno dobro mero sreče
pa še denarja ravno prav
naj vam jezik gladko teče
in naj bo vsak prav čisto zdrav.
Bolje bo, če dopustite
da včasih, samo kdaj pa kdaj
neumnost kakšno naredite
brez jeze prosim! En smehljaj!!
Vem, da v teh dneh voščila,
vam že štrlijo iz ušes
a naj voščim vam aprila?
Bi rekli »Pa saj to ni res!
Ta pa res ni prav pri pravi!«
Zato vam danes to želim
skupaj z lepimi pozdravi,
ki vam jih hkrati tu pustim.
3.01.2012 ob 21:26
/… Saj nimam pametnih želja,
ki bile bi prav izvirne
a te, ki so, so od srca, …/
Kar je od srca je le redko pametno, 1danica!
3.01.2012 ob 21:30
3.01.2012 ob 21:32
Si bom zapomnila!
3.02.2012 ob 22:01
Si nestrpen zaradi odloga?
Na nebesnem svodu vlada sloga.
Ko duh se dvigne in zaukaže,
Bog je pripravljen, da uboga.
4.02.2012 ob 23:21
S-trp-en je, komur trp-ljenje prija?
Svod nebesni naj nam bo vizíja?
Duh se dvigne kam in kaj ukaže?
Bog je stvarnost ali teorija?
5.02.2012 ob 21:18
Ne, ne bo šlo tako. Ne trpljenje.
Dober človek ima potrpljenje,
da spozna, kaj je duh, bog, stvarnost ta.
To pa kar praviš ti, je slepljenje.
5.02.2012 ob 23:30
“Dober”, “(po)trpljenje”, sta v navezi?
“Bog” in “duh” zapisana v genezi?
“Slepljenje” je iskati svojo pot?
“Zgoraj” je komanda “vstani – lezi”?
Saj sva še na poeziji Kokola?
Nekaj “ne štima” na upravljanju strani, pa sem uporabil komentiranje z nadzorne plošče.
bin
6.02.2012 ob 15:35
Skozi življenje v smrt vodijo
poti; rojstvo, sanje, svet adijo.
Na ukaz drevo ne rodi sadu,
kako bi človek dobil vizijo?
O čem pa bi ti? Malo zamujam, drži; a vendar se skušam držati rdeče niti.
Dobro, da si iznajdljiv.
7.02.2012 ob 21:02
Le kaj nam bo duh, Bog in božji vzgled?
Ne bo pomemben večno naš ugled,
ko nas na zemlji nekoč več ne bo,
izgubi se za nami vsaka sled.
8.02.2012 ob 21:00
@42
Srnjak, lisica, krt (nikoli sit),
vsak išče pot, da si napolni rit,
lubad, kokoš, črvički, čuden svet …
vsak svojo pot a ista rdeča nit.
@43
Kdor je kaj več kot s pljuncem zmešan prah,
kdor skušal je v življenju up in strah,
ostane tu, kot duh in kot telo,
ko grob že davno je prerasel mah.
8.02.2012 ob 23:30
Podoba: oče, sin, srečna mati.
Težavno jih je še razpoznati.
Bledijo v lepoti spomina.
Da niča ni; hočeš dokazati?
8.02.2012 ob 23:58
Kako dokažem naj, da niča ni?
Kako da je? Ne vem, morda veš ti?
Le to kar je, kar smo, ostane tu.
In vsak nov rod na starem se rodi.
9.02.2012 ob 21:58
!!! Prekosil si samega sebe.
Prišla sva skozi vrata ljubezni.
Iskala vrh Parnasa med brezni.
Na vrtu večnega sna spomin
se v ogenj večnosti pogrezni.
9.02.2012 ob 23:48
Dalje vodi pot v spirali časa,
dalje od ljubezni in Parnasa,
vendar vse, prav vse se k sebi vrne,
v večni krog sejanja, bilke, klasa.
10.02.2012 ob 16:22
Lahko sem ogenj, kamen, sad, spomin
in nikdar ne občutim več skomin.
Kjer začne se, se tudi vse konča,
ničasar več, le jalov opomin.
11.02.2012 ob 20:39
Naj bo bobu bob! Ego umira.
Le telo narcisa, duh satira.
Vse drugo pa življenje, bel oblak,
vrača v strugo večnega izvira.
11.02.2012 ob 20:40
Hvala angelu varuhu za pomoč pri (ad)ministriranju.
Žal rešitev ni bila dolgega veka.
11.02.2012 ob 22:33
Pozdrav Bin, še z moje strani – na proste poljane. No, pa saj dokaj redno spremljam tvoje/vaše pesnjenje na Srenjskem blogu. Le odtisov ne puščam, raje tiho prebiram melodične vsebine. Ampak zdajle
se pa že skoraj moram oglasit, ko praviš, da imaš nekakšne tehnične težave? Naj ti povem, da sem si po dolgih mesecih zategadelj ravnokar spet drznila vstopiti v nadzorno ploščo, da preverim kje je keč. Ne vem, morda so v tem času spet kaj posodabljali sistem?
Tam pod opcijo “moj profil” sem spremenila “javni vzdevek” iz “prostepoljane” v “bin”. Poskusi, morda bo zdaj delovalo, kot je treba.
Da pa ne bom zmotila vajinega dialoga s Kokolo, bom namesto kakega rubajata raje prišla v Klepet pripet eno moje nedavno spisano prostoverzje (iz arhivskega zvežčiča), na katerega me je spomnil
tvoj zadnji stih pod #50 (… na temo večnega izvira).
12.02.2012 ob 19:46
Odvalite kamen razodetja,
odpovejte vsega se imetja.
Brezčasni mit nam pripoveduje,
da je pot po robu polna cvetja.
12.02.2012 ob 21:42
Hvala simoneta za trud.
Mogoče bo celo kaj pomagalo?
Ne vem zakaj, toda vse pogosteje se mi pod poljem za vnos komentarja pojavlja “antispam” sistem. Pred časom je vtipkanje prebranega besedila omogočilo objavo komentarja, kasneje mi ga je vrglo v spam, a sem ga v nadzorni plošči lahko odobril, zadnje dni pa preprosto izgine. Pri ponovnem poizkusu pa mi javlja “podoben komentar ste že oddali …”
Trenutno spodaj ni okenca naj poskusim.
12.02.2012 ob 21:43
Glede na “uspeh” se z veseljem zahvaljujem tudi rebru.
9.03.2012 ob 22:20
Ponudi pesem na tvoji dlani,
z obema rokama kot lani,
pa bom še vedno iskala pesmi,
v solzni dolini tam, kjer jih ni.
PS:
Le pozdrav sem želela pustiti na strani. Kdo bi se kosal z mojstrom, kot si ti.
11.03.2012 ob 00:31
S tresočo dlanjo prgišče besed,
sočnih prebranih in spravljenih v red,
nudim le zate, za tvoje srce,
solzno dolino, izmišljeni svet.
Hvala za komplimente Kokola.