Nekatere, MNOGE pesmi so na poljanah nastale z medsebojnim “vlečenjem za jezik”. :) Nekdo je načel neko misel s pesmijo, drugi pa smo odgovarjali. Praviloma v istem stilu, le z drugačnim pogledom na to misel. Ne vem še, če mi bo uspelo stvar urediti tako, da bo vredna ogleda? Poizkusiti pa ni greh! :oops:
Tudi tukaj prosim za pomoč pri izbiri prepletov. Komur se zazdi, da sem katerega od “vrednih greha” izpustil, naj me v klepetu opomni.

Za začetek iz “klepeta~1″
#38
mijau
1.07.2008 ob 18:49

Nagajivka mi očita,
da se ne javljam na klepet,
a jaz, buča zabita,
pišem verze v “zdravo svet”.

So preširne te poljane -
jaz sem tule kar zgubljen.
Malu tu, malo tam kane -
saj ne vem več, kam naj grem.

#39
~ nagajivka ~
1.07.2008 ob 20:34

Dragi Mijau, kar tu ostani,
tukaj rimarji smo zbrani.
Da ustrežeš našim muham,
naj še kavo ti zdaj skuham?

;)

#41
VILINČEK
1.07.2008 ob 21:47

Obljubim, da bom bolj vesela,
še jaz MIJAU bom zapela.
Da preda se naši hrani,
in ostane tu med nami.

Vidim, da ti rima teče,
gladko čisto in brez zmede.
Da si maček svoje sreče,
ki nam nežno mehko prede. :D

Da popravim vzdušje…. :)

#44
~ nagajivka ~
1.07.2008 ob 22:13

#41 & 42

Naš Mijau je maček pravi,
predenje mu je v naravi,
rad ima, če ga pobožaš,
da le koga ne ogrožaš!

Mijau je občutljiv mačkon,
sploh ni tipičen škorpijon,
dobrohoten in prijazen,
le premalo rima nam – za kazen?

;)

#48
mijau
2.07.2008 ob 06:59

Jaz bolj otrok sem narave,
zato ne pijem prave kave,
ne kadim, se ne drogiram,
nad pijanci se nerviram.

Mladec nisem več zelen.

Da več bi pisal, sem prelen.

#49
~ nagajivka ~
2.07.2008 ob 07:45

Mijau! ;)

Ker ne piješ kave,
nizek ‘maš pritisk
in kot otrok narave,
rad prideš na obisk.

Si zvišaš malo tlak,
za nas tud’ poskrbiš,
rime rolaš kot tobak
in nikoli ne vzkipiš?

Mladec nisi več zelen,
krokodilčki so zeleni!
A tvoj duh je potešen,
ko v očeh so prebujeni.

:mrgreen: :mrgreen:

Samo, da ponagajaš, pa si zdrav! Ha? Priznaj!

#50
boakonstruktor
2.07.2008 ob 09:29

Mijau alternativni
paše k boi konstruktivni!

#51
mijau
2.07.2008 ob 10:55

Kolikor sebe poznam,
ni me povedati sram,
da imam tudi kakšno napako:
Včasih v jajcu iščem dlako,
nisem dovolj potrpežljiv
in občasno sem tudi vzkipljiv.

To ne pomeni, da nisem klasa,
a za dobre lastnosti naštevati nimam časa.

#57
boakonstruktor
2.07.2008 ob 13:23

Naš vrli Mijau
je tukaj priznal:
“Sem pod kožo krvav!”

To je pošteno,
nič narejeno,
priznanje iskreno!
#58
~ nagajivka ~
2.07.2008 ob 14:23
#51

Hejj, hvala vrli Mijau,
dobro idejo si mi dal:

Tu odpirajo se posti.
Kaj, če zate enega odprem?
Da našteval boš lastnosti
dobre svoje – niet problem!

To najdaljši bi, po moje,
post bil blogo_zgodovine,
če še mi naštevali bi tvoje
prvoklasne vse vrline.

Ha? ;)
#59
~ nagajivka ~
2.07.2008 ob 14:29

#52

Res je, Boa,
Mijau je ta,
pokončna hoja
vedrega.

:)

————————————————-
IN ŠE EN VENEC SONETOV

by VILINČEK:

http://www.youtube.com/watch?v=jxMDYkxaJCU&feature=related

Ne boj se moj ljubi! Ob tebi bedim.
Še vedno sem tukaj in tvoja samo…
A dih ti doseči? Povej mi kako?
Ničesar v življenju si bolj ne želim.

Pogrešam te mesec! Naj vase zbežim?
Morda vsaj za hip se dotaknem z dlanjo…
Ta soj mesečine. Vso zvezdno nebo,
ki sije v očeh ti … ko eno si z njim.

Poiščem te sonce! V globinah srca.
Ker tam ni razpotij, neznanih križišč…
Le rožni vrtovi s kotički za dva,

na klopcah ljubezni in nje skrivališč.
Tam duša z dušo si pot bo našla…
do njenih izvirov in sončnih svetišč.

(by Vilinček)

———————————————-

~ by nagajivka ~ :

Je v sončnih svetiščih neskončnosti vir.
Črpam in srkam iz njega brezčasje.
Na polju brezkrajno zlato je klasje,
ga bega vetrovje, v brezvetrju mir.

Svetlika ponoči se klas v srebrnini,
podnevi se z žarki svetlobe poji,
ko staplja se s soncem ljubezen goji,
da z zrni zorela … bi v mesečini.

To večno sočevje, ta drobceni klas,
v izviru zori, da zmoglo bi dati
vse to kar šepeče mi notranji glas.

Srce bi želelo s cvetjem postlati,
nasmešek pričarati na tvoj obraz,
v temi in bedi v izviru ostati.

Eno sva v enem takrat … ne TI in JAZ.

#162
bin
31.10.2008 ob 20:59 Uredi

V izviru ostati, v bedi, temí,
pognati globoke tam korenine,
cvetje roditi za lepe spomine,
v miru, spokoju … si duša želi.

Srce ne popušča, vleče, hiti,
na vrat in na nos me rine v skomine,
pomisleke vsake vstran mi odrine,
le v dvoje, le v dvoje, mi glasno kriči.

Le kam naj zavijem, koga poslušam,
katero naj pot uberem v razdvoju,
naj iščem sredino, zdrúžiti skušam,

naj le brezskrbno predam se opoju,
modrini neba in travnatim rušam,
vse sanje pustim, o miru, spokoju?

————————————–

Ne ti in ne jaz, le v enem sva v eno,
v trenutkih naslade, v globini srca,
v časih preizkušnje in v urah gorja,
le v enem je sreči res zadoščeno.

Vsako ti željo … in hkrati nobeno,
izpolni naveza, kjer eden sta dva,
mar zmoreva isto želeti oba
in biti preja in hkrati vreteno?

Vsak naj na svojih stoji koreninah,
ponosno naj kliče vsak svoje ime,
da se razleže v ljubezni dolinah.

Naj iščem, naj čakam, na tvoje željé
in ti me poišči v mojih globinah,
drug drugemu glejva v dušo, srce.

#163
~ nagajivka ~
31.10.2008 ob 22:40 Uredi

Tam kjer je ENO, tam vse se združuje.
Ni tebe … ni mene … ni njega, ne nje.
V enosti čutim le skupno srce,
bije Ljubezen … med sabo zbližuje.

Misel prek čutov utrip posreduje,
ponese v srce ga … mu vrata odpre.
Temo prežene, zavese odstre,
v luči pestuje … v duhu zbližuje.

Kjer se dotikamo drugih globine,
slišimo kaj nam srca govorijo,
čutimo ENO med lêtom v višine.

Vretena tam isto predivo vrtijo,
eno in drugo smo vsi! – me prešine.
V tej soodvisnosti želje zlatijo.

#166
bin
31.10.2008 ob 23:26 Uredi

Kje cepi se deblo na dvoje in več,
kje gora se samcata dviga v nebo,
kdaj zmoreta dva, biti eno telo,
dva črna ogorka, kdaj ogenj rdeč?

Globoko zareže neusmiljeni meč,
ko usta so lačna, in solze teko,
oči se zazirajo v tuje nebo,
je ENO le njeno in njemu odveč.

Zaljubljenca v enem, kot vešča v plamen,
v čustev ekstazi sledita ljubezni,
ni mar jima breme, ne voda, ne kamen,

ne vidita zlobe, nesreče, bolezni,
kadar izgine, opoj ta omamen,
vsak zase smo eno … sami in trezni.

#168
~ nagajivka ~
1.11.2008 ob 00:02 Uredi

#166:

Zaljubljenost nekaj je drugega, Bin.
Prava Ljubezen je vseobsegajoča:
iz vrelca ven vre … kot reka deroča,
ne ustavi je polnost, ne beda praznin.

V ljudeh, v naravi … kot z vrha planin,
znajdeš se v njenem naročju obroča.
Ves svet bi objel, ko vate sijoča
se vsede … prežema te iznad sivin.

Zaljubljenca pa … v ekstazi naslade,
pomešata pojme Ljubezni moči.
Eden v drugem topita pregrade,

že nove zgradita si v trnju noči.
Zahteve velike krčijo nade,
če vez ne zasije v ljubezen luči.

—————————————
O tej ljubezni torej gre beseda?
Res ne o strasti, ki srcá razvnema,
ko skupaj biti želja je obema,
in vse je prav, dokler je polna skleda?

O tisti višji govoriš, seveda!
O njej, ki ves naš svet objema,
med vsemi je in ne samo med dvema,
nenehno skušana, izmučena in bleda.

Tam res je moč, da zlijemo se v eno,
da krošnja se preplete s korenino,
da vse živi in nič ni izgubljéno.

Ta pot skrivnostna je, kot staro vino,
ki brez karafe težko, nebogljeno,
nam brez užitkov pušča grenko slino.

(by bin)

———————————————–
V tej ljubezni … polno je skrivnosti.
Naj greni kot pêlin … naj sladí kot med,
v trpljenju se kalí – nov požene cvet,
v sreči porodi biserov modrosti.

V sili svoji zna … tja čez rob norosti
povêsti nas do dna … kjer ujet je svet.
Nam spet rokó poda … hoče nas objet’,
dol z’ neba … da prihrani nam bridkósti.

Četudi kdaj za hip, slina zagreni
in, ko kdaj utrip … ne bije kot želim,
pa takrat … ko silno zaskeli … boli,

s trnji vred v srce in dušo jo spustim.
Lažja je … še preden nov me dan zbudi,
če “križ” tesno objamem – “preživim”!

p.s.: Če se ga otepam, le še bolj tišči.

(by naga jivka)

#193
bin
2.11.2008 ob 01:10 Uredi

Kdor križ objema, ta ga izkusil ni,
saj pravi križ je bil na hrbtni strani,
objel ga ni, od Judeža izdani,
še vedno križ je zadaj … in tam tišči.

Ne vidim v križu tistega, kar nas uči,
v ljubezni boljši jutri nam oznani,
ni vsa modrost v njegovi prsni rani,
tam za rebri, v srcu, srečo nam želi.

Sovražnike ljubiti da bi znali,
cestninarje bi vzeli v svoj objem,
v solzah ljubezni oblačila prali,

kos kruha … košček ribe dali vsem,
v človekovo dobroto verovali,
sprejeli ga, ki pravi: Sem, ki sem!

Upam, da sem zajel celoten sklop. Nekoliko raztresen sem danes. :oops:

  • Share/Bookmark

Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank