Sam! V objemu časa.
Krog mene polno je ljudi,
le nje, ki sem ji rekel »sonce«,
ne uzrejo žalostne oči.

Pod dežni plašč … bom skril srce!
Da ga ne močim več s solzami,
ko iz razuma varnih logov,
duša davek svoj izmami.

Tako naj bo! Vem, da je prav!
Globoko v drob je nož zarezal,
Zdaj celiš rane, tam v samoti,
ne maraš, da bi vanje drezal.

Težko sprejemam to nemoč.
Saj veš, da zate bi ubijal!
Tako pa sam bom, v brezupu,
Kot v mrzli zimi volk … zavijal.

Poiščem pot! Te najdem tam.
Ne, nočem delati nadloge!
Le z vročo željo, da me sprejmeš,
vdano ležem ti pred noge.

  • Share/Bookmark

Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank