1

Komur beseda več kot skupek črk pomeni,

komur izpoved ni vesoljni greh,

kdor jasno misel bolj od klobase ceni,

temu je namenjen blog za jok in smeh!

2

Živel je kmet, je polje imel,
globoko preorano,
na njem sadil in plel in žel,
je skrbno, neugnano!

Pospravil že je prvi sad,
ki bil mu je v veselje,
ko mu naenkrat »zoduzad«,
prišel je sosed v zelje.

Zasadil je, ne da bi rabil,
na polje isto cvetje,
metulje k sebi je privabil,
ptic prelepo petje.

Kaj naj sosedu zdaj poreče?
Naj se z njim prepira?
Želi mu, da se v peklu peče?
Naj živega odira?

Ptica ima pač svoja pota!
Le tam se bo vgnezdila,
kjer ji prijetna bo toplota,
ljubezni, v gnezdo lila.

Zasadimo torej svoja polja,
da bo na njih ljubezen,
in mir in smeh in dobra volja,
in preudarek trezen!

3

Visoko nad obzorjem orel kroži,
v krošnji hrasta šoja se ustavi,
v grmovju kos, se bratu kosu toži,
prepelica pa gnezdi v travi.

Kdo je ptica, bolj od druge?
Komu gre vesoljna slava?
Komu medalja za zasluge,
kdo je glavna ptičja glava?

Ptič je, kdor visoko leta,
kdor ima prelepo perje,
kdor nam lepe pesmi spleta,
kdor nam dobra jajca “serje”!

Zato porednica, s ponosom,
svojo vlogo tu opravljaj,
če kdo preveč bo migal z nosom,
po njem se “vžgat” ne obotavljaj!
)

4

Bin, pa blagoslov?
Ta komunist, po srcu, duši?
Prej star´mu dedu zrasel zob bo nov,
prej močerad prilezel ven bo v hudi suši,
Kot si bom vzel pravico, ki mi ne pripada, dovoliti.

Kdo sem?
Čemu na svetu?
Le kako naj vem,
kdo je kdo, v duetu?
Kdo naj komu da soglasje?

5

Kaj pomeni ženska roka?
Nežna duša, jezik trd!
Jama do pekla globoka,
ona lepa, jaz pa grd!

Komaj, da se dotaknila,
najinega je zavetja,
že iz njega veje mila,
nežna sapica poletja.

“To mi deli”, nagajivka!
Spusti dušo na poljane,
tu že vse veselo čivka,
poje pesmice ubrane.

6

Mar ni dovolj ti vsa pohvala,
moj vzhičeni hip hip hura,
bo tudi tukaj ista štala,
da le šef je, ki velja?

Dobila sva le eno platno
in dvoje škarij, joj prejoj,
dejanje noro in potratno,
ali nove družbe soj?

Raztegni platno, kroj zariši,
kakor ti srce veleva,
ne kot mačka, ne kot miši,
kot prijatelja se zreva!

7

Je utrudljivo, tole delo,
vsaj tako se včasih zdi,
nagajivko je že “vzelo”,
zdaj verjetno sladko spi?

8

Debele kaplje z lica ji drsijo,
v globokem vdihu prsi vztrepetajo,
med prsti dolgi ji lasje polzijo,
kotički ustnic rahlo trepetajo.

Ne, to ni danes, to so le spomini!
Na neko zgodbo, polno hrepenenja,
zgodbo, ki življenje jo začini,
z veliko sreče, radosti, trpljenja.

Prihaja čas, spet ta prizor bom gledal.
Najdražjo, in sinje obzorje.
Saj ne veste, kaj bi rad povedal?
Jutri zjutraj, greva spet na morje!

9

Končno sem domov priplaval,
trikrat zmočen, kakor riba,
se spočil in se zabaval,
jezik komajda še giba.

Nagajivka, čast in slava!
Dobro si se tu držala.
Te je kaj bolela glava,
si mogoče slabo spala?

Saj se hecam! V taki družbi,
še PMS kaj hitro mine,
kot podlegli bi okužbi,
so ti delali skomine.

Najprej MIJAU-u gre pohvala!
Junaško je “prevzel komando”,
miril dekliška je “žebrala”,
ko jaz sem z mojo pil bevando.

Še “komonsens” se je pojavil,
ko prišel je z daljne rajže,
blogu novemu nazdravil,
nam vsem je vlil korajže.

Dekleta pa, kje naj se lotim?
Katero prvo naj omenim?
Saj, če se prav grdo ne motim,
Veste, da vse enako cenim?

Pa naj, kot bonton veleva,
novi gostji prej pozdravim.
Vilinka, Neikka, naj odmeva,
vajin glas z navdihom pravim.

Porednica že kar razsaja,
tudi njej je rima stekla,
kot bili bi sredi Maja,
lepe nam je verze spekla.

Boa je vse bolj za rabo!
Se vidi, da je kačja doba!
Ko je MIJAU omenil žabo,
slina se ji cedi od zoba.

Vlatka v svoji fantaziji,
vsaj nekoliko podreja,
besede rimi, melodiji,
niso več, kot mačja preja.

Tebi pa, oj nagajivka,
rožic več ne bom sadil,
ostajaš večna spogledljivka,
jaz pa temu nisem kriv!

10

Pozor, pozor! Bav – bav prihaja!
Hitro v luknje se poskrijte,
da vas ne izžene iz raja,
da vam ne izpraši rite!
;)

Sem res tak starec neprijeten,
da se ženske me bojite?
Pa tako bi rad bil fleten,
da bi vam razpletal kite.

Nič ne glejte, drage moje,
le na prvi zven besed!
Zunaj vse brenči v roje,
znotraj pa je sladki med.
)

Na to stran sem vas povabil,
z mano jivka je soglasna,
da vsak svoj bo glas izrabil,
skupaj bomo družba krasna.

Ne za slavna pevska imena,
etablirane junake,
za vsakogar je narejena,
za resne in za veseljake!

Vsak v sebi zgodbo nosi,
sam doživlja jo po svoje,
kakor zna naj jo natrosi,
naj zakolne al´ zapoje.

Zato nikar, da kdo bi cenil,
slavo pel, v blato tlačil,
brez veze na nekoga penil,
ali se grdo mu pačil.

Včasih v duši razigrani,
porodi se klic žlehtnobe,
v sli po igri neugnani,
iz ljubezni, ne iz zlobe.

Zato vas prosim, brez zamere,
brez strahu in brez obzira,
mi vrnite, dobre mere,
če moj stih vas kdaj nervira!

11

O morju bi porednica hotela,
da ji pišem, če je še kaj slano?
Kakšna moda je, da si bo vzela,
kadar pojde tja, pravo pižamo?

Čeprav zaveden sem in trd Slovenec,
sem jo na morje mahnil jo Hrvaško,
v hotelu jedel sem, ne prepečenec,
in jezik svoj govoril sem junaško.

Saj verjetno to te ne zanima?
Kaj bolj pikantnega iz mojih ust želiš?
kako zvečer je delovala klima,
če ženske so zalite, al´ štokfiš?

Odkar se spomnim bil sem mož besede,
zvestobo svoji dragi sem obljubil,
zabredel bi v vrtinec lastne bede,
če bi ob njej še druge ženske snubil.

Bilo je tam, naj raje ne naštevam,
debelih, suhih, zgoraj “brez” in brez,
naj spodnjih delov raje ne opevam,
saj vsaka je po dolgem, ne počez.
;)

Sonca v izobilju, senca pičla,
kri je kmalu se preveč segrela,
moja mi je prostor “zakoličla”,
skoz in skoz ob sebi bi me imela.

Jaz se ne dam! V vodo sem ji smuknil,
a glej ga zlomka, koj za mano zdrsne,
skoraj sem en slan požirek cuknil,
na hrbet sem se vrgel iz lege prsne.

Skupaj sva odplavala z obale,
na drugi strani plaže so samotne,
na sredi mivka, in ob strani skale,
ne, ne, krotite misli si pohotne!

Košata senca starega borovca,
je v najini zavesti kraljevala,
nekje v hribu je blejala ovca,
midva sva na pesku mirno spala!

12

Da ne zna, je rekla vlatka,
vezati besed v rime,
danes pa, kot svila gladka,
je oblika njene štime!

Morda pa je ta virus čudni,
ki nas vedno sem pripelje,
v njeni dušici priljudni,
sprožil neke nove želje?

13

Dve okroglini, vmes pa štanga trda,
žensko ta naveza vrže na kolena,
mlada stara, lepa ali grda,
da se ubrani, mora bit jeklena.

Nagajivka je med noge dala,
žrebca iskrega, da jo bo nesel,
pa morda napačnega je izbrala,
in kje v grmu jo je dobro stresel?

Hladen tuš, in pivce po naporih,
sta jo v nežne sanje popeljala,
jutri spet kraljica v svojih dvorih,
nam bo novih zgodbic nametala.

14

Zna biti, da bi mokre sanje,
me ponoči prebudile,
če to Qeensov bi igranje,
snoči očke zasledile?

15

Ta stric, ta boter, nunc mogoče,
vilinčku popacal je krila,
zdaj obžaluje, stoka, joče,
boji se, da ga bo pustila.

V sončnem jutru kaplje rose,
spet na krilcih se svetlijo,
in nožice, lahke, bose,
k svetlobi radostno hitijo.

To je tisti čar vilinčkov,
da se vedno prerodijo,
v stilu nežnih potepinčkov,
vse hudobije odpustijo.

16

A v Bec si šla in čompe jedla?
Pa skuta je bla zraven tut?
Morda si pa še volno predla,
al lezla v kakšen strm rut?

Ja, Bučane imajo špraho,
ki prav nežno zazveni,
še ko tašča “pere” snaho,
se zdi da prav nič huda ni.

————————-

Sej tud jest ne znam prou tanajbujš,
pa boučanska ghawarit,
z ghrape sm, tam sma še hujš,
se nas ni za zastapit!
;)

Če pa kdu na vi, za ki se ghrje,
tu ghare u tazadn kit,
mu je tku al tku gharje,
se se nima kuod naučit.

Ta stari sa žje pamrl,
ta mladi na znaje več,
medruj jemma pa knidle u ghrl,
če je triba kešna rečt.

17

Sedi pred hišo v senci lipe,
starec sivih, redkih las,
puha dim iz stare pipe,
nekaj brunda si na glas.

Preko ceste, v dobri veri,
sosed kliče, hej Tomaž,
hitro zdaj zakleni dveri,
pridi k meni na en glaž.

Tomaž pa nič, kot da ne sliši,
še naprej v tri dni strmi,
da je sam v tej stari hiši,
v svoj brk se le jezi.

Sosed stopi do soseda,
z rokami maha, “kaj si gluh”?
Tomaž pa ga debelo gleda,
kaj rogoviliš, saj ni muh.

V tej zgodbi eden je govoril,
drugi nič ni razumel,
kot sem sinoči natovoril,
Vilinki, ne da bi hotel.

18

Cimra! Ob vsem tem leporečju,
morda bi nov predal odprla?
Kjer bi očistili si grla,
vsak v svojem le narečju?

Še slovarček bi dodali,
Za tiste, ki smo bolj na kratko,
da, kot nekdaj so imeli prat´ko,
v njem prevode bi iskali.

V dvesto tri in štir´deset,
bi rabil več kot le vodiča,
je zame pesem tuj´ga ptiča,
ne znam prebrati pet besed.

19

Vilinček, danes te razganja,
spusti malo ta ventilček,
naj gre stran vsaj malo sranja,
v katerem je obtičal rilček.

Težka služba, težko vreme,
dvignejo pritisk do vrha,
ne tablete, razne kreme,
bolj pomaga hladna prha.

Najbolj pa, kot po navadi,
se obnese klepetanje,
z vsemi, ki se imamo radi,
to prinese lepše sanje.

20

Sem zelo počasne sorte,
vse na dolgo rad razvlečem,
še zamislit si ne mor´te,
kakšne štrene vam namečem.

Zato je tisti plan s predali,
za narečno klepetanje,
še za devetimi vogali
tukaj pa že pravo sranje.

Porednica, vilinka, jivka,
vsaka dela svoje šume,
boa pa otožno čivka,
da nikogar ne razume.

Bom naredil testno stvar,
na eni svoji stari rimi,
spodaj spisal bom slovar,
da vidimo, kaj se izcimi?

21

Sonce šlo je za obzorje,
ljubi bog je luč ugasnil,
konec je današnje štorje,
zdaj bom malo upočasnil.

Danes sem na vrtu tlako,
celo rajtungo odslužil,
čakal sem priliko vsako,
da bi se mi kdo pridružil.
(nič ni bilo iz tega!)

V tem deževnem je poletju,
da bi ga hudič vzel,
meni v trud, v napoto cvetju,
se razrasel le plevel.

Zemlja dobro je rodila,
pridelek kukal je iz plevela,
a toča nam je vse pobila,
le njega prav nič prizadela.

Pomidori bodo gnili,
kumare je sesekljalo,
korenčki so se v zemljo skrili,
pa jih nekaj bo ostalo.

No, s plevelom sem opravil!
Kar lep kup se je nabral.
Iz njega bom kompost napravil,
da korist bo kakšno dal.

Zdaj pa tukaj, v tem vrtičku,
nove cvetke ogledujem,
beseda teče o prašičku,
kakor jaz ga imenujem.

22

MIJAU

Alt in število torej pot,
do znakov v kodni je tabeli,
s tem bo konec bridkih zmot,
in pravi znak bomo zadeli?

Rabim le še zemljevid,
katera je številka prava,
a to ni neprebojen zid,
se bo že znašla bistra glava!

VILINČEK

Lepo, da si se potrudila,
s teorijo o sonetih,
nas, trde buče podučila,
ki odrasli smo na kmetih.

Da a in be in be in a,
in še enkrat iste rime,
pa ce in de potem ta dva,
trikrat tja do konca štime.

NAGAJIVKA

Zdaj, nagajivka, veš kako se mora,
vrt opleti, in sonet zložiti,
in če prime te to noč znabiti,
sonetni vrt nastal bo, preden sine zora?

BOA

Takle potpuri, miš maš,
bogastvo je posebne sorte,
če tajiš ali priznaš,
ima lastnosti dobre torte.

Ni po barvi, po okusu,
ne po otipu ene baže,
dobra pa, da jo “v šusu”
vsak od nas svoj košček zmaže.

CS

Še tebi, mojster, grof in vedež,
ki se razumeš na prašičke,
v spokojnem miru tiho predeš
in prežiš le kje so pTičke.

S pivom bi jih še zalival,
v cvetju jim prebiral stihe,
njih srca bi pridobival,
moškim pa ne delal glihe?

23

Dekletom je blo vedno jasno,
da starim dedom pride kasno,

jaz pa star sem le po letih
in ne tukaj, pri poetih,

kjer srce mladostno bije,
roka piše kozlarije.

Eno bin ima napako!
Eno, vendar tisto tako,

da ga ljubi bogec s šibo,
vsak dan bije za to hibo.

Meni je življenje igračka,
kakor mlade mucke tačka,

ki te praska in te boža,
kolikor prenese koža,

vse zato, ker je še mlada,
s tem ti pravi, imam te rada.

Saj je treba kaj popiti,
kaj pojesti, namočiti,

tisto orodje za ljubezen,
da ne prideš v bolezen,

a najboljše je veselje,
dobre misli, srčne želje,

saj vse drugo hitro mine,
tiho zdrkne med spomine,

veselje pa je vselej sveže
in te ujame v svoje mreže,

če le znaš se mu predati,
in ga ne pustiš pred vrati.

In zakaj vse te monade,
makakade in štroncade,

zbita jajca, šmorn, fancl,
Jivki snoči vzel sem krancl,

v predalu za sonete,
njene sanje neizpete,

v čist predal sem se ji usral
danes mi je tega žal!

24

nagajivka na #295

Ti, pa Eva? Ti si Lilit(h),
ki jo še bog je zatajil,
sramoto svojo hotel skrit
ker je tako naiven bil.
;)

25

V svetem pismu, tam v Genezi,
kjer ustvarjal je življenje,
v dokaj čudni je navezi,
dvakrat ženino stvarjenje.

Prvič, da ju je ustvaril,
moža in ženo, srečen par,
drugič Adamu podaril,
iz njega rebra isto stvar.

Ne gre, da človek ne pomisli,
v tej knjigi, ki je od Boga,
in jo vsi imajo v čisli,
resnica čista je, velja.

In glej v starih so papirjih,
res našli nekaj o Lilith,
ki, da v božjih je revirjih,
hotela ni na zemlji bit.

Pa je bog, ki je pač moški,
takoj uredil ta nered,
ustvaril Evo, tako z joški,
lepo »zoduzad« in spred.

Ta Eva pa je strašno rada,
imela dolgega kačona,
grešni sad kar k zraven spada,
je želela ravno ona!

26

Nocoj je luna popustila,
pust in tih je naš balkon,
klapa se je v molk zavila,
samoten mijavka star mačkon.

Mucke tam nekje za vrati,
neumnost kuhajo, se zdi,
po čudni godlji mi diši,
se je mar nevihte bati?

Najbolje, da se zavarujem!
Ne pri Savi, “lonc na glavo”!
Včasih je prav to “ta pravo”,
ko nevihto pričakujem.
;)

Pod balkonom bom še malo,
počakal, če se kdo prikaže,
ki ni preveč zadirčne baže,
da z njim meniti se bo dalo.

Sicer pa tjakaj med odeje,
jo podurham, k svoji teti,
se pridružim njeni dreti,
prisanjam nove si ideje.

27

Mijau

Takole v delovni opremi,
za tiste posteljne zadeve,
zna biti da podležeš vnemi,
in vržeš zrno tja med pleve.

Na vročo željo milostljive,
cimre, šefice, grofice,
odprl sem strani žgečkljive,
za mastne pesmi, zgodbe, vice.

Na …erozijo se preseli,
spusti duh svoj na poljane,
nam kot bikec pobesneli,
zbudi čutnice zaspane.

28

/… In še BIN ki hudo brani
v svoji se pokončni drži.
Ne upri se dobri hrani,
šparaj, šparaj … ne zavrži. …/

Mar sem res tako zagaten,
shiran, suh in ves ubog,
mrkogled, že prav odvraten,
ves betežen težkih nog?

Česa le, naj bi se branil,
šparal to, kar vam je milo,
naj bi nedolžnost svojo hranil,
krompir otepal za kosilo?

Moški sem, ponosen nase,
delam tisto, kar je prav!
nisem zavaljeno prase,
če me ujezite vam bo žal!
;)

29

No, kdo se hvali? Le resnico,
sem zapisal v obrambo,
sebe, vas, ponos, pravico,
branil pred zeleno mambo.

Ti se razumeš na online!
Sama se kot kabel vlečeš,
tu pri nas imaš se fajn,
na svojem blogu kakce pečeš.

30

Sumljivo, nagajivka!

Še niso dobro vrata se zaprla,
za njenim dragim, (je odšel na morje),
že Jivka je, navzven poštena, vrla,
za svoj lajf izbrala drugo si obzorje.

Zaprla se v svoje je sobane,
nič več ne pesni, malo le “prozira”,
ni mar za nas ji, stare telebane,
ven se vleče, “kao” da pavzira.

Morda pa tam, v mraku pod odejo,
prikrila nam je drugo plat življenja,
morda potem nam spiše epopejo,
ko poteši plamteča hrepenenja?
)

31

Nagajivka še za plotom,
svoje nageljne prešteva,
je čist´ iz sebe ´boga reva,
plot je zvezan s starim drotom

32

Samo za hip, samo trenutek,
tukaj, zdaj se vam oglašam,
da si popravim slab občutek,
ko še sebe ne prenašam.

33

Da znam in zmorem, bi prisegel,
kadar koli spisat rime,
pa se greben mi je polegel,
brez jivke se mi nič ne prime.

Ona me rajca in me draži,
vleče iz mene vse sokove,
na vročem žaru mi ga praži,
srce, ga nosi med bogove.

Ta vikend bil je prava mora!
V službi gužva, da le kaj,
doma kot v celici zapora,
srce na poti v gorski raj.

Še dobro se je vse izteklo,
smo janičarji spet se zbrali,
čeprav nam je po hrbtih teklo,
smo v stari družbi praznovali.

Le tukaj, na tem našem blogu,
nastalo čudno je mrtvilo,
kot zvečer v tihem logu,
vse je v spanec utonilo.

Vilinka kliče, trka, kuka,
gleda, če je kdo doma,
Mijau se krog vogala smuka,
da gre spat, zagodrnja!

Bin pa, kot v nočni mori,
molči, beseda ga ne sliši,
ne zmore niti “oh i am sorry”,
slabši je od plašne miši.

Nagajivka se prismeje,
iz dežele s tako energijo,
da poleti brez odeje,
še pri peči ne zaspijo.

Takoj se mi je kri razvnela,
moj blodni um že kuje stihe,
v upanju, da bo vesela,
v spomin na čase tihe.

34

Nič se zdaj mi ven ne vlači,
in ne ponujaj mi Kristine,
se iz volka v jagnje preoblači,
ne tunkaj v temne me globine.

Kakor pravi naša vlatka,
bomo energijska bitja,
v misli le, v duhu sladka,
daleč od smradu in gnitja.

Vendar tudi v takem stanju,
bomo svoje čute imeli,
konec koncev v istem sranju,
kakor zdaj bomo živeli.

Od nekdaj sem napredne sorte,
prehitevam kjer mi rata,
košček energijske torte,
se mi zdi, za rit me šlata?

Da me dražiš, je prijetno,
da me rajcaš, reče Švaba,
duhovno si dekle prav fletno,
in morda sem jaz baraba?

35

Morda bi za spremembo Mijau,
naredil enkrat, kar je prav?
Korenja v vrtu bi napulil,
in v kuh´njo bi se vštulil,
kjer z drugo lahko zelenjavo,
bi skuhal eno juhco pravo.

Draga naj ta čas počiva,
naj posode ne pomiva,
ne pere cunj in ne pometa,
iz vsega naj bo izvzeta,
le zabava naj ji gôdi,
naj čita kaj o zadnji modi.

Potlej jo za mizo spravi,
ji ponudi zvarek zdravi,
poleg pa še košček kruha,
da ne bo tako več suha,
če stvar bo količkaj sprejeta,
ponavljajta do nov´ga leta.

Po tem receptu so že davno,
demokratsko, enakopravno,
nakladale nam ženske salo,
da bi nas čimprej pobralo,
poleg tega pa za živce,
svetovale eno pivce.

Če je v vinu kaj resnice,
če je na svetu kaj pravice,
imel bom vedno isto težo,
doma eno bodečo nežo,
s katero bova v skupno culo,
kuhala vsak svojo mulo. )

36

Ubogi revež, naš Mijau,
od garanja čisto shiran,
zadnje čase je postal,
morda pa je maltretiran?
;)

Od dela trije so debeli,
svinčnik kramp in tista punca,
ki lenim moškim dušo celi,
a pozabi kaj je gumca.

Čez svoj vamp se pritožuješ,
mar že orodje ti pokriva,
ali pa čas le objokuješ,
ko je padla vsaka diva?

Torej nič ne ovinkari,
nič ne udrihaj čez poštene,
zaupaj le modrosti stari,
mož je podstavek svoje žene.

37

Vilinka, to o stari žici,
si si po svoje razložila,
naj povem ti po pravici,
nisi prav nič pogrešila!

Le da sem jaz tako naperil,
naj nagajivka bi spoznala,
da jo grdo je izneveril,
ta, ki naj bi ga izbrala.

S tem sem mislil: “draga dama!”,
čez slab plot si preskočila,
a za vse si kriva sama,
ko si nas kar zapustila!

Seveda, to naj se razume!
Vse, kar tukaj se natveze,
je zato, da spraznim gume,
z resnico nima prav nič veze!

Tvoja dušica otroška,
naj nas dolgo še napaja,
beseda tvoja naj preroška,
vodi nas na pot do raja.

38

Če si se kdaj, o nagajivka,
o mojem spolu spraševala,
zdaj, to že vsak vrabec čivka,
komot med moške me boš dala.

Na rojstni dan sem kar pozabil,
nič čestitke, čokolade, rož,
te na večerjo nisem vabil,
vem, odpustila mi ne boš!

Ne sprejemaš, si mi rekla,
tega, da moški smo drugačni,
skoraj bi se bila sporekla,
toni niso b´li več mlačni.
;)

Upam, da nisem te zamôril,
vse energije ti popil,
tega res ne bi rad storil,
kdo nazaj te bo navil?

Pa tako lepo tiktakaš,
enkrat glasno, drugič tiše,
tudi če ga kdaj pokakaš,
mi nasmeh na usta riše.

V drugem mesecu sva “nosna”,
od danes torej s tole štorjo,
saj lahko sva kar ponosna,
vsi kaj takega ne zmor´jo!
;)

Šeststo in še kaj drobiža,
praviš, da se je nabralo,
kot diareja, (beri griža),
včasih je tudi zadišalo.

Zdaj pa greva v nove bitke!
Še bolj smelo, in goreče,
prejmi za nazaj čestitke,
za naprej pa mnogo sreče!

39

Mijau pa se je med gradbince,
v njihov lobi “priCIjAžil”,
vpisal med bogate prince,
zdaj s kegljiščem nas bo dražil?

Še jaz, še jaz, mu zakričimo,
morda nas bo le uslišal?
Če mu stokrat ponovimo,
ga bo sram, če bo le tišal.

Vsi smo radi čudoviti,
tudi z njim bi šli na morje.
Mor´mo biti pri koriti,
da nas sprejme na obzorje?
;)

Za priznanje ni problema,
kakšno bukovo diplomo,
če bo taka splošna vnema,
s sekiro napisâli bomo.

Pričakujem, da jeseni,
se bo na Ptuju kotrljalo,
če ne bomo preveč leni,
se pravi, če se nam bo dalo! )

40

Včeraj sem vam zahinavil,
vas tukaj pustil praznih rok,
drug projekt pod streho spravil,
ki mi je popil ves sok.

Bil je že čas, da spet izumim,
inovacijo, patent,
svoje šefe močno sumim,
da bodo dali kakšen cent.

Sonce smo ujeli v žakelj,
da bo ponoči več luči,
zato smo tisti tabernakelj,
preizkusili opolnoči.

Potem, ko sem domov priružil,
bila je pozna ura že,
počitek, mislim, sem zaslužil,
brez tega starcu več ne gre.

41

Mijau je skala v našem morju,
ki nam nudi nujno varnost,
ko je nevihta na obzorju,
nam pokaže bridko stvarnost.

Res ne hvali, se ne liže,
ne naklada brez razloga,
ima pač že svoje križe,
eminenca tega bloga.

42

Vilinka, ti kar žleht nam bodi,
spletaj svoje vragolije,
predaj se ustvarjanja svobodi,
naj iz oči nasmeh ti sije.

Malo me je zaskrbelo!
Če si žleht tako prijetna,
morda nas bo prav bolelo,
če boš nežna, mila, fletna?
)

Tudi ljubezen zna boleti!
Tja v srca globino dreza,
kane mir v njem podreti,
kot se skloni v vetru breza.

Kar Vilinček nam ostani!
S svojim žarom, čutom, smehom,
v svoji vnemi neugnani,
v ognjišče pihaj s svojim mehom.

43

Kaj se dogaja na tem blogu,
v kaj se sfižila je poezija,
vse bolj podobno je porogu,
to je morale splošna erozija!

Že v davnih, davnih, lepih časih,
zvezde v pesmih so bile na nebu,
odsev ljubezni, iskrice v špasih,
priče žalosti ob smrti in pogrebu.

Danes pa, fuj, sram vas bodi,
v zvezde vkujete vulgarno poezijo,
le seks premnogim pamet blodi,
ljubezen smeh in žalost pa venijo.

Kje si, pravičnik, z mečem in gorjačo?
Postavi vse nazaj na svoje mesto,
pohotnim pusti seks, meso, pijačo,
besedo pusti nam,poetom za nevesto.

44

He he, mijau, ti stari lisec,
ti prvi v svoji si zablodi,
dejal, da z zvezdicami pisec,
v vulgarnost svoje misli vodi.

Nič se zdaj mi ven ne maži!
Ne prilaščaj si zasluge,
jivka tam na tisti plaži,
morda je imela misli druge?

Saj imaš prav! Le kdo bo drugi,
na dober glas in čast popazil
po modrih, zmernih mož zaslugi,
ta blog bo v celec pesmi gazil.

V silni skrbi za moralo,
morda nam boš še kaj napisal,
da se bo nam vsem smejalo,
in ga ne bo, ki bi se kisal.

45

Mijau se mi kot muren zdi,
čarobne gosli ima v sebi,
lahko bi z njimi meni, tebi,
polepšal pasje vroče dni.

On pa nič! Le včasih bežno,
iz svoje luknjice pokuka,
privošči malo nam poduka,
okrca naju, čeprav nežno.

Potegni mojster lok čez strune!
Naj se slišijo glasovi,
rajskih logov so zvonovi,
na njih zaplešejo še nune.

Ne boj se kapelj, ne dežuje,
ne groma, ki se zadaj sliši,
grmim le jaz, po “svoji hiši”,
iz oči Vilinček kaplje vsuje.

Zdaj je že noč, ne boš več pel,
ko pa jutri zjutraj se zbudiš,
potrudi se, da nas razveseliš,
naj bo tvoj stih prešeren in vesel.

46

“Ko v ranem jutru ptički so zapeli”,
in prve zarje sled za goro vstaja,
se bin zbudi, po kuhinji razgraja,
pristavi kavo, vsi jo bomo imeli.
)

Svoj poklic, pravico, ne obvezo,
hiti opravljat vestno in dostojno,
za svoj ponos in vsako noč spokojno,
resnično služenje in ne pretvezo.

Zgodi se včasih, pa ne prav pogosto,
da najdem čas in skočim na poljane,
prebirat stihe vaše neugnane,
in spišem kaj na hitro in peprosto.

Danes sem dolgo, tja do pozne ure,
na vročem soncu varnost zagotavljal,
prizadevno svoj poklic opravljal,
elektriko preverjal, vlekel “žnure”.

Pa me dočaka, kot bi v senci spal,
Vilinček z budnico tu na klepetu,
in z novim žarom v čudežnem sonetu,
z očitkom tihim, da je nisem bral.

Na dopust, da se odpravlja, pravi,
nagajivki gre pomagat ovce šteti,
uživajta, kar se le da, dekleti,
in malo ohladita vroči glavi.
;)

Pust in temačen bo ta blog brez vaju,
dva stara mačka bova tu smrčala,
se novih muck in muckov nadejala,
in sanjala o pravem mačjem raju.

47

Za to bolezen je zdravilo!
Noge v luft in cevko v usta,
da se ti ne bi ponovilo,
v vrečki nekaj kar zahrusta.

Jezik boš tako podmazal,
nič ne bo škripal ob zobeh,
če mu boš pravilno ukazal,
bo bleknil nekaj za naš smeh.

48

Skoraj hudoben!?

Vilinka zdaj, vsaj predvidevam,
nekje na robu kakšne mlake,
ko jaz v vročini omedlevam,
v vodi moči svoje krake.

Duh aktivnega brezdelja,
poskusnega dopustovanja,
pod grmom suha, mehka stelja,
ona tam v senci sanja.

Sanja princa, (zgodba stara),
viteza v opremi bojni,
ki s poljubom jo odčara,
vzame v ščit jo neprebojni.

Rega, rega, druge žabe,
bodo na ves glas regljale,
zavidljive stare babe,
vse princese bi postale.

Le eni, mojster je vilinski,
srečo tolikšno naklonil,
ji odvezal kamen mlinski,
ki vse bolj na dno je tonil.

Na ustnicah smehljaj ves blažen,
srce razbija ji močneje,
dotik na čelu, nežen, vlažen,
v polsnu se dušica nasmeje.

Pa se zbudi, krog sebe gleda,
vsi ljudje nekam hitijo,
vsevprek je ena sama zmeda,
otroci jokajo, kričijo.

Kje je princ, kje dobra vila?
Kje njeno je kraljestvo celo?
Le krava je v tolmun skočila,
poškropila jo na čelo.
;)

49

Kam so šle, vse rožice? )
Pust in samoten postaja blog!

Šibi se blog pod težo črk,
grozi, da se bo kar udrl,
na zunaj zgleda pust in mrk,
se gospodarju je uprl?

In kaj stori naj gospodar?
Naj morda mu da veljati,
da če le piči ga komar,
že ni mu treba službovati?

Ne bo tako! Ne, ne pri meni!
Naj ve se, kdo je koga ustvaril!
Stvarnik pozna in tudi ceni,
a ve se, kdo bo gospodaril!

Tu na klepetu ne uboga,
v prehodih tesnih se gozdi,
melje kvadraturo kroga,
se mu nikamor ne mudi.

Morda mu kmalu bom pomagal?
Še en klepet ob tem dodal?
Da ubožec mi ne bo omagal,
pod bremenom obležal?

Le nekaj me pri tem ovira.
Stroga hišna gospodinja,
ki ga zdaj na morju svira,
in Hrvatom se udinja.

Le kaj poreče, ko zagleda,
tak nered in splošno zmedo,
ki žensko v dno srca najeda,
ji naredi obličje bledo?

A kaj nered, kaj grde slike,
morda jo bo v živo vžgalo,
da se številke, že velike,
večanje bo kar končalo?

Nič! Še malo bom počakal!
Saj se bojda kmalu vrne?
Takrat ji bom vse izkvakal,
pa naj, če hoče preobrne.

Do takrat pa, bralci zbrani,
(Je sploh kdo, ki to prebira?)
vdano trpite za ekrani,
(vendar vaša je izbira)!

50

Mijau ;)

/Ker rahlo se počutim kriv,/

————————

Ne le počutiš, res si kriv,
kadar se usedeš na kolo,
in bo tako dokler si živ,
“v stavu mirno” ne bo šlo.
)

Sicer se z leti človek “gliha”,
vse težje čevelj si zaveže,
pogosto ga v križu štiha,
vse raje v hladno senco leže.

Srce pa vedno še tiktaka,
za drugi spol se koj ogreje
sicer ni dobra ravno vsaka,
a več kot moški vsaka šteje.
;)

Nič ne hlini, nič ne laži,
saj že vsaka ptica čivka,
skrit stojiš na mrtvi straži,
kdaj se vrne nagajivka.

Takrat mijau ne bo več slikal,
in ne bo več kolesaril,
vse bliže k njej se bo primikal,
kdo ve, kaj ji bo podâril?

51

Se bojim da bom zardel,
do ušes in malo čez,
težke nočne more imel,
da poženem “mladi les”.
)

Res dobro, da je tu še eden,
izkušen maček, naš mijau,
še stasit, bi rekli čeden,
skratka moški, kot je prav!

Sicer bi res bila zadrega,
eden moški, žensk za harem,
(tisti večni “rega rega”,
zame je najtrši jarem).

Nič ne skrbi, kar na morje,
s kufri pojdi med galebe,
naj ti vedro bo obzorje,
in naj te nikdar ne zebe.

Ko se vrneš, bom še vedno,
isti stari, tečni bin,
ki smejal se bo poredno,
kot navihan pobalin!

52

Sem mislil, da je kača kot se šika,
(tista, ki nam je pojedla raj!),
zdaj vem, čeprav še vedno sika,
naša boa je en strašen zmaj!

Hladen trup na njem luskine,
gledaš, rečeš, kača prava,
ko se nekje tam iz sredine,
naenkrat stegne druga glava.

Kdo ve, če ni še na zalogi,
tretja, ali še kaj več,
kdo le, kos bo tej nadlogi,
bo dovolj le oster meč?

53

Zmaj, ki sebi grize glave?
Tudi to nekje sem bral!
A tak ne bo dosegel slave,
kdo, le kdo se ga bo bal?
)

Hrabri vitez sem, ki hoče,
v borbo z zmajem ki je hud!
In ne s takim, ki se joče,
da me ob njem popade stud!

Kar pusti glave, tam kjer so,
raje naj še kakšna zrase,
le hočem da ljudje vedo,
tako bom bolj ponosen nase!

Težke borbe bova bila,
z ognjem, mečem, čarovnijo,
kri bo zemljo napojila,
izpustil ti bom hudobijo.

Kot se za pravljico spodobi,
(saj smo v pravljici, mar ne?)
glavo zmaju princ odrobi,
in pod zemljo ga zapre.

Tam naj rjove, v strah otrokom,
tam naj celi svoje rane,
ogenj neti z lastnim sokom,
a naj večno tam ostane.

54

Samo en dih, utrip srca,
nocoj vam še poklanjam,
srečno sem vrnil se z gora,
po malem jih še sanjam.

Morda mi bo jutri uspelo,
narediti poročilo,
ki vsaj koga bo pogrelo,
komu milo se storilo?
)

55

Kot bi tudi nam razbilo,
ljubi dom in varno streho,
preselili smo se v vilo,
tam si iščemo uteho.

Ta klepet se krepko upira,
rabi čas, da se odpre,
bila najboljša je izbira,
klepet~2 je zdaj za vse!

Tja poglej, kadar te mika,
tam so novi pripetljaji,
še vedno vzdušje kot se šika,
sami stari tolovaji.

56

Krstil nas boter je vilinski,
na tej novi sveži trati,
postavil ključ je violinski,
tistim, ki znajo note brati.
)

Tako bomo morda ubrano,
drug ob drugem klepetali,
bogatili to poljano,
besedam novo vrednost dali.

57

Ah te ženske, saj sem vedel,
nikdar nič jim prav ne bo,
mar bi se v fotelj usedel,
dvignil noge pod nebo?
;)

Nekaj sem brisal, spet narobe?
Prav čutim, da me boš nadrla,
kot jedel bi strupene gobe,
cmok se dela sredi grla.

Saj nič ne rečem… nisem džek,
to sem iskreno ti priznal,
bolj, kot na starih hlačah blek,
ne zmorem več, kaj bi lagal.

Zakaj si ravno mene izbrala?
Bilo je drugih še milijon!
(Morda pa sama bi ostala,
ne bi te vzel – veliki ON!)

Ah nič, sem tega že navajen,
folkloro bova skupaj gnala,
jaz bom steber neomajen,
ti boš jajca vanj metâla.

To drži, da bom gor plačal,
toda ti boš dol popila!
Kdo bo bolj oči obračal,
to se bova še zmenila.

Le pridi, saj te komaj čakam,
jaz in tam za vrati metla,
medtem ko tukaj kokodakam,
“pajčowna” se je napletla.

Skupaj bova generalno,
tale blogec prevetrila,
kakšno drugo kolosalno,
spet neumnost naredila.

Še nasvet, tako iz rokava,
če od koktaila se vrti,
še enega.. je mera prava,
da dobro vidiš tri poti.

Potem sploh več ne bo dileme,
srednja pot je vedno prava,
vsi drugi so neumne šeme,
le drugo jutro… joj ta glava!

58

Vilinček, kaj je hvale vredno? ;)
Čemu in komu jo namenjaš?
Meni, ki dražim te poredno,
da smejati se ne jenjaš?

Morda sem slep in ne opazim,
da mimo mene gre zahvala,
jaz še naprej v celec gazim,
ti pri peči si ostala?

Ah, saj vem, milina tvoja,
narekuje ti manire,
ljubezen nosiš, nikdar boja
in zavračaš vse prepire.
)

Le pridi jutri, (danes kmalu),
tvoj nov dotik mi bo v veselje,
popustil čustev bom navalu,
(bog pomagaj, kam to pelje?)

59

Ta oblika ni mi znana?
Jo moram dati v analizo,
kako je rima nametana,
kje začne in kje se sklene?

Vrgel liste bom na mizo,
tja pod rožo, ki že vene,
da ne padem v kakšno krizo,
novo pesmico napišem.

S prsti rosno šipo brišem,
da bi se mi razjasnílo,
hladen vetrc s svojim pišem,
misli mi okrog raznaša.

Glej, pa se je le zgodilo,
pesem v glavi se oglaša,
nekje je tiho zazvonilo,
glas se dviga v višave.

60

V silni stiski, čas preganja,
šef za vratom mi čepi,
da ne bom zakuhal sranja,
le pozdrav na te strani!
)

61

Le občudujem to naravo,
njen repertoar brez konca,
včeraj mi je pralo glavo,
danes sem naužil se sonca.

Sinoči toča, blisk in grom,
ustvarjati mi niso dali,
bil je strašen rompompom,
kot bi ognjemet prižgali.

No, saj smo imeli srečo,
le par ledenih je orehov,
nakazalo nam moč pretečo,
(da se pokesamo grehov?)

Kot slišim, drugi so trpeli,
točo, veter, dež in strele,
kot bi preveč še vedno imeli,
kar prejšnje ujme niso vzele.

Danes pa, že v jutru ranem,
sonce kukalo je v sobo,
klicalo da hitro vstanem,
v postelji pustim lenobo.

Ves dobre volje, poln elana,
lahko bi šel na maraton,
a ponovi se zgodba znana,
zazvoni mi telefon.

Služba zdaj te nujno rabi,
vlaki ne morejo naprej,
zasedajo že krizni štabi,
na delo javi se čim prej!

In sem šel v jutro sončno,
(za vero, dom ali cesarja?)
Ne,le za svojo vest pokončno,
vest, ki mi obraz ustvarja.

Takole… malo pred kosilom,
v red smo spravili zadevo,
pot odprli vsem vozilom,
enim desno, drugim levo.

Sonce šlo je prek zenita,
ko sem se dvignil od kosila,
ženka, tudi vsega sita,
je b´la potrebna razvedrila.

Šla sva, polna energije,
(natankane v staro kripo),
gledat, če še sonce sije,
svet opazovat skoz´ šipo.

Tam gori, kjer so še maline,
sva se vendar sprehodila,
daljne obujala spomine,
se smejala in … jezila!

Zakaj jezila vas zanima?
Ker je modri um človeka,
sprejel da bo, ko mine zima,
na vrhu hriba stala reka.

Zdaj tam zija velika jama,
z asfaltom svežim je prekrita,
ne bo napolnila se sama,
iz Soče vodijo korita.

Saj vem! Le manjše zlo se dela!
Elektrike rabit ne pozabiš.
Atom in premog sta se izpela,
sonce jo da, kadar ne rabiš.

Tam na robu te kotanje,
na Krn in bohinjske gore,
pogled se širi… čiste sanje,
od zore gledal bi… do zore.

Saj nam razgleda niso vzeli,
le sluh in duh več nista taka,
ne bodo ptički več žgoleli,
ne rdelo v maju cvetje maka.

62

Auč, boli! Še jaz to čutim,
ne v vrat, v srce me zbada,
ko tvojo bolečino slutim,
težavico, ki te napada.

Saj bo bolje, sama veš!
le potrpeti moraš malo,
preveč divjati zdaj ne smeš,
in gibati, kar se bo dalo.

Moj recept, moj stil vedenja,
čez pleča topla ovčja koža,
nič ekranov, knjig, sedenja,
le nežna roka ki te boža.

Predvsem pa volje ne izgubi,
špičaste rogece ohrani,
privošči si, kar se ti ljubi,
le malo pazi se… pri hrani.

63

Tudi kujalnik ni od muh!
V molku in nemočni jezi,
se nam izostri posluh,
lažje sledimo svoji tezi.
)

Kako se bolda zdaj že vem,
kmalu bom z vsem na tekočem,
besedo pravo mu povem,
blog izpiše mi kar hočem.

64

Grom in strela se obeta,
nebo v daljavi že gori,
v drevesih rahel piš vrši,
in po malem že prileta.

Ugasnem škatlo, to bo delo!,
čeprav bi rad še modroval,
bom nocoj bolj zgodaj spal,
jutri pa naprej veselo.
)

65

Evstahij, me je poimenovala,
Očitala, da mi prehitro pride,
Zavrgla me je, kot ušive gnide,
Brez sramu mi je na glavo srala!
—————————————
Le zakaj ime mi drugo daje?
Sem res prehitro jezik zavrtel?
Bom kdaj še v njeno družbo smel,
Sem mordá res vreden njene graje?
—————————————
Nisem Evstahij, bin se imenujem!
Če sem hiter, mi je to v ponos,
Skupaj bova ustvarjala odnos,
Ali pa v druge vode sam zaplujem.

En sam izziv, a trije so odzivi,
“Na prvo žogo”, plah in “korenit”,
in ker nočem biti transvestit,
le slednjega gojim na svoji njivi!
)

66

Oj srečen Janez, srečna njiva,
in prefinjeni občutek,
in soseda spogledljiva,
ki vdano čaka svoj trenutek.
;)

Res ni traktor s svojo silo,
tisti, ki bi vse prekosil,
kdor ljubezni ima obilo,
nikdar ne bo kruha prosil.

Le te zemlje ne dojamem,
česa se je reva bala,
bila sta s strojem tam na samem,
in on je mislil, da bo dala.

Pritisnil je v dobri veri,
da ustvarja ji veselje,
da se iz užitka cmeri,
ni opazil, da jo melje.

Zdaj je, kar je in kamen trdi,
čakal ga bo pod površino,
Janez pa, ta sosed grdi,
preoraval bo globino.

67

Je je, mijau, vem zagotovo,
globina res je stvar občutka,
to ve že vsaka mlada putka,
ko v gnoju brska spet na novo.

Zemlja ima svojo debelino,
pod njo je le mrtvica pusta,
od nje so lačna naša usta,
le dež odnaša jo v dolino.

Pri vas na širnem dravskem polju,
teh težav pač ne poznate,
orjete njive, ne zaplate,
plug gladko teče, kot po olju.

Pri nas v hribih je drugače,
zemlja je med skale ujeta,
v letu tisočkrat prekleta,
ne prinese dobre plače.

Pred oranjem vsako leto,
spodaj jarek naredimo,
zemljo pod sam vrh “selimo”,
kjer bilo ji je odvzeto.

“Kajti namreč”, na brežini,
zemljo se le dol obrača,
še ni uspela prošnja vrača,
da težila bi k višini.

A kljub vsej muki in pokori,
ki nas iz leta v leto tare,
še se orje njive stare,
še se delajo odori.

Le z občutkom, pravi Janez,
s srcem svojo zemljo rije,
ni mu mar za razprtije,
ne za včeraj, le za danes.

68

Jesen. Vedno je na dvoje.
Turobni dih vetrov z gora,
sonce, ki z barvo se igra,
srce ječi, drhti in poje.

Je čas, ko polni se košara.
Obiramo, kar smo sejali,
zalivali in obrez´vali,
naj bo ljubezen al´ prevara.

Sovraštva nisem v svoj vrt zasajal,
iskal sem le prijateljstvo in slogo,
v združevanju videl svojo vlogo,
miril, tolažil in nikdar razdvajal.

Z veseljem gledam v ruj rdeči
in ne skrbijo me meglice,
ne na jug leteče ptice,
vsak žarek sonca me osreči.

69

Tam v naročju svoje sreče,
nje globine se rodijo.
Duša v duši, sonce v soncu …
da v ljubezni zaživijo.

———————

Trdovratne temne sence
se pregnati ne pustijo,
le ljubezen je močnejša,
nje edino se bojijo!

Šel bom med ljudi pojoče,
ne na pir ali gostijo,
par bom iskal za svojo dušo,
vseh poetov iluzijo.

70

Jesen

Prihaja kot doslej je vedno,
s polnim košem, dobre volje,
prinaša kar je dalo polje,
strogo v ritmu in dosledno.

Prav vsakič znova, ko odide,
mi v prsih nežno zadrhti,
ob veselju tihi strah budi,
kaj če več nazaj ne pride?

Ta tihi strah zaneti plamen,
upanje in hrepenenje,
moči za hojo skoz življenje,
človek sem, ne mrzel kamen!

71

O razumevanju ženske! )#327

Od nekdaj si želim, da bi pobožal luno!
Ko v noč zasije medla in srebrna,
tema izgine, vsaka misel črna,
jaz pa še iščem, Jazon, zlato runo.

Od nekdaj se trudim, žensko razumeti!
To nežno bitje, ki z nasmeškom kolje,
kdaj pusto gmajno, rodovitno polje,
ko vse mi nudi, nič ne smem vzeti?

Vse se mi zdi, nekje sem smer izgubil?
Zdaj žensko božam, luno razumevam,
v silni želji, da bi dobro ljubil.

Hotenja njena v glavi le premlevam,
se trudim srčno, da bi znova snubil,
v nemoči svoji le vse bolj zardevam.

72

Volja, volja, čudna stvar?
Je ne odkupi n´ben denar,
v težkih bitkah vedno zmaga,
postavimo jo na oltar!

A če tudi nam je draga,
nam včasih ne pomaga,
ko pobalinsko zamiži,
in nas vrže preko praga.

Zato bo treba, se mi zdi,
živeti tudi ko je ni,
naj bo le dobrodošel dar,
srcu, ki v žalosti ihti.

73

Jesen

Sive megle po bregovih,
tu in tam že kakšna kaplja,
srce v težkih je okovih,
svet v mraku se utaplja.

Vrabec se na veji stiska,
ves premočen je do kože,
po zemlji polžja slina bliska,
na gredi zadnje pozne rože.

Misli utrujene bežijo,
tja nazaj v tople čase,
solze iz oči polzijo,
dušo hoče zlobec zase.

Le zvoki nežne melodije,
in pesem, ki v njej zveni,
zbudijo up, da spet zasije,
vero v boljše, lepše dni!

74

Še ena jesenska. )

Jesen prinaša nam darove,
hruške, jabolka in slive,
kivi, orehe in olive,
in še druge vse plodove.

Prinaša barve čudovite,
vso naravo vanje ovije,
neskončno lepe harmonije,
slike res so čudovite.

Ni za oči in ne za dlesni,
ne za v usta, ne v vrečo,
to, kar mi danes nosi srečo,
Nagajivka znova pesni!

75

Odločno protestiram! ;)

Čipsa in nohtov več ne grizem,
za noge imam poseben stol,
da mi ne zraste “socializem”,
gledam tekmo le na pol!
;)

Kdo pravi, da kričim za naše?
čeprav sem res prav počaščen,
lebdenje tudi včasih paše,
ego mi dvigne, nebogljen.

Vilinček kakor vedno pesni,
o ljubezni, čutno, strastno,
v analizi, strašno resni,
mijau otrese kakšno mastno.

Jivka pa, enfant terrible,
me s cefizljem obmetava,
v prešeren smeh zaziblje,
na dva konca gre mi glava.

Ušesa namreč nosimo na glavi,
(nihče ne ve razlage prave?)
da se nasmeh na njih ustavi
in se ne smejemo (o)krog glave!

Moja ušesa so pa zanič!!!

76

S čim premami vse poete?
Da je lepa al´ da vidi?
Zakaj besede “s ketne snete”
vsi namenjajo tej Vidi?

Saj bi moške razumel!
Lepa, mlada, starcu žena,
iz dobrote bi jo vzel,
da ne bo nepotešena!

Kaj pa ženske? Kaj jih žene?
Je to sočutje al´ zavist?
Al´ le mešale bi štrene,
vedno v svojo si korist?

77

Ne tolče strela v koprive,
ne sede muha na slab drek,
veter lomi neupogljive,
poštenih ne dotolče čvek.

Kopriva nisi, nisi hrast,
tudi “serješ” kvalitetno,
pod jezikom dobra mast,
s teboj je klepetati fletno.

Kaj potem, če boh te štrafa,
če te s palico potipa,
predse nastavi si dva škafa,
nos potem lahko je pipa!
;)

Za grlo pa najboljša kura,
je en teden brez besede,
brez TV in vsacga žura,
da bolezen ti presede.

Saj se mi smiliš, prav zares,
v dno srca si me zadela,
vsak dan bom molil in še vmes,
da boš do Ptuja ozdravela!

78

Hej nagajivka, kdo te je napičil?
Kdo je dvignil ti pritisk na rdeče?
Kdo ti danes ni prinesel sreče,
kdo se ti bo jutri opravičil?

Pihaš, sikaš, pikaš in ujedaš,
iščeš žrtve, ki jih boš požrla,
na živem ognju bi še koga scvrla,
huda si, čeprav se ne zavedaš.

Morda pa sem se le prevaral?
Imenu zvesta tu nam le nagajaš,
moški svet prefinjeno osvajaš
jaz ne razumem,ker sem se postaral?

79

Téžko nosi,téžko pelje,
tale blog vse kislo zelje,
ki smo v glavah ga zvarili,
in v rime pretočili.

Zdaj pa vre, smrdi in poka,
glasno piska, tenko joka,
strelja kozle, da je joj,
brez komande še nocoj.

Nič ne pomaga zdrava pamet,
Ni za vojaške hlače žamet!
V jarku bi se hitro “vsral”.
kdo, le kdo bi ga opral?

In opoj v bitvi vroči?
(da mi v glavi kaj ne poči!!)
Polna skleda sredi bitke,
(uh, bodo debele ritke!
))

Sem pa vesel, da je vsaj malo,
pravih manir ti še ostalo,
da, kjer vzameš tudi dajaš,
ne le kradeš in prisvajaš.

Rokenrol ni za trobento,
fižol ne paše na polento,
morda tisti “dabistal”,
bi prišel nam najbolj prav?

To pa vem, posluh ti služi,
le redko kdaj ti kaj zaruži,
)
ljubezni tvoja polna skleda,
zapeljala bi še deda!
;)

80

Uf, komanda že prihaja!
Konec za nocoj je raja.

Kazen bo strašna, se bojim,
že grem v kot in že mižim.

Morda pa je nocoj na volji,
(ne na tisti: streljaj, kolji!)
bolj za ljubezen in za špase,
v spomin na dobre stare čase?

Zdaj umikam se strateško
bom gledal od strani tepežko,
z vami bom sočustvoval,
če bo kdo sploh živ ostal?

81

Jin in jang, igra narave,
moški, ženska, večni kreg,
nikdar ne najdem mere prave,
z brega skačem v drugi breg.

Vendar bi rad, Bog mi je priča,
le vse dobro ji naklanjal,
pa kot obseden od hudiča,
sem le od sebe jo odganjal.

Razmišljam, kaj mi je storiti?
Katero naložim si kazen?
S koprivami po nagi riti,
da le ne greva še narazen!

82

Nocoj so močne žile, kite,
pasti telesnih trdna vez,
nekje si beremo levite,
po dolgem bliska in počez.

Duh pa, kot bi sonce gledal,
poje vriska juhuhuj,
sem potiho mu povedal,
v soboto pojdeva na Ptuj.
)

Le daj, poleti, v višave,
megle razpihaj, dež ustavi,
staknili v soncu bomo glave,
žur imeli, “kot se pravi”!

83

Družbeno angažirana pesem

Luna je pasála,
dekle je ostala,
sama v tem trešetu.

“Denarski aš” se kaže,
karta, pa ne laže,
niti na sekretu.

Gleda kaj tam piše,
glasnó, kasneje tiše,
otožno se krohoče.

A ko se zave,
za kaj tu sploh “se gre”,
se prav milo zjoče.

Vse kar je imela,
vse je na mizo dela,
v upanju, da zmaga.

Pa se za njo bojim,
jaz pisec telih rim,
da bo na koncu naga.

Za svetle srebrnike,
(obljube so velike),
šla je svojo pot.

Morda nekoč, čez leta,
bo nova zgodba peta,
brez usodnih zmot?
)

84

Karte

Modrost prebereš s “trieštine”,
s straniščne vidiš, kaj si sral,
deklič, ki bere opomine,
bo že vedel, kaj je prav!
)

Saj je že v redu, vse velja,
vse bo še dobro, le pogum,
naj muzika veselo igra,
naj je ne moti tečen brum.

85

Zakaj?

Bogastvo imeti,last, posest,
njive, travniki, gozdovi,
silnih hiš hladni zidovi,
je vredno več, kot mirna vest!

»To je moje! Ded mi je zapustil!«
»Pa kaj še hočeš, saj ne moreš več?«
»Spoditi hočeš me od hiše preč!«
»Le kakšno boš neumnost še izustil?«

»Ti reci, tebe še posluša!«,
name se z obeh strani glasi,
a glej, nihče za ped ne popusti,
kaj še, saj niti ne poskuša.

Potem pa, ko je vse narobe,
mi dejó, »zakaj me nisi ustavil?«,
kaj si hinavec onegavil,
kriv si grde moje zdaj podobe!

Pednjev pet bo vsak od nas,
nad glavo rabil, težke zemlje,
ne polne mošnje, sveže žemlje,
solzo morda, ko pride čas?

Zakaj se torej, ne zavemo,
da cilj življenja ni imetje,
le kje mudi se razodetje,
da za ljudi živimo in umremo?

Saj vem, tisto o siti vrani,
o lačnih ustih, mrzlih dneh,
o dobrih željah, stranpoteh,
o svojih grehih, temni strani.

Nimam in nočem te pravice,
da drugim bi življenje vodil,
kaj ukazal, branil, sodil,
le suženj svoje sem resnice!

Kdor pa od mene bi želel,
da zrem od daleč na ljudi,
da mi za druge »dol visi«,
ne, ne bode tega doživel!

86

Štrik? Saj res! Kako sem to pozabil?
Z njim bom zvezal kar narazen gre,
trdno držal bom bika za roge,
le za kaj bi drugega ga rabil?

Z žiletko se obrijem, da bom šik,
mož na mestu in ne kak »bedanec«,
raje »spoštovani mr. Poslanec«,
mož časti, postave in olik.

Pištolo … eh, kaj bi jo kupoval?
Že od nékdaj jo imam pod pasom,
v skladu s svojim spolom, stasom,
delam z njo le tisto, kar je prav!
)

87

O krivici, ki se ženskam dela,
jela je razmišljat jivka naga,
skrivna želja ji nadvse je draga,
da tudi ona harem bi imela.

Seveda v njem bi sama kraljevala,
moški svet bi njej na ljubo plesal,
sama bi zbrala, kdo jo bo “počesal”,
da bo potem prav blaženo zaspala.

Nekje sem bral, da take se zadeve,
odvijajo nekje v daljnih krajih,
v starih templjih in v tihih gajih,
svoje moške izbirajo si deve.

Pojdiva tja, v te kraje pravoverne,
tam boš dobila to, kar sŕce hoče,
divje noči in dolge dneve vroče,
slast boginj, užitke neizmerne.

A tukaj ne! Tu druga je kultura!
Celo za moške harem ni v redu,
v dvoje gremo k “svetemu obredu”
“šarf” petelin in pohlevna *ura.

88

#596 Nagajivka

Izčrpna in utemeljena analiza “pr. of dr. Nage zahteva temeljit in globok razmislek! )

Koliko smemo verjeti v nejeverno znanost?

V vlogi žrtve vidi se uboga,
mi pripisuje to, kar sploh ni res,
imeti hoče moških sto in čez,
takih krepkih in ne tistih z bloga.

V svoji visokosti dovoljuje,
vsem moškim, da bi kraljevali,
a bog ne daj, da sami bi izbrali,
kdo z ljubeznijo naj jo zasuje?

Nekaj govori o togem umu,
ne gre ji v glavo nežnost v samoti,
je mar tako globoko že v pohoti,
le “grupič” ji je mar, jo imam na sumu?

Tista zvezdica, … no tam sem jaz zamutil!
Pojem je pohleven, ne poslušen,
tako le bralec, ki je res izkušen,
vsebino pravo, stavka je začutil.

Ne vem zakaj, predraga nagajivka,
se tam repenčiš, kjer sem te pogladil?
No, saj morda se bom navadil,
da v kurjem gnezdu lišček pač ne čivka?

89

Vase grem, da našel bi človeka,
le kup smeti je tam in stare šare,
globoko spodaj, prav “na dnu omare”,
ljubezen nebogljena, tiho veka.

Bila je lepa, mlada in ponosna,
nikakor se ni sebe sramovala,
pa vendar sužnja umu je postala,
bol jo grudi, trda in neznosna.

Naj plane v boj, za vero in pravico?
Naj drugim bolečino prizadene,
le sebi v prid opleta naj z resnico?

Zdaj zmedene so misli moje, njene,
dvom tišči ob tla ujeto ptico
in nežni cvet v vročem srcu vene.

90

Včasih me rahlo zaboli,
ta silna nežnost ki kipi,
iz tvojih prsi v najin čas,
a se ujeti ne pusti.
Nemočen zrem v ta lepi svet,
ki ga odsevajo oči,
v njih vidim tisto dolgo pot,
iz daljnih let v nove dni.

Kar naj boli, tvoj nežni spev,
življenje v meni prebudi,
znova mi nazaj povrne,
vse upe, strah in vse laži,
vse tisto, kar sem si želel,
za kar še zdaj srce gori,
naj jih že vendar prepozna,
in se dokončno umiri.

91

Le išči, išči, nič ne joči,
bodi iznajdljiva, smela,
najprej pa v sebi se odloči,
kaj pravzaprav bi rada imela?

92

Ne vem, če vidiš ali ne,
kaj vaju tukaj razlikuje?
Ti še naprej bi rada vse,
mijau je šel iskat na tuje!

93

Naj se pojavim v ženski vlogi,
tu med nami, v tej razpravi,
ali se vdam delitvi togi,
po tem, kar imamo med nogami?

94

Saj bi rada, pa spet nebi,
od vseh bi smetano pobrala,
slabo drugim, dobro sebi,
moške vrline bi razdala.

95

Res čudna stvar, te naše štime,
drug čez drugega gofljamo,
družba, “da te kakat prime”,
kar pri priči grem v pižamo!

96

Piano, piano, cara mia,
con amore, v zvenu svojem,
tvoja me nežna melodija,
silno vleče, da zapojem.

Ne o politiki, denarju,
ne o globokem razodetju,
ne o pregrešnem našem farju,
le o njej in lepem petju!
)

97

Nagajivka, se dozdeva,
se ravna po zadnji modi,
zdaj je moški, zdaj je deva,
v silni spolni je svobodi.

Harem si je zaželela,
in v njem vse polno ljubkih duš,
zdaj ima, kar je hotela,
ji priporočam hladen tuš!

98

/… Namesto, da bi fantje vrli,
znali nam na dušce pihat …
Če srca naša bi odprli,
tud njim užitek bil bi dihat! …/

Kdor razmišlja s svojo glavo,
komur duša kaj pomeni,
srcé si že najde pravo,
ni mu treba prav nič pihat.

99

O, pihaš, pihaš, kaj tajiš,
le da od jeze, ne na dušo,
ker modrih misli ne trpiš,
tam pod kapo imaš sušo!

100

Ogenj, voda, zemlja, zrak,
štiri so naravne sile,
skupaj hodijo … v korak,
druga drugi polni žile.

Preveč ognja je požar,
preveč vode je potop,
preveč zraka je vihar,
preveč zemlje, črn grob!

Ogenj se z vodo pogasi,
zemlja ga morda pokrije,
zrak nikoli ne zgori,
le pomaga mu, da sije.

Vodo ogenj posuši,
zemlja željno jo popije,
v zraku hitro izhlapi,
da znova se na zemljo zlije.

Zemlja mrtva je brez vode,
sončni ogenj jo zbudi,
zrak … življenja tok vzpodbode,
da dobrote nam rodi.

Zrak se skozi vodo čisti,
kadar ga umaže zemlje prah,
v ogenj gre, ven pride isti,
le včasih pridobi zadah.

Sledimo torej vsak svoj znak,
zdrúžimo se v živ obroč,
ogenj voda zemlja zrak,
eden drugemu v pomoč!

101

Prav nič v papir mi ne zavijaj,
naga ali v dragem nercu,
le za svojo stran navijaj,
tu smo “več al manj” v četvercu.

Pišeš, da bi včasih rada,
trdno ramo, v oporo,
potem spet jočeš, da te zbada,
je v napoto in pokoro.

Je že tako, da vsak od nas,
je na dve strani razklan,
na eni čast in vitek stas,
na drugi revček nepriznan.

Te dvojnosti pa, dekle zlato,
ne vidiš, nič o njej ne veš?
Težko je božati z lopato,
z njo lahko le dobro vžgeš!

Toplo ti zato svetujem,
ne išči izgubljenih sanj,
vzemi ga, kot je ponujen,
dobre misli imej le zanj.

102

Samo malo sem pokukal,
med ta krhki porcelan,
že me je gospodar pocukal,
daj odidi prosim stran.

Sem skušal to, kar se ne da?
Z lopato rad bi božal nežno,
igral sam … igrico za dva,
voljo skušal vam trpežno?

Se bom kar tukaj opravičil,
če sem komu dan pokvaril,
vse te neumnosti sem špičil,
da bi srečo vam podaril!
)

103

Glej, duša mi v prsih
ne more zaspati …
jo tvoja bližina z nemirom poji,
prihaja, odhaja,
izbira med vrati,
se najde, pa kmalu … se spet izgubi.

Glej, duša mi v prsih
želi si pokoja,
da v mirnem pristanu se usidra s teboj,
da gleda te … čuti,
brez truda, brez boja,
le ti in tišina in slastni opoj.

Glej, duša mi v prsih
ne bo ovenela,
na tratah se tvoje miline poji,
jokála bo včasih,
spet drugič bo pela,
v nadi … da sanje nekoč doživi.

104

Na jasi, v travi,
na soncu, a skriti,
živijo spomini v blesku nians,
so balzam, so pelin,
so čar naše biti,
nas dvignejo z dna in nas ženejo v trans.

105

V izviru ostati, v bedi, temí,
pognati globoke tam korenine,
cvetje roditi za lepe spomine,
v miru, spokoju … si duša želi.

Srce ne popušča, vleče, hiti,
na vrat in na nos me rine v skomine,
pomisleke vsake vstran mi odrine,
le v dvoje, le v dvoje, mi glasno kriči.

Le kam naj zavijem, koga poslušam,
katero naj pot uberem v razdvoju,
naj iščem sredino, zdrúžiti skušam,

naj le brezskrbno predam se opoju,
modrini neba in travnatim rušam,
vse sanje pustim, o miru, spokoju?

————————————–

Ne ti in ne jaz, le v enem sva v eno,
v trenutkih naslade, v globini srca,
v časih preizkušnje in v urah gorja,
le v enem je sreči res zadoščeno.

Vsako ti željo … in hkrati nobeno,
izpolni naveza, kjer eden sta dva,
mar zmoreva isto želeti oba
in biti preja in hkrati vreteno?

Vsak naj na svojih stoji koreninah,
ponosno naj kliče vsak svoje ime,
da se razleže v ljubezni dolinah.

Naj iščem, naj čakam, na tvoje željé
in ti me poišči v mojih globinah,
drug drugemu glejva v dušo, srce.

106

Kje cepi se deblo na dvoje in več,
kje gora se samcata dviga v nebo,
kdaj zmoreta dva, biti eno telo,
dva črna ogorka, kdaj ogenj rdeč?

Globoko zareže neusmiljeni meč,
ko usta so lačna, in solze teko,
oči se zazirajo v tuje nebo,
je ENO le njeno in njemu odveč.

Zaljubljenca v enem, kot vešča v plamen,
v čustev ekstazi sledita ljubezni,
ni mar jima breme, ne voda, ne kamen,

ne vidita zlobe, nesreče, bolezni,
kadar izgine, opoj ta omamen,
vsak zase smo eno … sami in trezni.

107

/… Dolgo ovčke štel . . .
Mednje šel.
Odprl oči -
ob sebi kozico imel… …/

Kdo danes ve še, kdor ni pasel,
po čem se koza razlikuje,
od ovce, … naj se ne sramuje,
ko to prebere, brž bo zrasel!
)

Ovca je pohlevno bitje,
ne prav bistro, bi dejal,
kar ji ponudiš ji je prav,
pest sena, vodo za pitje.

Koza pa si sama izbira,
kje bo smukala vršičke,
kam vodila bo kozličke,
težko jo vodiš brez prepira.
))

———————-

Ana:

/… Turdus mi posteljo greje …/

Greje, greje, pa kaj pomaga?
Cel trop ovac je že preštel,
glej, že je ogenj pogorel,
v hlad bo legla pozna draga!
;)

108

O tej ljubezni torej gre beseda?
Res ne o strasti, ki srcá razvnema,
ko skupaj biti želja je obema,
in vse je prav, dokler je polna skleda?

O tisti višji govoriš, seveda!
O njej, ki ves naš svet objema,
med vsemi je in ne samo med dvema,
nenehno skušana, izmučena in bleda.

Tam res je moč, da zlijemo se v eno,
da krošnja se preplete s korenino,
da vse živi in nič ni izgubljéno.

Ta pot skrivnostna je, kot staro vino,
ki brez karafe težko, nebogljeno,
nam brez užitkov pušča grenko slino.

109

Kdor križ objema, ta ga izkusil ni,
saj pravi križ je bil na hrbtni strani,
objel ga ni, od Judeža izdani,
še vedno križ je zadaj … in tam tišči.

Ne vidim v križu tistega, kar nas uči,
v ljubezni boljši jutri nam oznani,
ni vsa modrost v njegovi prsni rani,
tam za rebri, v srcu, srečo nam želi.

Sovražnike ljubiti da bi znali,
cestninarje bi vzeli v svoj objem,
v solzah ljubezni oblačila prali,

kos kruha … košček ribe dali vsem,
v človekovo dobroto verovali,
sprejeli ga, ki pravi: Sem, ki sem!

110

Svet se spreminja, je roža osat,
pot je kamnita, bode hudobno,
pojdiva po njej, brezskrbno, udobno,
nožice zaupajva varstvu copat.
)

Kdor hoče v življenju po mehkem hoditi,
s preprogo pokrije si pot pred seboj,
s tem zaposlen pozabi zna biti,
kam je namenjen in pade v gnoj?

111

Zakaj ta dvojnost in od kje izvira?
Ta večni spor med dušo in telesom,
ko vedno um izgublja bitko z mesom,
ta strašni rak, ki znotraj nas razžira?

Kaj ni življenje vredno le prezira,
če služi samo Bakha divjim plesom,
le sebi streže, svojim divjim besom,
pred bedo drugih si oči zapira?

Nekoč bom velik, šel bom ven iz tega!
Le to bom delal, kar veli postava,
ničesar zanemaril, storil zlega,

tako vsaj misli ta uboga glava,
ki sili me, da v vodo stopim z brega,
v mesenem strahu noga je … tresava.

112

Še zate, Vilinček! )

Zareže naj veslo v mirno se vodo,
vôdi nas v tihe in gladke tokove,
kjer tok življenja poljublja bregove,
trdna naj roka nam reže usodo.

Vem, da bile so in vem da še bodo,
v tej reki brzice ujete v okove,
vidim čeri in velike slapove,
voda pač rabi svojo svobodo.

Tam, na brzicah, čereh in slapovih,
tam se pokaže kdo z veslom upravlja,
kdo zmore obvladati čoln v valovih,

kdo v prvem strahu takoj se poslavlja,
kdo sebi in drugim upov da novih,
skoz´ temne soteske … gre v nova poglavja!

113

Kako te čutim … skozi to zaveso,
tvoj zrak bi dihal, tvojo vodo pil,
ob tebi vem, da srečen sem in živ,
vsak gib spoznam in vsako ti fineso.

In vem, ne gre za lišp in za nobleso,
tvoj vonj me je z navdihom prepojil,
ves strah vse črne slutnje prepodil,
le sanje iščem, kakšne so in kje so.

Začniva danes, ta “morda nekoč”!
Podajva se v globine nepoznane,
tja kjer je ogenj, ves svetal in vroč,

ki bo posušil solze, grenke, slane,
saj našla bova v sebi, vem, to moč,
da vrneva na proste se poljane!

114

O haremu nam je začela,
o mnogih moških … zase le,
sedem bi jih rada imela,
morda pod ključem, kaj se ve?

Saj ne bom ji prigovarjal,
naj si jih najde in ima,
bom pa vneto opozarjal,
fantje, bež´te od gorja!

Mijau le prst ji je ponudil,
v dobroti svoji neprikriti,
kmalu bo jokal in se čudil,
že golta ga vse tja do riti.

Na srečo ji je padlo v glavo,
da je tamkaj velik tur,
obrnila vstran je glavo,
Mijau bo živ še nekaj ur.

Ve družici , Vilinček, Ana,
in Vlatka njen osebni vrač,
svetujte ji naj bo humana,
naj zbira moške, ne le hlač.
;)

115

Nežno naslanja se val na obalo,
dveh jezer, ki zlivata v eno se moč,
ne gloda, le boža, ne hladen ne vroč,
obala bo padla, prav kmalu, še malo …

Včasih udari val nežni na skalo,
vzpne se ob njej, ves plašen, tresoč,
v izvor svoj nazaj se izlije deroč,
v jezero, ki ga je v bitko poslalo.

Tam v sinjih globinah znova sestavi,
vse svoje sile, da zruši bregove,
da združi, kar skupaj gre po naravi,

vse meje podre in stre vse okove,
dvigne ljubezen v vsej njeni slavi,
ki z brega na breg gradi nam mostove.

116

Ah te ženske … nikdar prav!
Le kaj naj delam, rečem kaj?
Doslej še zmeraj sem ga usral,
bil enkrat tepček, drugič zmaj.

Evstahij sem, ko se potrudim,
ignoriram, če razmislim,
preden z ljubeznijo ponudim,
kar bo sprejela s smeškom kislim.

Piše štose, se norčuje,
me zapelje “v element”,
potem pa vedno se huduje,
ko jaz se šalim,da b´ jo šment.

Včasih polna je ljubezni,
poprimem njen trenutni stil,
kar takoj me trdo strezni,
kri izpušča mi iz žil.

Le tam v sonetih sva se ujela,
kjer je šlo za “bit sveta”,
tam sva svirala in pela,
kot bi ne bila midva?

Bodi jivka, bodi naga,
bodi kar si zaželiš,
kakršna si, si mi draga,
v srcu mi siješ in vedriš!
)

117

Ah, se mi zdi, da ni sonet,
kar naju tam je skupaj dalo,
le skrb za druge in za svet,
sva resno vzela, ne za šalo.

V tej ludi kuči pa očitno,
ne znajdeva se “baš najbolje”,
ti bi rada vodo pitno,
jaz bi z njo … zalival polje.

Pa dajva, se dogovoriva?
Hec je hec, četudi grob,
ti bodi še naprej igriva,
jaz pa še naprej bom … pob!

118

Zasanjajva skupaj vse želje sveta,
naj traja, ne jenja ta blažena noč,
in ko morda se zbudiva … nekoč,
zbudiva se skupaj, v svetu za dva!

Umijem v globinah se tvoj´ga morja,
ko vate zagazim nemiren in vroč,
zaliješ me nežno, odtečeš spet proč,
da znova se vrneš, sva eno oba!

Naj traja! Naj sanjam odprtih oči!
V zanosu, v opoju nebeških vonjav,
loviva trenutke ljubezni, strasti,

še večkrat bi rad se ti nežno predal,
ogrel se ob ognju ki v tebi gori,
da v novih bi sanjah ob tebi zaspal.

119

Mijau

Oglato, okroglo, praviš da šteješ,
Srebrne se niti v laseh ti množijo,
Telo se že punta, ne mara v norijo,
A z dušo, z besedo še nas ogreješ.

Naj raste ti plodno vse kar zaseješ,
Iz vsake veje banane visijo,
Nobene bolezni te ne morijo,
Ampak le v sreči se vedno nam smeješ.

Šale, modrosti in klene besede,
Mladostna iskrivost iz tebe žari,
Izvir si veselja, ne žalosti blede,

Junaško pogledaš težavam v oči,
Ak´ prazna bo miza, čaše in sklede,
Ujameš se v pesmi, in tam boš spet ti!

120

Cerje, pomnik braniteljem …
November 2008

Tam stoji, ves gol in nem,
branik slovenske domovine,
pomnik neznanim je ljudem,
pomnik gorja in bolečine.

Mrzli kamen in beton,
a vendar v njem srce utripa,
glasneje kot nekdaj kanon,
vseh žrtev žalost … tiho hlipa.

Stoji, kljubuje vetru, streli,
zunaj gol in znotraj prazen,
mu bomo res vso dušo vzeli
in bo čez leta le prikazen?

Iz kamna hladni opomin:
Če kdaj vas loči ostri meč,
vladarjev silnih iz davnin,
le vaši – naši … NIKDAR VEČ!

121

Nisem umetnik, ne poet,
in ne štejte me v število,
že čez nekaj kratkih let,
bom le truplo, mrzlo, gnilo.

Dotlej pa … tam nekje v globini,
mi neusmiljeno utripa
podložen sreči, bolečini,
kos mesa, žari in hlipa.

Naj zatajim vse svoje čute?
Naj zaprem oči, ušesa?
Izpod puščavnikove kute,
si obetam le nebesa?

Med vami sem! V sramoto, slavo?
Z vsem kar zmorem bi pojil,
žejna usta, srce, glavo,
mar sem kriv, da sem še živ?

122

Zjutraj sem vstal, kot bi nič ne bilo,
Ah, kje je že rojstvo, kje prvi moj jok,
V neskončne daljave me nesel je tok,
Od nemirnih brzic … zdaj jemljem slovo.

Še tečem! Le drugi hitreje teko.
Čeprav se iz prsi izvija mi stok,
In včasih zajočem z jokom otrôk,
Le v pesmi mi znova rosi se oko.

Ob njej se spočijem, ob njej zaživim,
Had se odmika, besede zvenijo,
V rimah in ritmu se spet ulovim.

Amorjeve rane nič ne bolijo,
Le bolj še v navdihu se najdem, drhtim,
A v srcu že novo krojim melodijo.

123

Ana ve, po čem se dar spoštuje!
Ne po zlatu, ne po silni slavi,
ne po tem, kam “javnost” ga zakuje,
in kaj pomeni veleumni glavi.

Kolikor daš, od tega, kar imaš,
edino je merilo, ki velja,
in po tem prijatelja spoznaš,
da sam se čuti, da premalo da.

O Ana, Ana od srca!
Vem, kar premoreš … nisi dala vsega!
A dala si mi, kar se dati da,
le z dobrim srcem brez pridiha zlega.

124

Le mero pravo treba je imeti,
in vse, prav vse lahko si dovolimo,
pozimi vino, sladoled poleti,
od preveč najboljšega pa le zbolimo!

Ne skrbi torej! Vzemi svojo mero. )
Drugim pusti, njihovo v last,
neguj prijateljstvo in obrezuj zamero,
nastavi svojim grdim željam past.

Cenim skrb, ki veje iz svarila,
kot vsak od nas bi drugim rad pomagal,
a vsi smo žrtve istega slepila,
vsak bi rad le grehe drugih vagal.

125

Naj nosi, zanaša, te sapica bežna,
naj krilca drhtijo v sili zanosa,
na njih se preliva še jutranja rosa,
nič več niso bleda, trudna … betežna.

Ko skloniš se k meni, vsa mila in nežna,
kot cvet, ki ga pokosila je kosa,
kot nežen metulj, razoglava in bosa,
kot bi mi morala biti hvaležna.

Moja si, moja, v tej svoji milini,
med tvojimi žarki je večno poletje.
Mrazu in vetru in tihi sivini …

Ko moč jim vzameš, ohranjaš mi cvetje,
ki zate nabral sem ga … tam v dolini,
kjer našla nekoč bova skupno zavetje.

126

Gledam te in čutim … slika nisi!
Vse preveč so živi ti obrisi,
vse preveč je v njih strasti, globine,
za teboj ostajajo odtisi.

Kdaj pa kdaj v globini me prešine,
nežna glasba obudi spomine,
na tisti čas, ko zoro sva lovila,
v kapljah rose, v upu, da ne mine.

Ko si se mi prvič prepustila,
v eno strugo sva tedaj se zlila,
val ob valu bi k izlivu tekla,
v širnem morju končno se umirila.

Tam stojiš … in nič še nisi rekla,
puščaš me v tem strašnem ognju pekla,
gledam te in čutim … slika nisi,
a vendar … na drugi strani stekla.

127

Pojdiva! Z roko v roki po poteh,
tja v kraje, ki sva skupaj jih spoznala,
v ledino src sva brazdo tam orala,
ljubila s čistim srcem … ni bil greh!

Še vidim svetle iskrice v očeh,
v objemu sva utrujena ležala,
bilo je prelepo, da bi zaspala,
le veter se ti je igral v laseh.

Spomin živi naprej, telo ni vredno,
le v vetru še zapleše konju griva,
galopa več ne zmore kljuse bedno.

Še vedno zjutraj skupaj se zbudiva,
še ljubim te, kot sem te ljubil vedno …
le z roko v roki po poteh pojdiva!

128

Jesen prekrila z listjem bo spomine,

prvi sneg bo zadnje cvetje pomoril,

ta hladni pusti čas pa kmalu mine,

v življenje novo pelje nas izziv.

Ko bi le v srcu listje bol pokrilo,

in sneg pobelil bi prav vse krivice,

za kratek čas, da bi se odpočilo,

tudi od ljubezni in resnice.

Črn asfalt požira vso svetlobo,

vsak dan ga je več in bolj hladi,

spominja na človeka in na zlobo,

globoko v dušo peče in boli.

Travniki cvetijo tisoč let,

asfalt razpade in se razdrobi,

na drobu spet pognal bo droben cvet,

da se v preprogo cvetno razbrsti.

129

Dar svoj nam skozi pesmice izlivaš,
ko daleč, daleč, bivaš tam v tujini,
Resnično slavo poješ domovini,
slovenskega izvora ne prikrivaš.

Ali se sploh zavedaš, da izzivaš?
da svet krog nas le laže in se hlini,
Glej bolj podoben čredi je, živini,
le tja bo gazil, kamor ga porivaš.

Iskala si ljubezni in priznanja,
nasmeh človeka, ki v srce te vzame,
Cel kup si nase le privlekla sranja.

Rinjena na rob, na kruto pot osame,
Izšla si v svojem žaru tekmovanja,
še vedno Dragica, za vse … in zame!

130

Hladen veter čez poljane veje,
sneg obeta, mraz in hude čase,
sonce se nič več z neba ne smeje,
živina zadnje bilke trave pase.

Pust je travnik, pusta srenja cela,
metuljev ni, ne lastovke pod streho,
ni več solate, rož in ne plevela,
le suho listje je prekrilo leho.

Zapade sneg, prekrije žalost sivo,
povsod le ena barva je … belina,
nekomu za veselje, radost živo,
drugemu kot čaša je … pelina.

Glej, glej, odeja se razpira!
Že izpod nje pokuka droben cvet,
za bledim soncem željno se ozira,
mali zvonček, ves droban in bled.

Pomlad oznanja! Nove srečne dneve.
Vsak dan bo sonce bolj in bolj sijalo,
konec je zime, lakote in reve,
sneg debeli bo zdaj pa zdaj pobralo.

Hej zvonček! Kdo te sem pošilja?
Vilinski kralj ali vilinček mali?
Saj nimamo izbire izobilja,
vsi ga bomo v hipu prepoznali!

131

Vidim, že tretja je bisaga,
do vrha polna, več ne gre!
Bojim se, da jo skvari vlaga,
najbolje bo, da se zapre!

Takoj bom novo spet odprl,
kamor bomo pesmi s´jali,
ta bo pel, drugi se drl,
vsi se bomo pa … smejali.

Naj se razlega po poljani,
v večerih dolgih in nočeh,
dobre volje tu smo zbrani,
naj bo sonce ali sneg!
)

132

Molk

Je molk in je molk.
Odmik, globina.
Jagnje ali volk,
samo tišina.

133

Dobro jutro travca! ;)
Pazi, da ne pride kravca!
ona ne posluša slavca,
travo je dokler ne sreča klavca!

134

Vvooodnarka!

Dobrodošla v naše loge,
mama, žena, ustvarjalka,
ti oboževalka sloge,
razprtij nasprotovalka.

Praviš, da te strah je škrata?
Saj ni hud, le včasih špika,
ne dovoli, da mu rata,
za roge zagrabi bika.
)

Saj ti bomo pomagâli,
če bo kdo preveč pritiskal,
iz luknje bomo ga zbezâli,
da bo tenko, tenko piskal!
;)

Le še kdaj pridi k nam “na kavo”,
sama, ali v družbi všečni,
zapoj zares al´ za zabavo,
skupaj bomo vsi bolj srečni.

135

@porednica

Žalost se v srce mi krade,
vse gre tja, kamor ni prav,
vse moje želje, skrite nade,
so se skrile v rokav.

Blog je odprt za vse ljudi,
brez značk, in titul in predsodkov,
da vsak napiše kar želi,
pokaže svojo luč dogodkov.

Kaj komu mar, če dva tičita,
v teoriji “za vse čase”,
njuna stvar, naj govorita,
drugi imajo svoje špase.

Vremenko gleda v svoje lonce,
pravi, da bo znalo scat,
kmet je rekel da bo sonce,
kure so šle zgodaj spat.

Drugi dan sijal je v soncu,
martinčki so se šli ogret,
torej imel je prav, na koncu,
en navaden “tumpast kmet”.

Naj nihče se ne sramuje,
svojih misli in besed,
vsak naj svojo zgodbo kuje,
z njo nam dela lepši svet.

Res so tukaj že predali,
za sonete, in rubaje,
tam se bodo mojstri igrali,
drugi brali jih še raje.

V klepetu, mislih, pljunkih,
tam je vsak svoj gospodar,
tam življenje v silnih sunkih,
resnico nosi na oltar.

Zato porednica kar smelo,
in brez nepotrebnih stisk!
Kadar te bo zasrbelo,
pa zapiši svoj preblisk!

136

Naj bo bogat ali ubožen,
neubogljiv al´ nebogljen,
vsakdo boga v sebi nosi,
neveden ali razsvetljen.

137

Ljubezen niso rožice
in prstan zlat in plašč krznen,

ljubezen ni iskriv pogled
in vroč poljub in “stik mesen”

ljubezen ni cel kup besed,
ki kujejo te pod nebo,

za srebrnik vse to ti nudi,
krošnjar, na sejmu za vasjo!

Ljubezen je utrip srca,
ki bije zate… kot za vse,

ne skušaj je imeti zase,
ljubezen prisvojena – umre!

138

Tih sobotni deževen dan,
v vilinskem gaju dolgočasno,
le duh tvoj poetski neugnan,
skrbi, da je vsaj malo špasno.

Pri nas pa čakamo na dež zaman,
sicer ni čisto, čisto jasno,
ne vem zakaj, mi je vzrok neznan,
se zdi, zalival na večer bom kasno.

Le komarji, tigrasti in srboriti,
naznanjajo morda kaj več mokrote,
moje krvi se mrhe hočejo napiti,
nič ne ustavi njihove pohote.

Ko se stemni in noč na zemljo pade,
morda se vrnem, rečem še besedo,
med črke zlijem strah svoj, svoje nade,
dodam še kamen v mozaik – svoj kredo.

139

Ob razpravi na blogu Marka Crnkoviča “se mi je zgodila” tale (nekoliko daljša) misel:

Človek je kup mesa, okrog je koža,
njegov obstoj odvisen od koristi,
ki terjajo ob njem jo zbrani egoisti,
in bog ne daj, da ugodje jim ogroža.

V trenutku, ko življenje se ustvari,
že tuhta um, le kaj mi to prinaša?
Mori brez milosti, ne prizanaša,
če mu obete sladkih dni pokvari.

Nemočno bitje, saj ne more še kričati,
ne protestira in ne vrača udarcev,
nič manj živo, kot večina starcev,
v njihov prid se mora pokončati.

Ta stvor, nesporna last narave,
ne morda staršev, matere, očeta,
s pravico, ki ne more biti vzeta,
živeti sme v okrilju očetnjave!

Kdo si, ki bi odločal o življenju?
Ne svojem, … drugega človeka?
Ne dal mu, da na svet priveka,
v smrt pomagal v izogib trpljenju?

Mar tvoje je življenje rajsko petje?
Si ena sama sreča vsem v bližini,
nikdar se nisi zvijal v bolečini,
da sam zaslužil takšno bi početje?

Pozabi, če se človek imenuješ,
na sebično borbo za ugodje,
na to, da drugi so lahko orodje,
s tem le sebi slabo srečo kuješ.

140

Indijanska

Moj gozd in moja njiva in moj travnik,
moja hiša, vikend, avto, jahta, vlak,
moja žena in otroci, snaha, svak,
morda s puščavo moj tudi puščavnik?

So moje tudi gore, Nanos, Slavnik,
dež ki nanje pada in nad njimi zrak,
pa večerna zarja, nežen bel oblak,
mi to zagotovi sposoben pravnik?

Kdo dal je dedu tiste senožeti?
Pravico do ograje in mejnika,
nekomu jo je moral pač odvzeti.

Saj na začetku ni bilo lastnika,
povsod je vsakdo mogel, smel živeti,
obrati češnjo in pojesti bika.

Kdo sme mi vzeti mojo le lastnino,
vse to imetje dedov, njih očetov,
ves znoj zidarjev delavcev in kmetov,
ki sem dobil jih v trajno zapuščino?

Dokler upravljam svojo imovino,
v splošno dobro, brez vseh zapletov,
v smeri boljših časov in obetov,
za blagor svoj skrbim in domovino?

Ne v last, le na posojo smo dobili,
vse, kar v naravi vzeli smo za svoje,
kar smo si s trdim delom pridobili,

za kar smo bojevali težke boje,
nekomu izpred ust smo izmaknili,
njemu smo vzeli, rekli »to je moje«!

141

Cimri moji je zavrelo!
Njeni vsi so že na morju,
flirt je bil že na obzorju,
zdaj pa vse je pogorelo.

Pri BOI, tam na kačjem blogu,
mi v oko je prst tiščala,
si dopovedati ni dala,
da smo moški ravni bogu.

Pa sem jo po prstih kresnil,
res bolj grobo, a le bežno,
Z eno besedo, nič kaj nežno,
da bi jo vsaj malo zresnil.

Ona pa v jok, pa na drevo!
Kot bi jo za rit uščipnil,
pa je nisem niti pipnil,
ne pogledal je grdo.

Zdaj bi pa med frančiškane,
spokornica se preselila,
vse veselje zatajila,
zapustila tukaj zbrane.

Da jo moti, se obrega,
erotika in mehki porno,
ki ga nekateri vzorno,
z besedo pišejo “onega”.

Ker pa brez naše brhke Jivke,
naj bo v kuti ali naga,
bo siromašna naša saga,
bom požrl vse žaljivke.

Poboljšal se bom, to obljubim!
Z babo več nikogar zmerjal,
vsak svoj verz bom zdaj preverjal,
(k nam nazaj te Jivka snubim!)

Zato, da več ne bo dileme,
kam naj svoje mastne vice,
starci pišejo, device,
v ta predal vse brez izjeme!

142

Ponižno klanjam se gospa!
(Pričakujem slastni sadež,
pa čeprav bo huda kazen),

priden bom, kar se le da,
da operem strašni madež,
ki sem storil ga pol blazen.

Morda bom jutri, danes več ne gre,
v sonetu ti ljubezen svojo izpričal,
v širni svet prešerno bom zakričal,
Jivka mi še zmer´ na živce gre!

143

Vilinček, ti si tu edina znala,
vsaj malo se naslovu pripojiti,
vsaj dušni se ljubezni pokloniti,
primeren vzgled si nama z jivko dala.

Naslov se posta v več pomenih bere,
porn-ero-zija je za bolj svobodne,
porn-erozija pa za staromodne,
in vsak naj tukaj “svoje gate pere”!

——————————–

Pogledam uro, bliža se polnoč,
spomin odtava daleč v stare čase,
na sončno polje, tja med žitne klase,
kjer prvič skusil sem ljubezni moč.

Bila sva tam, kot od boga poslana,
da zmoliva najlepšo mu molitev,
ljubezni čiste strastno izpolnitev,
daritev mu bila je žrtvovana!

Morda je kmet robantil nad pšenico,
ko šel kosit jo zjutraj je, zarana,
bila je v krogu čisto pomečkana,
morda, morda pa slutil je resnico?

144

Včasih tudi tuja slina,
je bila zelo prijetna,
ko me spremljala iz kina,
bejba mlada je in fletna.

Zato Vilinček ti kar pljuni,
ga potegni gor iz pete,
sred noči, ob polni luni,
masten pljunek stare tete.
;)

Le zaradi rime prave,
sem med tete te postavil,
če morda me stane glave,
bom brez nje še vedno gnjavil!

145

Tak je ta vilinski pljunek?
Bolj po sebi kot v skledo,
ko bi vsaj bil krepek sunek,
ki bi v meni zbudil zmedo!

Napni žnable, v krog jih zvij,
jezik v žleb globok zavihaj,
z mastno slino ga nalij,
potem pa močno, močno pihaj!

Fuj in fej, je bolj gosposko,
pa je od tega manj koristi,
če hočeš eno dobro flosko,
moj recept uspeh je čisti!

Kam me je privedla šala,
kaj vse je plod porednih rim?
Kot da sama bi ne znala,
Vilinko pljuvati učim.

146

Celo morje se nabralo,
je od naših silnih pljunkov,
od valovanja strašnih sunkov,
je zravnalo še obalo.

Ti pa, srečna nagajivka,
dvakrat boš dopustovala,
zdaj virtualna je obala,
avgusta pa bo prava mivka.

Naj še pljunem, jaz sem svoje,
počitnice že vse ponucal,
zdaj bom le še pivce cucal,
in podil komarjev roje.

Fuj in fej in špljuc v pljuvalnik,
strašna se godi krivica,
kakšna le je to pravica,
bom noge močil v umivalnik.

147

V tej vročini, v žaru boja,
omotičen sem brez opoja,
v pljuvalniku je huda suša,
pljuvam prah namesto gnoja.

Po čistoči kliče duša,
satan svojo moč preizkuša,
vabi v hlad pregrešne klime,
med da in ne preprosta ruša.

Daleč je še tja do zime,
da se predam me včasih prime,
borim se s puško brez naboja,
le tukaj borne pišem rime.

148

Kultura se je spremenila,
nihče več ne pljuva sem,
je temu kriva višja sila,
ali morda jaz, ne vem?

Pa je škoda te posode,
da sameva iz dneva v dan,
čaka le na moč usode,
kdaj ji bo užitek dan.

Zdaj bom hrknil in odlusknil,
mnogih let obloge gnile,
tja v posodo jih bom pljusknil,
več ne bodo me težile.

Jutri zjutraj z grlom svežim,
se podal bom v svet gora,
tam vedno se tako raznežim,
da se mi domov ne da.

Zatorej, če se pozno vrnem,
z roba kamniških planin,
nikar mi ne hodite v črnem,
ne, ne bom še hitro hin!

149

Vse tako se mi dozdeva,
da bo pljuvalnik samoval,
sem si očistil glavo, čreva,
vse stare grehe s sebe dal.

Tam sem bil, kjer je veselje,
kjer je sreča še doma,
kjer dobra sta fižol in zelje,
doktor s kmetom šah igra.

Glej kako so bistre vode,
kako globoko je nebo,
kako vse polno je svobode,
vse je mirno in lepô.

Trume “norcev” iz doline,
nosimo v ta svet svoj gnoj,
slabe misli in spomine,
in svoj večni nespokoj.

Tam gori, nad drevesno mejo,
se vse prečisti, vse predela,
duša poteši si žejo,
v dolino vrne se vesela.

150

Pozdravljen Luka med poeti,
čeprav v predalu za odpad,
nekje je treba pač začeti,
ti si se lotil “zodudzad”.

Tvoja kratka je stvaritev,
poezija nove dobe?
Mojo imaš odobritev,
še prihajaj, le brez zlobe.
)

151

Kar čutim težo tvojih muk,
vso nemoč pred višjo silo,
res ste dobili dober ruk,
kar je moglo, je razbilo.

Po strehi praviš, da se plaziš,
krpaš luknje in mašiš,
priporočam ti, da paziš,
da kot ptič ne poletiš.

Pravijo, mačkon na noge,
se pri padcu ulovi,
ne preizkušaj take vloge,
raje drži se vrvi!

V pomoč bi rabil eno roko,
vsaj za malico, kosilo?
Sebe cenim prav visoko,
le reci, pa se bo zgodilo.

Prav res in ne samo za šalo,
pogum in voljo še imam,
če rabiš, če se bo le dalo,
kak dan do tebe pricapljam?
)

152

Nabrala so se polna usta,
po bradi teče za golar, (ovratnik)
srenjska gmajna prazna, pusta,
Siol je slabo zrihtal stvar.

Kam naj pljunem, če zaprli,
so predale kar počez?
Hudi dvomi so me žrli,
sem na ledu brez derez?

Kar iz sebe sem iztisnil,
sem takoj nazaj dobil,
pridno sem, ne da bi pisnil,
se v moderaciji potil.

Morda bo tale pljunek mastni,
le pristal tam kjer je treba,
sicer se vdam besedi častni,
bo na tem blogu prava j*ba!

153

6. avgust 2008 ob 23:36

V tej vročini, v žaru boja,
omotičen sem brez opoja,
v pljuvalniku je huda suša,
pljuvam prah namesto gnoja.

Po čistoči kliče duša,
satan svojo moč preizkuša,
vabi v hlad pregrešne klime,
med da in ne preprosta ruša.

Daleč je še tja do zime,
da se predam me včasih prime,
borim se s puško brez naboja,
le tukaj borne pišem rime.

154

Pod vtisom vsega, kar sem tu spoznal,
kaj je narobe in kako je prav,
zapisal vam bom tale rubaijat
rubaje v venček vam bom zavozlal.

Ne bo kak biser, da bi rekli zlat,
morda se komu zdel bo za kozlat,
bled poskus, kako se pesem piše,
še iščem pravo pot od vrat do vrat.

Preiskal vsa okna sem in niše,
silno zanimive stare hiše,
da bi našel pot, zaklad in znanje
trud zaman solze na licu riše.

Prišlo je boleče že spoznanje,
da moj up so le brezplodne sanje,
napisat prave pesmi ne bom znal,
tole le besedno je igranje.

155

Res le bogu kradeva trenutke?
Naj le v sebi tlačiva občutke,
zreva tjavdan v misli na ta svet,
pišoč pesem, ali nje osnutke?

Že pišem pesmi celo vrsto let,
in vem, da dolgo še ne bom poet,
le svoje sanje na papir spustim,
že dalje se vrti ta nori svet.

Včasih se najdem sredi kupa rim,
z vročim srcem, stiha ne dobim,
duh mi bega, v zid se zaletava,
na koncu le nemočen obsedim.

Ko oči zaprem, je prazna glava,
misel se z besedo poigrava,
pesem kot dobila bi perutke,
tja v srca globino mi priplava.

156

Kaj nam pravo starost kaže?
Sivi brki, trda koža?
Barva nam pogosto laže,
žuljava roka mehko boža.

Starca boš po tem spoznala,
da nenehno le sitnari,
zabaval bi dekleta zala,
a si sam vse pokvari.

Bin je tudi vse bolj tečen,
v vsako godljo nos vtakne,
skorajda je prav nesrečen,
če kje lončka ne primakne.

Vilinček piše rubaijate,
kot ptiček poje v tihem gaju,
niza nam besede zlate,
o ljubezni in o raju.

Hladni um in kritik strogi,
le napake bo iskal,
ni mu mar, kako ubogi,
bo Vilinček to prestal?

Ko je dobro vse preučil,
predzadnja vrsta moti ga,
da se venec bo zaključil,
naj bi se s prvo rimala!

157

Je moje duše tempelj – najin dom,
odbija se od njega blisk in grom,
naj v tem domu znova te pozdravim,
in ti obljubim, čisto priden bom!
)

158

Janša nam je priboril svobodo,
Pahor boj za staro pravdo vodi,
dama hoče svet po zadnji modi,
Bajuk v financah išče toplo vodo.

Šrot je še bolj ljudski zdaj z mladino,
Zmago nam vrača davno očetnjavo,
Gregor obljublja novo nam postavo,
Karel brani nas in našo domovino.

Pravijo prijatli, ne se z izbiro bosti.
Ne gremo volit, saj res nima smisla,
naj jim bo oblast bolj pusta, kisla,
mi vsi imamo tega že zadosti.

Pa ni tako! Kaj rabi mož da je izvoljen?
Glas mu da žena, hči, mogoče nona,
in če se najde še kje kakšna mona,
“zmagal sem, in jaz sem zadovoljen”!

Kot je med dobrimi nekdo še nadpovprečen,
tako med slabimi je eden manj zagaten,
volil bom tistega, ki mi je manj odvraten,
ki manj me žuli in ki je manj tečen.

Predvsem pa volim za, nikakor proti!
Svojo voljo bom izkazal in namere,
ne bodo me vodile zdrahe in zamere,
ostal dosledno bom na svoji poti.

159

Nežno se tkejo niti svilene,
levo in desno vse prepletene,
vežejo srci v nežen ovoj,
kmalu naj kal ljubezni požene.

Na krilih boš njenih pila napoj,
ko bo praznino napolnil spokoj,
globoko globoko, na dnu srca,
ti boš njegova in on samo tvoj.

Naj nosi te daleč v višine neba,
v mirno predanost v zalivu za dva,
naj ti nikdar, nikdar ne ovene,
dva bosta eno in eden oba.

160

Res do nebes ljubezen sega,
on ljubi njo in ona njega,
žarijo zvezde iz dna vesolja,
cvet je pognal tam sredi polja,
odrinil čolnič je od brega.

Nemirno vode žuborijo,
v daljavo tečejo, hitijo,
čoln zarezal je v valove,
pluje smelo v kraje nove,
z žarom, srečo, domišljijo!

161

Naj

Je vsega dobrega izvir,
V njem klokota, kipi in vre,
boli, tišči in žge kot čir,
nekoč mogočno to srce.

Bilo je, kot pomladni dan,
sveže, rosno, neizpeto,
udarec krut je bil zadan,
glej zdaj strto je, izžeto.

Tla izgublja pod nogami,
je negotov njegov korak,
temna noč ga kliče , mami,
nemočno zre v kruti mrak.

Zdi se, kot da je v ječi,
samo hlad in trde stene,
hrepeni po medli sveči,
upajoč, da strah odžene.

Zato ne klone! Kvišku zre!
V življenja polne brajde,
iz kroga žalosti se vzpne,
tam v daljavi plamen najde.

Droben plamen, a mogočen,
Ki ga jemlje bolečini,
dar, ki drugim je določen,
Ta povzdigne ga edini.

Tu je pot! Tu je rešitev!
To je steber neomajni!
Svoje revščine delitev,
vodi kvišku, k sreči trajni.

In ko pride v težke čase,
ohranja v sebi trden mir,
za vse živeti, ne le zase,
je vsega dobrega izvir.

Ljubezen

162

Gazela???

Pritiskajo besede v valovih,
iz dna srca hite, po skritih rovih,
luč dneva si želijo doživeti,
požeti slavo v silnih pesmih novih.

Le kdo bi mogel vzeti jim pravico,
držati strogo v težkih jih okovih,
kdo zmore jih krotiti in miriti,
da tekle bi pohlevno ob bregovih?

Na dan privrejo, same se glasijo,
kot bi se naučile pri bogovih,
poeta nič ne vprašajo kaj smejo,
kot lava bruhajo iz ust njegovih.

Razlegajo se pesmi med gorami,
po širnih poljih, travnikih, gozdovih,
vesele, razuzdane, in ljubeče
in včasih žalostne, tam na grobovih.

163

Na poti skoz´ življenje sem… popotnik.
V daljno izpolnjenje zrem, popotnik,

kam grem ne vem, a že usodo slutim,
da čaka me učenje, vem, popotnik!

Mar duh človeški tja me bo zavajal,
kjer svoje naj stremljenje žgem, popotnik?

V težkih bitkah bom s seboj spoznaval,
kaj nosi nam zorenje vsem, popotnik?

Kje sreča biva, kje poti so prave,
naj le za hrepenenje mrem, popotnik?

Katera pot me vodi v tiste vode,
da učakam odrešenje nem, popotnik?

164

Ker zaupam! (vase) ;)

V življenju sem nemalokrat popušil,
ker zaupam!
Most sem gradil, ki ga je drugi rušil,
ker zaupam!

Z ljubeznijo, v veri da to zmorem,
prenekatero solzo z lic osúšil,
ker zaupam!

Krotil ponos, nadutost,ihto, zlobo,
prikrite gone v sebi sem zadúšil,
ker zaupam!

A nisem “lolo”, kdor me je nagrizel,
na meni svoje je zobe okrušil,
ker zaupam!

Življenje sem užival kot je treba,
Sem ljubil, jedel pil in kaj zabušil,
ker zaupam!

Z veseljem zrem v bodočnost, ki še čaka,
saj v njej se bom zabaval, hudomušil,
ker zaupam!

165

NAŠA!

Naša … in svoja v vsej svoji dobroti,
tihi zalivček v vsej svoji lepoti,

V višave nas vodi, v svet brez meja,
kjer sanjamo z njo v vsej svoji tihoti,

v neskončne globine, globine srca,
da srečamo se v vsej svoji samoti,

po skritih poteh, kjer nihče ne vidi,
kako smo nemočni v vsej svoji goloti,

ko nas prevarajo strast in prividi,
težke zablode v vsej svoji slepoti,

le ona je luč, luč svetla na poti,
naša Vilinka v vsej svoji dobroti!

166

Tista Pika, hud deklič,
bila je strašno nagajiva,
bal se je je sam hudič,
tako bila je radoživa.

Ti, ki se spomniš, daj povej,
je morda se poročila,
so njeni geni šli naprej,
je potomcev kaj pustila?

“Kajti namreč”, se dozdeva,
da so v tebi nagajiva,
njene finte, njena “čreva”,
(morda nisi sama kriva?)

Da te vidim, komaj čakam!
Na licih pege, smeh v očeh?
Frizura bolj za gnezdo srakam,
pod njo le hec in sladki greh?
;)

167

Pesnik ni kot Kam, kovač!
Ni kot Sem, kot božji človek!
Ali pač?

Mar ni Jafet, tretje dete,
Noetu na gosli igral,
in pel sonete?

Je čas poslov, trgovanja,
čas kovanja, krepkih rok,
ki telo ohranja.

In je čas za poezijo,
ko v človeških prsih
srca zadrhtijo.

Poje Semu zvenki glas cekina,
poje Kamu trdo nakovalo,
a Jafetu … violina!

In mi, ki smo njih ledij silna sled,
ve kdo, kje so njegove korenine,
kdo mu je ded?

Premešano je seme in nagib,
vsi smo Semi, Kami, in Jaféti,
polni hib.

Zato vedno, kadar me poprime
Jafetovih genov pet minut,
sestavljam rime!
)

168

Le kje si brala,
kaj o barki, bitje zalo?
O imeti, vzeti, pokloniti,
da bi pero poetu ne zastalo?

Le kje si brala,
tisto, o živalskih parih?
O zbiranju, in o visokem hribu,
mar to piše v tistih knjigah starih?

Le kje si brala,
da pesnika lahko podkupiš?
S keksi ali drugimi darili?
S tem mu le navdih … zastrupiš!

169

Ljubezen, bolečina, smrt!
Trije so pesniku navdihi,
srečen, žalosten in strt,
vedno med svojimi je stihi!

Ne išči sreče v poeziji,
ne veži žalosti v besede,
in ne nasedaj evforiji,
ne sili v svet poeta bede!

Le prvi je navdih kaj vreden,
Le v njem življenja so sokovi,
z njim naj ti bo dan prepreden,
naj me uslišijo bogovi!

170

Saj bi se čudil, pa ne gre!
Vse predobro jih poznam,
nič ne bi rade, vendar vse,
nikoli prav ni, kar jim dam!

Na njeno prošnjo sem zapisal!
O tem, kaj vzpodbudi poeta,
pa kot bi se razum ji skisal,
z jezikom sem in tja opleta.

Noe je “rodil sinove”,
potem, ko je potop bil mimo,
ko vzelo morje je valove,
in Bog je dal poletje, zimo.

Tista zgodba o očetu,
in o nespodobnem sinu,
ni več zgodba o poetu,
le svarilo je o vinu!

Kaj mi torej barko mešaš,
kaj nagoto, sram tajiš?
Kdo ve, morda pa to pogrešaš,
in po strasti hrepeniš?
)

171

Prav nič, res nič me strast ne moti,
(čeprav se ne predam pohoti!)
je del, najlepši del človeka,
svetla je luč življenjski poti!
Le mero treba je imeti,
v ljubezni, mržnji in dobroti,
naj strast nam služi, ne ukaže,
naj ne živimo v sladki zmoti.
)

172

Strastno ljubim, mrzim strastno,
pa čeprav se zdi pošastno,
čustvom dovolim svobodo,
ne zatiram jih oblastno.
Res ljubezni ne zaviram,
pijem jo hlepeče, slastno,
kadar mrzim pa v zanosu,
hitro rečem kakšno mastno.

173

Glej, glej! Vročina že popušča!
Kako prijazno govori.
Čakal sem galame, trušča,
pa se prijazno mi smeji.

Nekaj zgrešila si zna biti?
Saj veš, kako fižol se kuha?
S pokrovko moraš ga pokriti,
sicer od njega “ne bo kruha”!

Tako je s čustvi prav enako,
pod pokrovko tlak se dvigne,
segreje kri, nasrši dlako,
ko izbruhne, “bež´ ko stigne”!

Kdor prav vedno vse nadzira,
in se na vajetih drži,
v mladih letih že umira,
vse najlepše izpusti!

In tudi ko te kdo razkuri,
ko te na obrate spravi,
ni prav, če zaloputneš duri,
raje mahni ga po glavi!

Da bo drugič bolj previdno,
bolj z maniro to počel,
na špago spraviš ga nevidno,
da ne počne, kar ne bi smel!

174

/… Naj ovijam se še malo,
vpijem polnost te ljubezni…
ker več solzic ne ustavim,
ko te gledam v svoji sreči. …/

Le daj, privij se k meni vsa,
srkaj solze mojih upov,
svoje spusti mi na prsi,
živi stenj si v moji sveči.

175

Včasih me rahlo zaboli,
ta silna nežnost ki kipi,
iz tvojih prsi v najin čas,
a se ujeti ne pusti.
Nemočen zrem v ta lepi svet,
ki ga odsevajo oči,
v njih vidim tisto dolgo pot,
iz daljnih let v nove dni.

Kar naj boli, tvoj nežni spev,
življenje v meni prebudi,
znova mi nazaj povrne,
vse upe, strah in vse laži,
vse tisto, kar sem si želel,
za kar še zdaj srce gori,
naj jih že vendar prepozna,
in se dokončno umiri.

176

/… v svetlih srcih večni so zapisi:
Ta svoj žar nikoli ne izgubi. …/

Kdo ta žar, svetlobo nam prinaša?
Kdo je struna, ki se v nas oglaša?
Kdo nam pove, kje vodi prava pot,
ko srce se na razpotju vpraša?

Nad brezni pelje nas in mimo zmot,
pred živim blatom nam postavi plot,
svetilnik izgubljenim je v temí,
že dolgo vodi nas iz roda v rod.

Je mar zavist, ki jo pohlep rodi?
Pohotni gon, ki veje iz krvi,
velika žrtev slavi na oltar,
opoj, ko se povzpnemo nad ljudi?

Vse to je le uničujoč požar,
spoznanje tistemu, ki mu je mar.
Kdo ta žar, svetlobo nam prinaša?
Le skromna želja, da smo drugim dar!

  • Share/Bookmark

Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank