1.)

NE RAZUMEM

Ne, ne razumem!
Pravijo, da dela ni.
Zapirajo tovarne, mline,
zaraščajo se njive in planine…
Ker se ne izplača.

Ne, ne razumem!
Pravijo, da kruha ni.
Premalo delavci za mezdo naredijo,
preveč je tistih, ki »lastniki« jih redijo,
z ubogaime darovi »iz dobrote«.
Kar se ne izplača.

Ne, ne razumem!
Ob pusti njivi lačno dete.
Nesrečna mati, oče, brat…
Gospodar je rekel NE,
ne smete!
Na moji lasti nič zasajat,
nič pobrat.
Saj se ne izplača.

Ne ne razumem!
S kakšnim smislom komu v last pripada,
kar sploh ne rabi, in ne obvladuje?
Ko drugi, dela zmožen in voljan,
brez pravice tik ob njem gladuje.

Razumel bi brezverce in bedake,
v njih siromaštvu vere in razuma…
A kaj slepi »duhovne«, učenjake,
Ne vidijo?
Morda pa manjka jim…
Poguma?

Iz iste zemlje vstala so telesa,
človeka reveža … in bogatina,
še vedno ista zemlja žito daje,
kos mesa rodi, kozarec vina…
Mar zemlja ima koga raje?

Dovolj za vse ljudi bilo bi hrane,
nikomur od garanja treba ni medleti,
ko zmogli bi krotiti svoj »imeti«,
pustiti drugim to, kar nam ostane.

Zberimo ves razum
in vero
in pogum!
Zastavimo na novo ta naš svet.
Kjer vsak bo smel svobodno
iz narave vzeti,
kar s svojim delom bogatiti zmore.
Brez koncesij, subvencij in podpore
in brez pravice:
Drugim kaj odvzeti.

***************************************

2.)

“Le to vem, da tako je,
Življenje je na dvoje, …”

To pesem očka sinu poje,
da bi mu v srcu svet razjasnil,
da ljubezni ogenj bi ne ugasnil,
ko bo sprejel življenja boje.

Na dvoje, kaj naj to pomeni?
Da so ljudje, ki svojo bi pravico,
prepričani v eno le resnico,
drugim delili z dobrimi nameni.

In so ljudje, ki jim je v srcu jasno,
da na svetu je resnic nešteto,
vse svoje želje dajo na rešeto,
šepet jim ljubši je, kot vpitje glasno.

Če kdo se prepozna v teh “rimah bednih”,
naj po svojem vatlu sukno meri,
o njih razmisli, ali mi zameri,
grdih besed naj stresa ne, “porednih”!

***********************************

3.)

Danes in sedaj? Samo za to živeti?
Ne nočem tja! V brezno brez svetlobe,
v slavo več imeti, več požreti,
v svetišče praznega napuha, zlobe.

Verjamem v jutri! V svetlobo sreče!
Vsak dan ob rani zori, se jutri v danes zlije,
v danes, ki me v svetle upe vleče,
da v novem jutri sonce spet zasije!

***********************************

4.)

Kako naj človek kaj izreče,
kadar muči ga dilema,
da nikogar ne zapeče,
kar srce mu ne sprejema?

Kaj naj zdaj? Naj se s pepelom,
posujem, vse od nog do glave,
ker nisem tam, med vsem plevelom,
našel tiste rož´ce prave?

Rekli so mi, roža lepa,
sebi v bran nastavi trne,
od hudobnega naklepa,
da bi jo utrgal, te odvrne.

Nisem roža, prej plevel!
a vseeno v skrajni sili,
trnje v svoj bom bran vzel,
ne, ne boste me izpulili!

********************************

5.)

Prav imaš, resnica ni le ena,
in kdo od nas bi druge smel soditi,
a kaj nam je, ubožcem zdaj storiti,
samo v prošnji pasti na kolena?

Nekoč nekje, menda sem že zapisal,
“da bil bi kdo, zato živim! Ne kaj v rokah inteligence”
naj zdaj molčim in gledam iz varne sence,
kako prijatelj bo prijatl´a zbrisal?

To ni moj stil! Ni mi tako živeti!
V dolžnost si svojo štejem in se trudim,
»mir ubranit«, vse ljudi pred hudim,
nekoliko izboljšat “svet prekleti”.

********************************

6.)

Nocoj nam domovina je drugačna!
Kot ne imeli svojih bi dovolj,
od zunaj sta prišla dva “grma” lačna,
uživat nad lepoto naših polj.

A ne le to! Drugačna polja širna,
po glavi mnogim našim zdaj rojijo,
po njih se bitja slavna in nemirna,
iz kraja v kraj za žogo le podijo.

In narod naš, bogastvo te dežele,
v steklo bulji, gleda te “bogove”!
Kaj visokosti so na krožnik vzele,
in kdo bo brcnil žogo med drogove?

Ta blog sameva! Kje ste, telebani?
Mar res je dobra samo tuja slava?
Naš lastni trud, je res le sok neslani,
domača viža, ni nobena prava?

**********************************

7.)

Visoko nad obzorjem orel kroži,
v krošnji hrasta šoja se ustavi,
v grmovju kos, se bratu kosu toži,
prepelica pa gnezdi v travi.

Kdo je ptica, bolj od druge?
Komu gre vesoljna slava?
Komu medalja za zasluge,
kdo je glavna ptičja glava?

Ptič je, kdor visoko leta,
kdor ima prelepo perje,
kdor nam lepe pesmi spleta,
kdor nam dobra jajca “serje”!

Zato porednica, s ponosom,
svojo vlogo tu opravljaj,
če kdo preveč bo migal z nosom,
po njem se “vžgat” ne obotavljaj!

********************************

8.)

Bin, pa blagoslov?
Ta komunist, po srcu, duši?
Prej star´mu dedu zrasel zob bo nov,
prej močerad prilezel ven bo v hudi suši,
Kot si bom vzel pravico, ki mi ne pripada, dovoliti.

Kdo sem?
Čemu na svetu?
Le kako naj vem,
kdo je kdo, v duetu?
Kdo naj komu da soglasje?

9.)

Družbeno angažirana pesem

Luna je pasála,
dekle je ostala,
sama v tem trešetu.

“Denarski aš” se kaže,
karta pa ne laže,
niti na sekretu.

Gleda kaj tam piše,
glasnó, kasneje tiše,
otožno se krohoče.

A ko se zave,
za kaj tu sploh “se gre”,
se prav milo zjoče.

Vse kar je imela,
vse je na mizo dela,
v upanju, da zmaga.

Pa se za njo bojim,
jaz pisec telih rim,
da bo na koncu naga.

Za svetle srebrnike,
(obljube so velike),
šla je svojo pot.

Morda nekoč, čez leta,
bo nova zgodba peta,
brez usodnih zmot?

**********************

10.)

Karte

Modrost prebereš s “trieštine”,
s straniščne vidiš, kaj si sral,
deklič, ki bere opomine,
bo že vedel, kaj je prav! )

Saj je že v redu, vse velja,
vse bo še dobro, le pogum,
naj muzika veselo igra,
naj je ne moti tečen brum.

***************************************

11.)

Zakaj?

Bogastvo imeti,last, posest,
njive, travniki, gozdovi,
silnih hiš hladni zidovi,
je vredno več, kot mirna vest!

»To je moje! Ded mi je zapustil!«
»Pa kaj še hočeš, saj ne moreš več?«
»Spoditi hočeš me od hiše preč!«
»Le kakšno boš neumnost še izustil?«

»Ti reci, tebe še posluša!«,
name se z obeh strani glasi,
a glej, nihče za ped ne popusti,
kaj še, saj niti ne poskuša.

Potem pa, ko je vse narobe,
mi dejó, »zakaj me nisi ustavil?«,
kaj si hinavec onegavil,
kriv si grde moje zdaj podobe!

Pednjev pet bo vsak od nas,
nad glavo rabil, težke zemlje,
ne polne mošnje, sveže žemlje,
solzo morda, ko pride čas?

Zakaj se torej, ne zavemo,
da cilj življenja ni imetje,
le kje mudi se razodetje,
da za ljudi živimo in umremo?

Saj vem, tisto o siti vrani,
o lačnih ustih, mrzlih dneh,
o dobrih željah, stranpoteh,
o svojih grehih, temni strani.

Nimam in nočem te pravice,
da drugim bi življenje vodil,
kaj ukazal, branil, sodil,
le suženj svoje sem resnice!

Kdor pa od mene bi želel,
da zrem od daleč na ljudi,
da mi za druge »dol visi«,
ne, ne bode tega doživel!

************************

12.)

Kdor križ objema, ta ga izkusil ni,
saj pravi križ je bil na hrbtni strani,
objel ga ni, od Judeža izdani,
še vedno križ je zadaj … in tam tišči.

Ne vidim v križu tistega, kar nas uči,
v ljubezni boljši jutri nam oznani,
ni vsa modrost v njegovi prsni rani,
tam za rebri, v srcu, srečo nam želi.

Sovražnike ljubiti da bi znali,
cestninarje bi vzeli v svoj objem,
v solzah ljubezni oblačila prali,

kos kruha … košček ribe dali vsem,
v človekovo dobroto verovali,
sprejeli ga, ki pravi: Sem, ki sem!

**************************

13.)

Zakaj ta dvojnost in od kje izvira?
Ta večni spor med dušo in telesom,
ko vedno um izgublja bitko z mesom,
ta strašni rak, ki znotraj nas razžira?

Kaj ni življenje vredno le prezira,
če služi samo Bakha divjim plesom,
le sebi streže, svojim divjim besom,
pred bedo drugih si oči zapira?

Nekoč bom velik, šel bom ven iz tega!
Le to bom delal, kar veli postava,
ničesar zanemaril, storil zlega,

tako vsaj misli ta uboga glava,
ki sili me, da v vodo stopim z brega,
v mesenem strahu noga je … tresava.

***************************

14.)

Zareže naj veslo v mirno se vodo,
vôdi nas v tihe in gladke tokove,
kjer tok življenja poljublja bregove,
trdna naj roka nam reže usodo.

Vem, da bile so in vem da še bodo,
v tej reki brzice ujete v okove,
vidim čeri in velike slapove,
voda pač rabi svojo svobodo.

Tam, na brzicah, čereh in slapovih,
tam se pokaže kdo z veslom upravlja,
kdo zmore obvladati čoln v valovih,

kdo v prvem strahu takoj se poslavlja,
kdo sebi in drugim upov da novih,
skoz´ temne soteske … gre v nova poglavja!

********************************

15.)

Cerje, pomnik braniteljem …
November 2008

Tam stoji, ves gol in nem,
branik slovenske domovine,
pomnik neznanim je ljudem,
pomnik gorja in bolečine.

Mrzli kamen in beton,
a vendar v njem srce utripa,
glasneje kot nekdaj kanon,
vseh žrtev žalost … tiho hlipa.

Stoji, kljubuje vetru, streli,
zunaj gol in znotraj prazen,
mu bomo res vso dušo vzeli
in bo čez leta le prikazen?

Iz kamna hladni opomin:
Če kdaj vas loči ostri meč,
vladarjev silnih iz davnin,
le vaši – naši … NIKDAR VEČ!

*****************************

16.)

Nisem umetnik, ne poet,
in ne štejte me v število,
že čez nekaj kratkih let,
bom le truplo, mrzlo, gnilo.

Dotlej pa … tam nekje v globini,
mi neusmiljeno utripa
podložen sreči, bolečini,
kos mesa, žari in hlipa.

Naj zatajim vse svoje čute?
Naj zaprem oči, ušesa?
Izpod puščavnikove kute,
si obetam le nebesa?

Med vami sem! V sramoto, slavo?
Z vsem kar zmorem bi pojil,
žejna usta, srce, glavo,
mar sem kriv, da sem še živ?

*****************************

17.)

Le mero pravo treba je imeti,
in vse, prav vse lahko si dovolimo,
pozimi vino, sladoled poleti,
od preveč najboljšega pa le zbolimo!

Ne skrbi torej! Vzemi svojo mero. )
Drugim pusti, njihovo v last,
neguj prijateljstvo in obrezuj zamero,
nastavi svojim grdim željam past.

Cenim skrb, ki veje iz svarila,
kot vsak od nas bi drugim rad pomagal,
a vsi smo žrtve istega slepila,
vsak bi rad le grehe drugih vagal.

**********************************

18.)

Globoko vase v tem adventnem času,
potopil bom krmilo svoje barke,
prisluhnil tihemu srca bom glasu,
ljubezni večne iskal bom nežne žarke.

“Ad ventum”, z vetrom, pojdem med ljudi,
s tistim vetrom, ki le dobro nosi,
z upom, da se vsakemu od nas zgodi,
le tisto, česar si želi in prosi.

********************

19.)

Naučimo se molčati
in izbirati besede
sejmo svoje dobre želje
kot najboljše žitno seme.
V pusto zemljo zasejati
ves plevel človeške bede
naj segnije naj propade
naj ga vroči kamen zmelje
zle ustnice naj bodo neme!

Naučimo se smejati
brez zavor in brez strahu
nasmehniti ob sebi bitju
naj bo kralj ali berač
vse kar zmoremo mu dati
v dobrem, kakor tudi v zlu
človek je, kot vsak od nas
z njim živeti v tihožitju
pa čeprav je pust nergač.

Naučimo se povedat´
kar na duši nam leži
brez poroga, brez žalitve,
le resnico, govorimo
ni se treba sprenevedat
saj prav nič manj ne boli
če štrik je iz zlatih niti tkan.
Če kletev preglasi molitve
vso človečnost izgubimo!

********************

20.)

“Veruj v enega Boga!”
Po eni poti hôdi!
Če prava je, kdo to pozna?
Kdo ve, kam te vodi?

Ne glej samo pred sé!
Ozri se še okoli.
Kje drugi se pode.
Slepo jim slediti? Ne nikoli!

Na svoji poti vztrajaj!
Premišljeno in trezno.
Vrhove z njo osvajaj,
preskoči vsako brezno!

******************************

21.)

Huda ura

Na bregu sem postal,
misleč … na trdni skali,
v naraslo reko zrl,
nje valove,
o, vedel sem, da zmore
rušiti mostove,
že mnogi pred menoj
so to spoznali.

Preveč zaupal sem
v hladni kamen,
misleč,
da vpel sem reko
v okove,
da več ne more,
uboga,
čez bregove,
da je usahnila,
kot v starih prsih
plamen.

Zamajal se je
svet mi
pod nogami,
prej trdna skala
nima več osnove,
pod njo je reka
izkopala rove,
deroča voda
naju kliče …
mami.

Ne, nočem tja
med blato
grešne zemlje!
S poslednjimi močmi
odženem se v višino,
pod sabo gledam …
z grenko bolečino,
ta moj odriv
poslednjo
trdnost skali jemlje.

Na varnem ždim
pred reko podivjano.
A ujma ni prestala
v moji duši,
tam spodaj
v kalni strugi
reka skalo kruši,
od mene zapuščeno
in izdano.

************************************

22.)

Vsem “presunjenim” tako ali drugače:

Cankarj…

Po brkih ga otroci prepoznajo,
ni lahkoživim všeč njegova mati,
morda pa kdo kot on želi postati,
v posmeh nevednim in čistunom v grajo?

Pogumna srca vedno trepetajo,
ko svoje mesto iščejo med brati,
kaj smem vzeti in kaj moram dati?
Nemoč presoje v srcu si priznajo.

Naj vsak svoj dvom za živo masko skrijem?
Naj le o sreči pojem, o pohotnem mesu?
Molčim o bitkah, ki jih v sebi bijem?

Molčim o bolečini in o stresu?
Dovoli mi, da tukaj se izlijem,
zatulim iz srca v nemočnem besu.

*********************************

23.)

To naše je življenje gosta kaša,
v njej se med užitke žalost vriva,
na vrhu ne obstane, kdor počiva,
kdor le na sladke sanje se zanaša.

Ni hraber tisti, ki molče prenaša,
vso svojo bol in jo pred drugim skriva,
v ponos človeku slika ni golj´fiva
težav ne reši tisti, ki odlaša.

Kadar pojem vam o bolečini,
ne iščem v vas sočutja ne opore,
v teh pesmih so le tihi opomini,

nenehni klici v borbo – na obore,
za tiste, ki še čutite v globini,
da človek, če le hoče, tudi zmore!

****************************

24.)

Ponosna smreka raste na poljani.
V meglenem dnevu sama tam stoji,
nikjer nobene sence ne pusti,
povsem enaka je, na vsaki strani.

V polnem soncu pesek je v puščavi.
Nikjer človeka, skale, ne drevesa,
neskončno polje le svetlobe plesa,
nikjer ni senc, nihče je ne ustavi.

Pust je svet brez senc v svetlobi dneva.
V njih se poraja vsako hrepenenje.
V iskanju večnem šibki um premleva,

v čigavi moči sence je stvarjenje?
Kdo vzeti sme pravico, da odseva
vso svetlobo, drugim v pogubljenje?

*******************************

25.)

Nasprotja

Svet je lep!
Kako to vem?
Saj nisem drugega spoznal.
Od kar živim
je zame tak
a nisem si ga sam izbral.

Vse stvari
so tu na dvoje,
na dobro in na slabo stran,
danes dež
in jutri sonce
oboje pa »navaden dan«.

Zakaj bi moral
vsako stvar
barvati na svoj okus?
Kar gre meni
krepko v nos,
zna biti vam največji plus.

Brezbrižen nisem,
kot se zdi,
priložnosti ne bom zapravil.
Prav dobro vem,
kaj me poji,
kje svoj lonček bom pristavil.

Zato pa pravim:
Svet je lep!
Naj ga uživa vsak po svoje.
Kmet naj svojo
njivo orje,
pesnik svoje pesmi poje!

********************

26.)

Žival tiči

Žival tiči nekje globoko v meni!
Njen gon je tisto divje, kar mi brani,
da hodil bi po poti poravnani
premišljeni in varno ograjeni.

Zorijo v prsih sklepi, trdni, kleni,
z znanjem vsi so dobro podkovani,
svet sanj krotijo, drzni, neugnani,
potiskajo v kalup ga omejeni.

A moč krvi, ta klic iz pradavnine,
ne popusti in vedno znova plane
omaja sklepe vse do korenine,

le tu in tam še rahel dvom ostane.
Ko se izpoje, ko vse lepo mine…,
spet um spusti na njive poteptane.

Zdaj si na vrsti, pamet sitna, tečna!
Morilka sanj in sreče nočna mora,
ti hladna stena strogega zapora
vsem živim upom vedno oporečna.

Uredi svet po svoje, da boš srečna!
Naj vse bo spet tako, kot biti mora.
Za vsak užitek naj sledi pokora
naj pred prijetnim vlada “slava večna”.

Znova in znova se modrost potrudi.
Znova in znova svojo moč preceni,
iz blata vleče voz in roko nudi

vedoč, da kmalu bo spet “gon meseni”
poslal vse skupaj k vragu v svoji čudi…
Žival tiči nekje globoko v meni!

*********************************

27.)

DRUG’ PRISTOP izbira prava!
Brez nasilja, hudobije,
drugo lice le nastaviš.
Koga bo bolela glava?
Kdo bo žrl le pomije,
če se zase ne postaviš?
Ne z orožjem, ne na silo,
le s prijatelji obkrožen
zmoreš svojo pesem peti.
Le ljubezen je vodilo!
Kdor jo ima, ta je premožen
nihče mu je ne more vzeti.
Edina pot iz te morije,
pot, ki vodi nas naprej
v nove in vedrejše čase
v naših prsih tiho bije.
Ne pozna ne strank ne mej,
skrbi za druge bolj kot zase.

**************************

28.)

Recesija

Kruh bi jedel, mami. Velik kos!
Debelo z marmelado ga namaži.
Nimam sinko… recesija!
Le suha skorja je v omari.

Glej luknja, mami! Na kolenu.
Kdaj boš kupila nove hlače?
Nimam sinko… recesija!
Zvečer ti bom prišila fliko.

Pod oknom piha mami! Zebe me.
Zakuriva že zdaj, popoldne.
Ne smeva sinko… recesija!
Le malo v kleti je kurjave.

Kje stanuje, mami, recesija?
K njej bom šel in jo povprašal:
Kdo si? Kdo ti je dal pravico,
Otroke v lakoto in bedo gnati?

Kje so na svetu polja pogorela,
da ni več žita in iz njega kruha?
Kje podrli so tovarne,
da ni obleke, novih toplih čevljev?

Kje so ljudje, ki nočejo za stroje?
Za pičlo mezdo, za svoj košček kruha?
Nikjer, gospa! Prav nič nikjer od tega!

Le tam na vrhu, v smetani ljudi,
Tam bijejo se bitke za prevlado,
ne, njim ni mar, da si otrok želi,
le kos kruha z dobro marmelado.

************************

29.)

A bil je mlad in čil nekoč,

za dva je delal, dan in noč,

od svojega je drugim dal,

kot je le zmogel, kot je znal.

Od vsake plače velik del,

mu je “socializem” vzel,

“naj bo” si je tedaj dejal,

nekoč bom še potreboval.

Takrat je pač bilo tako,

če kdo ni zmogel, ni mu šlo,

na plečih družbe je slonel,

na tujih poljih žeti smel.

Zdaj v isti družbi – drugi časi,

globalni svet v vsaki vasi,

vsak le za svoj profit igra,

nihče nikogar ne pozna.

To je v navadi še ostalo,

od vsake plače “za socialo”,

država vzame, ne odjenja,

“stara pravda!” draga srenja!

A kadar človek je v zagati,

ko sam ne zmore več obstati,

namesto da bi segla v žep,

ponuja prazen mu otep.

Dobri sosed naj daruje,

vas nahrani in obuje,

Rdeči križ in Karitas,

poskrbita naj za vas!

Čemu pogoltno malho “štupam”?

Zakaj državi še zaupam,

ko vendar javno, prek ekrana,

zija med nami strašna rana:

Vse kar imaš ti “družba daje”,

če več ti vzame – te ima raje,

kadar opešajo roke,

takrat pa … “prosi ubogaime”.

****************************

30.)

Nekoč globine svoje bom odstrl.
Njih labirint, vse ozke mračne rove.
Pregnal ves strah, ki zdaj v meni rjove,
v oči bom sebi, svoji biti zrl.

Ne bo več glodal dvoma večni črv.
Ne bom se stresel ob skoviku sove.
Zdrobil bom negotovosti okove.
Življenja bom še zadnji oreh strl.

Nekoč… se ve, bom zmogel to dejanje.
Nekoč prebil bom steno svoje ječe.
Nekoč bom uresničil svoje sanje.

Nekoč zapre se rana, ki me peče.
Nekoč napoči čas za praznovanje?
Nekoč … a kruti čas kar teče, teče!

*****************************

31.)

Ob reki

Na prod sem šel,
v zavetje svoje skale,
gledal sem reko,
čista je in živa,
še vedno
brusi kamenčke
igriva,
povodnji, suše,
niso je ugnale.

Še se spominjam,
v njej so ženske prale,
velike štrene
voljnega prediva,
v šumenju slapa,
ki v tolmun
se zliva,
njih glas še slišim,
kot bi
klepetale.

Ni več peric,
ne štren,
ne zgodb davnine,
a reka
teče dalje,
brez prestanka,
izvir rodi jo
in v izliv premine…

Ni ujeta v krog,
temveč je ona
zanka!
Spoznanje novo
v hipu me prešine.
Še ena manj
v življenju je
uganka.

****************************

32.)

SIN

Nocoj bom … za pijačo dal!
Srečni oče najdenega sina.
Izgubil se je, našel pot vrnitve,
to pa je vredno nekaj sodov vina
in vola, ki mu v čast ga bom zaklal.

Bil je priden in dostojen sin!
Dolžnosti svoje vestno je vršil,
v srcu nosil silno je ljubezen,
veseljak, še druge je bodril,
družini v čast iz zdravih korenin.

Premamil ga je svet drugačne baže.
Hudobec mu je kazal pot pogube,
šel je za slavo, hvalo in aplavzom,
verjel je v puhle fraze in obljube,
ni prepoznal kdo hvali in kdo laže.

Izkusil je sladkosti lahkih zmag.
Spoznal je svet laži in nepoštenja.
Vse bolj ga je praznina v duši trla!
Zaželel si je znova … hrepenenja,
stopiti mirno čez domači prag.

Vem, težka je pot nazaj, med brate!
Med tiste, ki si jih nekoč prevaral.
Težko storiti prvi je korak!
Tja pred očeta, ki se je postaral,
prehitro, ker ga je skrbelo zate.

Zmogel je, moj izgubljeni sin!
Vrnil se je v svojo očetnjavo.
Zato nocoj naj godci zanj igrajo,
naj mati s cvetjem mu ovenča glavo,
naj pevec zloži pesem mu v spomin!

****************************

33.)

Želel bi v tej pomladi
biti cvet!
Dehteč in bel,
razprt
čebeli v slast.

Želel bi biti
majhen list,
morda nekdo me
v venec vplete?
Kakšna čast!

Kot doslej bom
tudi v tej pomladi
zemlja!
Ničvreden gnoj,
kup grobih skal
in blata.
Ponižno služil bom
gospodu cvetu,
list bo
moj kič,
beraških hlač
zaplata.

Sprejel bom seme
v cvetu zaplojeno,
nežno v svoja nedra
ga zagrnem
jeseni z gnilim listjem
se odenem
v novo pomlad se
s svežim cvetom
vrnem.

********************************

34.)

Zbežal bi, če bi mogel, kam drugam.
Ne pred njim, pred njimi, njo,
pred sabo bi zbežal,
pred svojo nemočjo.

A kamor koli grem jo bom s seboj vzel.
Nemirno vest, da moral bi ostati,
sprejeti boj, čeprav ni moj,
za blagor tuj vse svoje žrtvovati.

Pa… moj in tuj, po čem ju prepoznam?
Katera črta ju deli?
Le kdo od tistih, ki njih bedo vidim,
ni moj, potreben pomoči?

Zbežal bi, če bi mogel, kam drugam.
Ne pred seboj! Pred njim, pred njimi, njo.
Vsaj za hip bi tam prepustil,
brez srca, le prazno jim telo.

A kamor koli grem, za njim bodo grabíli.
Ne za telesom, delom in dobrino,
za srcem, da bi ga vkovali,
v njem nemir, dolžnosti bolečino.

Pa… bi morda v samoti manj bolelo?
Bi znalo najti si radóst?
Mar ni prav to njegovo glavno delo,
med ljudmi graditi most?

Zbežal bi, če bi mogel, kam drugam.
Pred seboj, pred njim, pred njimi, njo.
Nekam, kjer bi bil spet sam,
zbežal bi v nič, v prazno, v temó!

A tam v temini, v praznem niču,
mar bi zmogel sebe prepoznati?
In biti to, za čimer hrepenim,
biti ljubezen, ki želim jo dati?

Pa… vem, ne bom odšel. Le kam?
Tu bom ostal, pa je kar je!
Ne morem, nočem in ne znam.
Ker tam… za koga bije naj srce?

*******************************

35.)

Človek je kup mesa, okrog je koža,
njegov obstoj odvisen od koristi,
ki terjajo ob njem jo zbrani egoisti,
in bog ne daj, da ugodje jim ogroža.

V trenutku, ko življenje se ustvari,
že tuhta um, le kaj mi to prinaša?
Mori brez milosti, ne prizanaša,
če mu obete sladkih dni pokvari.

Nemočno bitje, saj ne more še kričati,
ne protestira in ne vrača udarcev,
nič manj živo, kot večina starcev,
v njihov prid se mora pokončati.

Ta stvor, nesporna last narave,
ne morda staršev, matere, očeta,
s pravico, ki ne more biti vzeta,
živeti sme v okrilju očetnjave!

Kdo si, ki bi odločal o življenju?
Ne svojem, … drugega človeka?
Ne dal mu, da na svet priveka,
v smrt pomagal v izogib trpljenju?

Mar tvoje je življenje rajsko petje?
Si ena sama sreča vsem v bližini,
nikdar se nisi zvijal v bolečini,
da sam zaslužil takšno bi početje?

Pozabi, če se človek imenuješ,
na sebično borbo za ugodje,
na to, da drugi so lahko orodje,
s tem le sebi slabo srečo kuješ.

**********************************

36.)

Indijanska

Moj gozd in moja njiva in moj travnik,
moja hiša, vikend, avto, jahta, vlak,
moja žena in otroci, snaha, svak,
morda s puščavo moj tudi puščavnik?

So moje tudi gore, Nanos, Slavnik,
dež ki nanje pada in nad njimi zrak,
pa večerna zarja, nežen bel oblak,
mi to zagotovi sposoben pravnik?

Kdo dal je dedu tiste senožeti?
Pravico do ograje in mejnika,
nekomu jo je moral pač odvzeti.

Saj na začetku ni bilo lastnika,
povsod je vsakdo mogel, smel živeti,
obrati češnjo in pojesti bika.

Kdo sme mi vzeti mojo le lastnino,
vse to imetje dedov, njih očetov,
ves znoj zidarjev delavcev in kmetov,
ki sem dobil jih v trajno zapuščino?

Dokler upravljam svojo imovino,
v splošno dobro, brez vseh zapletov,
v smeri boljših časov in obetov,
za blagor svoj skrbim in domovino?

Ne v last, le na posojo smo dobili,
vse, kar v naravi vzeli smo za svoje,
kar smo si s trdim delom pridobili,

za kar smo bojevali težke boje,
nekomu izpred ust smo izmaknili,
njemu smo vzeli, rekli »to je moje«!

*******************************

37.)

Poslušam žuborenje bistre vode
to, gorskega potoka nežno petje,
ko iznenada pride razodetje,
ta zven nekomu udarec je usode?

V hipu se podrejo vse zablode,
drugačen je pogled na gore, cvetje,
prepričan nisem v svoje več početje,
postanem hlapec svojega oprode.

Za vsak naš dih in vsako željo našo,
nekdo plačuje s svojo bolečino,
kot trava plača kravi sladko pašo.

Smem terjati le sebi domovino,
le sebi vzeti sladko mlečno kašo,
in biti drugim rabelj z giljotino?

***********************************

38.)

Tavam

v labirintu svojih zmot.

Poti ne najdem,

ki bi vdano me nosila,

nikjer ni vrat,

ki bi me varno skrila,

le trd beton

in židko spolzko blato.

V daljavi zrem

obličje svetlo, ki me vabi.

Pasovi megle

hladen piš vetrov,

prepreke démonov,

ali morda bogov …?

Ne dajo mi

v svetišče njeno zlato.

Kdo sem,

da smel bi si lastiti

pravico zase

biti to, kar hočem,

čeprav bi drugim isto vzel?

V tihem dvomu vase jočem,

rad bil bi ptica

kdo me vzame v jato?

Zapoj srce!

Ne drži čustev v sebi.

Vsaka misel bo,

vsak nežni stih,

nova moč

za novi vdih,

********************************

39.)

Svet se spreminja, je roža osat,
pot je kamnita, bode hudobno,
pojdiva po njej, brezskrbno, udobno,
nožice zaupajva varstvu copat. )

Kdor hoče v življenju po mehkem hoditi,
s preprogo pokrije si pot pred seboj,
s tem zaposlen pozabi zna biti,
kam je namenjen in pade v gnoj?

***********************************

40.)

POTICA

O je, je!
Življenje je potica!
Taka dobra, kot jo speče stara nona!

A naj se ve!
Čeprav je to sladica,
v orehovo lupino zagrizeš kdaj, kot mona!

Tako to gre!
Življenje ni le veselica,
je tudi žalost in dolžnosti spona!

*********************************

41.)

Vase grem, da našel bi človeka,
le kup smeti je tam in stare šare,
globoko spodaj, prav “na dnu omare”,
ljubezen nebogljena, tiho veka.

Bila je lepa, mlada in ponosna,
nikakor se ni sebe sramovala,
pa vendar sužnja umu je postala,
bol jo grudi, trda in neznosna.

Naj plane v boj, za vero in pravico?
Naj drugim bolečino prizadene,
le sebi v prid opleta naj z resnico?

Zdaj zmedene so misli moje, njene,
dvom tišči ob tla ujeto ptico
in nežni cvet v vročem srcu vene.

**********************************

42.)

Jesen prekrila z listjem bo spomine,

prvi sneg bo zadnje cvetje pomoril,

ta hladni pusti čas pa kmalu mine,

v življenje novo pelje nas izziv.

Ko bi le v srcu listje bol pokrilo,

in sneg pobelil bi prav vse krivice,

za kratek čas, da bi se odpočilo,

tudi od ljubezni in resnice.

Črn asfalt požira vso svetlobo,

vsak dan ga je več in bolj hladi,

spominja na človeka in na zlobo,

globoko v dušo peče in boli.

Travniki cvetijo tisoč let,

asfalt razpade in se razdrobi,

na drobu spet pognal bo droben cvet,

da se v preprogo cvetno razbrsti.

********************************

43.)

POLJUBI

Poljub je dan
poljub je vzet,
poljub ni nič
poljub je svet,
poljub odpušča
poljub nas veže,
poljub nas druži
poljub razreže,
poljub je hladen
poljub gori,
poljub sem jaz
poljub si ti!

**************

Poljublja sin
poljublja mati,
poljublja ženin
“njo” pred svati,
poljublja Judež
poljublja Bog,
poljublja vsak
vse naokrog,
poljubljamo se
vse preveč,
poljub ni vreden
prav nič več!?

***********************

Kot je na črni tabli črna kreda,
brez sledi in s tem brez smisla,
tako poljub naj “mandi gleda”,
če za njim je duša kisla!

*****************************

44.)

Trpim kot kamen! Kje je bolečina?
Kdaj se iz kamna sliši trpek vzdih,
je kamen kdaj izdavil nežen stih,
potočil tožen solzo je spomina?

V kamnitem srcu silna je praznina!
Globoko, da nihče ne zna do njih,
ujete sanje čakajo prepih,
skrbno jih var´je trda površina.

Zakaj srce bi kar okamenelo?
Kdo sme, kdo more vzeti mu toplino?
Kdo mu braníti, da bi še gorelo?

Naj ga teptajo, bijó ,kot živino,
pod kupom kamenja že vedno bo žarelo,
in skrivalo neznosno bolečino.

**************************

45.)

Nasmeh, ki briše solze?
Za konec bridke žalosti?
Nasmeh, ki kliče solze?
Od sreče se oko rosi?
Pesem dviga iz globin?
Pesem nosi do višin?

Delimo si radósti,
delimo si gorje,
delimo si modrosti,
spustimo se v srce!

**********************

46.)

Nikdar nihče ni čisto sam!
Naj sam leži in brez moči,
brez vseh,
ki jih je pestoval…
Nekdo bo, njemu čisto tuj,
kozarec vode mu podal.

Veselo gleda
v širni svet,
kdor v ljubezni ne kupčuje.
Ne zob za zob
in kruh za kruh,
vse kar ima, le to daruje.

Nikdar nihče ni čisto sam!
Preraste trnje srečne dni.
Le gnoj in strup,
iz ust leti …
Nekje globoko pa utripa,
še vedno zvezda svetlih dni.

Veselo gleda
v širni svet,
kdor v ljubezni ne igra.
Ves svoj up
in bolečino,
ves svoj strah takoj prizna.

Nikdar nihče ni čisto sam!
Hitijo mimo nas ljudje.
Vsak svoj pelin
v sebi krije.
Težkó, težkó … nerad prizna,
da tudi njemu srce bije.

Veselo gleda
v širni svet,
kdor v ljudeh ljubezen zre.
ne zavist
in ne napuh,
le ona pride mu v srce.

Nikdar nihče ni čisto sam!
Podaj rokó, dokler je čvrsta.
Naj bo v pozdrav
naj bo v pomoč …
Nekoč, ko nate pride vrsta,
sprejmi jo … neoberoč!

Veselo gleda
v širni svet,
kdor za srcem se poda.
Žulj na roki
prazen žep …
A strah? Ne dela mu gorja!

************************

47.)

Vrč

Razbit je vrč iz krhke lončevine,
preveč bilo je v njem, da bi zdržalo,
nad njim kladivo, spodaj nakovalo,
kovač ne ve, da sem samo iz gline.

Iz vrča vre, vse manj je v njem vsebine,
nič več ne bo igrivo klokotalo,
zgrožen nad tem, kar v črepu je ostalo,
obupa krč potiska me v spomine.

Prišel bo piskrovez in vrč povezal,
utrdil z žico, kar je popustilo,
dal izpod roke, več ne bo ga drezal,

ko v vse razpoke bo zamazal ilo.
Z vso pravico vrč bo k slavi plezal,
nikdar več, res, za svatbeno kosilo.

***********************

48.)

Pepel

Naj posujem se s pepelom,
na ta strogi postni dan?
Spregledam rože med plevelom,
pljunem nase ves skesan?

Naj priznam, da sem lenaril,
z namenom bil surov in grob?
Pri dobrih delih le skoparil,
slabo vračal zob za zob?

Naj ponižno sklonim glavo
pred ljudmi, ki jih poznam?
Pojem drugim silno slavo,
v grehu pa se vidim sam?

Vseskozi sem, (kot znam) pošteno,
brez slabih misli in namer,
opravljal delo naloženo,
le človek bil sem, nikdar zver.

Še naprej bom v svoji veri,
živel kot znam in kot je prav!
Vsak dan približno v isti meri,
ne »danes vrabec – jutri pav«!¨

Če že prav mora bit´ pepel,
naj bo iz trhlih, starih vej,
da iz njega Feniks bo zletel
boljši, kot je bil kdaj prej!

*******************************

49.)

Stopi iz sence s pogumnim korakom,
obreži liano, ki rast ti duši,
razbij te okove, steklene pasti,
spletanje vencev prepusti mrtvakom.

Znova boš stkala tančico iz niti,
spet noč bo žarela v plamenu strasti,
takrat se v srcu spet pesem rodi,
pesem srca, ki zna še ljubiti.

Z upanjem stopaj po poti usode,
v svetlobo zazri se, ne v mračno globel,
zdaj v vlogi si princa, drugič oprode,

nihče pač ni tisto, kar sam bi hotel,
pa vendar nikoli drugače ne bode,
kar tja si zaseješ, to v srcu boš žel!

***************************************

50.)

Molk

Je molk in je molk.
Odmik, globina.
Jagnje ali volk,
samo tišina.

********************************

51.)

Današnja misel

Naj bo bogat ali ubožen,
neubogljiv al´ nebogljen,
vsakdo boga v sebi nosi,
neveden ali razsvetljen.

**************************************

52.)

Ljubezen niso rožice
in prstan zlat in plašč krznen,

ljubezen ni iskriv pogled
in vroč poljub in “stik mesen”

ljubezen ni cel kup besed,
ki kujejo te pod nebo,

za srebrnik vse to ti nudi,
krošnjar, na sejmu za vasjo!

Ljubezen je utrip srca,
ki bije zate… kot za vse,

ne skušaj je imeti zase,
ljubezen prisvojena – umre!

******************************

53.)

Janša nam je priboril svobodo,
Pahor boj za staro pravdo vodi,
dama hoče svet po zadnji modi,
Bajuk v financah išče toplo vodo.

Šrot je še bolj ljudski zdaj z mladino,
Zmago nam vrača davno očetnjavo,
Gregor obljublja novo nam postavo,
Karel brani nas in našo domovino.

Pravijo prijatli, ne se z izbiro bosti.
Ne gremo volit, saj res nima smisla,
naj jim bo oblast bolj pusta, kisla,
mi vsi imamo tega že zadosti.

Pa ni tako! Kaj rabi mož da je izvoljen?
Glas mu da žena, hči, mogoče nona,
in če se najde še kje kakšna mona,
“zmagal sem, in jaz sem zadovoljen”!

Kot je med dobrimi nekdo še nadpovprečen,
tako med slabimi je eden manj zagaten,
volil bom tistega, ki mi je manj odvraten,
ki manj me žuli in ki je manj tečen.

Predvsem pa volim za, nikakor proti!
Svojo voljo bom izkazal in namere,
ne bodo me vodile zdrahe in zamere,
ostal dosledno bom na svoji poti.

******************************

54.)

Kdo ta žar, svetlobo nam prinaša?
Kdo je struna, ki se v nas oglaša?
Kdo nam pove, kje vodi prava pot,
ko srce se na razpotju vpraša?

Nad brezni pelje nas in mimo zmot,
pred živim blatom nam postavi plot,
svetilnik izgubljenim je v temí,
že dolgo vodi nas iz roda v rod.

Je mar zavist, ki jo pohlep rodi?
Pohotni gon, ki veje iz krvi,
velika žrtev slavi na oltar,
opoj, ko se povzpnemo nad ljudi?

Vse to je le uničujoč požar,
spoznanje tistemu, ki mu je mar.
Kdo ta žar, svetlobo nam prinaša?
Le skromna želja, da smo drugim dar!

*********************************

55.)

Da mi je biti …

Razmišljal sem o hrastu … in o brezi.
O čvrstih grčah in o šibah nežnih,
o večnosti in o trenutkih bežnih,
ter o življenja slasti in obvezi.

Ker hrast je korenjak že po genezi,
kljubuje vetru v nevihtah snežnih,
ko breza na planjavah se obsežnih,
ugiba plašno, sklanja k drugi brezi.

Pa vmeša žled se, v neenake boje,
hrast se zlomi in na zemljo tresne,
čez sklonjen hrbet breze, … veter poje.

Leži tam v soncu žrtev ujme besne,
še mrtev ščiti korenine svoje ,
pod novim listjem breze, v soju Vesne.

***********************************

56.)

Bogat, kako bogat je ta naš svet!

Sedim na barskem vrtu, srebam kavo,
oči naslanjam dol, na promenado,
tam v mimohodu pleše staro, mlado,
skrivenčen stric in dete brhko, zdravo.

Prav vsak gre svojo pot in s svojo glavo,
svoj up neguje, sanja svojo nado,
svoj vidi paradiž, svoj eldorado,
vsak svojo smer edino, vedno pravo.

Kdo je, le kdo v tej množici odvečen?
Čigava vloga v igri je brez haska?
Kdo je manj lep in kot se reče všečen?

Zamišljen, modrec se po bradi praska…
Spoznanje ga prešine, spet je srečen.
Vse to kar vidiš je… življenja maska!

Bogat, kako bogat je ta naš svet!

Bogat, kako bogat je ta naš svet!

Mladenka v tesnih hlačah »pirs« v obrvi,
bluzo napenjata dve trdi slivi,
lasje vihrajo v vetru, neubogljivi,
z očmi za njim hiti, ki bo njen prvi.

Kemija se pretaka v mladi krvi,
v tej sveže preorani plodni njivi,
vsi njeni brsti sveži so, kaljivi,
semena niso še načeli črvi.

Ves svet leži pred njo in vsi obeti,
na njeni strani čas in moč in sreča,
mladosti ji nihče ne more vzeti.

Ponosno spušča plamen nova sveča.
Navzven! Ne ona vase še ne sveti,
tam notri že ljubezen je … goreča.

Bogat, kako bogat je ta naš svet!

Bogat, kako bogat je ta naš svet!

Prihaja s soncem, dama v polnem cvetu.
Sproščen nasmeh, poteze jasne, mile,
pod njim so si svoj prostor priborile,
vabljive prsi, kot bi ušle korzetu.

Par vitkih nog nabija tlak v duetu,
že mnoge so strasti med njima potonile,
njih krepki zven mladen´čem polni žile,
vabi v objem, budi navdih poetu.

O ve, seveda ve za vse poglede,
vse sanje, ki jih s svojim šarmom zbuja,
nekje globoko v njej kot mačka prede,

naj vse ujame, nič naj ne zamuja.
Zvestoba, kazen, greh so le besede,
meso zasluži slast, ki se ponuja.

Bogat, kako bogat je ta naš svet!

Bogat, kako bogat je ta naš svet!

Na drugi strani ženska v zrelih letih,
prav dobro ve, kaj zmore in kaj hoče,
ve kdaj naj se jezi in kdaj zajoče,
izkušena v obljubah neizpetih.

Dovolj bilo je sanj nedoživetih,
železo več ne bo prav dolgo vroče,
naj kuje ga kdor zna, kdor ve kaj hoče,
dovolj bilo življenja je v obetih.

Z očesom išče iskrico v očesu,
krepko telo pod čistim oblačilom,
mehak korak, ki nežno vabi k plesu.

Njeno telo odziva se z vabilom,
le malo, pa bo izgorelo v kresu,
z nekdanjih upov… z žalostnim slepilom.

Bogat, kako bogat je ta naš svet!

Bogat, kako bogat je ta naš svet!

Tam zadaj, kot da nekam bi hitela,
prihaja starka, sključena in siva,
plašno gre, kot da se čuti kriva,
ker zase si je del življenja vzela.

Bila je mlada, v cvetu let in zrela,
brezskrbna, smela, včasih radoživa,
ljubezen še se v njenem srcu skriva,
le koža je na licih bolj uvela.

Več zase si pravice ne prisvaja,
do novih nad, vezi, spogledovanja,
pa vendar čuti že sledove maja.

Vse brsti krog nje in vse poganja,
v upadlih prsih srček tiho raja,
v spominu daljnih let ljubezen sanja.

Bogat, kako bogat je ta naš svet!

Emocije, ali čustva,
sol in poper naših dni!
Temne lise, svetli žarki,
vse kar prija in boli.

Stiska in zažiga v prsih,
tja dol se širi, med nogé,
le skozi vrat se ne prebije,
v prazno škatlo, med rogé.

Naj v svojem čudu nas omami
da bo kri zdaj zdaj zavrela,
takoj se druga v prsih zdrami,
ko bo prva … izhlapela.

************************************

57.)

TRETJI STEBER

Denar!
Kako lep duh, okus.
In kako nasiti!
Kako je nežen
s starcem nebogljenim
ki sam ne zmore več …
obrisati si riti.

Prihranil bom za stara leta,
kopico evrov, dolarjev, cekinov,
ne bom od njih odvisen,
sedanjih pobalinov.

Sam svoj gospod bom!
Kupil si bom srečo, družbo…
in ljubezen!
Vsak dan prišla bo,
ko jo bom poklical,
za dobro plačo
bo sprejela službo.

Morda?
Morda pa kdaj si zaželim,
Ob sebi… v stiski…
svojega človeka?
Vsaj par besed
bi spregovoril z njim
o starih časih, veri in kulturi,
le par besed
brez ??? Brez oči na uri!
Le zame bi bil tam,
ker ve…
Samote se bojim!

***************************

58.)

IGRA

V isti zasedbi orkester igra
gala koncert
ali za ples
prebuja strasti v globinah duha
popelje te v gibih
do sedmih nebes.

Na odru življenja vsi smo v predstavi.
Zvezde, statisti in
šepetalci.
Vsak vse doživlja “po svoji glavi”,
eni so rablji,
drugi so talci.

In vse je zares, vse kot pribito.
Iz sanj se budimo
le redko, … morda?
Ptici zavesti je bistvo zakrito,
duh se s telesom
kruto igra.

Širša zavest? Čez meje stopiti?
Iz svoje ograde
na polja prostrana,
vojno med duhom, telesom krotiti
z umom raz-um …
bo prekvasila prana?

Nekoč … je že danes, čas ne zastaja!
Včerajšnja vaja
naj vodi korak.
V plesu, na odru, se vse že dogaja,
ustvarja pogumni
ploska bedak.

*******************************

59.)

OGLEDALO
V tem svetu stojimo
kot v sobi zrcal!
Levo in desno
naprej in narobe
gledamo neke
čudne podobe…
Le malokatera
je vredna pohval.

Nekomu je trebuh
kot velik balon,
drugi je prekljast,
da komaj stoji,
spet tretji se
silno nemarno smeji
četrti ima rilec
kot cirkuški slon.

Glej tamle je sosed!
Prijazen fantič.
Še včeraj je bil
ves nežen in mil.
Le kdaj in zakaj
se je spremenil?
Zdaj bode iz njega
sam črni hudič.

Naravnost pred sabo…
Hejj, kdo si pa ti?
Grdoba nemarna!
Brezvredna nakaza!
Nisem še gršega
videl obraza …
vse bolj in vse bolj
se jezno drži.

Pest ti pokažem,
boš že videl kmalu!
Takoj mi nazaj
zažuga s pestjo,
iz oči se ji bliska
in gleda grdo
lastna podoba
v zvitem zrcalu.

  • Share/Bookmark

Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank