1.)

OBLAK

Rad bi bil oblak
ovčica bela
ves blag in nežen bi
krasil nebo
budil bi v srcih
upanja vesela
ljubezen vanje vsajal
srečo z njo.

Rad bi bil oblak
prepoln dežja
ponesel bi ga tja
kjer suša žge
zalil bi polja
dvignil tok voda
napojil vsako bitje,
da ne umre.

Rad bi bil oblak
z nevihto, strelo
pregnal bi vse sovrage
vse zveri
vse izmečke bi
neurje vzelo
čist svet ostal
za dobre bi
ljudi.

Rad bi bil oblak
a ni mi dano
rad bil bi vsaj meglica
a zaman
skozme gledate v nebo
oprano
brez mene ali z mano…
jasen dan!

*******************

2.)

Žival tiči

Žival tiči nekje globoko v meni!
Njen gon je tisto divje, kar mi brani,
da hodil bi po poti poravnani
premišljeni in varno ograjeni.

Zorijo v prsih sklepi, trdni, kleni,
z znanjem vsi so dobro podkovani,
svet sanj krotijo, drzni, neugnani,
potiskajo v kalup ga omejeni.

A moč krvi, ta klic iz pradavnine,
ne popusti in vedno znova plane
omaja sklepe vse do korenine,

le tu in tam še rahel dvom ostane.
Ko se izpoje, ko vse lepo mine…,
spet um spusti na njive poteptane.

Zdaj si na vrsti, pamet sitna, tečna!
Morilka sanj in sreče nočna mora,
ti hladna stena strogega zapora
vsem živim upom vedno oporečna.

Uredi svet po svoje, da boš srečna!
Naj vse bo spet tako, kot biti mora.
Za vsak užitek naj sledi pokora
naj pred prijetnim vlada “slava večna”.

Znova in znova se modrost potrudi.
Znova in znova svojo moč preceni,
iz blata vleče voz in roko nudi

vedoč, da kmalu bo spet “gon meseni”
poslal vse skupaj k vragu v svoji čudi…
Žival tiči nekje globoko v meni!

****************************

3.)

CVET

Želel bi v tej pomladi
biti cvet!
Dehteč in bel,
razprt
čebeli v slast.

Želel bi biti
majhen list,
morda nekdo me
v venec vplete?
Kakšna čast!

Kot doslej bom
tudi v tej pomladi
zemlja!
Ničvreden gnoj,
kup grobih skal
in blata.
Ponižno služil bom
gospodu cvetu,
list bo
moj kič,
beraških hlač
zaplata.

Sprejel bom seme
v cvetu zaplojeno,
nežno v svoja nedra
ga zagrnem
jeseni z gnilim listjem
se odenem
v novo pomlad se
s svežim cvetom
vrnem.

*********************************

4.)

ZBEŽAL BI

Zbežal bi, če bi mogel, kam drugam.
Ne pred njim, pred njimi, njo,
pred sabo bi zbežal,
pred svojo nemočjo.

A kamor koli grem jo bom s seboj vzel.
Nemirno vest, da moral bi ostati,
sprejeti boj, čeprav ni moj,
za blagor tuj vse svoje žrtvovati.

Pa… moj in tuj, po čem ju prepoznam?
Katera črta ju deli?
Le kdo od tistih, ki njih bedo vidim,
ni moj, potreben pomoči?

Zbežal bi, če bi mogel, kam drugam.
Ne pred seboj! Pred njim, pred njimi, njo.
Vsaj za hip bi tam prepustil,
brez srca, le prazno jim telo.

A kamor koli grem, za njim bodo grabíli.
Ne za telesom, delom in dobrino,
za srcem, da bi ga vkovali,
v njem nemir, dolžnosti bolečino.

Pa… bi morda v samoti manj bolelo?
Bi znalo najti si radóst?
Mar ni prav to njegovo glavno delo,
med ljudmi graditi most?

Zbežal bi, če bi mogel, kam drugam.
Pred seboj, pred njim, pred njimi, njo.
Nekam, kjer bi bil spet sam,
zbežal bi v nič, v prazno, v temó!

A tam v temini, v praznem niču,
mar bi zmogel sebe prepoznati?
In biti to, za čimer hrepenim,
biti ljubezen, ki želim jo dati?

Pa… vem, ne bom odšel. Le kam?
Tu bom ostal, pa je kar je!
Ne morem, nočem in ne znam.
Ker tam… za koga bije naj srce?

*******************************

5.)

Bin. Bin! Bin?

Bin, humorja ne razumeš!
Humor je to, da vzameš nož,
z njim nemarno, grobo suneš,
le tako si pravi mož!

Bin, v ljudeh je hudobija.
Tam, “med njimi” ima mlade,
bolj se žrtev muči, zvija,
večje so njihove naslade.

Bin sem, bin tja! Saj si mi brat?
Vsak zgrabi to, kar mu je prav,
eden nož in drugi vrat,
sam ne vem, kdo me je klal?

Še ena zvezdica mi sije.
Tja pojdem zdravit svoje rane,
z vročo solzo jih izmije,
svoj srčni balzam nanje kane.

***********************

6.)

Ker zaupam! (vase)

V življenju sem nemalokrat popušil,
ker zaupam!
Most sem gradil, ki ga je drugi rušil,
ker zaupam!

Z ljubeznijo, v veri da to zmorem,
prenekatero solzo z lic osúšil,
ker zaupam!

Krotil ponos, nadutost,ihto, zlobo,
prikrite gone v sebi sem zadúšil,
ker zaupam!

A nisem “lolo”, kdor me je nagrizel,
na meni svoje je zobe okrušil,
ker zaupam!

Življenje sem užival kot je treba,
Sem ljubil, jedel pil in kaj zabušil,
ker zaupam!

Z veseljem zrem v bodočnost, ki še čaka,
saj v njej se bom zabaval, hudomušil,
ker zaupam!

******************************

7.)

V KROGU

V krog drvijo misli

bolj in bolj

nikjer poti nazaj

nikjer izhoda.

Le kje sem vstopil,

kam sem se namenil?

V razbolelo dušo

pamet gloda.

Vsak kamen že poznam

in vsako korenino

vsak oster rob …

njegovo bolečino.

In vsako rosno trato,

pesek, mehko prst …

Kjer je korak odločen,

brez strahu in čvrst.

Postal bi rad vsaj malo,

vsaj za hip.

Svoj zrak zajel

in svoj utrip zaznal.

Naslonil glavo bi na staro tnalo

ne rablja, ne sekire videl …

Le zaspal.

Naprej me žene svet

naprej v krog,

nihče nič ne zahteva

nič ne prosi,

nihče mi nič ne jemlje

nič ne daja.

Le na mojih škornjih

par ostrog

ustvarja strah in skrb

in bolečino nosi.

Divjam, divjam v galop

brez konca, kraja.

***********************************

8.)

ZAKAJ?

Danes in sedaj? Samo za to živeti?
Ne nočem tja! V brezno brez svetlobe,
v slavo več imeti, več požreti,
v svetišče praznega napuha, zlobe.

Verjamem v jutri! V svetlobo sreče!
Vsak dan ob rani zori, se jutri v danes zlije,
v danes, ki me v svetle upe vleče,
da v novem jutri sonce spet zasije!

************************

9.)

GLUH

Sedi pred hišo v senci lipe,
starec sivih, redkih las,
puha dim iz stare pipe,
nekaj brunda si na glas.

Preko ceste, v dobri veri,
sosed kliče, hej Tomaž,
hitro zdaj zakleni dveri,
pridi k meni na en glaž.

Tomaž pa nič, kot da ne sliši,
še naprej v tri dni strmi,
da je sam v tej stari hiši,
v svoj brk se le jezi.

Sosed stopi do soseda,
z rokami maha, “kaj si gluh”?
Tomaž pa ga debelo gleda,
kaj rogoviliš, saj ni muh.

V tej zgodbi eden je govoril,
drugi nič ni razumel,
kot sem sinoči natovoril,
Vilinki, ne da bi hotel.

***************************************

10.)

IZBIRA

Štrik? Saj res! Kako sem to pozabil?
Z njim bom zvezal kar narazen gre,
trdno držal bom bika za roge,
le za kaj bi drugega ga rabil?

Z žiletko se obrijem, da bom šik,
mož na mestu in ne kak »bedanec«,
raje »spoštovani mr. Poslanec«,
mož časti, postave in olik.

Pištolo … eh, kaj bi jo kupoval?
Že od nékdaj jo imam pod pasom,
v skladu s svojim spolom, stasom,
delam z njo le tisto, kar je prav!

**************************************

11.)

NARAVNE SILE

Ogenj, voda, zemlja, zrak,
štiri so naravne sile,
skupaj hodijo … v korak,
druga drugi polni žile.

Preveč ognja je požar,
preveč vode je potop,
preveč zraka je vihar,
preveč zemlje, črn grob!

Ogenj se z vodo pogasi,
zemlja ga morda pokrije,
zrak nikoli ne zgori,
le pomaga mu, da sije.

Vodo ogenj posuši,
zemlja željno jo popije,
v zraku hitro izhlapi,
da znova se na zemljo zlije.

Zemlja mrtva je brez vode,
sončni ogenj jo zbudi,
zrak … življenja tok vzpodbode,
da dobrote nam rodi.

Zrak se skozi vodo čisti,
kadar ga umaže zemlje prah,
v ogenj gre, ven pride isti,
le včasih pridobi zadah.

Sledimo torej vsak svoj znak,
zdrúžimo se v živ obroč,
ogenj voda zemlja zrak,
eden drugemu v pomoč!

***********************

12.)

SPOMINI

Na jasi, v travi,
na soncu, a skriti,
živijo spomini v blesku nians,
so balzam, so pelin,
so čar naše biti,
nas dvignejo z dna in nas ženejo v trans.

****************************

13.)

Kamnito srce

Trpim kot kamen! Kje je bolečina?
Kdaj se iz kamna sliši trpek vzdih,
je kamen kdaj izdavil nežen stih,
potočil tožen solzo je spomina?

V kamnitem srcu silna je praznina!
Globoko, da nihče ne zna do njih,
ujete sanje čakajo prepih,
skrbno jih var´je trda površina.

Zakaj srce bi kar okamenelo?
Kdo sme, kdo more vzeti mu toplino?
Kdo mu braníti, da bi še gorelo?

Naj ga teptajo, bijó ,kot živino,
pod kupom kamenja že vedno bo žarelo,
in skrivalo neznosno bolečino.

*********************************

14.)

SRCE

Kje najdeš srce, ki ni še bolelo,
ki ga nikdar še ni kamen zadel,
nikdar še nihče ga ni vroče objel,
ponesel med zvezde, da bi žarelo?

Srce je tožno, srce je veselo,
kot da použilo bi čudežno zel,
ve, njegov čas bo gotovo prišel,
vse svoje drage objeti bo smelo.

Biserna voda iz njega izvira,
pesem zapoje za dobre ljudi,
z lepo besedo zidove podira,

v njem topla svetloba prijetno žari,
pesem mu oljka je, hizop in mira,
le v njej se za, hip, vsaj za hip … umiri.

**********************************

15.)

DELIMO

Nasmeh, ki briše solze?
Za konec bridke žalosti?
Nasmeh, ki kliče solze?
Od sreče se oko rosi?
Pesem dviga iz globin?
Pesem nosi do višin?

Delimo si radósti,
delimo si gorje,
delimo si modrosti,
spustimo se v srce!

*************************

16.)

PROŠNJA

Zveni v sozvočju – harmoniji
vsa narava, ves naš svet.
Z njo želel bi še zveneti,
kar mi je preostalo let.

******************************

17.)

DED

Poznal sem babico, le eno samo.
Še danes nosim v sebi njen zaklad.
Poznali smo jo vsi kot “staro mamo”,
bila je res že stara, jaz pa mlad.

V mladosti bil sem z mamo in očetom.
Od njiju sem živeti se učil.
Kar takrat sem prejel, sem “pred vsem svetom”,
otrokom svojim iz srca delil.

Nikdar pa nisem imel ob sebi deda.
Nikdar občutil, kaj nam dedek da?
Kako otrok na sivobradca gleda,
kot nebogljenca ali kot “boga”?

Na vrsti sem, da vlogo to prevzamem.
Kako naj vem, kaj vnukom moram dati?
Vprašanja žgejo v srcu neugnanem,
saj dober dedek si želim postati.

*****************************

18.)

BRST

Brst na koncu veje.
Nov list,
nov vrh iz njega klije.
Prešerna moč, ki
vedno,
vedno znova,
v zeleno suknjo
pusti svet ovije.

Brst na rodnem lesu.
V njem skrit je cvet
in plod
in novo seme.
Ves smisel,
cilj
in pot,
čar naše biti,
upanja
in vneme.

Brst na starem deblu.
Iz njega gnala bo
vodena šiba.
Le redko,
silno redko
umni gospodar
Jo vzame v bran,
In v rodno lego
upogiba.

Pomlad je, vse brsti!
Na mladem,
rodnem
in na trhlem lesu,
a kam,
le kam
moj brst se razvrsti …?
V tem
neizprosno čudovitem
plesu?

**************************

19.)

ZNOVA

Znova me prižgi. Naj v plamen zagorim.
Naj iskre se razsujejo v temino,
prasket svetlic napolni naj tišino,
v kateri dolgo, vse predolgo tlim.

Preveč? Morda si res preveč želim?
Le svetel žarek skoz temnice lino,
le kapljo vode, da povrnem slino,
le drobcen up, da se potroštam z njim.

Iz suhih vej velika sem grmada.
Brez vrednosti, še ptič v njej ne gnezdi.
Brez haska v sebi gnije in propada.

Kje si muza moja? Moj navdih, kje si?
Moj sen, moj zven, moja edina nada?
Nič ne odlašaj, znova me prižgi!

********************************

20.)

V KRVI

Pesnik ni kot Kam, kovač!
Ni kot Sem, kot božji človek!
Ali pač?

Mar ni Jafet, tretje dete,
Noetu na gosli igral,
in pel sonete?

Je čas poslov, trgovanja,
čas kovanja, krepkih rok,
ki telo ohranja.

In je čas za poezijo,
ko v človeških prsih
srca zadrhtijo.

Poje Semu zvenki glas cekina,
poje Kamu trdo nakovalo,
a Jafetu … violina!

In mi, ki smo njih ledij silna sled,
ve kdo, kje so njegove korenine,
kdo mu je ded?

Premešano je seme in nagib,
vsi smo Semi, Kami, in Jaféti,
polni hib.

Zato vedno, kadar me poprime
Jafetovih genov pet minut,
sestavljam rime!

*******************************

21.)

STRAST

Prav nič, res nič me strast ne moti,
(čeprav se ne predam pohoti!)
je del, najlepši del človeka,
svetla je luč življenjski poti!
Le mero treba je imeti,
v ljubezni, mržnji in dobroti,
naj strast nam služi, ne ukaže,
naj ne živimo v sladki zmoti.

*******************************

Strastno ljubim, mrzim strastno,
pa čeprav se zdi pošastno,
čustvom dovolim svobodo,
ne zatiram jih oblastno.
Res ljubezni ne zaviram,
pijem jo hlepeče, slastno,
kadar mrzim pa v zanosu,
hitro rečem kakšno mastno.

**********************************

22.)

VPRAŠAJ

Kaj manjka binu, da bi bil poet?
Morda je to prav tisto, česar noče,
srce nesrečno in v njem bitke vroče,
noči brez sna, le žalost spet in spet?

Premnogim zdi se tak naš lepi svet,
da vsak lahko počne prav to, kar hoče,
da česa ne imel bi, ni mogoče,
tak v past svobode svoje je ujet.

Ne, nočem tega! To pač ni moj stil!
Ne bom pehal se le za »biti«, »imeti«;
ne bom sanjaril dobrih škratov, vil,

mi v svojih mejah je dovolj živeti,
zaupal bom le v moč naravnih sil,
s svojo glavo se učil bom peti!

******************************

23.)

HOROSKOP

V letu sem tiger plemeniti,
v mesecu škorpion v škorpionu,
v tednu mars sem bojeviti,
v dnevu v prvem eskadronu.

Pa sem zato kaj manj človeški?
Naj me je tega morda sram?
Ne bodem ravno v svod nebeški,
v oči pogledam sebi, vam!

**********************************

24.)

Človek – Bitje

Čez mesec, čez leto…
prek njenih brzic
z zaprtimi usti
preplaval bom Leto,
prinesel med ljudstvo
knjigo resnic
približal spet raju
Zemljo prekleto.

Ječé bodo zlobci
zavetje iskali
boječ se svetlobe -
jéče brezčutnih,
ne bo več pogojev
v človeku – živali
ne čustev mrakobnih
trajnih, trenutnih.

Zasula se bodo
brezna peklá
nič več ne bo pékla
v prsih nemoč.
Zvedavosti ni
vsak vse ve in vse zna
spirala napredka
se zlije v obroč.

Nič več iskanja
ne hrepenenja,
nič več strahov,
tesnobe, krvi,
mesenih potreb
in poželenja
le Bitja duha
le bitja luči.

V iskanju resnice
sem jeklo kalil
za trdne mostove
med nami -ljudmi.
Ah,mislim da znova
iz Lete bom pil,
ko duša se v novo telo
preseli.

  • Share/Bookmark
blank