1.)

Živel je kmet, je polje imel,
globoko preorano,
na njem sadil in plel in žel,
je skrbno, neugnano!

Pospravil že je prvi sad,
ki bil mu je v veselje,
ko mu naenkrat »zoduzad«,
prišel je sosed v zelje.

Zasadil je, ne da bi rabil,
na polje isto cvetje,
metulje k sebi je privabil,
ptic prelepo petje.

Kaj naj sosedu zdaj poreče?
Naj se z njim prepira?
Želi mu, da se v peklu peče?
Naj živega odira?

Ptica ima pač svoja pota!
Le tam se bo vgnezdila,
kjer ji prijetna bo toplota,
ljubezni, v gnezdo lila.

Zasadimo torej svoja polja,
da bo na njih ljubezen,
in mir in smeh in dobra volja,
in preudarek trezen!

*************

2.)

Trdovratne temne sence
se pregnati ne pustijo,
le ljubezen je močnejša,
nje edino se bojijo!

Šel bom med ljudi pojoče,
ne na pir ali gostijo,
par bom iskal za svojo dušo,
vseh poetov iluzijo.

**************************

3.)

Nisem umetnik, ne poet,
in ne štejte me v število,
že čez nekaj kratkih let,
bom le truplo, mrzlo, gnilo.

Dotlej pa … tam nekje v globini,
mi neusmiljeno utripa
podložen sreči, bolečini,
kos mesa, žari in hlipa.

Naj zatajim vse svoje čute?
Naj zaprem oči, ušesa?
Izpod puščavnikove kute,
si obetam le nebesa?

Med vami sem! V sramoto, slavo?
Z vsem kar zmorem bi pojil,
žejna usta, srce, glavo,
mar sem kriv, da sem še živ?

*************************

4.)

Včasih,
ko mi je hudo,
ko več ne vem
ne kod ne kam
ves svet je siv
ves svet je mrk…
Tedaj odšel bi
kam drugam.

A kam naj grem?
Čez rob morda?
V katero smer…
da ne zgrešim?
Kaj najdem tam?
Drugačen svet,
druge ljudi,
in drugi dan?

Tu bom ostal
pa bo kar bo.
Med vami najdem
svoje mesto.
V lep sončen dan
bom zasijal
za par besed
in stisk dlani.

**********************

5.)

Nasprotja

Svet je lep!
Kako to vem?
Saj nisem drugega spoznal.
Od kar živim
je zame tak
a nisem si ga sam izbral.

Vse stvari
so tu na dvoje,
na dobro in na slabo stran,
danes dež
in jutri sonce
oboje pa »navaden dan«.

Zakaj bi moral
vsako stvar
barvati na svoj okus?
Kar gre meni
krepko v nos,
zna biti vam največji plus.

Brezbrižen nisem,
kot se zdi,
priložnosti ne bom zapravil.
Prav dobro vem,
kaj me poji,
kje svoj lonček bom pristavil.

Zato pa pravim:
Svet je lep!
Naj ga uživa vsak po svoje.
Kmet naj svojo
njivo orje,
pesnik svoje pesmi poje!

*********************************

6.)

PEVCI

Če bi verzi se cenili,
z “ojroti” ali cekini,
takoj bi dušo izgubili,
bili bolj nobel bi in fini.

Danes so pač taki časi,
le dobiček nekaj šteje,
zastonj le bebec se oglasi,
požeruštvo je brez meje.

Le nedolžne, mehke duše,
ki ni jim za denarce silne,
nas rešijo kulturne suše,
obet so letine obilne.

************************

7.)

Poet!


V tebi sem bila,
a nisi videl.
Tiho sem zvenela,
čakajoč tišine,
da me sprejmeš.
V svojih sanj globine
z menoj zapoješ, struna violine,
nežno, nežno,
s svojim milim glasom.
Ne sprašuj čemu?
Ne boj se, da odidem.
Danes tu ostanem
in jutri … nova pridem.

**************************

8.)

Širna polja bo trohéj prehodil,
z romarskim korakom neugnan,
prvi zlog je glasen, drugi tišji,
kot bi nekaj trobil tja v en dan.

Pri jambu je nekoliko drugače,
začne nalahno in potem ojača,
kot bi hotel poljane preleteti,
drži se člena člen kot dolga kača.

Rimarjem dela premnoge težave,
ritem daktila, ki »hopsasa« poje,
noče se vpeti v otožne glasove,
raja in skače in pleše po svoje.

*******************************

9.)

V dotiku cvet,
morda pa dva?
Iz objema rime si zapela.
V sanjah jutri išče dan,
išče pesem ki bo zate.

V čas je vpet…
metuljev let,
telo in duša gresta z njim.
Brez mej je svet pod njim razpet,
njegov je stih le pesem kril.

*********************************

10.)

Kdo je kdo v tem večnem plesu,
Kdo je kovač, kdo kos železa,
kdo se odziva, kdo ga dreza,
kdo je grča v gladkem lesu?

Ni ljubezni brez pesnitve,
čeprav je pesem brez besede,
ne zraste stih iz sovraštva bede,
pesem ne trpi žalitve.

Obe sta eno, … ali nič !
Ljubezen pesmi – seme zrelo,
pesem je njeno – razodelo,
poet v srcu – čuden ptič.

****************************

11.)

Pesem

Pesem je kot ženska!
Za modne piste mora biti,
brez vsakih gub in otesana,
čistih linij, sveža, nova,
zunaj, znotraj vsa preprana.
Le tu in tam kak silikon,
in botox, (dame oh pardon!)

Takole za vsakdanjo rabo,
pa izbiramo drugače!
Obline, da je roka polna,
sproščen nasmeh, vražič v očeh,
voljna, nežna, kakor volna …
Koga briga ves glamur,
ravs in kavs nadutih kur?

Za vsak dan si pišem pesmi.
Knjig ne izdajam, zbirk ne tiskam,
starim mojstrom dam veljavo.
Vesel sem, če je komu všeč!
Nekomu to ne gre v glavo
in ne privošči kosu pet,
silno užaljen je – poet.

*************************

12.)

Gazela???

Pritiskajo besede v valovih,
iz dna srca hite, po skritih rovih,
luč dneva si želijo doživeti,
požeti slavo v silnih pesmih novih.

Le kdo bi mogel vzeti jim pravico,
držati strogo v težkih jih okovih,
kdo zmore jih krotiti in miriti,
da tekle bi pohlevno ob bregovih?

Na dan privrejo, same se glasijo,
kot bi se naučile pri bogovih,
poeta nič ne vprašajo kaj smejo,
kot lava bruhajo iz ust njegovih.

Razlegajo se pesmi med gorami,
po širnih poljih, travnikih, gozdovih,
vesele, razuzdane, in ljubeče
in včasih žalostne, tam na grobovih.

********************************

13.)

Na poti skoz´ življenje sem… popotnik.
V daljno izpolnjenje zrem, popotnik,

kam grem ne vem, a že usodo slutim,
da čaka me učenje, vem, popotnik!

Mar duh človeški tja me bo zavajal,
kjer svoje naj stremljenje žgem, popotnik?

V težkih bitkah bom s seboj spoznaval,
kaj nosi nam zorenje vsem, popotnik?

Kje sreča biva, kje poti so prave,
naj le za hrepenenje mrem, popotnik?

Katera pot me vodi v tiste vode,
da učakam odrešenje nem, popotnik?

***********************************

14.)

Pesnik ni kot Kam, kovač!
Ni kot Sem, kot božji človek!
Ali pač?

Mar ni Jafet, tretje dete,
Noetu na gosli igral,
in pel sonete?

Je čas poslov, trgovanja,
čas kovanja, krepkih rok,
ki telo ohranja.

In je čas za poezijo,
ko v človeških prsih
srca zadrhtijo.

Poje Semu zvenki glas cekina,
poje Kamu trdo nakovalo,
a Jafetu … violina!

In mi, ki smo njih ledij silna sled,
ve kdo, kje so njegove korenine,
kdo mu je ded?

Premešano je seme in nagib,
vsi smo Semi, Kami, in Jaféti,
polni hib.

Zato vedno, kadar me poprime
Jafetovih genov pet minut,
sestavljam rime! )

************************

15.)

Ljubezen, bolečina, smrt!
Trije so pesniku navdihi,
srečen, žalosten in strt,
vedno med svojimi je stihi!

Ne išči sreče v poeziji,
ne veži žalosti v besede,
in ne nasedaj evforiji,
ne sili v svet poeta bede!

Le prvi je navdih kaj vreden,
Le v njem življenja so sokovi,
z njim naj ti bo dan prepreden,
naj me uslišijo bogovi!

***********************************

16.)

Ko bi v sonetu mogli se prepirat,
sloves prelepe pesmi bi izgubil,
kdo ve, morda bi ga nihče ne vzljubil,
nihče bi z njim ne želel paradirat?

Zato pa jivka, ne me provocirat,
ki sem od nekdaj te v verzih snubil,
te virtualno tisočkrat poljubil,
ne se prosim, name zdaj zadirat.

Naj bo sonet naprej še za ljubezen,
za močna čustva, žalosti, zvestobe,
saj človek, če je le prav malo jezen

ne more skriti svoje tihe zlobe,
je bolj trd, morda bi rekli trezen,
le to študira, kam bo zasadil zôbe.

***********************************

17.)

Zastavil sem sonet nezvočnih rim,
a kam naj stlačim tale enajsterec,
ga vlačim sem in tja kot konjederec,
glej, tiste prave štime ne dobim.

Z vsem srcem trudim se in se potim,
preštevam merim kakor zemljemerec,
preklinjam kot najhujši krivoverec,
tja v kot bi vrgel list in rime z njim.

Sonet pač mora imeti dober zven,
soglasnik tam na koncu ni ta prav,
Z desetim zlogom vedno “pridem ven”,

enajstega pa skril sem v rokav.
Ne bom se trudil več, ker sem prelen,
če kdo me bo opljuval imel bo prav!

****************************

18.)

Zaupal vam bom iz izkušnje svoje,
za sonet se moraš prej “opeti”,
ne s prsti, računalom zlogov šteti,
v srce si spusti ritem, da zapoje.

Kdor bo z obliko vodil hude boje,
temu ne bo, ne more mu uspeti,
srca globine drugim razodeti,
radosti, bolečine, sreče svoje.

Ne veš kaj jamb je, kaj trohej pomeni,
kje enajsterec črpa melodijo,
prodaj besede vse po isti ceni,

naj kritiki gojijo teorijo.
Poet sledil bo le ideji eni,
življenje svoje zliti v poezijo.

*********************************

19.)

Le kdo bi si mislil, da to se zgodi,
da komu sploh pade v glavo ideja,
vejica majhna je, ni kakor veja,
povedi naj loči, nikakor ljudi!

Bogastvo je naše, tako se mi zdi,
v tem, da se drugim nihče ne podreja,
svobodno modruje ali pa “bleja”,
kdor včasih predava, se včasih uči.

O vejicah, pikah, drugih ločilih,
so modri ljudje nam že govorili,
spisali knjige o strogih pravilih,

(vendar so se tudi oni motili).
Kadar zajadra na pesniških krilih,
besede v kalup naj nihče ne sili.

*******************************

20.)

UGANKA

Prepeva duša in srce poetu,
Eros ga je s strelico zadel,
svoje misli, svoje sanje poje,
elegije, sonete bo v besede ujel,
majske večere bo podaril svetu.

Nežni so zvoki, strastne melodije,
opoj se širi v žile, kri kipi,
srca utrip v besede se prelije
in tih, otožen včasih, izzveni,
šepet le na uho, glej sonce sije.

Splet glasov, beseda, naša last?
Razuma jasna slika, skriti ton?
Emocije trans, brezčutna misel?
Čar življenja in pradavni gon,
omame in prevare plehka slast?

Svobodne so poljane, brez pregrad!
Volje neuklonljive nič ne tlači.
Eliksir pretaka v žile se napete,
temelj naše biti predrugači,
upora seme vnaša v gnezdo nad.

Brezmejna so, prostrana srčna polja,
radost življenju daje pravi smisel.
Ali morda vse to je le privid?
Trend mode, silno lep, a kisel,
usode kruta pot in »božja volja«?

************************************

21.)

Druga uganka

Lepoto nosiš na mejnike dneva,
visoko dvigni me, navdaj s ponosom,
pomagaj mi, da me zapelje Eva.

Jutra še zastira mi meglica,
vse tiho je, Amor še spi,
a vem, prav daleč ni moja družica!

Ujemi sončni žarek v prgišče,
iz sna prebudi me, junaka v meni,
tja me postavi, kjer me ona išče.

Brezčasni gon bo zrušil moč bregov,
zalil bom njeno polje, naj mi bo dano!
Prerasla bova zlo, urok njegov.

Eliksir ljubezni ji bom nesel, zvesti sel.
Z veseljem ga ponudil, Adam svoji Evi.
V čaši bova našla … v združenje apel.

Z njim bova šla na pot, vse tja do raja.
Tam bova skupaj zvesta, mož in žena,
spoznala, da ljubezen je predaja.

Edino v tem rešitev je problema.
Ne kdor grabi, bogat je ta, ki daje.
Med nama eno skupno je obema.

Nado bom ohranjal neomajno,
da te moj klic… osvaja vedno znova
vsak korak, korak v ljubezen trajno.

**********************************

22.)

Poleti Vilinček, poleti!
V tiste prešerne svetove,
zaplavaj v igrive valove,
med sončne odbliske se zlij.

Naj nosi te morje vizij,
od brega do daljnih obal,
tam čaka te čudežni gral,
v katerem je njen eliksir.

Mar čutiš … ta silni nemir?
Njegovo neskončno globino,
ki polni brezupno praznino,
v azurno modrino zaliva?

Tam vidiš, tam sreča se skriva!
V preprostem objemu pečevja,
tam v senci poleglega drevja,
od burje razbičanih trav.

Tam čas bo prijazno obstal,
sprejel hrepenenja, daritve,
uslišal bo tihe molitve,
dveh duš v mesečini objetih.

Svoj mir najdi v svetlih obetih,
v mavrični lok se zazri,
prav zate ga sonce gradi,
poleti Vilinček, poleti!

*************************

23.)

Godi se čudež,
tisti čudež
življenje z njim je rajsko petje,
vsak dan je novo razodetje,
in vsaka iskra sončni žar.

Njegov je lesk
nevidna slika,
na sliki gral in v njem
opoj
v opoju moč za srčni boj
ljubezni dragoceni dar.

Sprejemam čudež,
tisti čudež,
v njem se premešajo sokovi,
zdrvijo skozme pod mostovi,
da me prevzame njihov čar.

Njegov je lesk
kot mavrica.
Potujem tja, pod njen
obok…
ves ubog in praznih rok,
srce polagam na oltar.

*************************

24.)

Šepet srca, napev dežja,
bleščeč odsev v temno noč,
na licu bleda sled solza,
v hrepenenju silna moč.

Svoboda v sreči se smeji
in ne narobe, kot se zdi,
nikar ne išči je drugje,
veš, lov za srečo vklene te!

Z nasmehom dan se razvedri
ves mavrično je razsvetljen,
z otroško dušo svet več ni,
ne siv ne pust ne žalosten.

*******************************

25.)

Poišči se, najdi, v svetu lepote,
čeprav na gladini rišeš obroče,
pusti globini naj gre kamor hoče,
v njej ni hudobe, napuha pohote.

Morda tu in tam se zgodijo pomote,
zdaj te zazebe, spet drugič je vroče,
srce se razneži, včasih zajoče,
v silnem bogastvu mavrične dote.

Nad lokom v prelestnem razkošju neba,
slutim odseve neskončne globine.
Tam sonce se s kapljami sreče igra,

zlatorumeno na poljih sinjine,
tam duša otroška se znova spozna,
duša na begu iz solzne doline.

********************************

26.)

Znoj in vino,
sok globin.
Drug v drugem se pretakata po Brdih,
ponikne znoj v bregovih strmih, trdih,
da ga kot vino znova izcedi
pred leti ded, zdaj oče in za njim spet sin.

***************************************

27.)

Najlepša je pesem v otroških očeh,
v njihovi igri najslajši je smeh,
zvezdice nosijo v svojih dlaneh,
v prvih korakih po svojih poteh.

Naj malo, vsaj malo otroka ostane,
v očeh, ki s potokom solza so izprane,
v igrah, ko sanje so vse izigrane,
v dlaneh, ki so trudne, grobe, zgarane…
Ljubezen nedolžnih otroških oči,
je mavrica v soncu in lučka v temi.

****************************

28.)

Z vsakim korakom v globino zeleno
svetleje je v duši vse bolj žari,
kapljice rose se tkejo v kopreno
vsak list se oglaša, vsak kamen živi!

Tam najdem te znova, kot vsako pomlad
v potočku, na jasi, na krilih sinice …
pretakaš se skozme brez vsakih pregrad
v svojem poslanstvu – nosilka resnice.

************************************

29.)

V senci košatega hrasta sedim,
na starem parobku z mahom poraslem,
poslušam tišino, se v nič zastrmim,
vse stare strahove, vse želje ugasnem.

Visoko na vejah se sonce igra
veter klepeče z mladimi listi,
pod grmom je miška še želod našla,
v zemlji se vneto ženita glisti.

Kar tu bi ostal in zlil se z naravo,
počakal bi jutro, počakal večer,
brez borbe za moč, bogastvo in slavo,
vsakomur človek, nobenemu zver.

  • Share/Bookmark

Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank