1.)

Bila je …
enostavno lepa!
In bila je, iz drugega sveta.
Le vonj poletja, vonj počitnic jo je k nam vpletal,
tja v tiste hribe, kjer sem bil doma.

Ni dobro še pognal mi puh pod nosom,
njene prsi niso še brstele,
le iz knjig poznala sva ljubezen,
le za okras so rožice cvetele.

Prišla je lani prvič k stari mami,
bila je plašna in skrivnostno mila,
komaj smo po imenih se spoznali,
minil je teden, se je poslovila.

Naslednje leto sem jo čakal.
Vse stare igre pustil sem vnemar,
partizane, indijance in pirate,
pred vse sem njo, postavil na oltar.

Dišala je, to vem sedaj, v letih,
po ljubezni rosni in po sreči,
v očeh nedolžne iskre so žarele
dve srci v prsih bili sta drhteči.

Ni bilo objemov, ne poljubov,
le za roké sva se kdaj kdaj prijela,
zapestnico mi je iz rožic spletla,
piščalke iz mojih rok bila vesela.

Prezgodaj je minilo to poletje,
»Jutri gremo« je zvečer dejala.
»Vem« sem žalost svojo ji prikrival,
ona tiho v robček je jokala.

Takrat sem napisal prvo pesem.
Bila je pusta, groba in neotesana,
v začetnih črkah vsake nje vrstice,
glasilo njeno je ime – Tatjana.

***************************

2.)

O razumevanju ženske!

Od nekdaj si želim, da bi pobožal luno!
Ko v noč zasije medla in srebrna,
tema izgine, vsaka misel črna,
jaz pa še iščem, Jazon, zlato runo.

Od nekdaj se trudim, žensko razumeti!
To nežno bitje, ki z nasmeškom kolje,
kdaj pusto gmajno, rodovitno polje,
ko vse mi nudi, nič ne smem vzeti?

Vse se mi zdi, nekje sem smer izgubil?
Zdaj žensko božam, luno razumevam,
v silni želji, da bi dobro ljubil.

Hotenja njena v glavi še premlevam,
se trudim srčno, da bi znova snubil,
v nemoči svoji le vse bolj zardevam.

***************************

3.)

Kje cepi se deblo na dvoje in več,
kje gora se samcata dviga v nebo,
kdaj zmoreta dva, biti eno telo,
dva črna ogorka, kdaj ogenj rdeč?

Globoko zareže neusmiljeni meč,
ko usta so lačna, in solze teko,
oči se zazirajo v tuje nebo,
je ENO le njeno in njemu odveč.

Zaljubljenca v enem, kot vešča v plamen,
v čustev ekstazi sledita ljubezni,
ni mar jima breme, ne voda, ne kamen,

ne vidita zlobe, nesreče, bolezni,
kadar izgine, opoj ta omamen,
vsak zase smo eno … sami in trezni.

***********************************

4.)

O tej ljubezni torej gre beseda?
Res ne o strasti, ki srcá razvnema,
ko skupaj biti želja je obema,
in vse je prav, dokler je polna skleda?

O tisti višji govoriš, seveda!
O njej, ki ves naš svet objema,
med vsemi je in ne samo med dvema,
nenehno skušana, izmučena in bleda.

Tam res je moč, da zlijemo se v eno,
da krošnja se preplete s korenino,
da vse živi in nič ni izgubljéno.

Ta pot skrivnostna je, kot staro vino,
ki brez karafe težko, nebogljeno,
nam brez užitkov pušča grenko slino.

*********************************

5.)

Snubec

Nežno naslanja se val na obalo,
dveh jezer, ki zlivata v eno se moč,
ne gloda, le boža, ne hladen ne vroč,
obala bo padla, prav kmalu, še malo …

Včasih udari val nežni na skalo,
vzpne se ob njej, ves plašen, tresoč,
v izvor svoj nazaj se izlije deroč,
v jezero, ki ga je v bitko poslalo.

Tam v sinjih globinah znova sestavi,
vse svoje sile, da zruši bregove,
da združi, kar skupaj gre po naravi,

vse meje podre in stre vse okove,
dvigne ljubezen v vsej njeni slavi,
ki z brega na breg gradi nam mostove.

***********************************

6.)

Ob zori pojdiva v peščene sipine,
soncu naproti da v nama zasije,
vso mavrico svoje svetlobe izlije,
sence prežene iz temne globine.

Plodna so polja zelene ravnine,
reka poji jih, ki skoznjo se vije,
v toplem objemu svetlobe vse klije,
znova in znova, da nikdar ne mine.

Segreva se pesek, peče v podplate,
kmalu bo mrtvo kar vanj se je ujelo,
draga beživa … iz lažne pozlate,

drevje nad nama bo zastor razpelo,
shladiva si noge v svežini trate,
soncu zapojva … v senci veselo!

*******************************

7.)

Vžgana v mojo si teksturo,
z vsem svojim bitjem me boliš,
zbežal sem pred teboj v klavzuro
ne, nočem, da si me lastiš!
Le človek sem, svoj ritem pojem.
Zate, zase in za vse.
Le kaplja v slanem vrču tvojem
sladka kaplja, ki ne žge.
Najlepših sanj nikar ne briši,
kot slike naj srce krasijo,
za ljubezen … pesmi piši,
strastne, z nežno melodijo

**********************************

8.)

Stopi iz sence s pogumnim korakom,
obreži liano, ki rast ti duši,
razbij te okove, steklene pasti,
spletanje vencev prepusti mrtvakom.

Znova boš stkala tančico iz niti,
spet noč bo žarela v plamenu strasti,
takrat se v srcu spet pesem rodi,
pesem srca, ki zna še ljubiti.

Z upanjem stopaj po poti usode,
v svetlobo zazri se, ne v mračno globel,
zdaj v vlogi si princa, drugič oprode,

nihče pač ni tisto, kar sam bi hotel,
pa vendar nikoli drugače ne bode,
kar tja si zaseješ, to v srcu boš žel!

*********************************

9.)

Sam! V objemu časa.
Krog mene polno je ljudi,
le nje, ki sem ji rekel »sonce«,
ne uzrejo žalostne oči.

Pod dežni plašč … bom skril srce!
Da ga ne močim več s solzami,
ko iz razuma varnih logov,
duša davek svoj izmami.

Tako naj bo! Vem, da je prav!
Globoko v drob je nož zarezal,
Zdaj celiš rane, tam v samoti,
ne maraš, da bi vanje drezal.

Težko sprejemam to nemoč.
Saj veš, da zate bi ubijal!
Tako pa sam bom, v brezupu,
Kot v mrzli zimi volk … zavijal.

Poiščem pot! Te najdem tam.
Ne, nočem delati nadloge!
Le z vročo željo, da me sprejmeš,
vdano ležem ti pred noge.

********************************

10.)

Res do nebes ljubezen sega,
on ljubi njo in ona njega,
žarijo zvezde iz dna vesolja,
cvet je pognal tam sredi polja,
odrinil čolnič je od brega.

Nemirno vode žuborijo,
v daljavo tečejo, hitijo,
čoln zarezal je v valove,
pluje smelo v kraje nove,
z žarom, srečo, domišljijo!

************************

11.)

Srce in ljubezen

Je vsega dobrega izvir,
V njem klokota, kipi in vre,
boli, tišči in žge kot čir,
nekoč mogočno to srce.

Bilo je, kot pomladni dan,
sveže, rosno, neizpeto,
udarec krut je bil zadan,
glej zdaj strto je, izžeto.

Tla izgublja pod nogami,
je negotov njegov korak,
temna noč ga kliče , mami,
nemočno zre v kruti mrak.

Zdi se, kot da je v ječi,
samo hlad in trde stene,
hrepeni po medli sveči,
upajoč, da strah odžene.

Zato ne klone! Kvišku zre!
V življenja polne brajde,
iz kroga žalosti se vzpne,
tam v daljavi plamen najde.

Droben plamen, a mogočen,
Ki ga jemlje bolečini,
dar, ki drugim je določen,
Ta povzdigne ga edini.

Tu je pot! Tu je rešitev!
To je steber neomajni!
Svoje revščine delitev,
vodi kvišku, k sreči trajni.

In ko pride v težke čase,
ohranja v sebi trden mir,
za vse živeti, ne le zase,
je vsega dobrega izvir.

Ljubezen

****************************

12.)

STARA ZALJUBLJENCA

Venijo cvetlice, od toplih ročic,
lepota izginja … glava že klone,
nekdanjo svobodo oklepajo spone,
na steblih vse polno …bolečih modric.

Utihne šepet neugnanih brzic,
v motno globino vse ločje potone,
ujeti v betonske pasti in kolone,
umirata reki na pragu mrtvic.

Le sonce v zatonu jim upe budi,
na nebu poletnem še črn oblak,
nevihta, ki rožicam žejo ugasí,

in reke požene v drnec krepak.
Za hribom, tam daleč …zamolklo grmi,
brez dežja utonilo bo sonce v polmrak.

***********************************

13.)

Ona

Ona je ona! Ena in edina!
Sto obrazov kaže, tisoče oblik,
zdaj je sreča, drugič bolečina,
vse prevečkrat presunljivi krik.

Neustavljivi sunek falusa v finalu!
Rodila se je … nežna, nebogljena,
pod srcem bo zatrepetala kmalu,
nedolžna, najčistejša, prerojena.

Kje dom je njen, komú je last in sreča?
Komú se daje, kdo od nje prejema,
kdo čuti, da iz dneva v dan se veča,
kdo je služabnik njenega objema?

Ob rojstvu, ko s krvjo se v svet podaja,
izgublja varstvo, gre po svoji poti,
spozna prevare, stroge meje raja,
spozna, da je najboljša … v svoji zmoti!

Iz dneva v dan, iz zmote v novo zmoto,
iz bitke v bitko jo življenje pelje,
s krvavo nitko veze svojo doto,
»na črn kamen« svojo moko melje.

Nekje v tem plesu, svoj odsev spozna,
zazdi se ji, da gleda v ogledalo,
ne, to ni ona, zdaj sta naenkrat dva,
le kdo kladivo, kdo je nakovalo?

Spoznata se, v objemu bolečine,
kot moč usode … kronična bolezen,
iz sle krvi, iz klica pra-davnine,
rodi neustavljiva se … LJUBEZEN!

*********************************

14.)

Rad bi te vodil po večni pomladi,
Na sončne kotičke ob skritih poteh,
Med cvetjem ob stezi in z vetrom v laseh,
kjer voda miri se na skalni pregradi.

Prepustil srce bi nedolžni nasladi,
ponesel bi rad te na svojih dlaneh,
Rad gledal bi bisere v tvojih očeh,
Metulje s teboj bi lovil na livadi.

Prikličiva palčke, škrate in vile,
kralja vilinčkov iz tihega hrama,
da v najine čute zlijejo sile.

Kaplje deževne, kaj morejo nama?
Vroči telesi bi blago hladile,
da dlje bi obdajala naju omama.

15.)

NOCOJ

Nocoj kot vsak večer prirezal bom pero,
skrbno ga bom pomočil v črnilo,
nov list bom vzel, za novo sporočilo,
poslano vem na tvoj naslov ne bo.

Ne zmorem več, ne vidi več oko,
vroče je čelo mizo dotaknilo,
srce je znova krvi popustilo
duh je voljan, a šibko je telo.

Prihajaš z mrakom, kot na krilih nežno,
prikradeš se mi v sanje kot prikazen,
kot da je v tebi vse, prav vse le bežno,

ob prvem pišu spet bom sam in prazen,
v dlani naslanjal glavo bom betežno,
vedoč, za svoje grehe nosim kazen!

Groba je kuta, hladni so zidovi,
svetišče najino je razvalina,
razrušen strop, nad njim neba praznina,
mar to od naju terjajo bogovi?

Prihajaš … V meni bijejo zvonovi.
Izginja v prsih žgoča bolečina,
vse slike tvoje vlečem iz spomina,
na pogorišču sanj kalijo upi novi.

Odpiram vrata, spet prihajaš vame.
»Jaz sem«, mi praviš, kot da te ne poznam,
vseh teh strasti, iskanja in omame.

V globoki želji, da se ti predam,
naslonim nežno glavo ti na rame,
zdaj skupaj sva, nič več vsak zase, sam.

C’est moi, c’est moi, na ustnicah ti piše,
v poljub napete vzbujajo skomine,
zagrizel bi, v prelestne se krivine,
kjer beli vrat z rameni lok zariše.

Miruj srce! Razbijaj tiše, tiše!
Nikar ne strgaj nežne pajčevine
naj naju spleta, vse do bolečine,
vse meje, vse pregrade naj izbriše.

Odvrzi kuto, zdaj sva tukaj sama,
naj te ugledam, svojo Afrodito,
kako iz pene vstajaš, čarna dama.

Telo boginje, z mavrico ovito,
žariš in žgeš me s to vročino plama,
da v tebi iščem, vešča …neodkrito.

Dovoli, da pobožam ti ramena,
naj te začutim, toplo kot poletje,
sladko, nežnih čutov razodetje,
tvoj suženj sem, a ti ne vem imena.

Budi se strast, globoka in ognjena,
že čutim magmo, nje globoko vretje
sprejemaš me v žametno zavetje
želiš si iskre mojega plamena.

Objamem te, tesno se stisnem k tebi,
v oči ti gledam, nežne nagajive,
da bi …, kričijo, pa da zopet ne-bi,

za hip so mrzle, motne, puste, sive,
moj bog, moj bog …, saj nisem več pri sebi?
Ulite v bron, še vedno so kot žive.

Le divji ritem tvoje vratne žile,
predrami me ponovno v svet užitkov,
omamljena sva tudi brez napitkov,
saj gon v nama skupaj veže sile.

Tvoje so noge ledja mi ovile,
brez sramu, brez lažnih si očitkov,
da vzamem te, do konca, brez počitkov,
globine tvoje bodo sok popile.

Kot riba trzaš, na harpuni ujeta,
globoko hropeš, kot bi te dušilo,
glasno kričiš, v mučilnici razpeta,

kot bi telo se v krčih ti lomilo,
darilo moje, ko boš vsa pregreta,
v vzajemnem sunku vate se bo zlilo.

Neskončen mir obličje ti oblije
samo oči še vedno se smehljajo,
v nasmehu srečnem ustne trepetajo,
srce še vedno v istem ritmu bije.

Pijan od žara,ki med nama sije,
spet čutim želje, nežno ščegetajo,
že tvoji prsti z mano se igrajo,
iz plodne zemlje nov poganjek klije.

Tokrat ga nežno, kot le ženska zmore,
oviješ v čare svojega telesa,
izmamiš znoj iz vsake moje pore,

brez konca naju vsak dotik pretresa,
igral bi se tako vso noč do zore,
s teboj ustvarjal nova bi nebesa.

V plamenu skupnem noč je pogorela,
hladen postaja kamen na ognjišču
kot kup pepela sva na pogorišču,
užila sva vse, kar sva zmogla, smela.

Zakaj v rokáh si mi okamenela,
ostal sem sam, brez para na plesišču,
kot zadnja smet zapuščen na smetišču,
v kraljestvo sanj si znova poletela.

Relief si v vratih pekla kjer prebivam
še zadnjič te pobožam v slovo
več gospodarjev smrti ne izzivam,

želim, da spet svoj »da« mi poreko
ko v roke pismo s prošnjo jim porivam …
Nocoj kot vsak večer, prirezal bom pero.

16.)

Ona!!!

Z roko v roki greva ob obali,
v daljavi sonce ljubi se z gladino,
škržati svoj koncert so dokončali,
prvi čriček uglašuje violino.

Nežni vonj cipres nosnice draži,
ob skalo butne val in se razbije,
star čoln v zalivu je na mrtvi straži,
zdaj zdaj bo čas, da luna ga obsije.

Korak zastane, k meni se priviješ,
dehtiš po rožah in po svežem morju,
in po ljubezni, ki je nič ne kriješ,
prvi poljub se riše na obzorju.

Na vratu čutim dih, kako zastaja,
vzdrhtiš, ko te objamem z drugo roko,
telo se voljno pod objemom vdaja,
zazreš se mi v oči, do dna globoko.

Približam ustne, nežno, da ne ranim,
a ti se vzpneš v valu poželenja,
zagrizeš vanje, (ne saj se ne branim),
kar čutim, pravljica šele začenja.

Spojiva se in mešava sokove,
vse se vrti, drevesa, skale, star zvonik,
v ušesih kot poslušal bi zvonove,
jezika v ustih iščeta igriv dotik.

Morje? Morje, si se razjezilo?
Udarja val močneje ob pečino!
Ves čar in vso idilo boš razbilo,
mar res hočeš jok in bolečino?

Ob poti klopca, star polegel bor.
Nate bova sedla, tu je pravo mesto!
Četudi burja je zlomila tvoj odpor,
Erosu še vedno služiš zvesto.

Za skalnim rtom rdeča krogla ugaša.
Draga žariš! Od njene le svetlobe?
Ne! Notranji žar tvoj … jo prekaša,
boginja si, brezmadežne podobe.

S toplo roko mi čez ledja sežeš ,
nasloniš glavo mi na vratno žilo,
vse moje sile v svoje želje vprežeš,
prav vse kar hočeš se bo izpolnilo.

Drsim počasi s prsti po laseh,
spustim jih niže, preko ust in brade,
za tren zastanem, z lici v dlaneh,
nato pa dalje rušit grem pregrade.

Sočne ustnice narahlo si razprla,
prsi se ti divje dvigajo v nemiru,
še zadnji jez v meni si predrla
vsesam se vate, hočem tja … k izviru.

Medtem, ko usta svojo igro igrajo,
drsijo roke nežno po telesih,
od tam do tam, v iskanju trepetajo,
omamljene so ob vseh teh čudesih.

Odmikam svilo s tvojega ramena.
Tvoja roka mi na srajci gumb odpenja.
Kot ne poznal bi tvojega namena,
ustavim jo, ko svoj obisk začenja.

V krošnji hrasta zaskovika sova.
Po poti teče pes pred pred parom starcev …
Pojdiva stran, tu bova vedno znova,
deležna le zijanja in udarcev.

Skrita potka vodi med pečine,
za nama se zapre zavesa brinja,
stopničke dol, na pesek, med skomine…
narava nama posteljo pogrinja.

Tiho v mehki pesek morje se zaganja,
tam, na desni prva zvezda vstaja,
s svojim čarom bog´nja ljubkovanja,
Venera iz pene se poraja.

V mehkobo peska rinejo stopala,
obleko skrbno zloživa na kamen,
kot v raju bova v vodo se pognala,
bez greha molit svoj “vesoljni amen”!

Objame val telesi v svoje varstvo,
boža kožo in odjema težo,
bez ovir se spuščava v stvarstvo,
(pozabi staro, razcapano mrežo).

Približaš se in znova se umikaš,
igrala bi se z mano v tej svobodi,
z rokami me loviš, povsod dotikaš,
nič ne vidiš, tipaš spodaj v vodi.

Najdem tvoje grudi pod gladino,
gladke, polne, z jagodo na vrhu,
molče požiram vase slano slino,
zamišljam si v sladkornem jih poprhu.

Drsijo tja čez rebra proti popku,
moji prsti na popotovanje,
tvoja roka ustavi se na zobku,
da zbudi v meseno ga spoznanje.

Do bokov se dotipam in te zgrabim,
dvignem te povsem na površino,
sredine poljubíti ne pozabim,
grmička, ki spet tone v globino.

Izviješ se iz rok, ki te želijo,
z nogama me zapljusneš kot otrok,
le oči ti bolj in bolj žarijo,
povabijo, vojščaka, me v naskok.

Ne, ne uideš! Znova te ujamem!
Tokrat te pograbim za stopalo,
nato kolena nežno ti objamem,
in proti brazdi nesem svoje ralo.

Globoko vdahni, greva dol, na dno,
kot dva delfina bova se igrala,
na vsak zakaj dobila svoj zato,
v prvinskem gonu morje preorala.

Kratka je sapa, nič ne bo iz tega.
V objemu tesnem plavava k obali,
izza grebena prvi krajec špega,
valovi so ležišče poravnali.

V divjem ritmu prsi plapolajo,
srce razbija, kot bi ponorelo,
oboje hoče, zmago in predajo,
za trgatev zdaj je dozorelo.

S poljubi te zasujem tam v zalivu,
od čela prek oči na usta sočna,
na vrat čez brado bom sledil izzivu,
naprej na tvoja hribčka dva poskočna.

Tam se ustavim, živi so spomini,
na sočne jagode in sladki prah,
vidim zdaj na njih le pesek fini,
in čutim njih življenje v rokah.

Drsim s poljubi po vrhovih brhkih,
izvabim krik, z ugrizom v to svežino,
boječ, da jih ne zlomim, nežnih, krhkih,
narahlo jih omočim s svojo slino.

Z rokama divje grabiš mi zatilje,
s prsti skoz lase potuješ k čelu,
potiskaš glavo v svoje mi obilje,
željno ga prepuščaš … zmaja žrelu.

Poslušno, (ukročena sem zverina),
sledim vzdihom, ki mi pot svetlijo,
s hriba v hrib, vmes sladka je dolina,
iz tvojih ust izvabljam melodijo.

Seliš z rokami se mi prek ramena,
na vroče prsi, kjer za hip zastaneš,
in zdrsneš niže, zdaj že vsa ognjena,
čakaj, čakaj malo … preden planeš!

Nežno me pobožaš, kot meglica,
po trebuhu zdrsneš vse do boka,
in še dalje … tja, kjer se bodica,
pne kot steber trdnega oboka.

Strastno s prsti se okleneš droga,
morda v bojazni, da ga bom odmaknil?
Ah ne, ne maram ven iz tega kroga,
le silni val morja bi me odplaknil.

Zapustil sem gorovje svoje sreče,
s poljubi se izlivam na ravnino,
kjer mehki trebuh v strasti ves trepeče,
v nedolžni želji, izpólniti praznino.

Dvigaš boke, z njimi svoj grmiček,
pripravljaš gnezdo, kjer bova valila,
kjer nocoj bom vrli kokotiček,
kikiriki, šopiril svoja krila.

Narahlo te pogladim med nogami,
zdrsim po stegnu po notranji strani,
sprožim tam globoko nov cunami,
prihaja v vsej silini neugnani.

Poljub prilepim, tja na vlažne dveri,
z jezikom najdem zrno silne sreče,
krik ti uide, kakor divji zveri…
Pridi! … Kličeš strastno in proseče.

Utonem med bregove hrepeneče
drsim globoko v jedro, v vročo peč,
poljubljam prsa, v meni vse trepeče,
eno telo sva … en izdih hropeč.

Znova in znova v mehkem pesku rije
zdaj moja, drugič tvoja roka,
telo k telesu tesno se privije,
tako si topla in tako globoka!

Mesec se nasmiha skozi veje,
nič ne reče, da se ne izda,
le molči in krike sreče šteje,
stari lisec te stvari pozna!

Povzpneš se name, vržeš glavo v znak,
z rokama krepko me za gležnje grabiš,
lebdiš nad boki, kot igriv oblak,
iz mene vlečeš vse, prav vse kar rabiš.

Objamem tvoje dojke, ki vihrajo,
iz grla ti iztisnem zadnji krik,
vse strune zdaj naenkrat zaigrajo,
oba sva eno, le en sam dotik.

Vztrajno buta val ob val v zalivu,
iz globin se pneta, izzvenita v peni,
brez vseh meja sledita le izzivu,
v vrtincu vode žge vulkan ognjeni.

Nad obzorjem nova zarja svita,
jutranji čiv, prestrašenega ptiča,
peščena postelj vlažna in razrita,
čarobne zgodbe verna, tiha priča.

V objemu mlahavi telesi spita,
na njunih ustih trepeta nasmeh,
on Eros, ona mlada Afrodita,
njuna noč pravica je, ne greh!

**************************************

17.)

V jutranji zarji se
s kljunčkom rumenim,
v ženitni opravi
tja k tebi podam.
Žvižgam in pojem,
kot kos na dobravi
je okno odprto
nič več ne bom sam.
Prinašam ti sebe,
odnesel bom sen,
zavil te v naročje
vso vročo, dehtečo,
izpil vse vonjave,
vse njih sozvočje
vsa tvoja hotenja
za najino srečo.
Prebujam s poljubi
bele ti grudi
drsim po dolini
na rajske poljane
tam čutim v globini nemirni
…vulkane,
njih sila, njih žar
se nikdar ne utrudi.
Grizljaš mi mečico
na desnem ušesu,
poganjaš po žilah
nestrpne tokove
ovijaš me z bedri
da vsega me spiješ
ko znova potonem
v tvojem telesu.

**************************

18.)

Poletí beseda … in misel pred njo!
Ustvarita pesem po svojem navdihu,
pripnita jo v mrak, pod zvezde v nebo,
prisluhnil bom vsakemu, vsakemu stihu.

Odprta so pota za nežne izlive,
uhojena gaz je v globine srca,
kipijo iz prsi … prešerne, igrive,
pesmi ljubezni … pesmi za dva.

*******************************

19.)

Njej

Moj dan si,
ko me z jutrom zbujaš
in moja noč,
ko sem zaspan.
Moj up,
ko padam v mračne misli,
moj strah,
ko dirjam razuzdan.

Tvoja zvezda
bi želel postati.
Tvoja pot
v lepše dni.
Tvoja sreča
za vse večne čase,
tvoja pesem,
ki te gor drži.

Ne smem za srcem,
pa čeprav bi rad.
Ne zmorem,
naj se še bolj trudim.
Ne znam drugače
kot so me učili,
le skozi pesem
sebe ti ponudim.

****************************

20.)

Nežno se tkejo niti svilene,
levo in desno vse prepletene,
vežejo srci v nežen ovoj,
kmalu naj kal ljubezni požene.

Na krilih boš njenih pila napoj,
ko bo praznino napolnil spokoj,
globoko globoko, na dnu srca,
ti boš njegova in on samo tvoj.

Naj nosi te daleč v višine neba,
v mirno predanost v zalivu za dva,
naj ti nikdar, nikdar ne ovene,
dva bosta eno in eden oba.

*****************************

21.)

Žitno polje

Pogledam uro, bliža se polnoč,
spomin odtava daleč v stare čase,
na sončno polje, tja med žitne klase,
kjer prvič skusil sem ljubezni moč.

Bila sva tam, kot od boga poslana,
da zmoliva najlepšo mu molitev,
ljubezni čiste strastno izpolnitev,
daritev mu bila je žrtvovana!

Morda je kmet robantil nad pšenico,
ko šel kosit jo zjutraj je, zarana,
bila je v krogu čisto pomečkana,
morda, morda pa slutil je resnico?

******************************

22.)

Še čutim tvoj blaženi srčni utrip,
v nežne in sladke zaziblje me sanje,
v daljo odriva bridkosti vsakdanje,
ostani še malo … samo še za hip!

Vsaka beseda in prav vsak tvoj gib,
vsaka želja v očeh, kadar zrem vanje,
ustnih kotičkov prešerno igranje,
vse sreče je moje sladkorni posip.

Kako naj ti vračam vse te dobrine,
s čim naj ti poplačam vse to kar dobim,
postrezi si prosim, sezi v globine,

odvzemi mi breme, da spet poletim,
spusti na pašo vse moje skomine,
povleci me v plamen, da v njem izgorim.

********************************

23.)

POJDIVA

Pojdiva! Z roko v roki po poteh,
tja v kraje, ki sva skupaj jih spoznala,
v ledino src sva brazdo tam orala,
ljubila s čistim srcem … ni bil greh!

Še vidim svetle iskrice v očeh,
v objemu sva utrujena ležala,
bilo je prelepo, da bi zaspala,
le veter se ti je igral v laseh.

Spomin živi naprej, telo ni vredno,
le v vetru še zapleše konju griva,
galopa več ne zmore kljuse bedno.

Še vedno zjutraj skupaj se zbudiva,
še ljubim te, kot sem te ljubil vedno …
le z roko v roki po poteh pojdiva!

***********************************

24.)

MOJI DRAGI

Ne trgaj mi rož, ki rastejo zate,
le vode prilij, ko cvet se povesi,
včasih jim malo gnojila natresi,
in daj jim živeti v objemu trate.

Nad ločjem se ptice že zbirajo v jate,
v najlepših se tonih barvajo lesi,
še zadnjih metuljev osamljeni plesi,
naznanjajo konec … jeseni zlate.

Zalila si rožo … na moji trati,
obarvala dan, ki ga skupaj živiva,
kot žena in mož … kot oče in mati!

Polna sva grehov a vendar nič kriva,
ker hočeva v isti strugi ostati,
rahlo betežna, še vedno iskriva.

************************

25.)

PREBUJANJE

Včasih me rahlo zaboli,
ta silna nežnost ki kipi,
iz tvojih prsi v najin čas,
a se ujeti ne pusti.
Nemočen zrem v ta lepi svet,
ki ga odsevajo oči,
v njih vidim tisto dolgo pot,
iz daljnih let v nove dni.

Kar naj boli, tvoj nežni spev,
življenje v meni prebudi,
znova mi nazaj povrne,
vse upe, strah in vse laži,
vse tisto, kar sem si želel,
za kar še zdaj srce gori,
naj jih že vendar prepozna,
in se dokončno umiri.

*******************************

26.)

Glej, duša mi v prsih
ne more zaspati …
jo tvoja bližina z nemirom poji,
prihaja, odhaja,
izbira med vrati,
se najde, pa kmalu … se spet izgubi.

Glej, duša mi v prsih
želi si pokoja,
da v mirnem pristanu se usidra s teboj,
da gleda te … čuti,
brez truda, brez boja,
le ti in tišina in slastni opoj.

Glej, duša mi v prsih
ne bo ovenela,
na tratah se tvoje miline poji,
jokála bo včasih,
spet drugič bo pela,
v nadi … da sanje nekoč doživi.

***********************************

27.)

Kako te čutim … skozi to zaveso,
tvoj zrak bi dihal, tvojo vodo pil,
ob tebi vem, da srečen sem in živ,
vsak gib spoznam in vsako ti fineso.

In vem, ne gre za lišp in za nobleso,
tvoj vonj me je z navdihom prepojil,
ves strah vse črne slutnje prepodil,
le sanje iščem, kakšne so in kje so.

Začniva danes, ta “morda nekoč”!
Podajva se v globine nepoznane,
tja kjer je ogenj, ves svetal in vroč,

ki bo posušil solze, grenke, slane,
saj našla bova v sebi, vem, to moč,
da vrneva na proste se poljane!

*********************************

28.)

Zasanjajva skupaj vse želje sveta,
naj traja, ne jenja ta blažena noč,
in ko morda se zbudiva … nekoč,
zbudiva se skupaj, v svetu za dva!

Umijem v globinah se tvoj´ga morja,
ko vate zagazim nemiren in vroč,
zaliješ me nežno, odtečeš spet proč,
da znova se vrneš, sva eno oba!

Naj traja! Naj sanjam odprtih oči!
V zanosu, v opoju nebeških vonjav,
loviva trenutke ljubezni, strasti,

še večkrat bi rad se ti nežno predal,
ogrel se ob ognju ki v tebi gori,
da v novih bi sanjah ob tebi zaspal.

29.)

Naj nosi, zanaša, te sapica bežna,
naj krilca drhtijo v sili zanosa,
na njih se preliva še jutranja rosa,
nič več niso bleda, trudna … betežna.

Ko skloniš se k meni, vsa mila in nežna,
kot cvet, ki ga pokosila je kosa,
kot nežen metulj, razoglava in bosa,
kot bi mi morala biti hvaležna.

Moja si, moja, v tej svoji milini,
med tvojimi žarki je večno poletje.
Mrazu in vetru in tihi sivini …

Ko moč jim vzameš, ohranjaš mi cvetje,
ki zate nabral sem ga … tam v dolini,
kjer našla nekoč bova skupno zavetje.

  • Share/Bookmark

Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank