1.)

SLIKA (rubaiat)

Gledam te in čutim … slika nisi!
Vse preveč so živi ti obrisi,
vse preveč je v njih strasti, globine,
za teboj ostajajo odtisi.

Kdaj pa kdaj v globini me prešine,
nežna glasba obudi spomine,
na tisti čas, ko zoro sva lovila,
v kapljah rose, v upu, da ne mine.

Ko si se mi prvič prepustila,
v eno strugo sva tedaj se zlila,
val ob valu bi k izlivu tekla,
v širnem morju končno se umirila.

Tam stojiš … in nič še nisi rekla,
puščaš me v tem strašnem ognju pekla,
gledam te in čutim … slika nisi,
a vendar … na drugi strani stekla.

*****************************************

2.)

Nikoli več!
Nikoli več obupa,
ne misli na samoto,
bežim od tega strupa
boli preveč!

Nikoli več!
Ljubezen ne umre!
Vem, nekje me čakaš,
moj up te čuti, zre,
kot soj rdeč.

Nikoli več!
Nikoli več tako,
nikoli več s teboj,
če mora, pa naj bo …
spomin boleč.

****************************

3.)

Moj greh!

Moj greh je jezik moj in moj napuh!
Zdaj čutim, bil preveč sem razuzdan.
A kaj, ko rabim to vsak dan, kot kruh.
Ne smel bi glasno zaželeti: “Dober dan”?

Usode več ne bom naprej izzival.
Le cvet hotel sem biti v njenem vrtu,
med drugo cvetje bi se z barvo zlival,
ne rdeči nageljček na belem prtu.

Raje zdrsnil tiho, tiho bom, kot duh,
mimo nje in mimo pesmi njenih,
le v svoji čumnati bom včasih »na posluh«,
par besed namenil jim ognjenih.

Iz krajev, kjer sem, v pesmi le … užival,
umikam se, da bi ne bil napoti.
Nikdar zavestno nisem te izrival,
vso slabo voljo, veš, dolguješ zmoti!

**************************

4.)

Bledi mesec

Bledi mesec sem.
Le tvojo luč odsevam,
sonce moje!
V njej me je videl svet,
ko vsak na svoji strani
vpeta v svod prelestni
sva zrla nanj.

Praviš, da ne smem
več biti tvoje ogledalo.
Le svoje soje
naj izlivam v noč.
Naj bodo svetli, smeli,
da, celo objestni…
Tvorci sanj.

Kako? Ne vem… ne vem!
Prazno mi odmeva v prsih
več ne poje.
V temini, kamor več ne siješ
še čakam kot nekoč…
Pogreznjen v mrak bolestni
trhel panj.

*****************************

5.)

Praviš pozabi, poljube, objeme,
in vsa hrepenenja nežne pomladi.
Praviš lahko je, odreči se nadi
lahko živeti brez vsake dileme?

V veri naivni dajal bi srečo,
madež na cvetu opral bi s solzami,
krila razprl prešeren v omami,
ponesel te kvišku nežno lebdečo.

Bila si drugačna, drugačna kot vse,
v jutranji zarji bila si danica,
zdaj pusta so jutra in v prsih me žge,

težka je sapa in bleda so lica,
v megleni zavesti se okno odpre,
še vedno ljubim, edina resnica.

*******************************

6.)

Tipal sem v noči za tvojimi krili,
v sanjah sem hodil čez tvoje poljane,
spustil sem v svoje te skrite sobane,
zvoki fanfar so me v jutro budili.

Poslušal sem pesem, svetlo in nežno,
kot bi ti v prsih kraguljčki cingljali,
nežno šumenje valov ob obali,
verjel sem v ljubezen, trajno, ne bežno.

Želel sem sijati, kot sonce žareče
le zate bi svetil, dan do večera,
vžigal bi v prsih srce koprneče,

ugasnil bi dvom, počelo nemira,
most bi postavil čez brezno grozeče,
bi.. a vse sproti mi v nič se podira.

7.)

Preveč!

Vse preveč, preveč sem ti razkril!
Vse strahove, radosti, skomine,
malo besed, preveč je v njih resnice,
žal mi je, ker vem, da te bolim!

Grčav hrast sem v svoj obstoj zaril,
med skale rovt globoke korenine,
svoj vrh pognal visoko gor med ptice,
a v daljo z vami … žal, ne poletim!

Poleti ptica, naj ti bom odriv,
svobodno leti, kamor te prešine,
tja pojdi, kjer gnezdijo druge ptice,
svoj par si najdi, bodi srečna z njim.

Tu bom stal, v viharjih trdoživ,
globoko v sebi hranil bom spomine,
v krošnji varoval bom stržke in sinice,
s pobožno vero, da lahko te … prebolim.

**********************************

8.)

Ostal sem na ognjišču … trhel panj!
Le tu in tam še svetel plamen šine,
ni plamen sreče … plamen bolečine,
kot bled odsev je, nekih davnih sanj.

Gorel je ogenj … in sva padla vanj,
ti suha breza, v svesti si beline,
s toploto vdrla v moje si globine,
da sem vzplamtel, čeprav želel sem manj.

Ovila si med zublje me svetleče,
začutil sem, da bi lahko gorel,
nastavil svoje sem srce trohneče,

zdaj vem ubožček … tega ne bi smel!
Le tvoj pepel ob meni še trepeče,
jaz pa sem tu … ožgan a skoraj cel.

*******************************

9.)

Nocoj zakuril si bom na ognjišče.
Na ogenj zložil bom prav vsa polena,
ki sem, neved, zmetal na pota njena,
s poti jih svoje, ki spet cilj svoj išče.

Najprej pripravim si trská prgišče,
najbolje breza, dobro osušena,
nad nje krepela, vsaj razpolovljena,
lepo v stožec, kakor za kresišče.

Še preden bom prižgal ta kup nesreče,
sebi za mir in njej da je ne moti,
si bom priznal, še vedno k njej me vleče.

Ne bom darú prilagal k njeni doti,
ne bom nad posteljo držal ji sveče,
poleno več ne bom na njeni poti!

Kar tja v en dan bom, dim, kamin počŕnil,
še zadnja sled bo za menoj ostala,
še iskra več ne bode zasijala,
ne svetli plamen več ne bo se vrnil.

Prej ljubi bog bo svet nazaj obrnil,
kot se bo meni sreča nasmejala,
le dol in dol ta pot me bo peljala,
vse do tedaj, ko se bom v jamo zvrnil.

Nekoč mogočen … ogenj več ne greje,
na mrzlem kamnu zdaj je pogorišče,
polen ni več, le drobne suhe veje,

v vrtincu padle so tja pod plesišče,
poberem jih in že srce se smeje,
nocoj zakuril si bom na ognjišče.

*************************

10.)

Nekaj je!

Spoznal sem um …
in z njim raz um.
Z obema sklenil kompromis!

Začutil v sebi sem srce,
nemirno, plaho, kot metulj.
Zazibal sem ga v lažni sen.

Še prej sta skupaj mi razkrila …
Dušo …, da jo vsaj zaznam.
Vsaj bežno slutim njen obris.

Pokópal sem te pod razumom,
izgnal iz spečega srca,
zatrl v duši nežni zven!
. . . . .
A nekaj je!Tam čisto zadaj.
Morilcu sanj ni dosegljivo
in slepec v gosto meglo tipa.

Čez dušo, um, srce izprano,
v spominu prve piramide,
še vedno tvoja bit utripa!

  • Share/Bookmark

Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank