Obmolknil sem, ker me je prizadelo,
kako ljudje zalivajo z gnojili,
ko je na mojem vrtu vse cvetelo,
oni bi radi “več in več”, po sili …
/
/
Ker ni dar,
le denar,
ker ni kruh,
le napuh,
kar osmišlja jim oranje,
je dobiček in bahanje …
*
Počasi se izgubljajo semena
rastlin, ki so sposobne dozoreti,
v bogastvo lista, ploda in korena,
brez vedra in kemije, preživeti …
/
/
Sam hibrid,
(z glavo v zid)
lani kič,
letos nič,
se prenaša skozi gene,
brez oskrbe mre in vene …
*
Vse bolj so naša polja kot fabrike,
preplet cevi, koprene, steklenjaki,
nikjer voliča ni, nikjer motike,
lastniki so finančni strokovnjaki …

Pa bom šel
med plevel
in bom vzel
tisto zel,
ki je v vekih preživela,
ker je Bogu v čast cvetela …

Kadar desnuhar brani dobro družbe,

socialni čut postavi pred zasebno,

levuh se bije za pravico službe,

bogastvo, last, pa vidi kot potrebno …

*

Takrat je čas, da tulijo sirene!

S cerkvenih turnov bijejo zvonovi.

Takrat je čas, ko umirajo bogovi

in ideali. Čas, ko človek vene.

*

Pa je nekdo, ki naše štrike vleče.

Če kdo ne uboga, če bi rad šel mimo,

ga brž ošvrkne, zarenči preteče …

*

Zakaj, o brat, zakaj se ga bojimo?

Zakaj bi on imel ključ do naše sreče?

O brat spoznajmo, in se mu uprimo.

Izbrizgal je pelod v vetrovnem vremenu,

mogočni macesen s samotnih polic,

raznesle so sape po širnem slemenu,

počelo življenja na brazde samic.

*

Nič več se ni brigal kje storži zorijo,

kje ptič krivokljuni iz njih seme bezgá,

kje v skalnih razpokah macesni kalijo,

iščoč svojo bit in svoj košček neba.
*

Že dolgo je tam, na policah vladarjev,

vse manj je pelóda iz pomladi v pomlad,

zdaj zdaj bo popustil pod silo viharjev,

kot gmota vejevja se zrušil v prepad.
*

Svoj dolg je izpolnil, svoj rod razsejal, …

Metuljčkov v trebuhu nikdar ni spoznal.