Pri nas smo imeli koline.
(Priznam, nisem ravno vegan.)
Sem komu prebudil skomine?
Sem komu pokvaril lep dan?
*
Najprej smo debeli prasici
z mačeto prerezali vrat.
Končala bo v vroči kozici,
kot žrtev gurmanskih naslad.

Na olju čebula steklena,
razkosano rdeče srce,

.
iz mošnje iztisnjeno seme,
pekoče, nedolžno, …, kdo ve?

Še nekaj je v ponvi pristalo.
(Po barvi na jetra spominja.)

Še poper in sol, čisto malo …
Dva ščepa zelišč – kosobrinja.

Na koncu s skodelico riža
“al dente” vse skupaj zgostim.
Vem, enim bo v slast, drugim “griža” …
Prav vsem “dober tek” zaželim.

Čez noč so nam divji prašiči
na vrtu požrli krompir.
Dozorel je sklep pri tej priči …
Zaklal bom še njih … Da bo mir!

Utihnite, pevci, v svarilo vladarjem,
kot himna upora naj molk zadoni.
Naj vladajo sebi, z nasiljem, denarjem, …
Naj bodo država, brez dobrih ljudi.
*
Podajmo si roke, sosedje, mejaši.
Profesor in doktor in slednji težak.
Bolniki, otroci in starci … so naši.
Človeku, kot človek, je vsakdo enak.
*
Nihče nam ne more ukrasti pravice,
da z bližnjim delimo svoj trud in skrbi,
skodelico mleka in košček potice, …
Nobena oblast nima take moči!

Obmolknite pevci, na odrih proslav,
v dvoranah delitve in kronanih glav!

Ustrašil se je Kotek. Za lastnino.
Za kapital, kot skrajni temelj bitja.
V tem strahu bi preskočil v svet sožitja,
kjer si delijo slast in bolečino.
*
Povrnil bi vse skupaj. Na začetek.
Pa v tem resetu trči ob oviro.
Dolžan je par čentež’mov, skoraj Liro
iz svoj’ga žepa. Kriza! Črni petek.
*
V precepu med principom in med strahom
zdaj išče pot iz godlje s čim manj škode.
Naj s trmo rine v kruti golt usode?
Naj greh prizna in se posuje s prahom?

Človek se brani, ko je stisnjen v kot.
Izberi, Kotek, eno svojih zmot.

Prebudi me, pesem,
v življenje sanjača,
v zvedavost otroka,
v brezpotja strmin …

Preudarnost je brezno
in znanje je kača …
Prebudi me pesem,
predolgo že spim.