Ko ste predali njive, senožeti, …,
stoletni sad garanja svojih dedov,
kot bi pred Bogom učili slavca peti …
S sinovi zdaj, le hlapci ste, sosedov.
*

Prodali ste Mercator, Lek, Gorenje,
“strateškim partnerjem”, za mošnjo srebrnikov,
za “blagor delavcev”, za boljše njih življenje …
zdaj dninijo po milosti lastnikov.
*

Ko ste zaprli ljudstvo za zidove,
z nagobčniki zatrli neme krike,
preštevate milijone in grobove …

V sosedu človek najde varno ramo.
Življenje je za skupnost, ne za klike …
Fuck Off oblast, Svobode vam ne damo!

Vnukinji (9 in11 let) sta me gnali v hrib.

Za vodiča sem se ponudil, po poteh, kjer sem v zgodnjih šestdesetih prejšnjega stoletja, pomagal spravljati seno. Krepko sta mi dihali za ovratnik, “pratež” pa je tudi imel opraviti z zasledovanjem.  )
Pa smo bili vsi skupaj kar v okviru gorniških normativov. Sedemsto višinskih metrov po lovskih stezicah in brezpotju smo pospravili v pičlih dveh urah.
Na vrhu smo poklepetali z lovci, ugotavljali, da so bili na poti sveži sledovi medveda, ki pa “ga tam sploh ni”, kaj šele, da bi bil odveč.
Ponosen nase in na “zalego”.

*

*

Ljubezen je kot drobna svetla lučka

čisto na koncu dolgega predora,

ljubezen do soproge, hčere, vnučka,

je po nevihtni noči svetla zora.

*

Ljubezen je kot plamen iz grmade,

ko se v globini les povsem razvname,

z izbranim v gonu biti in naslade,

za hip prav vse ti da in vse ti vzame.

*

Ljubezen je kot morje, ki objame

robato skalo in ob njej sipine,

ko si neznanca ponudita rame

v oporo in blažitev bolečine.

*

Vse se spočne, obstaja in umre

v večnosti … Samo ljubezen je.