želim vsem,

pa karkoli komu beseda pomeni.

Gost si bil tam. Da bi svoj dar prinesel

na skupno mizo. V blažene spomine.

Pa si v darove drugih vneto tresel …

V sladice poper, cimet na mesnine.

*

Pa so ti dali piti, kleni strici!

Kaj je bilo – kaj piše zgodovina?

Dodali barve tvoji so “resnici”,

kot grenko kisli priokus pepsina.

so zato, da jih napolnimo.

*

Obilo kakovostnega polnila vam želim za vsakega od prihajajočih.

Še vedno kdaj v živino udari strela.

Še žito toča stolče, suša skuri,

a je država v to smer oslepela …

Zahteva davke. Točno in ob uri.

*

Ljudje so, kakor v prvih dneh plemena,

imeli čut socialnega sprejetja.

Zbrali so novce, jagenjčke, semena …

Za nov začetek, seme preživetja.

*

Vseeno so še dajali oblasti

kar je hotela, pa čeprav neradi.

Kot kure v kletki, ne kot zver v pasti …

„Zato, ker je stoletja že v navadi.“

*

Nihče pa ni nastavil ogledala,

od kod je ta navada sploh nastala.

Zato so morali, za tri beliče,

„na prostem trgu“, delavci in kmetje,

pod ceno dati platno in prašiče …

Za davčni dolg, za golo preživetje.

*

Z denarjem so potrebe iz davnine,

po mestnih kaščah, valptih in ključarjih,

postale le brezvezne ostaline …

Kot javna klanja jarcev na oltarjih.

*

Medtem so mesta zrasla čez branike.

Vse več ljudi sesa državne jasli.

Umetniki, guruji, razne klike …

Vse manj je tistih, ki bi ovce pasli.
*

Tam zunaj pa še kar naprej garajo,

le vse manj zase, vse več za prodajo.

Soldat je za svoj cvenk iz vsake shrambe,

smel terjati blago, pred drugim svetom.

Vladarji so poznali ceno brambe,

breme zvalili na ramena kmetom.

*

Od kmetov so zahtevali dajatve

le še v denarju in nič več v naturi.

Nič več za čas kolin ali trgatve …

Ob vsakem dnevu in ob vsaki uri.

*

Tedaj so se pojavili bankirji.

Povzpeli so se med oligarhijo.

Najprej s kovanci in potem s papirji,

ustvarjali so lažno bogatijo.

*

S tem je denar postal zagotovilo,

da boš na mizi res imel kosilo.

Več je ozemlja, večji so izzivi,

logistike, nadzora, izterjave.

Ljudje so na daljavo goljufivi …

V imperijih so nujne izpostave.

*

Tam gubernator je odsev vladarja.

S svojim svetiščem, kaščo in palačo,

po svoji volji ruši in ustvarja …

Monarhu le odda blagovno dačo.

*

Te gubernije se naprej delijo

na manjše fevde, po istem kopitu.

Vsak grof skrbi za lastno bogatijo,

z obveznim dacem višjemu koritu.

*

Samo soldati so s kovanim zlatom

zaščitili monarhe pred prevratom.

Vsaka država ima svoje meje.

Predvsem do kod smejo biriči brati.

Iz drhali v mestih, prek posebne vzreje,

so kraljem v bran nastajali soldati.

*

Soldati so razširjali območja

koder so kralji brali bogatije.

Doline rek, od vira do sotočja,

od logov do slemenske planšarije.

*

Soldat hoče denar. Že po izrazu.

Ne služi egu, da ga raja hvali.

Ne spolu ne plemenu, ne obrazu …

Zato so zlate solde jim kovali.

*

Vse od tedaj je možno za cekine,

na škodo drugih terjati dobrine.