Živel je mož, bogat kot Krez.

Čez glavo je imel lastnine.

Dva sina, ženo, hišo, klet …

Zaboj družinske srebrnine.

*

Sinova sta na svoje šla.

Žena drugače posle vodi.

(Vse kar zasluži brž izda …

Za nov klobuk po zadnji modi.)

*

Ničesar ni v čemer bi mož,

še videl smisel svoje muje.

A kam naj sredstva naloži?

(Wall street grozi, da se sesuje.)

*

Odločil se je tisti hip.

Za zlat denar je last prodana.

Svoj otok si je kupil z njim,

v subtropih sredi oceana.

*

Ni velik otok, a dovolj.

Mogočna gora, slap in reka,

v gozdovih gobe in divjad …

Nikjer nobenega človeka.

*

V dolini žita vse povprek.

Množine sadja, zelenjave,

kokoši, goske, gnezda jajc …

V zalivu ribe, dar narave.

*

Na gričku hiška, lušten dom.

Za samca več kot potrebuje.

Dve sobi, kuhinja, ve-ce

in hodnik kjer se preobuje.

V pepelu pod pečjo

so geni preživeli.

Trikrat prestreljen fant

se je zavlekel vanj.

Mrtvi tovariši

so s hišo vred zgoreli,

ker je od brata brat

bil v kruto smrt izdan.

*

Zjutraj so ga našli.

Očetje izdajalcev.

Na poti k sveti maši.

(Bil je pražnji dan.)

Iz zrelih src gre vest

na štab teritorialcev:

“Ob pogorišču v snegu

je ranjen partizan.”

*

Nosila, voz, nosila.

Preveza čez oči.

Sopenje in sopot.

Kot blodnje sanje.

Vonj čistih rjuh, blazin,

električne luči …

Skalpel in varna roka

doktor Franje

*

Brigada in svoboda.

Ljubezen, dom, družina.

Postavljanje mostov.

Obnova pogorišč.

Slovenski jezik, pesem,

socialna domovina.

Nov up in nov obet,

otroški vrišč.

*

Zanos in zadoščenje.

Obdobje spomenikov.

Udarništvo.

Proslave z ljudskim petjem.

Spet novi grehi

novih oblastnikov.

Kot svinja z mehom

z družbenim imetjem.

*

Starost, bolezen, smrt.

Prenos genetske kode.

“Ljudje so tu

in so na oni strani.”

Vsak človek ima pravico

do svobode.

Če je le eden brez

smo kot ljudje izdani.

Vsem vam, ki bi radi imeli Bogâ

za svoje potrebe, svoj prostor in čas,

kot hrano in vodo, kot vatle blaga, …

“Resnično, povem vam”, da bog ni za vas.

*

Ker bog je kot veter, kot dež ´spod neba.

Lahko se mu skriješ, a on še kar je.

Z obiljem dobrote, obiljem gorja,

ni naš in ne njihov, en bog je za vse.

Še vedno rada gresta skupaj v hribe.

Še vedno jo posluša s potrpljenjem.

Ona še vedno dobro speče ribe.

V tandemu se spopadata z življenjem.

*

Možak ostaja klen, pokončne drže.

Obvlada strategijo in orožje.

Raje ga tu pa tam na roko vrže,

kakor da bi špukfehtal v hlad mednožja.

Njen rojstni dan sta proslavila v dvoje.

Preveč je spil, da bi lahko šofiral.

“Pri meni boš prespal, preveč je hoje …”

Je kar sprejel, prav nič se ni upiral.
*

Na kavču v dnevni sobi je postlala.

Samo en vzglavnik, ozko belo rjuho.

Ko jo je stisnil k sebi, se je vdala …

In je bilo, … a bolj tako, “na suho”.

Odtlej sta večkrat uživala v izletih

po manj zvenečih kucljih sredogorja,

z razgledom v niz vršacev, v sneg odetih

in v drugo, sončno stran, vse tja do morja.
*

In kadar koli sta se kje dobila,

ko sta prišla drug k drugemu v obiske,

jo je poslušal, ko je govorila,

vse njene sanje in vse njene stiske.

Ledeno je zavelo čez pobočje,

ona pa v kratki bluzi, s krinolino …

Pa jo je, kot bi dete, vzel v naročje,

ogrnil s svojo toplo pelerino.

*

Cerkveni zvon že k novi maši vabi.

Stojita na grebenu, dva bogova,

z vsem, kar sta iztrgala pozabi …

Zakrknjen samec in nedavna vdova.
*

Skupni pohod se je približal kraju.

Razgovor ni zašel čez prag bontona.

V gostišču sta, ob toplem gorskem čaju,

izmenjala številki telefona.

“Kakšen razgled! Kako nebeška slika!

Kje pa je Triglav, kje je Krim, Grmada?

Kje Nanos, Slavnik, kje je vrh Snežnika …?”

Sprašuje ženska … Kdo ve, kaj bi rada?
*

“Tam je Montaž, tam mangrtske strmine,

Veliki Klek zavija vrh v meglice,

Kamniti lovec zre na tri doline …

Troje dežel, četverne govorice.”

Prišli so k cerkvi do “enajste maše”.
Na čast in slavo božjega imena.
“Vsak naj si vzame tisto, kar mu paše …”
Pa se je vzpel na bližnji vrh grebena.

*

Ni dolgo sam. Zasopla in razgreta,
ga dohiti sopotnica iz doline.
Za božjo čast in slavo ni zavzeta …
Je le soseda romarske družine.

Brušen demant je v zlati lož vkovan,
kot suženj na povodcu iz kovine.
*
Quod licet Iovi,

non licet bovi.
*
Svoboden, prost, sem bil odrinjen stran,
on pa je vklenjen smuknil med obline.