Medtem pospravi barman proste stole.

Pobriše mize, prte zloži nanje.

Ugasne luč, natakar stare šole,

lepo pozdravi, vošči dobro spanje.

*

Zacvrkne eS-eM-eS. Kaja sporoča:

“Ne morem priti, avto noče vžgati”.

“Saj vem, da sem nesramna, nemogoča …

Do jutra morala boš tam ostati.”
*

“Glej, jutri zjutraj te lahko odpeljem

do doma ali kam drugam, po želji.

Ne bo mi v breme, to storim z veseljem,

ti samo reci: “Ajde miško, pelji!”

Pri drugi mizi ženska iz komerciale.

Komajda jo pozna, bolj govorico,

da so ji fanta gume pomendrale

dan pred poroko … Tovornjak s pšenico.

*

Nemirno pogleduje, v glavna vrata,

pa spet na uro, v telefon na mizi …

Kot da nekoga čaka, sestro, brata?

Njegov instinkt spozna človeka v krizi.

*

Pristopi k njej in s privoljenjem sede.

Izve, da bo prišla soseda Kaja,

a je prišlo medtem do rahle zmede,

kot se ob vikendih radò dogaja.

V njegovi firmi napovejo slavje.

V gostišču Belveder bodo slavili.

Z družinami si voščili na zdravje …

Ona ne gre in on je pač ne sili.

*

Popil je bil kozarček, dva, čez mero

in sklenil, da ne sede za volan.

Saj ve, že zjutraj bo ozmerjan s cmero,

a to je zanj rutina, pač vsakdan.

*

Najame sobo. Spat ga še ne vleče.

V bifeju se prevrne v drob fotelja.

Ob kisli vodi, kakor kup nesreče,

nevajen postopaštva in brezdelja.

Kot skavtski steg gre na poletni tabor

v adrenalinski park na robu velemesta,

so tiste dni ljudje hodili “v gošo”.

Presiti kruha in svobod … “jebela cesta!”

*

Postavili so “instalacijo upora”.

Proti nasprotnim tujcem in rojakom.

Z nasiljem brez razloga, s hudobijo …

Surovo. Da bo jasno vsem bedakom!

*

Medtem so blage duše v krotkem strahu

trpele to umetniško nasilje.

Le tu in tam je kdo z nasprotno sliko

postavljal temelje za višje cilje.

*

Na koncu je le zmagala kultura.

Krvavih slik in lakote in smrti …

Premagan je bil tujec in vazali,

zidovi ječ požgani in podrti.

*

Zdaj pa nazaj domov! Kaj piše v skripti?

“Z beneško gondolo in vprego samorogov.”

Če bo pa dež, prevoz vršijo starši,

kot so  že vajeni iz domačih logov.

INZ

Iz dolgočasja, iz brnenja v leru,

je v njej usahnil davni gon samice

po varnem gnezdu … Pluje v cvetoberu

iščoč strasti,užitke in pravice.

*

Navajen dela je prevzel vse nase.

Skrb za čistočo, hrano in finance.

Kar je hotela je svobodno vzela …

Njej slast pečenke, njemu suhe žgance.
*

Ko je zvečer pomil še zadnjo skledo

in sta odšla v prostore za intimo,

je tudi tam imela vso besedo,

kdaj sme, kdaj ne, kdaj mora … v njeno žimo.

Od malega je bil garač. V vseh ozirih.

Sošolcem je pomenil trdno skalo.

Pomagal v stiski in miril v prepirih …

In to je v njem za vekomaj ostalo.

*

Zdaj svoj talent prodaja gospodarju.

Za trdo delo kar lepo zasluži.

Zaljubljen v žensko z gonom po denarju …

Umetnico, ki se z bohemi druži.
*

Ljubezen je samo na eni strani.

Na kratko je zapljusnila čez rob,

tja, kjer se večni ego s srcem hrani,

tja, kjer je smisel bitja … zob za zob.

Na strmem bregu skalnata terasa.

Med resjem grob drobir krušljive stene.

Kržljav bršljan v pripeki mre, ovene…

Zavetje, dom, ponosnega modrasa.

*

Zarasle so se steze v duhu časa.

Davnina hrani tovore senene.

Le bližnji grm se v škrlat odene

vsako jesen, verni znanilec krasa.

*

Na tej terasi se je utaborila.

Iščoč resnic kričanja in odmeve.

*

Ni vedela in niti ni slutìla,

da vdira v zadnjo kamro kačje bede.

*

Resnica pušča nema sporočila …

Dva strupnika na belem vratu deve.