Tamagoči

miks 30.09.2018

Saj nisi nič kriva, uboga žival.

Ne kriva ne dolžna, pa vendar trpiš.

Ti nisi človeka, on tebe je izbral,

v svet borz in glamurja … in plastičnih hiš.

*

Pa človek v teh hišah, v kraljestvu stikal,

prižiga, ugaša, brez vsakih ovir,

brez čepkov v ušesih, brez sončnih očal,

pritisne na “off” in v trenutku je mir.

*

Čez mesec, čez leto, ko nisi več “in”,

le vreča za bolhe, kosmati hudič,

parket je razpraskan, fotelj poln kocin …

Te grabi za glavo, le kje imaš “switch”?

*

Pristaneš za mrežo. V kletki kot zver.

V najboljšem primeru dolžino in pol.

Od ranega jutra tja v zgodnji večer,

dokler se družina ne vrne domov.

*

Pol ure sprehoda da sprazniš črevò.

Pred tem še debata, “kdo danes gre z njim?”

Briketi in voda, tolažba “saj bo!” …

Gredo spet od doma, k frizerju, na trim.

*

Prestar za oddajo, za pasji azil.

“Buhvar’”, da bi kdo tvojo bedo izdal.

Injekcijo v eno od stegenskih žil …

Pa nisi nič kriva, uboga žival.

***

Vprašanje za poznavalce.

*

Koliko ur (minut?) dnevno mora biti “hišni” pes v stiku s svojimi ljudmi, da se še ohranja telesno in mentalno zdravje psa in odnosov, s tem pa tudi smisel “posedovanja” živali v stanovanju.

Kot “stik” verjetno ne smemo pojmovati stanja, ko je pes spodaj v hodniku, (mogoče celo v kletki?), ljudje pa za zaprtimi vrati spalnic v nadstropju?

Vnaprej hvala za vaša mnenja.

  • Share/Bookmark
 


Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank