Saj nisi nič kriva, uboga žival.

Ne kriva ne dolžna, pa vendar trpiš.

Ti nisi človeka, on tebe je izbral,

v svet borz in glamurja … in plastičnih hiš.

*

Pa človek v teh hišah, v kraljestvu stikal,

prižiga, ugaša, brez vsakih ovir,

brez čepkov v ušesih, brez sončnih očal,

pritisne na “off” in v trenutku je mir.

*

Čez mesec, čez leto, ko nisi več “in”,

le vreča za bolhe, kosmati hudič,

parket je razpraskan, fotelj poln kocin …

Te grabi za glavo, le kje imaš “switch”?

*

Pristaneš za mrežo. V kletki kot zver.

V najboljšem primeru dolžino in pol.

Od ranega jutra tja v zgodnji večer,

dokler se družina ne vrne domov.

*

Pol ure sprehoda da sprazniš črevò.

Pred tem še debata, “kdo danes gre z njim?”

Briketi in voda, tolažba “saj bo!” …

Gredo spet od doma, k frizerju, na trim.

*

Prestar za oddajo, za pasji azil.

“Buhvar’”, da bi kdo tvojo bedo izdal.

Injekcijo v eno od stegenskih žil …

Pa nisi nič kriva, uboga žival.

***

Vprašanje za poznavalce.

*

Koliko ur (minut?) dnevno mora biti “hišni” pes v stiku s svojimi ljudmi, da se še ohranja telesno in mentalno zdravje psa in odnosov, s tem pa tudi smisel “posedovanja” živali v stanovanju.

Kot “stik” verjetno ne smemo pojmovati stanja, ko je pes spodaj v hodniku, (mogoče celo v kletki?), ljudje pa za zaprtimi vrati spalnic v nadstropju?

Vnaprej hvala za vaša mnenja.

Ženska, ki ne vidi rože,

na poti skozi širni svet,

je samo kos uscane kože,

poleti smrad, pozimi led.

Dom.

Velika hiša.

Monden prestolni kvart.

Marmor, inox, pametne naprave.

Pokrit bazen, kot surogat narave.

Angleška trata in robot.

Razstavni pes.

Otrok.

Otrok.

Podstrešna soba.

Stopnišče, direndaj, dvorišče.

Pridi prijatelj, vrata so odprta.

Skuta, krompir in paradižnik z vrta.

Večerja, pravljica, poljub.

Spokojne sanje.

Dom.

Tu in tam se mi zazdi,

da je nujno imeti vero.

Kot prisilo za ljudi,

da napuh ne gre čez mero.

Vero v enega boga,

v strašni pekel, mračne vice,

v dobre angele neba …

Vero, da smo del matrice.

*

Ker je vera v lastne sile

vera v svoj (edini) prav,

le za junce in debile …

Ego v njih – napihnjen pav.

Pa je vera ta in ona.

Kažipotje kdaj in kam.

Se zaganja brez pardona …

Slepi potnik tu in tam.