V začetku so se ti grdò zlagali,

da je veriga zlata, za okras.

Čez čas pa, so te nanjo prikovali,

kot da je vse le igra, dober špas.

*

Potem so se ti bebavo smejali,

ko je v zapestja žgalo, v gležnje, vrat, …

O krivdi in usodi modrovali,

usmiljenju, dobroti, …, Svetih gnad.

*

Te gnade so izvajale pravico.

S pohoto čutov in z močjo besed.

Nad vklenjeno, razgaljeno devico …

Ker Sveta gnada ljubi Sveti red.

*

Tam, v tvojem drobu, njihova semena,

so zaplodila leglo polbogov.

Čarobna bitja, vendar brez imena …

Pod kožo gležnja zlat, a čvrst okov.

*

Navzgor, k svetlobi vodijo stopnice.

V neskončje se vrste kamniti bloki.

Nihče za pot ne jemlje jim pravice,

a so za hojo v sponah … previsoki!

*

Za rodom rod podaja se v odprave

iz dežele svetlih sanj in svetnih brig,

tvojih sinov v dežele očetnjave …

Sledeč poti v zapisih Svetih knjig.

*

Globoko v genih strašni greh Urana.

Boj za Olimp in poln Tartar otrok.

Gorje in zlo, pravica poteptana …

Zločin in smrt, ker človek pač ni Bog.

Nekoč boš vendar strgala verige.

Tvoj zárod bo spoznal tvoj pravi jaz.

Sledil bo drugo pot, bral druge knjige …

Nekoč bo vse kot prej, ko mine čas.

  • Share/Bookmark
 


Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank