Križem svet gre bela cesta.

Dan za dnem po njej hitiš.

V daljne kraje, v tuja mesta …

Pred seboj ne ubežiš.

*****

Vse drugačne so stezice,

med vrtovi vaških hiš.

Med sosede, brate, strice …

Tam se v sebi umiriš.

Za božjim hrbtom majhna stara vas.

Mogočni kmetje, borne domačije …

Četudi je koncept povozil čas,

so zrli v samo srž demokracije.

*

Od vsake hiše umen gospodar,

ima svoj jasen glas v vaškem svetu,

ko je na mizi “naša” skupna stvar,

ne pa o vsaki skledi in teletu!

*

Kar sklene svet, velja za vse enako.

Bogat kulak, poslednja beračìca,

na steni križ, plaketa s petokrako, …

Kaj si? Kdo si? Le ena je pravica!

*

Vse srenjsko so izvajali strokovno.

Gradbinec gradnje, doktor medicino …

Ne, kdo je s kom, rodbinsko in poslovno …

Upravljali so z družbeno lastnino.

*

Par modrih starcev je garant poštenja.

Vedo, kaj je pomembno za ta svet.

Ne lastna rit, podstat za pokolenja!

Pohlep je v njih usahnil, v toku let.

*

Stoletja so živeli v tej maniri.

Otroci, starci, revni in bogati.

Živeli v miru in v pošteni veri,

da si bogat, ko zmoreš drugim dati.

****************

Zasukal se je bog krog svoje riti.

Vasico je zajel moderni val.

V kleteh je trav’ca, v farovžu grafiti,

še vaški modrec išče sveti gral.

*

Zdaj volijo poslance v vaški zbor.

(Ne gre, da tam bi vsak imel besedo.)

Ta je prereven, drugi malo nor …

“Samo elita reši nas pred bedo”.

*

Tako elita zdaj o vsem odloča.

Tudi o (praznih) skledah in teletih.

Ekonomist – kje naj se zida koča,

magister prava – kaj je prav – “na kmetih”.

*

Iz svojih vrst izberejo vladarja.

Ministre, pomočnike, svetovalce, …,

Iz vaške kase – skupnega denarja,

plačujejo spet svoje – izvajalce.

*

Sodnik ni več poklic, je le še služba.

Ne ljudstvu. Tistemu, ki plača!

Plačnik pa je elita ne več družba,

sodnik uslugo za uslugo vrača.

*

Drugačne so manire zdaj na vasi.

Več je bogatih, več je tudi reve.

Drugačna je kultura, drugi časi …

Na čelu nič več dedci, samo šleve!

Komu pojejo vetrovi,

na širjavah oceana?

Kam udarjajo valovi,

ko sta smer in kraj neznana?

A se le, prav tam, rojeva,

čar Eolovih sinov.

Tja se steka, izgineva,

srd raz-penjenih valov.

Sanja rije

(Saj vse sanje rijejo, mar ne?)

*

Gospodje!

Sami ste se dali izbrati.

Narodu na čelo.

Kaj ste želeli?

Kaj postali?

Vojvodski meč?

Staro omelo …?

*

Je ena sama kaplja vode bolj vaša zdaj?

Kot pred izbori, imate zdaj

kaj več svobode?

Ste vi bolj modri?

Drugi nori?
*

Izbrani ste bili.

Za delo. Za dobrobit

občestva – družbe.

Ljudstvo je dalo

in bo vzelo kot gospodar …

Časti in službe.

*

Od ranih dni demokracije je čast

osnovni vzgib poslancev.

Ne kšeftarjev in mularije …

Je zbor bogatih

in očancev.
*

Z vojvodstvom je vse drugače.

Ker “voj” je vojska,

“vodstvo” vlada,

tja vleče junce in junake,

ker tam je moč …

in je naslada.

*

Kot bran med njimi

sodna veja ljudi.

Brez slave in lastnine.

Ker čast (kot last) ljudi podreja …

Sodnik naj last bo …

Domovine!