Otoki

miks 8.06.2018

Pod sinjim nebom, pod cvetočo trato,

iz špranje v živi skali se izteka.

V zatrepu se rojeva gorska reka,

belina cvetja v njej in sonce zlato …

Tam čez, v osojah, bukovi gozdovi.

Preplet kotanj in mrkega skalovja.

Potoček v blatni grapi – sluz drobovja,

skrivnostne jame, brezna in grobovi …

Med pustim Kukom in viharno Bulo,

njun svet se združi v eno valovanje.

Ni trat ob njem, dreves, le gole stene …

mogočne klonte je z bregov nasulo

v tektonsko poč, kot labirint, iskanje …

Ni reke, ne potoka le še pene.

*************

Za Kukom se dolina spet razširi.

V počasno, zložno spuščanje v nižine,

v tolmune, struje, prodnate plitvine,

čez skalne prage, kjer se tok pomìri.

*

Tam z roko v roki tvorita slapove.

Pršita prek brzic mavrične roje …

Brez greha, brez meja, za večno v dvoje …

In razigrano rušita bregove.

*

Za zadnjim gričem pùsti svet nižavja.

Ni več klokòta, ni več žuborenja,

le žalostno mrmranje ob obalah …

*

Kot tiha pesem v večnem hladu navja,

pa sta še polna, obadva, življenja,

življenja, kakršnega sta poznala.

*********

“Mrakobnost tvojih host teži v globinah!”

“To tvoje sonce … brez prestanka praži!”

“Tvoj grušč je vsega kriv, nikar ne laži!”

“Tvojih grobov je blato na sipinah!”

*

Samotna kleč prekine modrovanje.

Dovolj, da se razideta na dvoje.

Potoček v ene, reka v druge ròje,

da vsak svoj tok ujame, svoje sanje …
*

Pa so globine reke še temačne.

Bregovi ob potoku vsi ožgani.

Kot bi njun svet prevevali uroki …

In so še druge vode, nič drugačne.

Je blišč in mrak, pa vsak na svoji strani …

So trudne, kalne reke … In otoki.

  • Share/Bookmark
 


Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank