Obrekovanje
miks 30.06.2018
Bin je čuden tič.
Zavezan pesmi, neustavljiv sanjač,
v poklicu pa elektriki predan,
do norega dosleden in garač.
*
Politika ni zame.
V njej ni ne sanj, ne dela, ne poštenja.
Politik ne počne, kar hoče sam,
je suženj tega, kar zahteva srenja.
*
Zdaj pravijo, da smo v demokraciji.
Ljudje si prosto izbiramo oblast.
Izvršno, sodno in zakonodajno,
da druga drugi ne pustijo krast.
Pa vendar nekaj tu čisto ne štima.
*
Volili smo predstavnike – poslance,
v naš parlament – zakonodajni zbor,
zdaj pa se pulijo za mesta v vladi,
izvršno vejo … Mar je narod nor?
*
Razpišite, gospodje, spet volitve.
V izvršno vejo, vlado in ministre.
Naj narod mimo vas med sabo voli,
najbolj sposobne, delavne in bistre.
*
Razpišite volitve za sodnike.
Naj narod si izvoli vir pravice.
Zbor modrih, ki bo znal za nas krotiti
vihrave mladce in odzadnje strice.
*
Pa je ob-last preveč, preveč mamljiva.
(Močnejša je samo še strast mednožja.)
Samo zato demokracija je lažniva,
ker v eni veji ni dovolj orožja.
Umetnost ur
miks 13.06.2018
Pod sinjim nebom, pod cvetočo trato,
iz špranje v živi skali se izteka.
V zatrepu se rojeva gorska reka,
belina cvetja v njej in sonce zlato …
Tam čez, v osojah, bukovi gozdovi.
Preplet kotanj in mrkega skalovja.
Potoček v blatni grapi – sluz drobovja,
skrivnostne jame, brezna in grobovi …
Med pustim Kukom in viharno Bulo,
njun svet se združi v eno valovanje.
Ni trat ob njem, dreves, le gole stene …
mogočne klonte je z bregov nasulo
v tektonsko poč, kot labirint, iskanje …
Ni reke, ne potoka le še pene.
*************
Za Kukom se dolina spet razširi.
V počasno, zložno spuščanje v nižine,
v tolmune, struje, prodnate plitvine,
čez skalne prage, kjer se tok pomìri.
*
Tam z roko v roki tvorita slapove.
Pršita prek brzic mavrične roje …
Brez greha, brez meja, za večno v dvoje …
In razigrano rušita bregove.
*
Za zadnjim gričem pùsti svet nižavja.
Ni več klokòta, ni več žuborenja,
le žalostno mrmranje ob obalah …
*
Kot tiha pesem v večnem hladu navja,
pa sta še polna, obadva, življenja,
življenja, kakršnega sta poznala.
*********
“Mrakobnost tvojih host teži v globinah!”
“To tvoje sonce … brez prestanka praži!”
“Tvoj grušč je vsega kriv, nikar ne laži!”
“Tvojih grobov je blato na sipinah!”
*
Samotna kleč prekine modrovanje.
Dovolj, da se razideta na dvoje.
Potoček v ene, reka v druge ròje,
da vsak svoj tok ujame, svoje sanje …
*
Pa so globine reke še temačne.
Bregovi ob potoku vsi ožgani.
Kot bi njun svet prevevali uroki …
In so še druge vode, nič drugačne.
Je blišč in mrak, pa vsak na svoji strani …
So trudne, kalne reke … In otoki.