Reke rabijo bregove.

Brez njih so le preplet močvar.

Reke ljubijo tokove.

Rob struge daje toku čar.

Reke rušijo bregove.

Ker breg je meja – gospodar.

Vsak gospodar je smrt svobode.

Za lastno smrt … ni reki mar.

Tudi tebe so zaprli?

V grad brez oken in brez vrat?

Tudi tebi so požrli,

vsa semena svetlih nad?

*

Ej, pa niso in ne bodo!

Črni vrani belih njiv,

vdrli v najino svobodo …

Svet je mavričen, ne siv!

*

In ko bo, nekoč v davnini,

čarni princ premagal strah,

bo zvenela v mesečini,

pesem, ki jo poje …

Bin je čuden tič.

Zavezan pesmi, neustavljiv sanjač,

v poklicu pa elektriki predan,

do norega dosleden in garač.

*

Politika ni zame.

V njej ni ne sanj, ne dela, ne poštenja.

Politik ne počne, kar hoče sam,

je suženj tega, kar zahteva srenja.

*

Zdaj pravijo, da smo v demokraciji.

Ljudje si prosto izbiramo oblast.

Izvršno, sodno in zakonodajno,

da druga drugi ne pustijo krast.

Pa vendar nekaj tu čisto ne štima.

*

Volili smo predstavnike – poslance,

v naš parlament – zakonodajni zbor,

zdaj pa se pulijo za mesta v vladi,

izvršno vejo … Mar je narod nor?
*

Razpišite, gospodje, spet volitve.

V izvršno vejo, vlado in ministre.

Naj narod mimo vas med sabo voli,

najbolj sposobne, delavne in bistre.
*

Razpišite volitve za sodnike.

Naj narod si izvoli vir pravice.

Zbor modrih, ki bo znal za nas krotiti

vihrave mladce in odzadnje strice.

*

Pa je ob-last preveč, preveč mamljiva.

(Močnejša je samo še strast mednožja.)

Samo zato demokracija je lažniva,

ker v eni veji ni dovolj orožja.

Kdo bo potegnil meč

iz nakovala?

Čarobni meč

s slabotno deško roko.

Kdo bo sedel za mizo

brez vogala?

Kdo?

Kdor zna

razmišljati široko.

Pod sinjim nebom, pod cvetočo trato,

iz špranje v živi skali se izteka.

V zatrepu se rojeva gorska reka,

belina cvetja v njej in sonce zlato …

Tam čez, v osojah, bukovi gozdovi.

Preplet kotanj in mrkega skalovja.

Potoček v blatni grapi – sluz drobovja,

skrivnostne jame, brezna in grobovi …

Med pustim Kukom in viharno Bulo,

njun svet se združi v eno valovanje.

Ni trat ob njem, dreves, le gole stene …

mogočne klonte je z bregov nasulo

v tektonsko poč, kot labirint, iskanje …

Ni reke, ne potoka le še pene.

*************

Za Kukom se dolina spet razširi.

V počasno, zložno spuščanje v nižine,

v tolmune, struje, prodnate plitvine,

čez skalne prage, kjer se tok pomìri.

*

Tam z roko v roki tvorita slapove.

Pršita prek brzic mavrične roje …

Brez greha, brez meja, za večno v dvoje …

In razigrano rušita bregove.

*

Za zadnjim gričem pùsti svet nižavja.

Ni več klokòta, ni več žuborenja,

le žalostno mrmranje ob obalah …

*

Kot tiha pesem v večnem hladu navja,

pa sta še polna, obadva, življenja,

življenja, kakršnega sta poznala.

*********

“Mrakobnost tvojih host teži v globinah!”

“To tvoje sonce … brez prestanka praži!”

“Tvoj grušč je vsega kriv, nikar ne laži!”

“Tvojih grobov je blato na sipinah!”

*

Samotna kleč prekine modrovanje.

Dovolj, da se razideta na dvoje.

Potoček v ene, reka v druge ròje,

da vsak svoj tok ujame, svoje sanje …
*

Pa so globine reke še temačne.

Bregovi ob potoku vsi ožgani.

Kot bi njun svet prevevali uroki …

In so še druge vode, nič drugačne.

Je blišč in mrak, pa vsak na svoji strani …

So trudne, kalne reke … In otoki.