Arhiv za mesec Junij, 2018

Obrekovanje

miks 30.06.2018

Reke rabijo bregove.

Brez njih so le preplet močvar.

Reke ljubijo tokove.

Rob struge daje toku čar.

Reke rušijo bregove.

Ker breg je meja – gospodar.

Vsak gospodar je smrt svobode.

Za lastno smrt … ni reki mar.


  • Share/Bookmark

Pismo

miks 23.06.2018

Tudi tebe so zaprli?

V grad brez oken in brez vrat?

Tudi tebi so požrli,

vsa semena svetlih nad?

*

Ej, pa niso in ne bodo!

Črni vrani belih njiv,

vdrli v najino svobodo …

Svet je mavričen, ne siv!

*

In ko bo, nekoč v davnini,

čarni princ premagal strah,

bo zvenela v mesečini,

pesem, ki jo poje …

  • Share/Bookmark

Koalieni

miks 18.06.2018

Bin je čuden tič.

Zavezan pesmi, neustavljiv sanjač,

v poklicu pa elektriki predan,

do norega dosleden in garač.

*

Politika ni zame.

V njej ni ne sanj, ne dela, ne poštenja.

Politik ne počne, kar hoče sam,

je suženj tega, kar zahteva srenja.

*

Zdaj pravijo, da smo v demokraciji.

Ljudje si prosto izbiramo oblast.

Izvršno, sodno in zakonodajno,

da druga drugi ne pustijo krast.

Pa vendar nekaj tu čisto ne štima.

*

Volili smo predstavnike – poslance,

v naš parlament – zakonodajni zbor,

zdaj pa se pulijo za mesta v vladi,

izvršno vejo … Mar je narod nor?
*

Razpišite, gospodje, spet volitve.

V izvršno vejo, vlado in ministre.

Naj narod mimo vas med sabo voli,

najbolj sposobne, delavne in bistre.
*

Razpišite volitve za sodnike.

Naj narod si izvoli vir pravice.

Zbor modrih, ki bo znal za nas krotiti

vihrave mladce in odzadnje strice.

*

Pa je ob-last preveč, preveč mamljiva.

(Močnejša je samo še strast mednožja.)

Samo zato demokracija je lažniva,

ker v eni veji ni dovolj orožja.

  • Share/Bookmark

Umetnost ur

miks 13.06.2018

Kdo bo potegnil meč

iz nakovala?

Čarobni meč

s slabotno deško roko.

Kdo bo sedel za mizo

brez vogala?

Kdo?

Kdor zna

razmišljati široko.

  • Share/Bookmark

Otoki

miks 8.06.2018

Pod sinjim nebom, pod cvetočo trato,

iz špranje v živi skali se izteka.

V zatrepu se rojeva gorska reka,

belina cvetja v njej in sonce zlato …

Tam čez, v osojah, bukovi gozdovi.

Preplet kotanj in mrkega skalovja.

Potoček v blatni grapi – sluz drobovja,

skrivnostne jame, brezna in grobovi …

Med pustim Kukom in viharno Bulo,

njun svet se združi v eno valovanje.

Ni trat ob njem, dreves, le gole stene …

mogočne klonte je z bregov nasulo

v tektonsko poč, kot labirint, iskanje …

Ni reke, ne potoka le še pene.

*************

Za Kukom se dolina spet razširi.

V počasno, zložno spuščanje v nižine,

v tolmune, struje, prodnate plitvine,

čez skalne prage, kjer se tok pomìri.

*

Tam z roko v roki tvorita slapove.

Pršita prek brzic mavrične roje …

Brez greha, brez meja, za večno v dvoje …

In razigrano rušita bregove.

*

Za zadnjim gričem pùsti svet nižavja.

Ni več klokòta, ni več žuborenja,

le žalostno mrmranje ob obalah …

*

Kot tiha pesem v večnem hladu navja,

pa sta še polna, obadva, življenja,

življenja, kakršnega sta poznala.

*********

“Mrakobnost tvojih host teži v globinah!”

“To tvoje sonce … brez prestanka praži!”

“Tvoj grušč je vsega kriv, nikar ne laži!”

“Tvojih grobov je blato na sipinah!”

*

Samotna kleč prekine modrovanje.

Dovolj, da se razideta na dvoje.

Potoček v ene, reka v druge ròje,

da vsak svoj tok ujame, svoje sanje …
*

Pa so globine reke še temačne.

Bregovi ob potoku vsi ožgani.

Kot bi njun svet prevevali uroki …

In so še druge vode, nič drugačne.

Je blišč in mrak, pa vsak na svoji strani …

So trudne, kalne reke … In otoki.

  • Share/Bookmark
blank