Zakotna vas nekje v tolminskih hribih.

Stoletja že kraljuje nad koriti.

Travnik in njive z zmernimi nagibi,

domovi so ob skalnem robu skriti.
.

Iz doline vodi ozka pot, stezica.

Povprek čez grape , vzdolž kamnitih skladov,

krušna v meleh in trdna na policah,

pradavna pot beguncev in nomadov.

Podedoval možak je tam kmetijo.

Potomec gastarbajtarske družine.

Velik gospod, z denarjem in vizijo

in z dobro mero prakse – iz tujine.

.

“Tu, sredi neokrnjene narave,

med petje ptic, potočkov žuborenje,

tu, kjer je mleko sok planinske trave,

tu si ustvarim prostor za življenje.”
.

Pa so črviva tla v stoletni hiši,

stranišče na štrbunk se že nagiba,

pa klet in kaščo so zasedle miši,

odtočni jarek poln drobirja s hriba.

.

Oklican je bil mož za arhi-tekta.

Z diplomo se je vrnil v očetnjavo.

Z veliko dozo znanja in respekta

izdelal je načrt za predelavo.

.

„Tu bo betonska plošča, tam preklada,

tu nov preboj in tam jeklene zveze,

v mansardi strešna okna in frčada,

terase v breg za hišo, da ne leze.“

Pa, kdo bo nosil v košu iz doline,

cement in jeklo, strešnike, …opaže?

Kdo bo tramovje tesal, špičil kline?

Brez ceste do gradbišča … Slabo kaže.

.

Bradatih starcev resni so obrazi.

Poznajo vsak greben in vsako grapo.

Kje je kremenov rob, kje zemlja plázi,

kje brije v zimskih dneh, da jemlje sapo.
.

“Danes je človek gospodar narave,”

deli poduke mož, željan prenove.

“Mogočni bagri trejo skalam glave,

pilotne stene ustavljajo plazove.”

Zarezal je mogočnik v drob strmine,

široko in globoko svežo rano.

V svoj mali raj je pripeljal mašine,

kot mali bog je tu, vse mu je dano.

.

Pa je prišla jesen in z njo deževje,

Prišla je zima, z mrazom in plazovi,

na novi cesti skale, blato, drevje,

v Globokem žrelu zrušeni zidovi.

.

V zaton poletja so odprli cesto.

Razdrli pode v hiši, zid prebili,

cement zložili v klet, na suho mesto,

nov cimper so s ceradami prekrili.

Pa je prišla v septembru divja jaga.

Orkanski veter, utrgani oblaki, …,

potok je zrasel čez višino praga …

Narava se je znesla nad bedaki.
.

Prej gladka cesta je korito reke,

v Globokem žrelu znova razdejanje,

povprek in vzdolž leže stoletne smreke,

kot bi možak zabredel v blodne sanje.

.

Nič niso rekli, starci sivobradi,

gospodu v krčmi, z glavo med rokami …

Nič niso rekli, pa čeprav bi radi …

O Zemlji, gospodarjih in omami.
.

Sled okovanih čevljev davnih dedov,

še vedno pelje v breg, kot tiste čase.

Samotna steza lovcev in medvedov …

Zakotna vas se tiho ruši vase.

  • Share/Bookmark
 


Komentarji

  1. 1
    lordwales
    11.04.2018 ob 19:46

    Zelo izvirno napisano!

  2. 2
    bin
    13.04.2018 ob 23:39

    Hvala lordwales, stari znanec.

Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank