Kot spomin
prihaja vame.
Kakor pride mlada zora,
brez fanfar in zmagoslavja,
čez razbrazdane grebene,
na premrzle gorske trate,
jim razčeše kite zlate,
v vonj ljubezni jih odene.

Kot spomin
prihaja vame.
Kot gre slap čez rob ponora,
pa se vendar ne poslavlja,
v mrak med trde gladke stene,
ne beži temveč prihaja,
z bistro vodo vse napaja,
da življenje ne ovene.

Kot spomin
prihaja vame.
Kot napredek brez upora,
kot življenje v cvetju navja,
dar brez znamke in brez cene,
zmore vzeti, zmore dati,
s srcem, kakor zna le mati.
Kot spomin …
Ljubezni njene.

Kadar v človeku ubiješ človeka,
ostane lupina na zunaj enaka.
Tiara in krona … in duša bedaka.
Podoba vladarjev današnjega veka.
.
Nov grad, masseratti, armani obleka,
na tujem ga jahta v marini pričaka …
Kot mimo drevesa gre mimo težaka,
prezira otroka ki v lakoti veka.

Pa pride ponovno eon poglavarja!
Enak med enakimi, s srcem junaka,
prevzema bremena z mogočnostjo hrusta.
.
Za skupnost kot zase ohranja, ustvarja,
v delitvi pa vselej z modrostjo očaka: …
“En košček pogače kjer ena so usta”.

Daj mi krila, Bog, da poletim.

Kot bel golob visoko pod nebo.

Brez slave, brez imetja, kaj bi z njim?

Če moreš, mi odvzemi še telo.

Če to ne gre, mi daj vsaj surogat.

Nekakšno motovilo, zračni splav.

Četudi iz papirja, vrvic, lat …

Da me le dvigne iz blata, mi bo prav.

.

Saj veš da bom še vedno tu ostal,

s trpežno koreniko v pustih tleh,

v prepletu trav in skalnih goličav,

tvoj prav sejal in zate pulil greh.

Čemu, povprašaš, krila si želim?

Samo občutek, da lahko zbežim.

Nekoč je tekla reka. V svoji strugi.

A vendarle svobodna, neugnana.

Narasla in vrtinčasta v odjugi,

v poletni suši upadla in postana.

Še danes teče reka. V isti strugi.

Podjarmljena z nasipi in jezovi.

Počenja to, kar hoče nekdo drugi.

Prej zlat nakit zdaj uzde in okovi.

Nekočje drla rove pod bregovi,

nanesla prod na travnate ravnice,

spopadla se je z drugimi tokovi

za svoj obstoj, za prostor, za pravice…

Danes je breg betonska, gladka stena.

Brez upa teče voda, brez napora.

Neznansko hitra, a vseeno lena.

Nikjer brzic, ne skalnega podora.

Pa je ta žleb in kar se v njem pretaka,

še vredno, da se imenuje reka?

Kot tista, ki ji skoraj je enaka …

Življenjska pot sodobnega človeka.

Kam letijo bežne ptice,

pred viharji svojih zim?

Na Malorce in Ibizze?

V sveta mesta, v Meko, v Rim?

.

Kam se vrabci pregnezdijo?

Na podstrešja starih hiš?

Tam kot grožnja v njih bolščijo,

svastika in srp in križ.

.

Kam naj se tedaj obrne,

star kot zemlja, črn vran?

Sneg je bel, noči so črne …

Vmes pa krasen zimski dan.

Ne zameri, pesem,

starcu s kmetov,

vse sem ti vzel,

po čemer zdaj sloviš.

Glamur in tajno

velikih poetov, …

A v meni

le nedolžna

zazveniš.