Kot spomin
prihaja vame.
Kakor pride mlada zora,
brez fanfar in zmagoslavja,
čez razbrazdane grebene,
na premrzle gorske trate,
jim razčeše kite zlate,
v vonj ljubezni jih odene.
Kot spomin
prihaja vame.
Kot gre slap čez rob ponora,
pa se vendar ne poslavlja,
v mrak med trde gladke stene,
ne beži temveč prihaja,
z bistro vodo vse napaja,
da življenje ne ovene.
Kot spomin
prihaja vame.
Kot napredek brez upora,
kot življenje v cvetju navja,
dar brez znamke in brez cene,
zmore vzeti, zmore dati,
s srcem, kakor zna le mati.
Kot spomin …
Ljubezni njene.
Pričakovan je
miks 23.12.2017
Kadar v človeku ubiješ človeka,
ostane lupina na zunaj enaka.
Tiara in krona … in duša bedaka.
Podoba vladarjev današnjega veka.
.
Nov grad, masseratti, armani obleka,
na tujem ga jahta v marini pričaka …
Kot mimo drevesa gre mimo težaka,
prezira otroka ki v lakoti veka.
Pa pride ponovno eon poglavarja!
Enak med enakimi, s srcem junaka,
prevzema bremena z mogočnostjo hrusta.
.
Za skupnost kot zase ohranja, ustvarja,
v delitvi pa vselej z modrostjo očaka: …
“En košček pogače kjer ena so usta”.
Daj mi krila, Bog, da poletim.
Kot bel golob visoko pod nebo.
Brez slave, brez imetja, kaj bi z njim?
Če to ne gre, mi daj vsaj surogat.
Nekakšno motovilo, zračni splav.
Četudi iz papirja, vrvic, lat …
Da me le dvigne iz blata, mi bo prav.
.
Saj veš da bom še vedno tu ostal,
s trpežno koreniko v pustih tleh,
v prepletu trav in skalnih goličav,
tvoj prav sejal in zate pulil greh.
Čemu, povprašaš, krila si želim?
Samo občutek, da lahko zbežim.
Nekoč je tekla reka. V svoji strugi.
A vendarle svobodna, neugnana.
Narasla in vrtinčasta v odjugi,
v poletni suši upadla in postana.
Še danes teče reka. V isti strugi.
Podjarmljena z nasipi in jezovi.
Počenja to, kar hoče nekdo drugi.
Prej zlat nakit zdaj uzde in okovi.
Nekočje drla rove pod bregovi,
nanesla prod na travnate ravnice,
spopadla se je z drugimi tokovi
za svoj obstoj, za prostor, za pravice…
Danes je breg betonska, gladka stena.
Brez upa teče voda, brez napora.
Neznansko hitra, a vseeno lena.
Nikjer brzic, ne skalnega podora.
Pa je ta žleb in kar se v njem pretaka,
še vredno, da se imenuje reka?
Kot tista, ki ji skoraj je enaka …
Življenjska pot sodobnega človeka.
Kam letijo bežne ptice,
pred viharji svojih zim?
Na Malorce in Ibizze?
V sveta mesta, v Meko, v Rim?
.
Kam se vrabci pregnezdijo?
Na podstrešja starih hiš?
Tam kot grožnja v njih bolščijo,
svastika in srp in križ.
.
Kam naj se tedaj obrne,
star kot zemlja, črn vran?
Sneg je bel, noči so črne …
Vmes pa krasen zimski dan.