Najprej te doleti. (Pojav, oseba, stvar, …)

Potem to vzameš vase, dopojmuješ,

oceniš vrednost in če ti je mar,

kot človek za ljudi poimenuješ.

.

Ime ni kar tako! Par črk, ki imajo zven.

Že Ciceron je modroval o tem.

S pričetjem bitja je ime že v njem.

Določi mu vrednote in pomen.
.

Kdo pa je ta, ki te je tokrat doletel?

Ki pride včasih v vašo hišo spat,

pa ti ni brat, prijatelj, sosed, …, nič.
.

Nek drug par ga je v življenje tvoje vpel,

za dobro svoje sle, želja in nad …

Vidva sta le drug drugemu … pritič.

.

Ko vse zaspi, ko se še noč potuhne,

pod ostrim srpom lune skoraj v mlaju,

takrat je, draga moja, čas za naju,

da strast med nama kot vulkan izbruhne.

.

Takrat se vdam pod tvojimi objemi

in ti me sprejmeš vase brez vprašaja,

star svet se ruši novi se poraja,

brez krikov “pusti!” in brez prošnje “vzemi”.
.

Tam ni nikjer strahov, gorja, ne zmede,

ni ne sovraštva ne hinavskih smihov,

ni dolgovezja in ni praznih stihov,

ker tam sva pesem tudi brez besede.

So življenja, večkrat izživeta

in taka, ki jih ni živel nihče.

So ljudje, ki jim je duša vzeta

in taki, ki bi radi imeli dve.

.

So ljudje, z ogromno empatijo.

Ne zase, le za druge jih skrbi.

So taki, ki bolj svojo pot hitijo,

pomagajo, ko drugi zakriči.

.

Težava je, kadar na skupno pot,

podata se en tak in drugi tak.

Kdo sebi, kdo je drugemu gospod?

Eden tiran, a drugi je čudak.

.

Kaj je sočutje? Če odločaš ti,

o tem, kaj je za druge dobro, prav?

Če to storiš, kar drugi si želi,

četudi je potem obema žal?

.

Kaj je bolj prav v odnosih med ljudmi?

Že dolgo to vprašanje muči, žge …

Trope ovac, pastirje in zveri …

Vprašanje bistva … Kaj življenje je?

*pod in *pa bosta v nedeljo spela,

vsak svoj’ga *jenca obkrožit na *išče,

za svoj z* in n* še v *tišče,

kjer *podar že nove p* dela.

.

Nastopajo voli, gosi, ovce, noji, osli.

Človeka po obrazu prepoznamo.

Kdo je, kaj je,

junak, bedak, dobrotnik, leglo zlega?

Po tem spoznanju v stiku z njim ravnamo,

sledimo, vodimo, hitimo mimo njega.

.

Zato je važno, s kakšnim se obrazom,

pojavljamo pred svetom, v svojem krogu.

Dobro in zlo krojimo s svojim jazom,

botrujemo čaščenju in porogu.

.

Človek teži k izboljšanju podobe.

Proces se izobrazba imenuje.

Boljši je tisti, ki se več nauči.

.

A kot vse kaže, nekaj gre narobe.

Kot alkimist zlato iz pirita kuje…

Vse več je razobraženih ljudi.

Polni so grobovi sveč in cvetja,

poliran marmor, v črkah zlata sled,

zrcalo dobe slave in imetja,

človek je v njem komaj opazen, bled.