Mraz v podplate zaboli,

trde, ostre so poti,

ali tebe ni in ni.

Ej pa bom še, bosopet,

hodil gledat ta naš svet

in v večerih zvezde štet.

Pod sivim očakom, na skalni polici,

ohol korenjak se zazira v nižavo.

Kot dedje in starši, sosedje in strici…

Gospodje, ki svetu krojijo postavo.

.

Le seženj pred njim so prepadne strmine.

Ne zver ne golazen prek njih ne prileze.

Nihče ne ogroža njegove lastnine,

nihče, razen druge človeške naveze.
.

V zavetju za vrhom je koča s pristavo.

Tja nosijo kmetje, na hrbtih in z voli,

pšenico in olje, meso, zelenjavo,

žafran, čokolado, … in ribice v soli.

.

Že spodaj, pred vzponom, v zatrepu doline,

so vrata delitve, kot varuh razlike.

Tam verni služabnik, ekspert veterine,

iz črede izloči vse junce in bike.

Kar gleda takole možakar z višine,

nosače dobrot za vladarske izbrance,

križ-kražem grebeni, prevali, doline,

vijugave ceste čez dole in klance.
.

Premalo neso in predvsem prepočasi.

Meso se usmradi, solata ovene …

Gospoda pa ni kakor kmetje na vasi,

zahteva najboljše, ne vpraša za cene.
.

Z višave, z napuhom, naslavlja poduke:

“Ta vol bi še nesel, naloži še malo”.

“Počez jo udari, kaj rineš v okljuke?”

“Le kaj se obiraš, pohiti, budalo!”
.

Pokleknil je vol pod pretežkim bremenom,

v neurju si kmet ni več upal v zavetje,

nosač je zaplezan obstal pod slemenom,

trpeli so voli, nosači in kmetje.
.

Par borbenih mladcev je s štriki in klini

napadlo trdnjavo, da zruši tirana.

A trda je stena in glasni cepini,

s par kamni s pobočja jih vzame Morana.

Tedaj na polico mladiča, despota,

prikrevsa očanec vladarske rodbine.

Zakliče tja v dol, “Oprostite, pomota”,

mladiča pa s strogim pogledom ošine.
.

Potiho, zaupno, da raja ne sliši,

razkrije potomcu skrivnost vladavine.

Ne s silo, ne z umom, miru ne bo v hiši …

Naj kmetje žive po zakònih doline.

.

Tako so živeli. Tako še živimo.

Kljub silam razvoja in svetnega blišča.

In kaj sploh lahko, tu v dolini, storimo?

Namesto volišč si zgradimo bikišča!

Iz dveh različnih pravljic sta se vzela,

princ in princesa našega stoletja,

da bosta novo pravljico živela,

v kraljestvu zlatih kron, gradov in cvetja.

Princ bo obglavil zmaja s piedestala,

s poljubom zlomil zlobno čarovnijo,

princesa mu bo v spalnici postlala

in vsak večer pripravila gostijo.

Pa, kot se v daljših pravljicah dogaja,

kaj kmalu zmaju zraste nova glava,

kralj se spopada s trnjem znotraj raja,

kraljico nov urok v nemoč uspava.

Ker mladi danes niso podučeni

o zlati ribi, ribiču in ženi.

S kakšno lahkoto ocenjuješ druge,

ko te nekdo podpira iz ozadja.

Kaj hitro se zvališ čez rob osladja,

demoniziraš in deliš zasluge.

.

Mar ni tedaj, za časa rajne Juge,

kot del sistema rdečega nadvladja,

čez tvoje roke zdrsnil v svet breznadja,

premnogi, po krivici, v bedo, v truge?

.

Je bil tedaj iz čiste hudobije

dan tvoj podpis pod tožbo v pravnem redu?

(čeprav je ta že gledal mrak večera …)

.

Resnica iz vsakih ust drugače vpije.

Kar hočeš ti morda ni prav sosedu?

Pravica pa je gluha, slepa … Vera!

Čez mnogo let, ko bova del sprhnine,

drugačne bodo meje in postave,

nekdo bo doktoriral iz zgodovine,

za čas osamosvajanja države.

.

Prebral bo tone javnega gradiva,

zapise z vrha in z obrobja družbe,

predelal akte tajnega arhiva,

zaznamke tuje obveščevalne službe,

.

vse o pobudnikih in oponentih,

o volji ljudstva, njihovih težavah,

o zvestih godcih in o dirigentih,

o sanjah v preprostih kmečkih glavah…

Zvest stroki, ne bo dajal komentarjev

o svetih in prekletih tiste dobe,

ne pridigal v maniri slabih farjev,

o enem prav in mnogih virih zlobe.

Tam se bo našlo par “kavč generalov”,

pljuvačev vseh in vsega izven sebe,

ki bodo spletli zgodbo iz fraktalov …

Nas bodo vpletli vanjo, tudi tebe!

.

Kako smo vse zasrali, bebci, troti,

politikanti, vojni psi, barabe,

zapravili in vse požrli sproti,

brez jajc in brez vizije, “stare babe”.

.

Še se bo našel kdo, ki bo podvomil

o smislu in potrebi odcepitve,

češ, saj bi se nasprotnik itak zlomil,

upor pa je povzròčil zlo delitve …

.

In kdo, ki bo označil za zločine,

dejanja naših borcev v prvih vrstah,

kot krivce za krivice, bolečine,

prešteval bo nedolžne žrtve v krstah …

.

Orali bodo s plugom zgodovine.

Citirali, poudarjali izjave,

prikazali kot temelj – korenine,

kar je v afektu ušlo iz razgrete glave …

.

Ljudje bodo verjeli argumentom.

“Saj je zapisal človek v doktoratu!”

“Resnica” bo utrjena s cementom,

saj knjigi bolj verjameš kakor bratu …

Par starcev iz naših vrst bo še živelo,

a bodo večjidel samo molčali.

Če bo kdo zinil, ga bo doletelo:

“Senilnež stari, ajde, ne budali!”

.

Spisáli bodo čistopisje veka.

Naš boj bo v njem kot vir gorja in zlobe.

Zgrešene sanje malega človeka…

Temačna lisa na zrcalu dobe.

.

Ljudje, ki smo svoj znoj in kri prelili,

zavrgli v nuji brate in sosede,

grenčino odločitve v živo pili,

o tem pa nismo spisali besede …

Zato te prosim, piši, človek mili!

Nalij zanamcem v čaše čisto vino.

O vsem, za kar smo se tedaj borili …

Ne kri, beseda ustvári zgodovino.