Pod sivim očakom, na skalni polici,
ohol korenjak se zazira v nižavo.
Kot dedje in starši, sosedje in strici…
Gospodje, ki svetu krojijo postavo.
.
Le seženj pred njim so prepadne strmine.
Ne zver ne golazen prek njih ne prileze.
Nihče ne ogroža njegove lastnine,
nihče, razen druge človeške naveze.
.
V zavetju za vrhom je koča s pristavo.
Tja nosijo kmetje, na hrbtih in z voli,
pšenico in olje, meso, zelenjavo,
žafran, čokolado, … in ribice v soli.
.
Že spodaj, pred vzponom, v zatrepu doline,
so vrata delitve, kot varuh razlike.
Tam verni služabnik, ekspert veterine,
iz črede izloči vse junce in bike.
Kar gleda takole možakar z višine,
nosače dobrot za vladarske izbrance,
križ-kražem grebeni, prevali, doline,
vijugave ceste čez dole in klance.
.
Premalo neso in predvsem prepočasi.
Meso se usmradi, solata ovene …
Gospoda pa ni kakor kmetje na vasi,
zahteva najboljše, ne vpraša za cene.
.
Z višave, z napuhom, naslavlja poduke:
“Ta vol bi še nesel, naloži še malo”.
“Počez jo udari, kaj rineš v okljuke?”
“Le kaj se obiraš, pohiti, budalo!”
.
Pokleknil je vol pod pretežkim bremenom,
v neurju si kmet ni več upal v zavetje,
nosač je zaplezan obstal pod slemenom,
trpeli so voli, nosači in kmetje.
.
Par borbenih mladcev je s štriki in klini
napadlo trdnjavo, da zruši tirana.
A trda je stena in glasni cepini,
s par kamni s pobočja jih vzame Morana.
Tedaj na polico mladiča, despota,
prikrevsa očanec vladarske rodbine.
Zakliče tja v dol, “Oprostite, pomota”,
mladiča pa s strogim pogledom ošine.
.
Potiho, zaupno, da raja ne sliši,
razkrije potomcu skrivnost vladavine.
Ne s silo, ne z umom, miru ne bo v hiši …
Naj kmetje žive po zakònih doline.
.
Tako so živeli. Tako še živimo.
Kljub silam razvoja in svetnega blišča.
In kaj sploh lahko, tu v dolini, storimo?
Namesto volišč si zgradimo bikišča!
Iz dveh različnih pravljic sta se vzela,
princ in princesa našega stoletja,
da bosta novo pravljico živela,
v kraljestvu zlatih kron, gradov in cvetja.
Princ bo obglavil zmaja s piedestala,
s poljubom zlomil zlobno čarovnijo,
princesa mu bo v spalnici postlala
in vsak večer pripravila gostijo.
Pa, kot se v daljših pravljicah dogaja,
kaj kmalu zmaju zraste nova glava,
kralj se spopada s trnjem znotraj raja,
kraljico nov urok v nemoč uspava.
Ker mladi danes niso podučeni
o zlati ribi, ribiču in ženi.
S kakšno lahkoto ocenjuješ druge,
ko te nekdo podpira iz ozadja.
Kaj hitro se zvališ čez rob osladja,
demoniziraš in deliš zasluge.
.
Mar ni tedaj, za časa rajne Juge,
kot del sistema rdečega nadvladja,
čez tvoje roke zdrsnil v svet breznadja,
premnogi, po krivici, v bedo, v truge?
.
Je bil tedaj iz čiste hudobije
dan tvoj podpis pod tožbo v pravnem redu?
(čeprav je ta že gledal mrak večera …)
.
Resnica iz vsakih ust drugače vpije.
Kar hočeš ti morda ni prav sosedu?
Pravica pa je gluha, slepa … Vera!
Čez mnogo let, ko bova del sprhnine,
drugačne bodo meje in postave,
nekdo bo doktoriral iz zgodovine,
za čas osamosvajanja države.
.
Prebral bo tone javnega gradiva,
zapise z vrha in z obrobja družbe,
predelal akte tajnega arhiva,
zaznamke tuje obveščevalne službe,
.
vse o pobudnikih in oponentih,
o volji ljudstva, njihovih težavah,
o zvestih godcih in o dirigentih,
o sanjah v preprostih kmečkih glavah…
Zvest stroki, ne bo dajal komentarjev
o svetih in prekletih tiste dobe,
ne pridigal v maniri slabih farjev,
o enem prav in mnogih virih zlobe.
Tam se bo našlo par “kavč generalov”,
pljuvačev vseh in vsega izven sebe,
ki bodo spletli zgodbo iz fraktalov …
Nas bodo vpletli vanjo, tudi tebe!
.
Kako smo vse zasrali, bebci, troti,
politikanti, vojni psi, barabe,
zapravili in vse požrli sproti,
brez jajc in brez vizije, “stare babe”.
.
Še se bo našel kdo, ki bo podvomil
o smislu in potrebi odcepitve,
češ, saj bi se nasprotnik itak zlomil,
upor pa je povzròčil zlo delitve …
.
In kdo, ki bo označil za zločine,
dejanja naših borcev v prvih vrstah,
kot krivce za krivice, bolečine,
prešteval bo nedolžne žrtve v krstah …
.
Orali bodo s plugom zgodovine.
Citirali, poudarjali izjave,
prikazali kot temelj – korenine,
kar je v afektu ušlo iz razgrete glave …
.
Ljudje bodo verjeli argumentom.
“Saj je zapisal človek v doktoratu!”
“Resnica” bo utrjena s cementom,
saj knjigi bolj verjameš kakor bratu …
Par starcev iz naših vrst bo še živelo,
a bodo večjidel samo molčali.
Če bo kdo zinil, ga bo doletelo:
“Senilnež stari, ajde, ne budali!”
.
Spisáli bodo čistopisje veka.
Naš boj bo v njem kot vir gorja in zlobe.
Zgrešene sanje malega človeka…
Temačna lisa na zrcalu dobe.
.
Ljudje, ki smo svoj znoj in kri prelili,
zavrgli v nuji brate in sosede,
grenčino odločitve v živo pili,
o tem pa nismo spisali besede …
Zato te prosim, piši, človek mili!
Nalij zanamcem v čaše čisto vino.
O vsem, za kar smo se tedaj borili …
Ne kri, beseda ustvári zgodovino.