Nikar ne pričakujte bistre vode

v izviru pod viharnimi grebeni,

kjer veter, dež in led in grom ognjeni,

krojijo meje in oblast svobode.

.

Ne čakajte pravice od gospode,

požegnane z zvenečimi imeni,

na vrh stremijo, k vladajoči srenji,

in vsak od njih se s konkurenti bode.

Pa kot se blatna voda v grušču sčisti,

spokojna, bistra se v dolino steče,

popotniku za pogasitev žeje,

.

se ljudski vrh, pokvarjen do obisti,

v pohlepu in oblasti opoteče,

kadar mu množica postavi meje.

Šla bova tja, kjer sva nekoč ležala,

pod konec maja v senci trepetlike,

spet bova kmetu travo pomendrala,

zaljubljen parček s prve skupne slike.

.

Tja bova šla, v skalovje nad previse,

v prešerni družbi zrelega otroštva,

v planinski dom, po žige in odtise,

tja v svet brez bogatije in uboštva.

.

Iz drobnih rožic bova venčke tkala

kot zlate krone pravljične idile,

kraljična bo na zrnu graha spala,

poljub bo strl urok hudobne vile.

.

Ramena bodo znova krepka, voljna,

čelo bo gladko in lasje košati,

lica napeta, rdeča, zadovoljna,

lesket v očeh, v ušesih rinčki zlati.

.

Iskala bova bisere v globini,

okruške barvnih stekel v belem produ,

spokoj tišine v zimski mesečini,

utrinke sanj na temnem nočnem svodu.

.

Dehtele bodo vrtnice spomladi,

ciprese, pinije in žajbelj v letnem žaru,

žarel bo ruj na kraški promenadi,

teloh in nepozebnik v zimskem hladu.

.

Eros si bo na lok napel tetivo,

puščico svojo bo v srce nameril,

ljubezen v njej, prešerno in igrivo,

in bo zadel, ne bo se izneveril.

.

Sanjava bova jadrala z oblaki,

pod nama bele ceste, cvetna polja,

otroci, vnuki, starši in očaki,

povsod veselje, smeh in dobra volja.

.

Ej, to bo dan, dekle, dan za veselje!

Dan, ki ga človek lahko samo sanja.

Dan za objeme in prisrčne želje,

za drobne nežnosti in ljubkovanja.

.

Tja bova šla, za druge bolj kot zase.

Med svoje drage, majhne in velike,

kakor spomin na naše skupne čase,

v arhiv, med stare, obledele slike.

.

Ljudje se kdaj zagledamo v vrhove.

V bleščavo sten, visoko nad prepadi.

In so nam všeč in jih imamo radi,

hlepimo k njim, častimo njih bogove.
.

Pri tem pa zanemarimo bregove,

vkovane v led jeseni in spomladi,

udare strel v poletni kanonadi,

megleno večnost zim in njih vetrove.
.

Kdor je že kdaj občutil čar višave,

težko srce priklene v dno doline,

v zatohli vonj močvirnate tokave.
.

Gospodje, hlapci, bebci, modre glave,

vsi bi upravljali ta svet z višine …

V imenu vere, kralja, očetnjave.

Up

Ugasnil je ogenj globoko v očeh,
usahnil potoček prikritih solza,
ostale so zgodbe, odmevi srca,
kot pesem zvenijo, v prečutih nočeh.

Rim

Še slišim v daljavi tenor in sopran,
še alt z baritonom pritegne v pripevu,
mogočni basovi grmijo v odmevu …
Le ritem je zmešan in jezik neznan.
.
Vse to, kar so pevci zapeli spontano,
brez not, brez falzetov, iz svoje globine,
zdaj plehko in gluho, s pridihom praznine …
Tiči v partituri, izdano, prodano.
.
Podpora orkestra. Tolkala, trobila,
vmes harfa in gosli, klepet okarine,
fagot in triangel, mašilca praznine …
Grozi, da bo pesem besed preglasila.
.
Kolikor pevcev je pelo v teh zborih,
toliko zgodb je v besedah ujetih,
mrmravih pripevov, solistov v “izletih” …
O časih trpljenja, izdajah, uporih.

Brez duše zareže rezget pločevine,
kot stroj, v trdem ritmu udarjajo bobni,
kot, da so že pesem, a niti podobni …
Zlagano življenje v straneh zgodovine.

Ose

Zvečer, ko ugasnejo zadnje luči,
orkester zagrnejo gube zaves,
v očeh se zasveti, plamti kakor kres!
Na ustih se pesem junakov zbudi.
.
PS: Zvok in slika nista sinhronizirana s sporočilom.