Nikar ne pričakujte bistre vode
v izviru pod viharnimi grebeni,
kjer veter, dež in led in grom ognjeni,
krojijo meje in oblast svobode.
.
Ne čakajte pravice od gospode,
požegnane z zvenečimi imeni,
na vrh stremijo, k vladajoči srenji,
in vsak od njih se s konkurenti bode.
Pa kot se blatna voda v grušču sčisti,
spokojna, bistra se v dolino steče,
popotniku za pogasitev žeje,
.
se ljudski vrh, pokvarjen do obisti,
v pohlepu in oblasti opoteče,
kadar mu množica postavi meje.
Oblijubilej
miks 23.09.2017
Šla bova tja, kjer sva nekoč ležala,
pod konec maja v senci trepetlike,
spet bova kmetu travo pomendrala,
zaljubljen parček s prve skupne slike.
.
Tja bova šla, v skalovje nad previse,
v prešerni družbi zrelega otroštva,
v planinski dom, po žige in odtise,
tja v svet brez bogatije in uboštva.
.
Iz drobnih rožic bova venčke tkala
kot zlate krone pravljične idile,
kraljična bo na zrnu graha spala,
poljub bo strl urok hudobne vile.
.
Ramena bodo znova krepka, voljna,
čelo bo gladko in lasje košati,
lica napeta, rdeča, zadovoljna,
lesket v očeh, v ušesih rinčki zlati.
.
Iskala bova bisere v globini,
okruške barvnih stekel v belem produ,
spokoj tišine v zimski mesečini,
utrinke sanj na temnem nočnem svodu.
.
Dehtele bodo vrtnice spomladi,
ciprese, pinije in žajbelj v letnem žaru,
žarel bo ruj na kraški promenadi,
teloh in nepozebnik v zimskem hladu.
.
Eros si bo na lok napel tetivo,
puščico svojo bo v srce nameril,
ljubezen v njej, prešerno in igrivo,
in bo zadel, ne bo se izneveril.
.
Sanjava bova jadrala z oblaki,
pod nama bele ceste, cvetna polja,
otroci, vnuki, starši in očaki,
povsod veselje, smeh in dobra volja.
.
Ej, to bo dan, dekle, dan za veselje!
Dan, ki ga človek lahko samo sanja.
Dan za objeme in prisrčne želje,
za drobne nežnosti in ljubkovanja.
.
Tja bova šla, za druge bolj kot zase.
Med svoje drage, majhne in velike,
kakor spomin na naše skupne čase,
v arhiv, med stare, obledele slike.
Ljudje se kdaj zagledamo v vrhove.
V bleščavo sten, visoko nad prepadi.
In so nam všeč in jih imamo radi,
hlepimo k njim, častimo njih bogove.
.
Pri tem pa zanemarimo bregove,
vkovane v led jeseni in spomladi,
udare strel v poletni kanonadi,
megleno večnost zim in njih vetrove.
.
Kdor je že kdaj občutil čar višave,
težko srce priklene v dno doline,
v zatohli vonj močvirnate tokave.
.
Gospodje, hlapci, bebci, modre glave,
vsi bi upravljali ta svet z višine …
V imenu vere, kralja, očetnjave.
Ugasnil je ogenj globoko v očeh,
usahnil potoček prikritih solza,
ostale so zgodbe, odmevi srca,
kot pesem zvenijo, v prečutih nočeh.
Še slišim v daljavi tenor in sopran,
še alt z baritonom pritegne v pripevu,
mogočni basovi grmijo v odmevu …
Le ritem je zmešan in jezik neznan.
.
Vse to, kar so pevci zapeli spontano,
brez not, brez falzetov, iz svoje globine,
zdaj plehko in gluho, s pridihom praznine …
Tiči v partituri, izdano, prodano.
.
Podpora orkestra. Tolkala, trobila,
vmes harfa in gosli, klepet okarine,
fagot in triangel, mašilca praznine …
Grozi, da bo pesem besed preglasila.
.
Kolikor pevcev je pelo v teh zborih,
toliko zgodb je v besedah ujetih,
mrmravih pripevov, solistov v “izletih” …
O časih trpljenja, izdajah, uporih.
Brez duše zareže rezget pločevine,
kot stroj, v trdem ritmu udarjajo bobni,
kot, da so že pesem, a niti podobni …
Zlagano življenje v straneh zgodovine.
Zvečer, ko ugasnejo zadnje luči,
orkester zagrnejo gube zaves,
v očeh se zasveti, plamti kakor kres!
Na ustih se pesem junakov zbudi.
.
PS: Zvok in slika nista sinhronizirana s sporočilom.