Ljubezen

je kakor nosečnost.

Lahko le je ali je ni.

Z razliko.

Prva zmore v večnost

a druga slejkoprej rodi.

Kdor ljubezni ne razume,

meri hvalo, seks, denar,

šteje nerce in poljube …

Ljubezen pa je duh, ne stvar.

Kot se utrudi skala na pregradi,

pod slapom kapljic trdi rob korita,

čeprav jo vsaka kaplja boža, gladi,

je vse bolj groba, raskava, razrita.

Kot je utrujen raz, greben pogorja,

ko so vetrovi čezenj odvihrali,

ledeni sever, burja, slanec z morja …,

Globlje so špranje, nižji zven piščali.

Taka je duša starca brez pokoja.

Izprana groba skala, kleč razklana.

V globinah še buče odmevi boja,

na zunaj ena sama gnojna rana.

Pa je v tem kamnu še ljubezen, strah.

Pobožna želja, da se skrije v mah.

Pa vendar … brez Jude ni čuda vstajenja.

Ni Kajfe, Pilata, ni smrti na križu.

Ni greha pogoltnih v srebrnem drobižu.

Brez Jude izginja še smisel trpljenja.

.

Izdaja je vselej otrok hrepenenja.

Po boljšem in lepšem, bogastvu, prestižu.

Izdajnik ne vidi brezsmisla, v obližu

čez rakasto rano, v poteh odrešenja.
.

„Pojdi in stori kar moraš“, je rekel.

Preproste besede, a nedoumljive

vsem tistim, ki skupaj so z njima sedeli.

.

Tegá je že dolgo, njih čas je potekel.

Osat je kultura lončarjeve njive.

Ljudje niso žrtve nikdár razumeli.