(o branju in o tvorju)
Dom hlapcev je dežela gospodarjev.
Lastnikov zemlje, fabrik in ljudi.
Dežela bajt in lazov, palač in hektarjev,
nabreklih lic, sestradanih oči.
Tam je tak red, da že na svet priveka
vsak človek z žigom svojega razreda.
Z njim čast in mast in mošnja in obleka,
pa božja milost in oblast seveda.
Tam je vse prav če eden repo puli,
pšenico seje, žanje, v moko zmelje …
pa mu ob tem ves dan v želodcu kruli,
zvečer pa občumi na kupu stelje.
Tam je vse prav, če eden s polnim vampom
odvrže hlebec kruha v drob smetnjaka.
Ne da bi enkrat samkrat mahnil s krampom,
si vzame čast gradbinca cest, junaka.
Za tak dom so zvali v boj poslanci
gospode polnih riti in tiranov.
Za tak dom so mrli slepi vdanci,
kot žrtve svojih žrtev v črno jamo.
.
.
Pesem o sovraštvu
miks 16.06.2017
Sovraštvu se lahko samo umakneš.
V spopadu z njim še sam postaneš zel.
Zapadeš tekmi brez srca in brez morale,
kdo se bo više in kdo prej povzpel.
.
Sovraštvo se zatira samo v sebi.
Kot se plevel razraste čez plevel.
In se na koncu v prazen nič sesede,
ko več nikogar ni, ki bi ga klel.
.
Sovraštvo vselej nove žrtve sanja.
Nekoga, da nad njim izprazni gnev.
V pregovoru svoj smisel udejanja.
Kdor veter seje, bo vihar požel.
Sovraštvu se umakni v svet ljubezni.
Tam boš človeku brez strahu verjel.
Noči bodo spokojne, dnevi nežni …
Danes sovrag, te jutri bo objel.
Na beli mizi star, obrabljen nož.
Topo rezilo, preperel ročaj.
Težko bi ga prodal za počen groš,
še kleptoman bi dal ga tja nazaj.
.
Pa je bil nož za svatbo, njega dni.
Svetal in oster kakor britev, meč.
Prijeten v dlani, všečen za oči,
vse kar je treba in še malo več.
.
Kdo ve zakaj in kdaj, kdo ve kako,
je duša zapustila jeklo, les?
Čez brezna Stiksa v Hadovo temo?
V poljane večnih noževskih nebes?
.
Na beli mizi nož. Obrabljen, star.
Ob njem pršut, pogača, sir, meso.
V zapečku redkozobi gospodar,
drobi kos skorje z žuljavo roko.