So reči,

ki vtarejo sledi

in take,

ki razrušijo mostove.

So bolečine,

ki jih človek izkriči

in take,

ki napolnijo grobove.

(o branju in o tvorju)

Dom hlapcev je dežela gospodarjev.

Lastnikov zemlje, fabrik in ljudi.

Dežela bajt in lazov, palač in hektarjev,

nabreklih lic, sestradanih oči.

Tam je tak red, da že na svet priveka

vsak človek z žigom svojega razreda.

Z njim čast in mast in mošnja in obleka,

pa božja milost in oblast seveda.

Tam je vse prav če eden repo puli,

pšenico seje, žanje, v moko zmelje …

pa mu ob tem ves dan v želodcu kruli,

zvečer pa občumi na kupu stelje.

Tam je vse prav, če eden s polnim vampom

odvrže hlebec kruha v drob smetnjaka.

Ne da bi enkrat samkrat mahnil s krampom,

si vzame čast gradbinca cest, junaka.

Za tak dom so zvali v boj poslanci

gospode polnih riti in tiranov.

Za tak dom so mrli slepi vdanci,

kot žrtve svojih žrtev v črno jamo.

.

.

.

Ker ti ne gre, da bi sprejel življenje,

kot večni tok tvarine in duhov,

smrt ti je strah in večnost hrepenenje,

si marioneta zmešanih bogov.

Na beli mizi star, obrabljen nož.

Topo rezilo, preperel ročaj.

Težko bi ga prodal za počen groš,

še kleptoman bi dal ga tja nazaj.

.

Pa je bil nož za svatbo, njega dni.

Svetal in oster kakor britev, meč.

Prijeten v dlani, všečen za oči,

vse kar je treba in še malo več.

.

Kdo ve zakaj in kdaj, kdo ve kako,

je duša zapustila jeklo, les?

Čez brezna Stiksa v Hadovo temo?

V poljane večnih noževskih nebes?

.

Na beli mizi nož. Obrabljen, star.

Ob njem pršut, pogača, sir, meso.

V zapečku redkozobi gospodar,

drobi kos skorje z žuljavo roko.

Vegani se bodo zmrdovali nad jajci in smetano,
raznorazni kur-niki nad moko in sladkorjem,
Gromči me bo obtoževal genocida nad češnjami in jagodami …

Ampak pojedli smo vse!  )