Kmetija. Travnik in na njem živad.

Kokoši, zajci, ovce, med govedom.

Beton in kamen zidanih ograd,

da ne zbeže in varstvo pred medvedom.

.

Nekoč je bil v tem raju gospodar.

Odbiral junce, ovne, peteline,

po rodu in številu vsakokdar,

da se ohrani pestrost zgodovine.

.

Dokler nek bik ga ni pódse dobil.

Pretaknil pljuča, mu zdrobil kolena …

Izlizal se je in ostal je živ,

a gospodar? Le kontrapunkt imena.

.

Takoj so drugi biki drli iz štale.

Planjavo so si medse razdelili.

Kokoši so se glasno razbežale,

a zajci mladež v kot za grmom skrili.

.

Bilo je nekaj ovnov. Krepki starci.

Pripravljeni na boj za stari red.

Vrstili so se trki in udarci …

Pod parklji bikov klone ovčji cvet.

.

A bik je bik! Modrost mu ni odlika.

Ve kaj je klika, kaj rodovni klan.

A bo takoj napadel brata bika,

če se mu zdi, da je dovolj močan.

.

Tako je šlo naprej, vse do globala.

Pobili so se med seboj za pest sena.

Na koncu le dva bika sta ostala,

a svet je bil premajhen za oba.

.

Še zadnji boj. Samo še čisto malo.

Vse krave v čredi čakajo izid.

Tam je šibkejšega srce izdalo,

močnejši pa je treščil z glavo v zid.

.

Te Deum, so zapeli petelini.

Zajec se je do sitega nažrl.

Rogati jarci pasli so v dolini.

Globalni bik je sebi glavo strl.

.

Opravičilo vsem, ki ne boste razumeli in tistim, ki boste razumeli več, kot sem želel zapisati.

Edino hlapci cvilijo ponižno, kakor psi …

.

.

Pred Pesnikom obmolknem.

Gledam te, stara reka v mrtvi strugi.

Beton jezóv, prekopi, drevne roje,

stržen, z branovi stisnjen pod osoje,

ponižno tečeš, kot želijo drugi.

.

Ravnice tvojih polj režejo plugi.

Po črnih kačah vrag podi konvoje.

Ta človek – vrag bi rad imel oboje,

ob suši močo, krotkost ob odjugi.

Še pomniš reka, davno pred človekom,

kot vir življenja si z gora pritekla,

nasula drob skalovja in prhnine …

.

Zdaj ga oholi tvorec zgodovine

kot lasten kruh deli, z bridkostjo jekla

in zdravi tvojo bol s strupenim lekom.

Kot bi se Vesna letos izgubila,

je svet brez tebe mračen, komaj živ,

enakonočna luna je minila,

samo lehnjak je bel in kamen siv.

.

Iskal sem te v mogočnih pragozdovih,

med travo na slemenih, po goráh,

a nisem našel v najinih domovih,

hladne mehkobe, samo led in prah.

Razmišljam o razsežnosti presežja.

(Duhovni pravijo: o transcendenci.)

Kot bi bila beseda s tujko težja

od tiste, ki je zrasla med Slovenci.

.

Kaj torej je presežnost, ta fantazma?

Od kod – do kod ji segajo peruti,

ko jo privid duhovnega orgazma

kot mavrico razpne v nebo nad čuti?

.

Nad čuti, nad razumom, nad Osebo,

nedojemljiva srcu, želji, mesu,

v skrivnosti nosi smisel in potrebo,

pa vendar lastna duši in telesu?

.

Kako vesté, duhovni in šamani,

kaj se dogaja tam, na oni strani?

Včasih so fantje britev dedovali.

Zavolj slepote in tresočih rok,

so starci v dolge brade modrovali,

britev in jermen sta šla v novi krog.

.

Kakor je z britvijo prešla ostrina

nekdanjih borcev na kasnejši rod,

sta brivnik in žiletka brez spomina,

balast smetišča vedno istih zmot.

Pa se zgodi, da grčav hrast obcaga.

Mogočen hrast, kot sinonim junaka.

Koren v greben, a krošnja do oblaka …

Debel in trd, da ga ne zmore žaga.

.

Pa pride vsaka stvar nekoč do praga,

četudi dan za dnem v en krog koraka.

Ena je pot, za modreca, bedaka,

do tistih vrat, kjer nič več ne pomaga.

Pa, …, vrata so brez kljuke, brez zapaha.

Pa prag sploh ni stopnica, niti črta.

Nikjer prepreke ni, nikjer ni meje …

.

Gosenice žro listje brez predaha,

v podlubju rod črvičkov vztrajno vrta, …

Pa je pomlad in hrast in gole veje.

Včasih je beg bolj časten kot spopad.

Četudi si močan, pogumen, mlad,

v duelih bi gotovo zmagoval,

je bitka tisto, česar nimaš rad.

.

Človek rad dela tisto, kar je prav.

Napak in hudobije mu je žal.

Z dejanji si ustvarja svoj obraz,

spomin, ki v večnost bo za njim ostal.

.

Pot tja, je ozka, negotova gaz.

Korak preveč, pa se bo sprožil plaz.

Ves blišč vrhov postal bo suženj sil.

Namen in sredstvo, smisel, … Ego – Jaz.

.

Takrat gre človek v boj iz petnih žil.

Ni mar mu mrtvih src in strtih kril.

Žrtev je sredstvo za dosego zmag.

Dobro in prav proda za višji cilj.

.

Najsi bo žrtev kdo, ki ti je drag,

popoln neznanec ali pa sovrag,

na tvoji duši krivda obleži,

obraz prekrije siv pepel in prah.

.

Brez žrtev v svetu tem spopadov ni.

Brez žrtev se lahko samo beži.

Zato si z zmago rušiš most v raj,

če v boju nisi žrtev samo ti.

.

Pa vendar moraš v bitko marsikdaj,

da ščitiš tuje žrtve tu in zdaj.

Kot bi z vrvjo zanihal čez prepad,

ko kreneš v boj ni več poti nazaj.

Jokal sem že, ko sem prebral Homerja.

O padcu Troje, blodnjah Odiseja.

Božanski stihi slepca, voajerja

v Olimp in Had. Mogočna epopeja.

.

Zajokal sem zavoljo poezije.

Samoumevnost sužnja in dojilje.

Kot kozja, se človeška kri prelije,

bogovom na oltar – za višje cilje.

.

Kakor bi pevec ne poznal občutja,

ko materi otmejo sina z grudi,

da se, veslač, po mnogih letih plutja,

za voljo gospodarja, v čolnu zgrudi.

.

Jokal sem še v strani Bogkove kite,

o nujnosti vojaka, da ubije,

če hoče med nesmrtne in častite,

navzgor v sistemu kastne hierarhije.

.

Kakor bi pevec spadal med bogove,

brez stisk, brez bolečine, brez trpljenja,

kakor bi v varni luki štel valove,

prešteva tuje žrtve in življenja.

.

Jokal sem nad usodo Engiduja.

Prehod iz rajskih logov v carske dvore.

V življenja bit želi, prav to zamuja …

Lesket zlata prekrije mlade zore.

.

Kakor bi pevci peli za cekine

po želji vsakokratnih oblastnikov,

ustvarjali naličje zgodovine,

besedo dali pod oblast krvnikov.

*

Zaprl sem v omaro knjige stare,

pokole z njimi, bitke in prepire …

Ep potrebuje bobne in fanfare,

življenje klije v nežnih zvokih lire.