Nikoli ne ubijajte goloba.

Saj ne pozna vsebine sporočila.

Ni bistvo, ni namen, niti podoba,

golob je sel, ni zlo,ni temna sila.

.

Nikoli ne pošiljajte goloba.

Čez meje svojega sveta, v tujino.

Gorje človeku, ki ne najde roba,

z ljubečim srcem seje bolečino.

.

Nikoli ne bodíte brez goloba.

Zaprti vase pred drugačnim svetom.

Cedite in vpijajte, kot goba,

življenje med odporom in obetom.

Življenje je: svoboda v razkoraku,

ljubezen in golobje v golobnjaku.

Čez tisto reko tam na dnu,

od koder rastejo pogorja,

ne bom prestopil, niti v snu,

v mrak tujih grap, v vrhov obzorja.

.

Ker nisem ptič, ki odleti

jeseni v daljne tople kraje,

in z vigredjo prižvrgoli

si spletat gnezdo v rodne gaje.

.

Ker nisem z Mojzesom nomad,

iščoč obljubljene dežele,

z nebeško mano tare glad,

in hkrati moli zlato tele.

.

Sem le viharnik, rušje, mah,

priraščen v skalnate strmine,

razpet kot most med up in strah,

nad reko sle in bolečine.

.

Tu sneg in veter, dež leden,

v kotanjah rjaste zaplate,

treskanje strel v razrit greben

in v sončnem jutru rosne trate.

.

Tam čez je, pravijo, pomlad.

Medu potoki, žitna morja,

dreves in trt stoteren sad

in sladek kruh in mehka skorja.

.

Pa pravijo, da vse do zdaj,

od silne množice ljudi,

nihče še ni prišel nazaj,

kot da poti nazaj sploh ni?

Kraljestvo duš, cesarstvo sanj,

nista od mojega sveta.

Naj pojde,kdor veruje vanj,

a mene naj pusti doma!

Zadrži sonce, da ne gre za hrib.

Saj vidiš, da bi fant še rad norel.

Kaj buljiš teslo, glej kako kriči!

Mar terja nekaj, česar ne bi smel?

.

Segrejte morje, utišajte vetrove.

Za naše maturante, za izlet.

Pustite jih svobodne, kot bogove.

Vino, ambrozijo in prost dostop na net!

.

Dajte mu vdano ženo in otroke.

Mesto svetnika v firmi za razvoj.

Prestižen avto, hišo na obroke,

zdravje in mir, ko bo odšel v pokoj.

.

Dajte mu vse človekove pravice.

Kakor darilo, ne morda kot plen.

Naj fant nikoli ne izve resnice,

da je kot človek v družbi omejen.

Med kulturo in umetnost je razpet,

komur je bit kaj več kot seks in hrana.

Prokrustova je postelja postlana

vsem tistim, ki grade duhovni svet.

.

Kultura je sistem. Oblika bitja.

Preizkušena v tem času in prostoru.

Zorane njive in živad v oboru,

jamb in trohej, pejsaži, tihožitja.

.

Umetnost pa zavrača vsa pravila.

Varnost ograj, ležernost polne sklede.

Umetnost je greben nad breznom bede,

na gori razodetja in slepila.

.

Zato se ni in se ne bo zgodilo,

da bi umetnik do-živel plačilo.

Na robu ekstaze se pesem rojeva.

Pred njo je Beseda,

za njo puhel nič.

Pa robu ne vemo

ne kraja ne dneva …

Med črkami

beda

in pesem

in kič.

Dva gornika gresta na hrib.

Kot bi bežala iz svetnih zmot.

Ista podlaga in nagib,

pa vendar čisto druga pot.

.

V dolini reka, majhen slap.

Nad njim drevesa in podrast.

Ob cesti Bemf, Mercedes, Saab,

vmes stare kripe, polne krast.

.

Na senožeti star senik.

Kak šintl tu in tam že gnil.

Ob poti v travi nov mejnik.

Gospod bo vikend ogradil.

.

Stoletna jelka med robmí.

Perun je vrh na pol razklal.

Le kup zasmóljenih drvi.

Za več je, tam, ne boš prodal.

.

Z grebena se pogled razstre.

S sosednjih hribov vrisk, pomah.

Uboge reve, kam ste šle?

Resničnih vzponov vas je strah!

.

Pod vrhom koča. Topel čaj.

Klepet s skrbnikom in ljudmi.

En žig, en pir, pa brž nazaj,

saj kalamarov tukaj ni.

. . .

Doma oddih, poln lepih slik.

V srcu že nov, vabeči klic.

Šop suhih rož in masten žig

v prahu pozabljenih polic.