Danes, ko je dan spomina

na vse mrtve, brez izjem,

čemu žalost, bolečina,

v vonju sveč in krizantem?

Kdor veruje v večnost duše

in vstajenje v sodnih dneh …

V siv granit in travne ruše,

gleda z iskrico v očeh.

.

Kdor verjame v moč prirode,

v večni krog vsega, kar je …

V njem ni karme, ni usode,

v njem nikdar nihče ne umre.

Danes, ko je dan spomina

na vse mrtve, brez izjem,

naj bo upanje, vedrina,

v vonju sveč in krizantem.

„ … Vsekakor je ljudstvo tistega kraja in časa (po krivdi tedanjih oblastnikov) živelo v skrajni bedi in zaostalosti. Na celotnem raziskanem področju niso našli niti ene ostaline skate-parka, nobenega pametnega telefona, niti ene same, čeprav prazne, steklenice Coca-cole. …“

.

.

Povzeto iz zapisa nadebudnega doktorja ekonomike državnih ustanov, potem, ko je skrbno proučil vso dokumentacijo in stvarne „artefakte“ z najdišč iz časa pred njegovim rojstvom, o katerih umestitvi v zgodovino se arheološka znanost tedaj še ni mogla zediniti.

Pesem tebi, ki zakrivaš

grob junaka v senci smrek

bolečini, še je živa,

vlažen lesk v kotičkih vek.

.

Tebi, ki blažiš sivino

tesnih grabnov, pustih skal,

črne misli in praznino

spremeniš v svetleč opal.

.

Pesem tebi, ki nabiraš

dežne kaplje v dneh kotanj,

da življenje ne umira …

Tebi, ki veruješ vanj.

Prišel je čas za grbe in bandere

novih vladarjev našega sveta.

Počasi, nežno, kot se žabo dere,

na križ pribijmo drugega boga.

.

Ta, stari namreč, je priznal cesarju

oblast nad svetnim blagom svojih dni.

Videl je greh v lastnini in denarju,

v pohlepu zlo in temno stran moči.

.

Cesarji so zlato v teleta vlili.

Pridno molili k Baalu dan in noč.

Kot bi lahko Očeta preslepili,

da bi nad dušami imeli moč.

.

Za vzgojo duš skrbijo svečeniki.

Zlata teleta so njihov oltar.

Počutijo se močni in veliki,

za carje jim že dolgo več ni mar.

.

Armada duš pod zlatimi teleti

prevrača s trona krotkega boga.

„Kaj up, kaj vera, jalovi obeti?

V življenju šteje večji kup mesa!“

.

Z višave templja se že sliši glas:

„Bandere v roke bratje, naš je čas!“

Če gre ta duša znova kdaj v meso,

če se, kot pravijo, reinkarnira,

naj ji bo dano iti pod nebo,

v skalnat greben, v previs, na stran večera.

Ne dajaj me v jeglíč zlatorumen,

v krvavordeče slečeve blazine,

ne v cvetje óčnic, hribolazcev plen,

v karmine murk in sviščeve modrine.

Dovolj bom kot zaplata bornih trav,

zarasla v grušč razdrapane police,

človeški nogi nikdar razodete.

Tam bom užival svoj pogled z višav,

tam v nedrih varoval prezeble ptice,

če tam, v Tartaru, ne bom pil iz Lete.

Izraz „digitalno“ se v današnjih časih najpogosteje uporablja za poimenovanje sistema popolne razslojenosti množic, ki posameznemu BITjU določa zgolj ekstremni vrednosti vse (1) ali nič (0).

.

Nasprotje je „analogno“, sistem v katerem ima vsak posamezen gradnik priznano poljubno vrednost, nekje med eno in drugo skrajnostjo.

*

Zadnje čase je veliko govora o digitalni družbi – državi, kot nečem, za kar se je potrebno potruditi, boriti. Kot o naši „svetli bodočnosti“.

.

Pred dobrega četrt stoletja, pred eno generacijo torej, so nam v procesu osamosvojitve kot „demokracijo“ prodali turbokapitalizem.

Kaj nam prodajajo tokrat?