Na križ poti, med boj in tekmovanje,

sem bil postavljen njega dni neved.

Izbral sem boj in s tem zapravil sanje,

uspeh in slavo, zmage sladki med.

.

Pred tekmo se postavijo pravila.

Teren, sodnik, nagrade, …, lesk zlata.

Poraz in zmaga sta odsev slepila,

sta dva obraza istega boga.

.

Boj vodita obup in groba sila,

sodnik „post festum“ sodi vzrok gorja.

Kazen za kri in strah, za strta krila …

Tam zmage ni, izgubljata oba!

.

Če bi tedaj, v davnini, vse to znal,

brez dvoma bi ponovno boj izbral.

Kaj te ni sram?

Pred Mojzesom davnine in ne pred tem,

ki gre po tvoji poti?

Pred modrim starcem in pred mladcem

v zmoti te ni nič sram …

za trhle korenine?

Ostanki v kamen vtrte

bolečine prejšnjih rodov,

so le drobiž v raboti.

So kamen pod kolesjem,

vam napoti, oholi pisci …

Nove zgodovine.

Saj ni resnica v kamnih,

ne v pisavi.

Moč ni v pozlati črk,

ne v njih številu.

Življenje vse zapiše

v gube časa.

Zlata teleta v veri in postavi,

rajske vrtove v pesniškem slepilu …

Kot blisk in grom

z Olimpa v breg Parnasa.

Tu stojiš, pomnik branilcem domovine,

na horde Hunov, Keltov, Otomanov,

nosilce nove vere v svet poganov,

kresove s Čavna, Nanosa in Katarine.

.

Tu si, ker se razstira zor z višine,

na bela jadra drevnih Benečanov,

na polja in gradove Habsburžanov,

na sneg v gorah in cvetni kras doline.

.

Tu stojiš, v škrlatu rujevine

čez strelske jarke Ogrov in Germanov,

prelita kri Venetov in Slovanov,

za vero in cesarja, … za praznine.

.

Tu stojiš in še budiš spomine

na domobranstva TIGR-a, partizanov,

na duh pravice in zaton tiranov,

na duh, ki v naših srcih ne premine.

.

Tu stojiš, kot steber bolečine,

pomnik na kljun in kremplje vojnih vranov,

nedolžne žrtve vseh megalomanov,

vest novih piscev nove zgodovine.

Tokrat, draga moja, te bom zapustil.

Da te poznam, preveč sem veroval.

Kar hočeš in kar sanjaš, vse kar želiš …

Da ti lahko vse dam, preveč verjel.

Preveč si me v intimi razvajala.

Ubogala na vsak ukaz, kot sužnja.

Nikoli nisi z besedo tarnala,

s temno senco čez obraz, nikoli.

Ti, ki te poznajo, pa so mi rekli, …

Da te preko vseh meja zlorabljam..

boljšega ljubimca, da si zaslužiš …

Nekoga, ki ne išče, temveč zna.

Kaj naj? Priznam, še vedno sem v iskanju.

Ne tebe, sebe iščem. Kot odmev.

S teboj me ni. Pač, sem. V odpotovanju.

Tvoj je poslednji stih. Labodji spev.

PSST

Ne ni presahnil vrelec pod ponori,

le bunker, zid njegov, je vse bolj čvrst,

kar porodi nemir v viharni gori,

v dolini brez sledov prekrije prst.