Te pogrešam, veš!

Na severu parobkov.

Na kozjih stezah tesnih, vlažnih grap.

Na prhkem robu belega lehnjaka.

V snežnih kotanjah,

leglu mrzlih sap.

.

Edino ti.

Prekriješ vonj trohnobe.

Kot britev ostre škraplje na poteh.

Okamenel skelet v prejšnjih rodovih.

V zeleno barvaš

tisočletni sneg.

.

Imaš to moč.

Čez sloje lastne smrti.

Kot Feniks se povzpneš iz blata v prah.

Brez sonca, brez slapov, v robnih pogojih.

Kot sinonim življenja,

večnost,

…

Je prav, da bi rušil ljudem spomenike?

Spreminjal imena na ulicah mest?

Je prav, da bi pljuval čez vse brez razlike?

Je taka mar tvoja morala in vest?

~

Je prav, da so tákrat, po vojni moriji,

podirali cerkve in božje poti?

Je prav, da so padli pod vpliv hudobiji

in tolkli sirote, kjer najbolj boli?

~

Je prav, da so žgali ljudi na grmadi?

Ne krive ne dolžne, le drugih manir?

Častili so s čokom, po stari navadi,

Svarogovo dete na sveti večer.

~

A vedi! Če delaš, kar veš da ni prav,

boš kmalu prav tak, kakor oni, postal.

Kot često, tudi tokrat vzpon na goro.

Nikoli dokončano potovanje.

Troje grebenov, nuja, želje, sanje,

in vsak od njih žari z drugačno zoro.

Kakor se nuja kmalu izteče v moro,

želje so predpogoj za praznovanje,

je lov za sanjami vselej hlastanje,

nespameten korak na rob podora.

V strmalih med grebeni so stezice.

Zdaj sem, zdaj tja, čez trate in melišče,

robati osamelci, mah, cvetlice,

spodmol in slap, zavetje in svetišče,

pogled navzgor, na kodraste ovčice …

Nebroj poti, a vsak spet novo išče.

Ajdov z orehi