Kakor se krhki stebri katedral

za končno trdnost združijo v oboku,

se gnoj, kloaka, zliva v piedestal,

na svoji poti v nič, v kanal, k iztoku.

To je moje, pomni sine!

Hiša, njive, brajde, vrt,

gozd v pobočju, del planine …

To mi vzame samo smrt!

Pa so kilava ramena,

trdi sklepi, vid meglen,

križ ne zmore več bremena …

Gospodar je nebogljen!

*

Loza po drevesih leze,

v žitu se razrašča mak,

sredi senožeti breze,

v vrtnih gredah šaš in slak.

Hlapec pač ne gospodari.

Dninar dela za profit.

Žlahta z dušo ni pri stvari …

Kdo bi rintal, … z glavo v zid?

*

Pride zima, sneg, pozeba,

prazna klet in mrzla peč,

lačen bogataš razgreba

drač ognjišča v soju sveč.

Tudi hlapci in sinovi

niso nič bolj polnih rok.

Med mogočnimi zidovi

se razlega jok otrok.

**

Pri sosedih je drugače.

Tam je modri stari ded,

z rojstvom vnuka slekel hlače

gospodarja, kot je red!

Še je delal, še je gruntal,

še je mladim svet delil,

le ko se je križ upuntal,

si je malo odpočil.

*

Še so hlapci, kot popreje,

imeli vsak svoj razpored,

kdaj se žanje, kaj se seje,

je odločal mladi kmet.

Še naprej je peč segreta,

še naprej je polna klet,

polna hiša se obeta …

Čar življenja poznih let.

*

Ker lastnina ni pravica.

Je dolžnost, da z njo živiš.

S ščepcem uma, s kapljo švica,

sebe, družbo bogatiš.

Vegani ne umrejo. Le zaspijo.

Kot travne bilke v času hudih slan.

Kot bukov list, se tiho poslovijo …

Šelest v globeli, na deževen dan.

Vegani v ognju bitk ne krvavijo.

Življenjski sok izteka jim iz ran.

Njim rane se kot smrekam zasmolíjo …

Ker kri je greh, a grešnik ni vegan!

Pa … Pravijo, da duša sama izbira

telo za svoj tuzemeljski obstoj.

V zeleni masi mirno vegetira,

v krvavem mesu pa jo čaka boj.

Zato vegan nikoli ne umre.

Samo meso umira, duša ne!

P.S. Vkolikor bi koga,
navkljub drugačnim namenom,
zabolelo,
se mu iskreno opravičujem.

Kam tečeš reka, kam te žene sila,
kar so soteske le še bled spomin?
Čez prod, ki si ga sama nanosila …
V megleno morje blatnih naplavin.

Še pomniš, reka, ko si se, deroča,
zaganjala v prepreke pred seboj?
Hrumela in iskala pot iz obroča …
Nemiren tok, a vendar samo tvoj.

Kako vabljiv je prag, zlizana skala,
preliješ se čez njo in zašumiš,
kot si nekoč v slapovih že bučala …
V mrtvici, v gnilem šašu obležiš.

Pa tudi ta balvan je naplavina,
ostanek neke reke pred teboj,
mogočna krošnja, šibka korenina …
Že davno, davno, je izgubil boj.

Medtem pa v glavnem toku žuborenje.
Pretok valov čez prodje, v nedogled.
Tu zvonek smeh, tam kreg in tam ihtenje …
In prošnja, da se vrneš … Tih šepet.

Mar si svoboden, če zapreš oči,

trdno zatisneš usta, nos, ušesa,

z opojem preslepiš odziv telesa …

Je res svoboda, kadar ne boli?

Mar ti svobodo jemlje glasen krik

nekoga, ki mu ustvarjaš bolečino,

ko greš skoz svet s spoznanji in dednino …

Kot vsak od nas, s kopico lažnih slik?

Mar je svoboda biti brez obvez,

ob tem, ko črpaš dobrobiti družbe?

Gospodovanje kot nasprotje službe …

Je res svoboda iti „malo čez“?

Bo še kdo rekel da svobode ni?

Svoboda je! Pravica, da boli.

Zrna

Obstajajo eksperti za ločitve.

Za trganje še zadnjih korenin.

Bele zastave sredi hrabre bitve.

Hijene na okostjih bolečin.

Obstajajo sloveče teorije.

O sreči, o svobodi znotraj nas.

Obstajajo nevarne izmišljije,

da je ljubezen duša, ne obraz.

Obstaja tudi enost, nedeljivo.

Nad čimer ni sodnika,ni porot.

Ekspertom za delitve neumljivo …

Plevelno zrno, vrženo za plot.

In prav ta zrna so kali življenja.

Nad dušo, nad obrazom, nad ljudmi.

Vredna ljubezni, bitke in trpljenja …

Zaradi njih … Dobre ločitve ni!

Eno življenje, ena smrt,

pripada vsakemu od nas.

Porodni krik, pogrebni prt,

zabijeta mejnike v čas.

Pomisli torej, preden sam

v življenja drugih vtikaš prst.

Kaj si prispeval v ta daj – dam,

v menjavo brez čakalnih vrst?

Ni lepšega, kot se umiti.

Ves usran od zemlje

in od dela prepoten.

Se vleči v postelj truden

in zaspan toniti

brez ovac

v spokojen sen.