Pesem ni to, kar povedo besede,

kadar v slovarju bereš njih pomen.

Je tisto vmes, kar se na dušo usede,

včasih kot lovec, drugič spet, kot plen.

Pesem ni molitev, ni kletvina.

Ni zakon, da bi kdo po njej živel.

V njej sladka mana in pelin – grenčina,

oboje nudi, sam si, ki boš vzel.

Pesem ni nekaj, kar bi mogli stkati

v praznično svilo ali postni raš.

Ne moreš je ne vzeti in ne dati,

pesem obvladaš, ko se ji predaš.

Življenjski smisel brojlerja v zaboju?

Genetska koda za hitrejšo rast.

Spolni hormoni moteni v razvoju,

da se iz mišic ne iztisne mast.

V žičnat zaboj te je „gospod ustvaril“.

Premajhen, da bi krila v njem razprl.

Zato pa ti, dobrotnik, je podaril

dve luknji v mreži, da boš pil in žrl.

Ta, ki ne žre, je grešnik pred gospodom!

Ni eden nas, ni vreden naše družbe.

Zvečer pride kerub z velikim sodom,

v njem ga uniči, v izogib okužbe.

Kdor pa je pridno v zboru kokodakal,

kdor je skrbel za dobro rast telesa,

ta bo nekoč srebrni voz dočakal,

da ga odpelje v brojlerska nebesa.

Pa pravijo, tisti, bolj na prepihu,

da so tam zunaj še drugačne ptice.

Svoboden let in pesmi v prostem stihu …

Kdo ve, je res, ali le govorice?

Od začetka, v davnini,

ko je svet bil par plemen,

so si med seboj delili

sonce, vodo, glad in plen.

Ko je klan plemen prerasel

iz občestva v večjo stvar,

je pastir, ki jih je pasel,

že izumil zlat denar.

Vanj je zakoval obete,

o stvareh, ki jih še ni,

ki pa bodo ljudstvu vzete,

da se imetnik poteši.

Pa je svet kar rasel, rasel,

in pastirji vsepovprek …

Vsak je svoje ovce pasel,

se s sosedi spuščal v kreg.

Več obljube ni zdržalo

le zlato, njegov sijaj,

vsako pleme je vkovalo

v kos kovine svoj klicaj.

*

Čas je pomendral pastirje,

ovni so prevzeli skrb,

na beliče in papirje,

so pritiskali svoj grb.

In tako je zdaj obljuba

le še grb, nič več blago.

Vsak dobiček je izguba,

delo plača le nebo.

Že dolgo se, od morja čez ravan,

valijo temne gmote, blisk in strela,

kot bi bil svet en sam neuren dan,

kot bi boginja Kali ponorela.

Kot se oblak izjoče čez greben,

kot ženska v stiski išče krepko ramo,

se v trumah tujcev vrača duh plemen,

z nasiljem jih krotijo in z omamo.

Kot ob poplavah hudournik rije

v kamnite stene, temelje spodnaša,

tako gre duh spopadov in morije,

v tej kalni strugi, in za pot ne vpraša.

Kot so jezovi v grapah brez pomena,

kakor bi mignil jih drobir zasuje,

ne ustavi trume žica, moč ognjena,

zapljuskne čez, in vse bo le še huje.

Kot hudournik se umiri v ravnini,

ne ruši več bregov, samo napaja,

tako ubežnik v novi domovini

lahko obogati podobo raja.

Podrimo torej meje in zidove,

v prepadnih grapah fevdov in lastnin,

zamenjajmo cesarje in bogove,

za plodna polja mirnih domovin.

Začasno tole betulo zapiram.

Buč je pregnil, pri vehi, ne drži.

Vsem žejnim se ponižno pardoniram.

Od-visnim naj pri drugih dol visi.

Svoboda je, kadar te nič ne veže.

Ne spone, ne obljube in ne vest.

Ko greš in greš, …, kamor oko doseže,

prek družbenih mostov, duhovnih cest.

Pa … Vsi mostovi so vezi in spone,

vse ceste so obljube in vesti,

tako pač je, in bo naprej, v eone,

da brez vezi tudi svobode ni.

pet>ek

Kot bi bili Bogovi

govorite.

Kot zrli bi v srce

ljudem krog vas.

Na grešne in na svete

jih delite.

V poslednji sodbi bratje?

Ni še čas!

Če bi imela kelih iz čistega zlata,

kot sveti gral bi ga v nebo kovala …

Navzel bi se odvratnega duha,

če noč in dan bi vanj samo kozlala.

Če bi imela vrč iz lončevine,

in v njem bi slastna jota brbotala …

Vrč bi zdržal plamene in vročine,

a jota bi se, slejkoprej, zažgala.

Če bi imela smrekovo čebrico,

in vodo v njej, iz čistega izvira …

Bi na gladini gledala resnico

v zrcalu ne, v podobi, srž prepira.

Pa vse kar je, je plitva blatna mlaka …

Ne les, ne ilo, ne zlato, le je … in čaka.

Otrok verjame v dobrega možička.

„Darila nam deli, igrače, hrano“.

V Miklavža, Dedka Mraza in Božička,

in v dobro staro babico Befano.

Otrok verjame v angelčke, hudičke.

V vsemoč Boga verjame kot v osebo.

Boji se parkljev, hoče perutničke, …

Po tutorstvu, otrok, ima potrebo.

Nekoč spozna skrivnost obdarovanja.

Dobrotni mož postane mama, ded, …

Svoj drobcen dar pokloni tujim sanjam,

kot dobri mož za boljši, lepši svet.

Otrok, ki se v tej vlogi prepozna,

bo zrel morda umel skrivnost boga.

Živim za pesem zimskega večera.

Brez žarnic, brez leščerbe in brez sveč.

Le trhel panj, ki na ognjišču umira,

spusti kak plamen, medel in smrdeč.

Kdo zna, umetniki, Tomaž, Tatjana, …,

brez knjige vaše pesmi? Na izust?

Moderna pesem mora biti brana,

večer v temi pa dolg, turoben, pust.

Zato pa pesmi Karla, Simona, Franceta, …,

na metrum, rimo ubrane, zazvene

v čaroben splet obupa in obeta,

da, kot otroško, zadrhti srce.