Jutri bova raftala po Soči!

Iz Kobarida v Bovec brez počitka.

Nič me grdo ne glej, nič mi ne joči …

To bo veseli dan, triumf užitka.

Ampak …

Čoln boš napumpal, to so moška dela!

Pripravi jopiče, čelade, vesla, …

Za hrano bom pa sama poskrbela

in buček vina bova s sabo nesla.

Ampak …

Pri kamp Korenu boš parkiral v travo!

Na prod bova zanesla vso opremo.

Občinski grb in narodno zastavo …

Napad na Bovec, hej junaki, gremo!

Ampak …

In sta šla. V soboto zjutraj. Trezna!

Vse je bilo, kakor je ona rekla.

Ampak … na bregu je postala jezna …

Ker Soča je v napačni smeri tekla.

Osuli so se jezdeci

… Apokalipse

Globoko v brezno

… Je pregnana zver

Nebesni svod se veseli

… Danice

Jutro bo vstalo dan

… Oznanjevalo

In v srcih svetel up na svet

… Večer.

Nekoč …, se je metulj zaljubil v ribo.

Pod pršcem slapa, v meji dveh svetov.

S cvetočih polj in travnikov pod hribom,

zašel je tja in ni znal več domov.

Pod mavrico sta domovanje stkala.

On princ livade, ona hči globin.

Deževja so metulju krila sprala,

izžgale suše, ribi lesk luskin.

Še so cvetoča polja, slap v soteski,

in mavrica se pne s tolmuna v hrib,

le tam, na meji, v pravljični groteski,

ljubezen ne rodi krilatih rib.

V ljubezni ni razlike, ne ovire,

življenje pa je vselej stvar izbire.

(IT *URSa)

Ubežniki mi trkajo na duri.

So del sistema, meje in lastnin.

Vse dneve v tednu, vse minute v uri,

iz leta v leto, …, večni opomin.

Dolžan sem, vem, od tega kar je moje,

primeren delež dati tudi njim.

In vem, o vem, sistem kroji pogoje,

samo pokoren lahko shajam z njim.

Ko nimam nič, a on vseeno hoče,

ker so mu drugi rekli, naj mu dam,

ne prosi, ne prelinja in ne joče …

Iztegne roko in si vzame sam.

Zbežal bi, če bi mogel, iz tega ven.

Sistem pa čvrst in raztegljiv kot guma.

Ostajam v svoji koži, nebogljen.

Žrtev in plen ubežnikov razuma.

Rad bi ostal potoček v gorski grapi.

Kristalno čist, brbljavo žuboreč.

Pa si le kalna struja, v blatu krapi,

v plitvini mrest, v globinah redka kleč.

Tam, pod očaki, še naprej izvira,

izpod pečine, v mel prvinskih sil,

koralda solz, vsa polna je nemira,

drobir izpira v splet nabreklih žil.

Tam v temnih špranjah staro listje gnije,

med listjem gams, ki je s pečine pal,

deževna kaplja smrad in smrt izmije,

le drobce blata nosi v smer nižav.

V položnem delu, kjer se tok umirja,

pohlep človeka ti nastavlja past.

Izropa sloje čistega drobirja,

gnoja in glena pa ne mara v last.

Ko tu in tam, kot v snu, z močjo poplave,

predereš vse prepreke na poteh,

s pravico in dolžnostjo očetnjave,

pa ti to vsi očitajo kot greh.

Sicer pa tečeš, kalna in betežna,

pa vendar reka, polna svetlih sanj,

pojiš ljudi, živali, polja širna,

počasi k morju in se zliješ vanj.

Ker ne veš, kako globoko v krvi

je gon življenja že milijone let,

verjameš, da je duh obstajal prvi,

mogočni Duh, ki je ustvaril svet.

Ker ne veš, da si le pršec v snegu,

ki se bo s prvim soncem raztopil,

verjameš v večnost duš, v potuho Egu,

ki bi se v „novi svet“ kar sam rodil.

Ker ne veš, da se kot vse v naravi,

odslužen vrneš v njen neskončni krog,

kjer boter čas ponovno vse sestavi,

a v isto bitje … niti dobri Bog.