Vidi v čas

miks 18.10.2015

Povedal vam bom zgodbo. Priče nimam.

Že dolgo spi v zavetju svojih trav.

A v meni še živi, spokojna duša,

njen nenasilni boj in tihi prav.


*


Peljali so nas tiste dni na Nemško.

Bandite“, „žide“, …, žene in može.

Betežne starce, mladež nebogljeno,

peljali kot živino … „Nadljudje“.


V barakah smo ležali brez razlike.

Iz istih kotlov jedli vsak večer.

Vsak hlebček kruha, zajemalko juhe,

v njej par ocvirkov, zelje in krompir.


*


Kaj kmalu so se zbrali v nekem kotu,

bradati starci, krotki na pogled,

kot bi molili, so posedli v krogu,

a glas ni bil mrmranje, bolj šepet.


Naslednji dan so kruh na pol preklali.

S pol hlebčka bo vsak človek preživel.“

Ostanek so nam, „revežem“, prodali,

za drag denar, zlato, pač kar je kdo imel.


S kupnino bi podplačali stražarje.

Za skrivno pošto, za poseben staž …

Z denarjem imaš v rokah blago in škarje.

Denar je moč, kot je resnica laž.


*


Medtem pa čorba iz dneva v dan bolj redka.

Kruh so nam zreducirali na pol.

Naš svetek ni bil nič bolj sit od petka,

na vratih zima, narod bos in gol.


Najprej so njih otroci oslabeli.

Pogosto je kateri obležal.

Za vsak grižljaj, ki so jim prej ga vzeli,

bi mrki starec zdaj bogastvo dal.


A ni bilo! Še Nemci niso imeli.

Vojaški stroj je zase vse pobral.

Kripelj je rž sejal, otroci želi,

možaka ni bilo, da bi oral.


*


Od svojih ust so starši žrtvovali,

da mladi rod obstane, preživi.

V osvit pomladi pa so v nas zijali

le kost in koža, izbuljene oči.


In so umirali. Kot muhe v prvem mrazu.

Prezgodaj so zapuščali ta svet.

Z zlatnino v mošnji, z muko na obrazu,

preklinjali boga „denarnih ved“.


*


Taka je, vidiš sinko, čud denarja.

V obilju dviga ego in prestiž.

A ko zaideš v svet brez gospodarja,

je kruh denar, in voz zlata … drobiž.

  • Share/Bookmark
 


Komentarji

Trackbacki

  1. srenjski blog ~ prostepoljane » Blog Archive » Laži

Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank