„Prijatelj dragi, vabi me tujina.

Žena in sin bosta doma ostala.

Pomagaj, če bo kaj potrebovala,

(v četrti štuk prinesti bombo plina.)“

In je pomagal. Teden, mesec, leto …

Z rokami in umirjeno besedo.

Počasi se je vživljal v njeno bedo,

kdaj bolj na silo, drugič spet zavzeto.

Ker sta telo in duša skupaj eno,

beseda globlje od dlani poboža,

se je odprla, kot dehteča roža,

iščoč metulja, bitje nebogljeno.

Nekoč je šla pomoč čez rob morale.

Brez nuje, brez naklepa sta se vzela.

On ni iskal in ona ni želela,

le trske na ognjišču so se vžgale.

Odtlej ni vstopil več v intimo hiše.

Iz svojega je plačal plin z dostavo.

Sprejela sta življenje s trezno glavo

in upala, da čas dogodek zbriše.

Askeza je pognala govorice.

V belih nočeh je videla, soseda,

moža pri oknu, znanega seveda …

V tujino so poromale novice.

Za Božič je prišel, kot vsako leto,

le brez daril, brez smeha na obrazu,

zadrt in pust, kot cestna mlaka v mrazu …

Domov? Le v rojstno vas, prekleto.

Prodal je vse in spet odšel. Zarana.

Prijatelj, žena, sin, …, več ne obstaja.

Njegov je svet, širok, brez konca, kraja …

S seboj je nesel svojo bit varana.

Izvirni greh človeka so simboli.

Nedorečénost, mnogoumje, njihov čar.

Zaradi njih so vojne in pokoli,

zaradi njih je človek le še stvar.

Prodajate gospodje.

Žulje dedov.

Prodajate in grabite denar.

Da bi imeli danes pono skledo.

Za sklede svojih vnukov

vam ni mar.

Kupujete, gospodje.

Tujci z novci.

Zidove, stroje, zemljo in ljudi.

Kupčujete s krediti in dolgovi …

Kot da ste nam bogovi,

se vam zdi.

Porušil se vam bo ta

svet Babela.

Denar je Bog, dokler je polna rit.

Kruh pa je vselej plod skrbi in dela …

Bogastvo, last, finance,

prazen mit.

Vstanimo bratje, nismo vendar ovce!

Ne mečem, z roko v roki, eden – vsi!

Ne dajmo kruha za ničvredne novce!

Naj s tem, kar je pridelal vsak živi.

(Pripis k prejšnjemu blogu)

Danes je križ predvsem simbol krščanstva. Prav tam pa je vse prevečkrat zverinsko zlorabljen kot simbol (samo)žrtvovanja. Pozorno branje sicer mojstrsko počesanih svetih knjig nam razkrije še drugačno resnico.

Zrel človek se, v nasprotju z otročjim „tega nočem!“, odloča kaj hoče doseči. Kot imajo najmočnejša zdravila praviloma hude stranske učinke, tudi učinkovite odločitve prinašajo neželene posledice.

Za nas odločitelje, in/ali za „nedolžne ostale“.

Zrelost tiči v dojemanju teh „križev“ kot posledici lastnih odločitev.

To nas vodi v smer njihovega zmanjševanja, ne pa v vlogo žrtve. Kajti, kadar „križ“ postane žrtev, s tem postane sredstvo za dosego odločitve. Iz posledice postane vzrok, gonilo.

Žrtev kot gonilo pa je v nasprotju s temelji življenja.

Pred stisko v svojem srcu ne ubežiš.

Ne v družbo, ne v samoto, ne v opoj.

Postoj tedaj, in si oprtaj križ.

A ne v poraz, v izziv za večni boj.

Le kdo te je tako grdo ožlemal?

Le kdo je vso vsebino iz tebe spral?

Vse to, za kar si se nekoč zavzemal,

bi danes onečedil, če bi znal.

Zate je grešnik vsak, ki je različen.

Tvoj bog je Bog, tvoj Svet podoba raja.

Ti si sodnik, edini in pravičen, …

Pripravljaš nove mulce? Duh-pa-la-ja.