In kaj lahko danes ljudje še storimo,

ko svet je premajhen za nove delitve?

Se z ognjem in mečem za dušo borimo?

Naj vdano počakamo svit Odrešitve?

Predvsem je potrebno razdreti šotore,

ki ločijo ljudstvo od carjev in farjev.

Naj skupaj z ubogimi čakajo zore,

naj kruh siromakov bo kruh gospodarjev.

Tedaj bodo njih odločitve drugačne.

Vsak človek bo vreden spodobnega kruha.

Zavolj slabih kraljev so množice lačne.

Vse dobro in slabo se v vrhu zakuha.

(V izogib napačnim razlagam, “kruh siromakov naj bo enak kruhu gospodarjev”.)
Čelniki, voditelji, naj gre za gospodarske ali politične, ki bi sami, predvsem pa njihova “zalega”, delili usodo slehernega dne s poslednjim v skupnosti, ki jo vodijo, bi imeli takorekoč neomejen mandat za uvajanje – izvajanje vizionarskih projektov ali varčevalnih ukrepov na račun trenutnega življenjskega standarda.

Tam, kjer je komuna mejila z državo,

brezdušni veljaki v čaščenju lastnine,

jemali so žito, telice in travo,

v zameno so dajali svetle cekine.

Pa kaj naj s cekinom počnejo duhovni?

Za juho ni dober, v kaminu ne greje,

ne lajša težav, ko smo stari in bolni,

semena ne žanje, kdor v zemljo ga seje.

Počasi, pa vendar, državni trgovci,

so polja komune imeli za svoja.

(Saj so jih pošteno poplačali z novci!)

Dobili so novo lastnino brez boja.

Poslej so svoj kruh kupovali s kovanci,

na svojih so poljih opravljali tlako,

le redki med njimi, prastari očanci,

so v takem početju spoznali napako.

A duše so v prsih vseeno živele.

Še vedno so znali dobrine deliti.

Iskrivi mladen´či, dekleta vesele …

Saj duše s cekinom ne moreš kupiti.

Ker pa so vseeno čutili praznino,

snubači imetja v nevestah bleščave,

so z dušnimi ženskami tkali dvojino,

prek svoje postave, okronane glave.

Tako smo nastali ljudje nove dobe.

Pol duše je v prsih, pol mesnega htenja.

Ni sreče v delitvi, v imetju ni zlobe,

le dvoje nasprotnih načinov življenja.

Vsi tisti, ki dušo so v sebi sprostili,

ji dali svobodo in polno veljavo,

za svetne dobrine se niso borili,

pa vendar imeli so svojo postavo.

„Nihče ni več vreden, nihče manj kot drugi.

Mogočna palača je bajtici gliha.

Potoček je množica kapljic v strugi.

Brez najmanjše kapljice reka usiha.“

Zato pa so znali živeti v skupini.

Deliti radósti, tegobe in delo.

Orači in godci, kovači, fakini,

imeli so žito in pesem veselo.

V ta svet se rodimo ljudje vsi enaki.

Brez krone, brez spone, brezzobi in slepi.

Pa vendar so eni po rodu veljaki,

več vredni, bolj živi, bogati in lepi.

Drugače od vsega življenja v naravi

je človek na dvoje razklal svoje bitje.

V minljivost mesa, ki ga nič ne ustavi

in v večnost Duha, kakor slepo prekritje.

Meso zna skrbeti za svoje potrebe.

Za večno množenje, za prostor in hrano.

Za streho nad glavo, in da ga ne zebe, …

V eonih razvoja vse to mu je dano.

Zato pa je duša tembolj nebogljena.

Brez krempljev, brez krika, kako naj se brani?

Nedolžna, poštena, in v večnost le ena …

Zato so nad dušo se znesli, tirani.

Najprej so jo vpeli v nevidne okove.

Svoboden pustili so dar hrepenenja.

Potem so ji vsilili svoje Bogove,

bogove nadvlade, imetja, hlepenja.

*************

Pogoltnost je huda bolezen. Ubija!

Takoj je prepozno in vse je premalo.

Če piti ne more, pa vrče razbija,

da ne bi slučajno kaj drugim ostalo.

************

Kot ptica v kletki počasi umira,

tako so umirale duše vladarjev.

Brez haska zdravila, kadilo in mira,

brez haska molitve ´spred zlatih oltarjev.

In v takem občestvu, kjer vsakdo le grabi,

čez mejo potrebe, samo da premaga,

se človek človeku v dno bistva zagabi,

nihče ni več sosed, le tekmec in zgaga.

Zato potrebujejo kralje, države,

Bogove, svetnike po svoji podobi,

skrivnostne zaveze in stroge postave,

pravičnost v denarju, nagradi in globi.

In so se množili po svoji maniri.

V modrino krvi, na posestva, gradove,

po planu, po stanu, po rasi in veri,

v enkratne junake in slavne rodove.

Pohlep po imetju je v genih ostajal.

Na britofu duše so rasle koprive.

Vsak rod je na novo delil in osvajal,

Jeriho in Babilon, Rim in Ninive.

In ko še zadnje upanje usahne,

ko vidiš pred seboj le pot tja čez,

pa čakaš, da še tja te drugi pahne …

Tedaj je čas za pesem belih brez.

Ko se nad svetom zgrnejo oblaki,

ugasne sonce in je črn mrak,

stojijo hrasti v logu kot vojaki …

Mogočni hrasti priče mnogih zmag.

Ko bele breze plaho šepetajo,

pod sunki vetra sklonijo glavé,

pokleknejo, vendar se ne predajo …

Čas hitro mine. Tudi za gorje.

In ko nad logom nova zarja sine,

blag vetrič je spomin sodnega dne,

štrlijo kvišku hrastov korenine …

In bele breze v soncu zelené.

Ukraden in lažniv je ta vaš svet.
Pravice in svobode polna usta.
Ob tem pa vedno, vsakogar, povsod in spet …
Razpenjate na posteljo Prokrusta.

Mogoče je dobro počakati dušo

na skalnem grebenu, da sede kraj te?

Ker duša ni ta, ki te žene v pogubo,

ko dirjaš in dirjaš, z vrhov na vrhé.

Mogoče te tam, na grebenu prešine,

da dirka ni zmaga, in zmaga ni mir.

Da padaš v hitenju, kot skala v globine,

melišču v naročje, peščeni drobir.

Ko je več duše v kamnu kot v človeku,

ko svet je vse bolj poln temačnih sil,

odmeva dleto mojstra v polnem jeku,

iščoč sledi aragonitnih žil.

Zdaj vem, da sem bil vse življenje v zmoti,

ko sem verjel v človeka brez bogá.

Ker bog je eden, in si ni napoti,

a sta zato človeka vedno dva.

Prvi je ta, ki mu je Bog z dednino

predal oblast nad svetom in ljudmi.

Ta je Gospod, ker piše Zgodovino.

Ne seje žita, temveč ga Deli.

Drugi boga globoko v prsih nosi.

Ker tam je živ, po njem dednine ni.

Ta ne zahteva, včasih plaho prosi,

ko trud in strah presežeta moči.

Kaj pa tvoj bog? Je mrtev ali živ?

Sam si izbral in sam si za to kriv!