Vsem vam, ki vneto pljuvate v daljavo,

tja v čase, ko vas sploh še ni bilo,

povem, da pljuvate na očetnjavo,

na karmo dedov in na vnuke z njo.

Mar ni tedaj bilo preveč krivice

v spopadih za oblast in za denar?

Poslušali so razne tuje strice

in se pobili, vsi „za našo stvar“.

Pa danes? Znova tujci nas delijo.

Na naše in na naše, v svoj profit.

Spet mladci na „odpadnike“ kričijo,

z besedo jih postavljajo „pred zid“.

Kje ste, modrósti starcev, kje ste, duše?

Vas nič ne gane Feniks žejne ruše?

In ko dosežeš vse, kar ti koristi,

ko te nekdo prinese vse do praga,

šele tedaj te stisne ´krog obisti …

Človek je ta, ki drugemu pomaga.

Poznam to zgodbo. Mnogi so bežali

v »razviti svet« iz moje domovine.

Kakor brezdomci so azil iskali

v avstralskih puščah, v pampi Argentine.

Ne glad ne UDBA nista jih podila.

Revni ni zmogel stroškov kontrabanta,

a UDBA te je v svojo pest dobila,

tudi v deželah daleč prek Otranta.

Bežali so, ker so verjeli v sanje.

V tuzemski raj, v deželo El dorado.

Skušnjavec sam jih je zasadil vanje,

zabrisal rob med srečo in naslado.

Tu in tam je strel presekal mrak.

Prestrašen fant z goratega Balkana,

je slišal v grmu pritajen korak …

In streljal. Na begunca, na fazana.

Čez leta, kdor ni ravno dezertiral,

in je za pot domov že imel denar,

z mercedesom in gvantom paradiral

je pred vasjo, na puf in rent a car.

Vsi tisti pa, ki so doma ostali,

so imeli službe, žene, dom in mir,

in zemljo dedov so obdelovali,

ne trnja, obrodila je krompir.

Pa so odšli, nazaj tja v daljne kraje,

drugačnega jezika in kulture,

bogastvo in denar so imeli raje

od trudnih staršev in njih smrtne ure.

„Nekoč pa pridem spet, z obiljem pokojnine,

in sin bo z mano, dedič gospodarja,

zgradim nov dom, na sončno stran doline,

kjer zadnji mrak žari in prva zarja.“

Zgradil je hišo. Hitro in brez muke.

Sin je pognal na tujem korenine.

Zdaj star in sam razvaja tuje vnuke,

bogat gospod brez svoje domovine.

Zdaj smo razviti svet in cilj bežanja.

Begunci so iz stepe in puščave.

Isti je kontrabant, ista spoznanja,

zgodba je ista, druge so le glave.

Ah daj, saj dragim kamnom ni težkó

ležati v blatu lastne zgodovine.

Rubin bo srčna kri, smaragd nebó,

ko ju izvrže čas, ko večnost mine.

A kaj, ko gre le za kristal pirita?

Iz ure v uro lesk je bolj teman.

Če ta bleščava brž ne bo razkrita,

še blato več ne bo, poslednji dan.

Izpulil si rožo v prepadnih klečeh,

iz plitve kotanje peščene prsti,

med strelo in ledom v nevihtnih nočeh,

je našla veselje, da v dan zacveti.

V vrtičku ob hiši je majhen skalnjak.

Tam roža bo prst in zavetje imela.

Njen vitez boš, gornik, rešitelj, junak,

in roža bo tvojim v veselje cvetela.

A v vrtu od rože še popka več ni.

Uvelo je listje in trhel koren.

Brez žara so dnevi, soparne noči,

neurje pogreša in veter leden.

Ko pojdeš spet, gornik, tja v daljne peči,

in najdeš tam rožo, jo pusti pod robi.

Naj sebi in svetu v veselje živi,

tako, kot se gorskemu cvetu spodobi.

In kam boš, ótrok božji,

še bežal,

ko bo v poslednjem kotu

mrak sovražen?

Svoboda ni prostost,

kdaj boš spoznal?

V boju je zmaga,

beg le up je,

lažen.

Na krilih pesmi poletim s poetom.

V viharje sle, nad brezdna umovanja,

frfrav metuljček, ostrogleda kanja,

razširim krila, oblebdim nad Svetom.

Na krilih pesmi duh pobegne letom.

Omahne roka sredi bojevanja …

Ugledam svet, kakor ga dete sanja,

nedolžno dete v igricah z Očetom.

Zapojte pevci pesmi radožive!

Zarišite poti v nebesnem svodu,

kot mavrico med strah in hrepenenje.

Naj poletim svoboden nad Ninive,

ne Baalu drug in suženj ne Gospodu …

Zapojte pevci, pesmi za letenje!

Ubijal sem.

Čeprav le v blodnih sanjah,

sem dvignil roko nad človeka.

V besu.

Bil sem sodnik

njegovega dejanja,

videl iver,

a bruna ne, v očesu.

Doklej bo, dobri bog,

še moč razuma

držala uzde slepega besnila?

Molčiš,

sam sem,

brez upa, brez poguma …

A boš sodnik,

ko se bo kri prelila.