Franc je, kot se reče, trden kmet.
Pet dobrih njiv, gozdovi, senožeti,
šest repov v hlevu, traktor, priden zet …
Kaj bi si mogel kmet še več želeti?

Sosedov Miha je zapravil grunt.
Pravzaprav ne on, že ded pred leti.
Ni bil pohleven, dvignil se je v punt,
pa so mu vzeli, kar so mogli vzeti.

Tako zdaj Miha hodi k Francu v dnino.
Za mernik žita, maslo, kos slanine,
mu orje njive in redi živino,
za kruh in mleko, za obstoj družine.

Par let so polja dobro obrodila.
Kašče so polne, žito nima cene.
Kriza je, pravijo, kot višja sila,
več si nagrabil, bolj te prizadene.

Tako je Franc opustil setev ajde
in sečnjo v gozdu za drugačne čase,
za Miho nima dela, naj se znajde,
vsak zase, je deviza, kakor prase.

Franček še pomni dedove besede
o časih vojne, lakote in zmede,
vsi so zajemali iz iste sklede,
družina, hlapci, … in gostači bede.

Zet pa je gospodar moderne dobe.
Z diplomo ekonoma, ne iz zlobe,
bi zmanjšal stroške v sferi žive sile,
kakor da so ljudje samo kobile.

Ne da se Franc imeti za bedaka
in za nasvet povpraša strokovnjaka.
Kako naj bo volk sit in koza cela,
ko zavolj polnih kašč je malo dela?

Tako se je glasilo navodilo:
(Bika in skrinjo žita za plačilo!)
Franc in družina morajo več žreti,
da more revež Miha preživeti!

Četrta postelja od vrat.

Prestreljena golen in krogla v rami.

Ne tujec, svoj ga je ustrelil, brat,

in brat njegov skrbel, da je med nami.

Pri vratih …, še otrok, leži.

Pomlad in sonce, in ljubezen sanja.

Svoboda. Sprana gaza čez oči,

ob njem pa beli angel, doktor Franja.

Kadar sodniki sodijo
sodnikom,
je krivec vedno in samo
sodnik,
a žrtvi na kolenih pred
krvnikom,
so vzeli še poslednje,
smrtni krik.

Vsi vi, ki verjamete v eno resnico,

edino in sveto resnico za vse,

skušnjavca zajemate z največjo žlico,

ker hočete véčnost, a vèčnosti ne.

Tokrat si bom privoščil sprotni prevod.

Če je véčnost neskončnost časa in prostora,

vèčnost pa množica različnih (stvari, oseb, dogodkov, …),

si zamislite

množico različnih neskončnosti

ali eno samo neskončnost

brez množice različnih …

(PriZemljeni)

Pa tudi če so nas spočeli

bogovi nekih tujih zvezd,

le tu, na zemlji smo živeli,

v obilju polja, v prahu cest.

Pa tudi če je krušna mati,

le tu, na zemlji smo doma,

med svojimi sestrami, brati,

imamo svojega boga.

Pa tudi če, sledeč korakom,

nekoč se vrne davni ded,

ne v svojo last in ne k rojakom,

na zemljo vdere v tuji svet!

Ko se neurje razbesni v vrhovih,

ko tolče strela,

veter lomi veje,

ljudje tičijo v zidanih domovih,

kamen jim ščiti rit

in les jih greje.

V oprano jutro poznega poletja,

taisti človek

se na pot poda,

ne sliši rek in ptic,

ne vidi cvetja,

le nad viharnikom na poti

godrnja.

Strup sejete ljudje,

poželi boste kri.

Otrok je zemlja in prav nič ne ve,

kaj je v semenu, dokler ne skali.

Strup sejete ljudje,

hud strup razdvoja.

Hudič in bog sta možna le v navezi,

v tem Manifest enak je katehezi,

v so-Vragu najde bit in smisel boja.

Strup sejete ljudje,

ob vsej pšenici

v zoranih poljih mladega zaroda.

O svoji stranki in o nje pravici …

Da vzklije vitez?

Le podan oproda!

Resnica je totalitarna.

Le sebe in svoj prav pozna.

Razum in dvom sta ji nevarna,

saj ni ustvarjena za dva.

Ljubezen je drugačna ptica.

Ne biva v sebi, v druge gre.

Razum in dvom neznana strica,

ljubezen pač preprosto Ve.

Tako v ljubezni ni resnice,

v resnici pa ljubezni ni,

pa človek z dvomom in razumom

nekje med njima odlebdi.

Sedem vrancev na poljani.

Sedem bratov, čista kri.

Vsi so mladi, razigrani,

v njih kopitih vse poti.

Šest je vpreženih v kočijo.

V zven kraguljčkov, zlatih žval.

Kot bogovi se držijo,

polnih jasli, toplih štal.

Sedmi vranec je drugačen.

Ni mu mar za blišč sveta.

Ni mu mar, če je kdaj lačen,

ni mu mar kaj kdo ima.

Sedem vrancev in kobile.

Duh svobode, kič in kras.

Z enim bodo zarodile,

sedem vrancev v novi čas.

Umrl si, da bi premagal smrt.

Ponižan za dosego večne slave.

Ostal je za teboj še grob odprt.

V njem slepi up obljubljene višave.