… Sodniki so bili pravični in modri možje. Vse jutro in dopoldne so majali z glavo in govorili: »Kmet ni živina, zato ga je treba tlačiti po pameti, ne pa po trmah hudobne babe.«

Opoldne jih je povabil baron na gosposko kosilo. Jedli in pili so v slast, da še nikoli tako. Med kosilom so se malo premislili in spoznali, da je kmet le živina, ki se mora čvrsto krotiti in brzdati. Po obilni in dobri pijači pa so svojo misel tako obrnili, da je kmet še mnogo hujši od vsake zverine in da je novi davek koristen in potreben. Pravdo so razsodili, kakor je baron sam želel: …

Odlomek iz Trdinove bajke Kresna noč, v priredbi Nika Grafenauerja.

MK 1981

kdaj smem biti pol človeka

kdaj pravica kdaj dolžnost

kdaj se v dva kamnita stebra

sme sesuti krhek most

kdaj ko v sili hude ure

se pod stebrom kruši breg

smem odvreči del bremena

kdaj je Sveto kdaj je Greh

kdaj je breme preveliko

kdaj je človek prešibak

kdaj naj misli na predajo

kdaj na borbo kakor vsak

kdaj so drugi z mano v strugi

kdaj sem sam in zapuščén

kdaj sem plehnata trobenta

kdaj sem zlate harfe zven

kdaj je svet smrdljivo brezno

kdaj je skoraj kakor raj

kdaj je molk in kdaj je pesem

še ljubezen kdaj pa kdaj

Za vrsto in položaj ločil, ter posledično velikih začetnic, se odločite po lastnem navdihu.

Gospod…

Na tvoji lasti sem ponižen sluga.

Z gora ti spravljam les in žito s polja,

ne stre me mraz gozdov, ne teža pluga,

moj smisel, moj namen, je tvoja volja.

Gospod…

Tvoj duh me vodi na življenjski poti.

Kje v svetu duš je cilj, kje rob prepada?

Kaj je za večnost, kaj je le za sproti?

Moj strah si, moj pogum in slednja nada.

Gospod…

Kaj pa, ko se lastnina z duhom skrega?

Kdo bo skrbel za preživetje sluge?

Kdo bo (med vama) vitez, kdo oproda?

Le breme vama bom, balast, nadlega…

Gospod ni ta, ki poskrbi za druge.

Bedak je vsak, kdor služi dva gospoda.

Dve sveči sva.

Dva stenja.

Dve kepi voska.

Plošča žrtvenika.

Žrtev in žrec.

Rezilo.

Vonj suhe cedrovine.

Božja slika.

Dve sveči sva.

Dva stenja.

Dve kepi voska.

Miza separeja.

Ona in on.

Iskanja.

Razum in strast.

Stopnice in odeja.

Dve sveči sva.

Dva stenja.

Dve kepi voska.

Dajeva svoj plamen.

V somrak bogov?

V življenje?

Pod nama zdaj brokat

zdaj klesan kamen.

(Zato)

Če pesnik pred pohlepom sanje skrije,

so stihi kakor juha brez soli.

Če pa sanjač se med besede zlije,

sta sol in poper, samo pesmi ni.

Zato je pesem vezana beseda,

in pesnik je sanjač, pripet na štrik.

Vse znotraj kroga dolgčas je in beda.

Zato je dobra pesem vedno krik.

Zamajal se je hrast na skalni žili.

Kot bi za hip izgubil korenine,

razpredene globoko v dno doline,

za rast in moč, in za oporo v sili.

Zleteli z vej so ptiči lahkokrili,

star tolsti polh je hušknil iz dupline,

šli so v iskanje boljše domovine,

prijatelja so v stiski zapustili.

Zamajal se je, hrast, a ni omagal.

Zavoljo šišk, zavoljo žužkov v lubju

je vztrajal tam in kljuboval viharjem,

dež ga je zdravil, čas ga je obžagal …

Iz dalje pesmi. Ode domoljubju.

Spev lahkih ptic podanih tujim carjem.