Arhiv za mesec September, 2011

Hvala

miks 20.09.2011

Hvala

Kud Cerkno je ob letošnjih Bevkovih dnevih objavil literarni natečaj »nočni prigrizek«.

Sodeloval sem v kategoriji pesmi in se uvrstil med nagrajence.

Žal se prireditev nisem mogel udeležiti zaradi drugih obveznosti, nekoliko pa tudi zaradi ponesrečene komunikacije s prireditelji. Pa drugič.

Naj vam predstavim nagrajeni prispevek, čeprav ste ga po delih že pred časom imeli priložnost brati.

ZGODBA NEKEGA IZVIRA

V previsni steni ozka poč.
V njej sneg in mrzli trdi led.
Pod ledom gluha črna noč,
kot čas bi stal že tisoč let.

Kar v zimi je vihar naphal
snega v naročje trdih skal,
v poletnih ujmah dež ni spral,
le stisnil v trd, zelen opal.

Omahnil pod udarom strel
je star viharnik v prepad,
že s prvim soncem topli sel
pokuka v špranjo, žarek zlat.

V stoterih iskrah zablešči
se beli sneg sred belih sten,
kot nitka curek pocedi
v globino, bister in leden.

In curek tu, pa curek tam,
iz časa v čas, iz dneva v dan
polzi v globino črnih jam
vesel studenček razigran.

Pod steno na melišču drob
stoletnih bitk naravnih sil
za ped pod peskom oster rob
krepak objem kamnitih žil.

Čez rob med peskom zašumi
kot tih šepet v spokojno noč.
Izvir v vsej svoji radosti
klokoče svojo mlado moč.
*************************

Visoko zgoraj sneg kopni.
polna je vlage cela kleč,
v kotanji kepica prsti
v prsti seme, rdeči sleč.

Požene iz semena klica,
požene nežen mlad grmič,
krasi se skalnata polica
v njej najde gnezdo črni ptič.

Nič več pozimi ni naphalo
snega v razpoko prek in prek,
in sonce več ni posijalo
v poletnih jutrih v beli sneg.

V globini še je kaplja s kapljo
temo solzila v toplih dneh,
za las še poglobila škrapljo,
hlapela v skalnatih dlaneh.

V drobirju spodaj čuden mir.
Iz objema skal še solze ni.
Za dolgo usahnil je izvir
in vse je spet kot njega dni.

************************

PA (P.S.)

Sanje

Pa bodo znova zaveli vetrovi,
studéni vetrovi prek pustih slemen,
pa bodo znova zapolnjeni rovi,
med ledom in snegom par drobnih semen.

Pa bo omahnil viharnik v globino
utrujen od vetra, zmesarjen od strel,
pa se bo mesec zazrl v praznino,
v mogočnem ostenju neznatno vrzel.

Pa bo spet sonce čez hrib posijalo,
razgrelo bo čela prepadnih stená,
pa bo v globino kapljalo, curljalo,
v to črno globino, praznino brez dna.

Pa bo na dnu čez kamnite ponvíce
prelila se kaplja čez rob in čez rob,
pa bo v izviru lovila bleščice
v drobnih jezércih podobe podob.

Pa bo v melišču šumljalo, šumljalo
v neštetih glasovih – glasovih gora,
pa bo naprej, vse do reke grgralo,
z reko v daljave, vse tja do morjá.

Hvala vsem! Prirediteljem Bevkovih dnevov, vam blogerski prijatelji, ki ste me vseskozi vzpodbujali in vsem mojim najdražjim, ki vdano prenašajo.

  • Share/Bookmark
blank