Iz mavričnih niti nam sreča je stkala

Res majhno, a svetlo in radostno lučko,

Iz svojih globin nam v življenje poslala

Sestrico, hčerko, nečakinjo, vnučko.

Prejšnji teden sta jih speljala.

Pozimi sem izdelal dve valilnici za sinice. Šele kasneje, ko sta že bili nameščeni na fotografsko pozicijo sem staknil podrobnejša navodila o primernih dimenzijah in lokaciji.

Nisem jih več premikal, kajti pridno so ju obletavali pari zaljubljencev. Najprej velike sinice, a jim je bila odprtina nekoliko pretesna, zato so prepustile prostor malim sinicam – plavčkom.

Potem se je vse skupaj umirilo, da sem skoraj podvomil v naseljenost. Medtem je prišla pokukat »teta«,

a tudi zanjo je bila izvrtina pretesna. Vztrajala je (s presledki) celo dopoldne, nekaj kljuvala v steno luknje, potem pa odletela.

Kdaj so se speljali mladiči iz tega gnezda sem zamudil, zato pa sem ujel še zadnje grižljaje pitancev v drugem.

Gnezdilnici sta prazni, očiščeni in pripravljeni za novo ljubezen.