Klepet ~ 7.
miks 7.07.2009
Obljubil sem, in nisem “figamož”. Pa naj bo nocoj nov klepet. 
Za take lažje, prijetnejše zapise. Trist in ostala “krama” so še vedno na razpolago. Pomoči potrebnim. 
Obljubil sem, in nisem “figamož”. Pa naj bo nocoj nov klepet. Za take lažje, prijetnejše zapise. Trist in ostala “krama” so še vedno na razpolago. Pomoči potrebnim.
7.07.2009 ob 22:41
Dober večer.
Bin, saj so “pomoči potrebni” tudi med tistimi, ki konzumirajo prijetne zapise, a ne? Pomoč je lahko takšna ali drugačna, ne le tista pri Trist&Co.
Sicer pa, kot pravi ime – Proste poljane. Za vsakega srenjskega obiskovalca nekaj. Pa še 7 je srečna številka.
Pozdravljeni vsi!
7.07.2009 ob 22:55
Prav imaš olna!
Saj ti imaš vedno prav. 
Proste poljane so še vedno pesniško navdahnjene. Nocojšnja porcija je primerna polni luni v popuščanju.
ZAKONI
Poletni dan.
V ranem jutru se bleste vrhovi,
med skalami, visoko nad gozdovi,
zeleni travnik, s cvetjem posejan.
Vse do noči.
Pred njim dolina sonca ne zastira,
za njim se vrh v globok prepad podira,
svobodno zre oko na vse strani.
Vsa ta krasota.
Kdo jo rodi, ji veličino daje,
kdo dviga jo, nad meje in pregraje,
iz objema cest in mestnega ropota?
Nasprotna stran!
Kot brez doline gora ni viševna,
je brez prepadov plaha in pohlevna,
nje travnik v senci… žalosten, teman.
Svet nas uči.
Življenje ni le gora brez doline,
ni zgolj smeh, brez vsake bolečine,
iz dna pekla vrh sreče prikipi.
(#137 v “Tristu” čaka!) Pravzaprav čaka bin.?
8.07.2009 ob 09:36
Samo pozdravim novi klepet, če že ravno kukam
in upam, da mi še dane uspe kaj spisati.
Vas objemam, krasen dan želim tako tebi Bin, kot vsem, ki prihajajo na tvoje strani in ustvarjajo.
Rima in oblika nove pesmice zanimiva in mi je všeč … sicer pa tudi pesem in nje vsebina. Res si pravi mojster v svojem ustvarjanju. Pokloni pesniku.
8.07.2009 ob 11:00
Bin, a propos 137 v Tristu.
Skrušeno priznam, da sem pesnitev takrat samo preletela, tako kot včasih samo “informativno” vržem pogled na moje
Poljane, toliko da vidim, kaj na njih počnete v moji odsotnosti. “wink”
Zdajle sem si vzela čas – zunaj neprijazno vreme, to je pravi čas, da se malo “navznoter obrnemo” – in sem jo počasi in z guštom šla skoz. (Imam hecno navado, da nekatere verze, ki so mi ekstra legli, preberem dvakrat ali trikrat).
Naj povem čisto po pravici? Torej, na prvem mestu, spet enkrat črna zavist, da nekateri znate, nekateri pa ne znamo. (Včasih se mi zdi, da si na tem blogu sploh same topogledne frustracije nabiram.
Se še spomniš dobrega starega izraza “družbenopolitični”? Tvoja pesnitev je to, ampak v najžlahtnejšem pomenu, v kolikor je kaj političnega sploh lahko žlahtno. Zgodovinsko – nostalgično socialna. Pri čemer je Kromberk, vsaj tako jaz to vidim – samo naš svet v malem. Saj bi z zelo majhnimi spremembami lahko preselil “zgodbo” na skoraj katerikoli konec globusa.
Pet zvezdic.
9.07.2009 ob 07:20
Pa se se pritepla nazaj.
Dobro jutro in še boljši dan, želim tebi Bin in vsem ostalim.
Nekoliko manj časa imam sedaj, ko so počitnice in poten zagrmi in tisti nesrečni internet, ki ga očitno daja starost, crkne.
Na e-pošti sem vas prebrala, za kaj več ni bilo možnosti(beri:interneta).
Sem danes vesela tvoje pesmi, lepa je in prijetno si me z njo popeljal v jutro.
Pozdrav vsem Lea
Prihajajo vnuki in pri meni bo veselo, le na sonček ne kaže.
9.07.2009 ob 13:55
Današnji dan je prešel iz dežja v sonce.
Prazen
Včasih sem tako strašansko prazen,
celo odmev brezmočno onemi,
nikjer ničesar, sam je, kot prikazen,
na mehkih spolzkih stenah se duši.
Tam sredi niča pa divja nevihta,
iz nič gre grom, v nič prasketi strel,
v temi bohoti se nemočna ihta,
okrog jo nosi … brez naslova, sel.
Drobna solza spet bo sled pustila,
v ledeno struno zmrznila za hip,
vso praznino v hipu zapolnila,
odmeval v njej bo spet … srca utrip.
Vilinček, Olna, Lea, hvala za obiske.
Zvečer mogoče kaj več?
9.07.2009 ob 16:16
Tudi jaz oddam svojo zadnjo pesem na tole stran prostih poljan. In upam, da vsaj za trenutek napolnim praznino
Pri meni sije sonček in upam, da tudi pri vas. Lep, lep dan tako tebi Bin, kot vsem na tej strani
Katie Melua – What I Miss About You
http://www.youtube.com/watch?v=NV59jsrSYJM&feature=related
Večkrat ne veš
kaj v globinah se skriva?
Begavih oči
si bistriš svoj vodnjak.
Ker misli zavite
v beli oblak,
ne vidijo bistev,
ne vidijo vsega …
A nekaj je v tebi,
nekaj te bega?!
Budijo se čuti …
Diši ti ta zrak.
Zajameš ga vase.
Ves nežen in blag
se vate vpija
in daje da čutiš …
Takrat še ne veš!?
Le v sebi zaslutiš,
ko lahnost te v zame
v objem svoj mehak.
Omamljen od vsega …
kar padel bi vznak.
Želiš, da ostane,
želiš da tam biva …
Počasi … počasi
se sreča odkriva …
Naj vrnem nazaj se?
Naj stopim čez prag?
Pred njenimi vrati …
Samo en korak.
Ne vem, če prestopim?
A čustva so živa …
**
9.07.2009 ob 19:25
dobro, se bomo pa tukaj zbirali…
:D
9.07.2009 ob 20:13
Kakšno figo v žepu, ali bolj konkretno pomoč?
9.07.2009 ob 23:04
@Vilinček, zate rabim več časa kot ga imam nocoj.
@vlatka, na PROSTih poljanah je PROSTor za vse!
@lordwales, “doktor fig” bi bil tukaj zelo dobrodošel. Tudi lordov se ne otepamo, če le pridejo z nasmehom.
10.07.2009 ob 02:06
Kar v miru – brez hitenja, drvenja.
Pa četudi le pozdrav in dotik sem vesela 
10.07.2009 ob 12:53
Zate Vilinček, ker si sinoči izvisela.
Položil bom glavo v tvoje naročje,
zaprl oči in svoj dih pritajil,
nedrij tvojih vsebine bom pil,
stekal se z njimi v željeno sotočje.
Razlila se bova v ravnino med ločje,
ne bo hudournik več vode kalil,
le blaženi mir bo tolmune bistril,
zaspal bom brezskrbno, globoko, …otročje.
Poslušal bom v sanjah tvoje brzice,
napajal se z biseri v vznožju slapov,
spremljal tvoj tok med poljane, gorice,
razrušil pregrade in meje bregov…
Steciva skupaj tja v daljne mrtvice,
pod belimi loki mogočnih mostov.
10.07.2009 ob 15:08
Nič nisem izvisela. Hvala ti.
Čudovita je pesmica. in tudi jaz si bom vzela čas, da vrnem nazaj … v službi mi tu in tam rata a lažje kak večer.
Krasen vikend želim tako tebi, kot vsem, ki prihajajo na proste poljane
11.07.2009 ob 21:21
Pa upam da se ne zaklepetamo………………
11.07.2009 ob 21:37
Pozdrav Binu in SEDMEMU Klepetu, odprtemu na SEDMI dan –
)
SEDMEGA meseca!
Ravnokar obiskala Vilinčkovo stran in že tam pohvalila vajin sonetni preplet. Tu pa njenega dela ne vidim? Najbrž je v kakem drugem predalu. Hitim skozi dni – še vedno delovno. Moram si vzeti čas in v miru prebrati vaše pesniške stvaritve …
Lep vikend želim vsem. Ciao!
11.07.2009 ob 22:32
Nič hudega lordwales, tudi če se zaklepetamo. Štorov je na teh poljanah dovolj, na zemljo ne bo treba nikomur sesti.
11.07.2009 ob 22:49
Hopla, pa sem sedla na enega izmed štorov. Ne bom dolgo, le eno prav lepo “Lahko noč”, vam želim in lepe sanje tudi.
Lea
Tebi Bin in prav vsem ostalim
13.07.2009 ob 15:38
Sonet malo drugače malo bolj svoboden in z refrenom
Milow – You Don’t Know
http://www.youtube.com/watch?v=o32x-kHGaTo
Že dlan je v dlani … tam sreča se smeje.
Ker žar, ki me hrani mi dal je verjeti,
da z upanjem novim bi mogla leteti,
ko jutranje sonce se izpod odeje
z veseljem prebuja, ker radost te greje.
Vse želje se spletajo z biserne preje,
saj misli se dajo v lepoto ujeti.
Skrivnostne spet jasne … želijo si peti,
ker tisto se v tebi … (Poiščem naj meje?)
z veseljem prebuja, ker radost te greje.
Prevzame te glasba … začutiš močneje,
z daljave bleščijo se njeni izviri …
Kristalna gladina tešila bo žeje,
hrumenje pojenja – ves svet se umiri.
Je mar iluzija? Resničnost tam veje?
Ko čut se za čutom … (kot pesem na liri)
z veseljem prebuja, ker radost te greje.
Krasno mi bodite vsi
13.07.2009 ob 22:07
Samo za en popravek bi prosila v drugi kitici prvega odstavka.. Ker mir, ki me hrani – naj zamenja “Ker ŽAR, ki me hrani”
Še enkrat vse pozdravljem – vse prav vse. Lahko noč in še lepši jutrišnji dan… Tudi nagajivki pomaham, ker jo vidim, da je privihrala tudi semkaj. Tebi Bin pa še enkrat hvala za pesem.
Fajn mi bodite vsi
Popravljeno!
13.07.2009 ob 22:17
Sonček greje kri.
“Sonet se s sonetom zbija” Vilinček!
S poljubom
Veš, kadar me zjutraj s poljubom zbudiš,
še sonce je lepše in dan bolj svetal,
kot da bi se stvarnik ponovno igral,
spet duša je svetla in lahka kot piš.
Takrat… ko iz las sem pobiral ti riž,
ko prvič kot mož sem ob tebi zaspal,
po vonju ljubezni sem te prepoznal,
kot takrat še vedno opojno dehtiš.
Vem, nisem več tisti, kot bil sem nekoč.
Kolikokrat sem požrl obljubo?
Umaknil sem pleča, se skril pod nemoč…
Trhel stržen je in črvi pod lubom,
še vedno pa k tebi rad ležem čez noč,
v novo me jutro prebudi … s poljubom.
Lepo noč in jutrišnji dan želim vsem.
14.07.2009 ob 02:20
Imperij vrača … Kaj že?
Lep jutrišnji dan vsem.
Breathe gentle – Tiziano Ferro ft. Kelly Rowland
http://www.youtube.com/watch?v=TSMNZYIG0yo&feature=related
Iz drobnih marjetic si spletel mi venček,
da z belim navdihom bi prsi pokrila.
Na travniku sanj bom ob tebi počila,
ko v sebi ves miren boš spal kot dojenček.
In ko naju zdrami živahni studenček;
vso nežnost in blagost bi k sebi privila,
z življenjem bistrin nama očke umila,
da v njih se zrcalil bi sinji plamenček.
Zaraja mladost naj na polju zelenem,
v dlaneh se odpirajo riževa zrna.
Svobodna pod soncem – spet združena v enem …
Morda sem kdaj v sebi preplašena srna?
Pa vendar se vračam in sreče oklenem,
ko noč naju vzame skrivnostna srebrna!
14.07.2009 ob 21:35
Nocoj sem lump!
So me drugi določili. 
Mehka in puhasta bela koprena
iz drobcenih cvetkov je tvoj pajčolan,
s predivom ljubezni je vezen in tkan,
nanj bom ponižno naslonil kolena.
Na kres bom naložil nova polena,
nov plamen bo v najinih srcih prižgan,
v večer bo posvetil, posvetil v nov dan,
podžigal bo čustva globoka, ognjena.
Med klasjem življenja se bova ljubila,
svobodna pod soncem, v sebi ujeta,
kremen – kresilo se bova iskrila,
v redovniški kuti strogo zapeta.
Med zvoke besed jo bova izlila,
globoko in zvesto ljubezen … poeta.
15.07.2009 ob 21:54
bin,
super.
Pa ga malo izkoristimo.
Lep večer želim
15.07.2009 ob 22:23
Tudi tebi vlatka en lep večer.
Pohajkujem nocoj, mogoče se tudi pri tebi oglasim? Moram potrkati? Mogoče celo telefonirati pred obiskom?
Ah saj me poznaš! Kar prišel bom!
15.07.2009 ob 22:41
Oj, samo dober večer ti bom rekla.
Lea
Tvoja pesem mi je všeč, prav lepo se počutim sedaj, ko sem jo prebrala
Pa še lahko noč bom zaželela, tebi in vsem, ki bodo k tebi pokukali.
15.07.2009 ob 23:52
Prišla malo manj preplašeno zaželeti dober večer in še lepši jutrišnji dan.
Lump? Lumpek? Mogoče pa je vse res!
Katie Melua – In My Secret Life
http://www.youtube.com/watch?v=AxRVzYHhCew&feature=related
Zakaj me zapenjaš v kuto menihov?
Poletje je v nama, ni čas še za plašč!
Morda pa nagajaš … morda pa nalašč
mi vezeš to strogo obleko iz stihov …
Ker tam pod kapucu se »lumpek« smehlja?
Le kaj naj zdaj mislim … Res moj si? Si njihov?
Zorim naj in dvigam duhovno si rašč?
Ne branim se te, ko me hraniš iz kašč,
kjer zlatega zrnja je polno navdihov …
A tam pod kapuco se »lumpek« smehlja.
In potlej ne reči, da spet sem preživa,
če vso me prevzameš … ves svet zaigra.
Ko vase to bitje nebeško spustiva,
ki srečo prinaša in sije za dva …
ne morem krotiti narave »Sem kriva?«,
S teboj bi se vzpela do žarkov neba …
Čeprav pod kapuco se »lumpek« smehlja!
16.07.2009 ob 00:05
Pozdrave tudi Lei, Vladki, nagajivki če se kaj pojavi …
Bina sem že pozdravila… ne bom sedaj vseh naštevala … pravzaprav pozdravljam vse lumpe-ke na tej strani 
– tudi sebe, kdaj štejem med njih.
Lumpe-ke? To je čisto majčkeni lump
Ne žalim, ampak hvalim.
Uživajte mi!
16.07.2009 ob 08:10
Ko v ranem jutru…
Kukajo biseri izpod tančice.
Mar kuta je ječa, ne trden oklep,
kjer svojim sanjam svobodo pustiva?
Kjer misel sme biti prešerna, igriva,
brezskrbno jo mahne zvečer na potep.
Kukajo biseri izpod tančice.
Ne nisi, to vem! Nisi prazen otep.
Pod slamnato streho zrnje se skriva,
v zrnju življenje in pesem je živa,
tvoj svet je bogat, vem, tvoj svet je prelep.
Kukajo biseri izpod tančice.
V varnem zavetju te kute iz raša,
mračne večere svetlijo kresnice.
Kdo naj, le kdo, ti razvrat oponaša,
te tlači med stene krute samice,
ko poješ vsa nežna, čuteča in naša
trosiš v naš svet čudovite bleščice?
Kukajo biseri izpod tančice.
16.07.2009 ob 10:04
Še tukaj pustim en pomežik v soncu
in se brž lotim dela 
Hvala ti. Se še vrnem nazaj.
16.07.2009 ob 10:58
Zakaj tako nagajivo mežikava v sonce Vilinček?
Nagajivost je neizogibna sestavina tega bloga.
Nagajivke pa kar ni in ni. 
Torej še en nagajiv pomežik od bina!!! 
16.07.2009 ob 13:00
Živjo!
Zdajle prihajam pozdravit!
Toliko, da boste vedeli in da bom dobivala pošto s Prostih poljan!
Hvala za vse!
Ana
16.07.2009 ob 13:38
O.k. če je tako, pa naj bo tako … torej še en nagajivi pomežik
Vse vas lepo pozdravljam še enkrat. 
Mark Knopfler The Long Road
http://www.youtube.com/watch?v=2QZTZ9B7M60&feature=PlayList&p=54745EB5BA814222&index=8
Za hrbet ti pridem v nemiru … a tiha.
Pritajila bom v sebi ta divji utrip.
Morda ga boš čutil … Morda le za hip.
A nočem izdati še svojega vzdiha …
Naj le sapica nosi ti mojo skrivnost.
Blažila ga bom, da drhtljaj, ki zapiha
zadržal bi hotenja in čustveni vzkip,
da le čutil na sebi bi svila otip;
kakor pramen v laseh, ki v vetrič zaniha …
Naj le sapica nosi ti mojo skrivnost.
Na tvoje zatilje prikradem se gost …
prevzet od lepote in v žarke obdan,
ki nežno prodirajo v magični gozd …
Morda pa si našla v šepetu sva dan?
Simfonija napeva, kjer najin je most.
Glas, ki zapoje … ki ti vse bolj je znan …
Naj le sapica nosi ti mojo skrivnost.
16.07.2009 ob 23:02
He he Vilinček, bina ni lahko ugnati!
Poreden si vetrič v mojih laseh.
Prihajaš potiho, kot lovec s pastjo,
le slutim ti v srcu divjanje strasti,
kot plen sem nemočen, zavest me hromi,
zdaj zdaj mi posula boš repek s soljo.
Poreden si vetrič v mojih laseh.
Saj nisi hudobna in nič mi ne bo,
še koža bo cela in ravne kosti,
pa vendar vse v meni se trese, drhti,
naj planem v jok, naj zbežim na drevo?
Poreden si vetrič v mojih laseh.
Razgalil bom prsi, nastavil bom vrat,
iskal bom usmiljenje v tvojih očeh,
ne bom se upiral, postavljal pregrad,
saj kmalu, prav kmalu te zlomil bo smeh,
kot rožica boš, kot zelena pomlad,
z rdečimi lici in srečo v očeh.
Poreden si vetrič v mojih laseh.
16.07.2009 ob 23:09
bin,
ja, te poznam…, ti kar pridi…, vedno dobrodošel. In to iskreno mislim.
16.07.2009 ob 23:10
Ana,
tudi tebi lep pozdrav.
16.07.2009 ob 23:11
Seveda velja moj pozdrav tudi vsem ostalim, ki obiskujejo to stran.
16.07.2009 ob 23:27
Vlatka in vsi ostali!
17.07.2009 ob 07:57
No, na e-Dnevniku se precej govori in sanja o metuljih … Posledica tega je tale pesem! (Če bi kdo rad slikce metuljev, so tam, na mojem blogu.)
Eni raje kot marmelado na kruhu
bi pisane metulje v trebuhu,
da bi frfotali tam in plesali,
ko hormončki bi noro skakali.
Vse telo bi hrepenelo po objemu,
on se k njej bi stisnil, ona k njemu,
vsi udje bi od želje zagoreli,
metulji bi leteli in leteli!
A včasih metuljčki ne vejo vsega,
ne poznajo duše ljubega, ljube do dna,
se zgodi, da metuljčki poletijo tja,
kjer ne more biti sreča doma.
Na dišeč travnik pisan sem šla,
trava je polna biserne rose bila,
polno naročje sem metuljev nabrala,
mehko mi je v srcu, metulje bi vam dala.
Vsem vse dobro!
17.07.2009 ob 19:06
Pa sem tukaj. Hvala za lepo pesem Bin
Čeprav nagajiva. No, jaz tokrat z bolj mehkimi toni, tak dan je bil.
In tudi tebe moram Ana pohvali. Čudovita pesem. Še posebno je lep zadnji del. Hvala ti za metuljčke
mark knopfler – True love will never fade
http://www.youtube.com/watch?v=5pbpOs6fhfw
Ni lovcev – pasti … Ni se treba ti bati!
Spontani koraki ne iščejo zla.
Prepuščam se jim in ne gledam v tla.
Ne rabim v naprej vse stezice poznati …
le sonce spustila sem v svoje srce.
Kjerkoli že stopam – Sem bosa? S copati?
Z neba mi pošiljaš čutečega sla.
Saj tisto kar poje … kar v meni igra,
ne želi si teh lepih občutkov pregnati …
ker sonce spustila sem v svoje srce.
Četudi moj jutri ne vidi … ne ve?
Ne bom mu zapirala oken in vrat.
Na stežaj so odprta do novega dne …
kar daje, kar daješ – imaš ga le rad.
Ker zanj ni vprašanj, če lahko ali sme!?
Svobodno med čute zajadra nomad …
saj sonce spustila sem v svoje srce.
Bodite mi nad vse lepo naj bo sonca in sreče za vse dovolj v tem vikendu
17.07.2009 ob 20:42
Kar “kopipejstal” bom z Aninega bloga.
Lepa pesem in lepi metuljčki Ana.
Bin pa bo spet težil. Koliko ljudi zna v tem metuljčkastem razpoloženju, pričakovanju, stremljenju pomisliti na:
Pred metuljčki so bile “grde, požrešne gosenice”, za njimi pridejo “grde požrešne gosenice.”! Objedale so in bodo listje in tudi cvetje rož, na katerih se pasejo metuljčki. In vendar brez gosenic ni metuljčkov. Brez metuljčkov pa je svet pust, nevreden življenja.
Koliko ljudi bo zmoglo sprejeti “gosenice” kot samoumeven del življenja, jim dovoliti, da obgrizejo nekaj listov, čeprav bo roža zaradi tega nekoliko manj “glamurozno lepa”? Ne, ni jim treba dovoliti vsega! S cvetnega popka jo bomo otresli, naj si najde primernejšo pašo. Tudi ni treba, da so prav vse gosenice na našem “vrtu”. Nekaj pa jih mora biti, sicer bo vrt kaj kmalu pust, dolgočasen, ne bo nam dajal tistega, kar smo od njega pričakovali. METULJČKOV
Pa se vprašajmo!
17.07.2009 ob 20:53
Vlatka, Ana, Vilinček, …
MANCA! Niti pomisliti nisem imel časa, na blog in njegove “prebivalce”. Zdaj bom skušal malo “not prinesti”.
Danes sem imel naporen a čudovit dan.
Ani sem se že oglasil, Vilinček si s svojimi sončeki zasluži “posebno obdelavo”, vlatko pa bom, vsaj upam, obiskal na njenem domu. (blogu)
Naj vas za vsak primer že danes seznanim z nastopom “luninega mrka”.
V nedeljo gremo za teden dni na morje. Tam ne bom niti iskal možnosti za dostop na med-mrežje. Jutri verjetno še kaj privandram naokoli, potem pa se ponovno “vidimo” po počitnicah.
Lepo se imejte!
17.07.2009 ob 21:08
Bin lepo se imej na morju … pazi se morskih psov.
Vsem, pa pošiljam pozdravčke Lea
17.07.2009 ob 22:08
Za lahko noč Vilinček.
Otresal bi roso s tvoje stezice,
oklestil bi trnove veje ob njej,
skrivni bi varuh bil tvoj, skarabej,
kot sonce bleščeč, kot cvetje zlatice.
Žarijo v globini vsi žarki neba.
Skrbno bi varoval bose nožice,
korak za korakom, ko stopaš naprej,
v ples bi te vodil, brezskrbno v rej,
plesišče pod nama – nežne meglice.
Žarijo v globini vsi žarki neba.
Veliki orkester narave igra,
plesno romanco nikdar izpeto,
pesem za enega, pesem za dva?
Pesem za vsakega, tonov nešteto!
Za včeraj, za danes, za jutri morda?
Za lepega princa, kraljično ukleto.
Žarijo v globini vsi žarki neba.
17.07.2009 ob 22:35
Tokrat tudi tebi Ana “replika”.
V metuljevem letu poseben je čar.
Neznanska lahkota, breztežnosti dar.
A kam gre metulj, kadar pride vihar?
V sončni pomladi… komu to mar?
Metuljčki v trebuhu, le kdo ne pozna?
Zgrabijo njega in njo in … oba,
“Veliki umetnik” se z nami igra,
telo ukazuje in um se preda!
Kaj hitro metulji odplešejo ples.
Na listju cvetlice, v krošnjah dreves,
pustijo sadove svojih teles,
preden odjadrajo … v smeri nebes.
Iz njih bodo novi metulji zleteli,
nove rodove z lahkoto prevzeli,
v novih trebuhih se razcveteli,
kot vedno prelepi, neskončno veseli.
18.07.2009 ob 10:48
tudi jaz sem privadrala na proste poljane. Da se ti zahvalim Bin … tokrat brez pesmice (nekaj praznujemo ta vikend in bom imela polno hišo ljudi)
Zažlim pa ti čim več lepega za popotnico … spočij se, naberi energije … lepe morske sanje, tudi lepe realnosti.
Srečo, veselje, dobrega tebi in vsem tvojim.
Hvala ti, za čudovite vsebine
Naj pesem poje naprej …
In seveda objemam tudi ostale člane prostih poljan
18.07.2009 ob 10:51
nisem privadrala
ampak sem PRIVANDRALA… in ne zažlim ampak ZAŽELIM in še bi se mogoče kaj našlo.
nepoboljšljivi Vilinček
ki se mu mudi, ker še danes dela / moram voziti blago za firmo … potem pa dirja in dela takšne tipkarske napakice
18.07.2009 ob 15:15
Vilinčica, hvala, Bin, tebi tudi hvala.
O gosenicah sem se razpisala pri sebi, vsekakor jih jaz pustim ali morda le prenesem drugam. Zadnjič sem gledala tako posebno gosenico, zelo me zanima, kakšen metulj bi prišel iz tako pisane gosenice, pa je pobegnila gosenica – no, ne vem, kam je izginila.
Sem jo fotografirala, a zaenkrat slikca ni na dosegu.
Bin, vse lepo ti želim, teden miru in počitka!
Manca je pa gotovo eno veliko veselje za vse vas!
18.07.2009 ob 15:16
Aja, seveda, vsem lep pozdrav!
19.07.2009 ob 01:06
Uuu, ste bili ustvarjalni!
Pohvale predvsem Binu & Vilinčku, pa tudi Ani.
Ravnokar prebrala vse vajine sonetne preplete. Luštno, lahkotno, zabavno.
Za menoj delovni tedni, od včeraj imamo pa še prijatelje v bajti,
)
ki ostanejo tu do našega povratka z morja, na “podeželskih počitnicah”. Eto. Pa smo vsi zadovoljni.
V tem času nisem utegnila ne pesnit, ne blogat, sem pa tole ravnokar skup sklamfala, da se v klepetno-nagajivem slogu poslovim od prostih poljan še jaz.
———————————————-
Aktivni del dopusta
))
na srečo je za mano,
odslej do konc avgusta
bo vse bolj razigrano.
Sem on’ dan spet divjala,
vzdolž Soče z brzi raftom,
lase prej našpricála,
s trivremenskim Taftom.
Brzice so bučale,
j’ letel’ k’ sneta skira,
jaz in še tri budale,
k smo polni bli nemira.
K’ dumu sm se vrnila
vznesena od navdihov,
koj skladbico spisála
sm na klavir – brez stihov.
Drug dan sm vrt kosila,
popeglala vso žehto,
ko vse sem postorila,
sem vlegla se na cehto.
Oko v nebo je zrlo,
so žarki me žgečkali,
ni v meni še zamrlo
vse kar je kdaj me gnalo.
Preteklost preletela
sem z lepimi spomini,
vmes žvižgala in pela -
saj čas je za bikini!
Pa spet so dnevi tekli
med tisoči opravki,
na blogih nič dorekli,
počakajo vsi davki …
Ma saj, če bo kaj sreče,
se z morja oglasim,
če net do tja povleče
kšne rime vkup zložim.
Če pa – do konc avgusta
se ne javim nič:
me j’ morski pes pohrustal,
al’ pa me j’ vzel hudič.
Potléj mrbit v jeseni
se ‘z onostranstva javim,
če bomo usklajeni?
Na to pa rajš’ ne stavim.
Vsekakor pa želim
vam en sproščen dopust,
v pondelk tut jst zbežim,
željá sem polnih ust:
Naj vam prijetno mine
kamorkol’ že greste,
izlivajte skomine
v pesmice vam zveste.
Le-te vas bodo grele
še na stara leta,
vse čute oživele,
vas tresle do skeleta.
Metuljčkov vam na trati
želim velik ujeti,
trebušni pa, med brati,
tud’ letajo poleti!
V tork bo luna sjala,
bo sončni mrk nastal,
pa zna bit cela štala,
če kdo bi podivjal.
Dejte se mal’ zresnit,
ne morte tko noret,
kej lepga rajš upesnit,
prijaznega za svet!
Le kdo vam to blebeče?!?
Poeti smo vsi čudni …
za nas ni večje sreče,
v besedah smo neutrudni.
Povem vam dragi moji,
je čas zdaj za dejanja!
Četud smo samosvoji,
le praksa da nam znanja.
Ne pa da povsod
je sama teorija,
ki gre iz roda v rod
le v sanjah??? Utopija!
Če si človk trenutka
se ideji prepustiš,
a z »jajci«, ne kot lutka
za nek cenen drobiž.
Ma kaj vam sploh nakladam …
ma kdo me sploh doume …
nikogar ne napadam,
se hecam, se razume!
Bodite torej v cvetju
in svojmu snu sledite,
svobodnemu poletju
naproti poletite.
Evo, koj zaključim,
je že predolg moj stih
in da vas ne izmučim,
bom prec-takoj spet tih.
Pa vas rajš objamem -
namest besed slovesa
in če vse skup povzamem:
razpnite si peresa!
Bohdej, da b’ močna krila
v neurju preživela,
da se vam neb’ zlomila,
da pesem src bo pela.
Besede brez pomena,
zavite v leporečje,
a grdega namena,
bile bi podpovprečje.
Očuvajmo besedo,
naj se ne razvrednoti,
kdor to počne – le z bedo
predstavlja se poroti.
Besede plod – so misli,
v njih pa čutov seme,
v dobrem so vsi smisli
svetlobe inu teme.
Naj vas sonce greje,
naj zvezdice migljajo,
naj blagi vetrič veje,
da strune zaigrajo.
Ker ljubim poezijo
in sem ‘besede mož’,
vam maham z melodijo,
namesto s šopkom rož.
http://www.youtube.com/watch?v=KDY4nR1IqCs&feature=related
p.s.:
Uživaj, Bin, na morju,
sam ne se utopit,
če ne pa rajš v lavorju
namakaj svojo rit.
Sori, se le šalim,
je danes takšen dan,
da te še mal zapalim,
da nauš preveč zaspan.
Do muz ne bodi bruto,
saj so tvoj navdih,
odkvihtej tisto kuto,
dej popek na prepih -
najdražji svoji sviraj,
udejanji poezijo,
jo božaj in masiraj,
če hočeš harmonijo.
(by nagajivka z možgani (že) na off)
En lep poletni pozdrav prav VSEM na tej strani.
…
In … naj vam nikoli ne poide razlogov za
(na)smeh …
Ciao.
21.07.2009 ob 11:33
Ne nisem pozabila prostih poljan. Čeprav sta gospodar in gospodarica teh sončnih zelnih planjav na morju
A se vrnem in še kaj spišem vama v dobrodošlico … tudi za svojo dušo in srce 
. Morda pa še kdo drug najde kak svetli utrinek v njih…
Malo sem si res vzela čas (utihnila s pesmijo za nekaj dni) Lepim na svojo stran pesmice prejšnjega tedna… malo več komentiram, klepetam
Topel objem vsem, prav vsem na tej strani.
22.07.2009 ob 10:19
http://www.youtube.com/watch?v=5pbpOs6fhfw
Želim da začutil bi moje veselje.
Vsaj delček od tistega kar me osvaja;
me z mehkim in toplim ugodjem opaja,
ko v krilih razpenjajo lepe se želje …
Kar jadral bi z njimi, ker v sebi si srečen.
Svoboda te vodi. Nikoli povelje.
Četudi letel bi od kraja do kraja,
četudi kdaj sam … a bližina ostaja;
s svetlicami v dlani te nov dan zapelje …
Kar jadral bi z njimi, ker v sebi si srečen.
Če živo kdaj snivaš … ves v sebi gorečen,
ko v tebi se steka dih pravljičnih morij.
Čeprav ne želiš, da iz njih si izvlečen …
Ne veš še kaj zbuja se tam iz pogorij?
A, če iz dalje njih žar, ki je večen,
prelil se bo vate iz sončnih obzorij …
zajadraj kdaj z mano, ko v sebi si srečen.
Vse, vse lepo na vašo stran
24.07.2009 ob 11:45
Malo ta teden pesnim… več skačem
komentiram, prebiram, filozofiram, tudi dobro voljo nosim naokoli 
– tudi nekaj rim je poletelo.
Bin. Upam, da ne boš razočaran, ko se vrneš iz morja.
Tudi pesem še pride…
Lep vikend tebi in enako vsem na teh sončnih poljanah
27.07.2009 ob 13:17
“Mile madonne”
(Moški so se pravočasno distancirali.) 
Bin se je vrnil s potipnic.
Nič kaj priden nisem bil. 
Glede vsebine. Še vedno je pretežno v stilu čiščenja greznice, le da je v brozgi vse manj trdih decev.
Lani sem na plaži čital, torej počitnice, letos pa, kadar je mo>r<je za hipec utihnilo, zatipkal v beležnico “mobija” nekaj verzov.
Ena, edina, ki je v drugačne vode usmerjena, pa tudi ni ravno ženskam na kožo pisana. Vsaj ne povprečni zateženi ženski.
Vzemite me torej z rezervo, drage dame.
Nad popkom popek plaho gleda v svet,
to poletje prvič je vzbrstel,
zdaj krhka cvetka, že čez nekaj let,
se bo v rožni grm razcvetel.
Na drugem bregu čisto druga zgodba.
Pod težo klasja je omahnil grič.
V lastnih je očeh najstrožja sodba,
krasoti vsej navkljub, ne mara prič.
Med njima grički, žametne doline,
za vsak okus, za vsako mero pravi,
nesrečnih padcev trde otekline,
debele žoge, ravne moški glavi.
Z užitkom sem vso to lepoto zrl,
drsel kot stari viničar med trsi,
tu bi kaj prirezal, tam podprl…
na plaži sem “gustiral” ženske prsi.
Ostale vsebine bom počasi, počasi prilival, kadar mi bo čas dopuščal.
27.07.2009 ob 13:59
Praviš naj te vzamemo za rezervo… Če gre za zlato rezervo, potem lahko.
Drugače pa se bomo ravnali po lastni volji.
Danes je malo pisana … (posledica vikenda) a dobra.
Pozdravljen – čeprav je dopust mimo, naj ti poleti čim lepšim dnevom naproti.
Pesem pa še pride…
27.07.2009 ob 14:49
Z rezervo naj vzamem si pesem iz morja?
Kar nosijo valčki, naj stišam nje glas?
Zakaj, ko pa vsakič zjasni se obraz,
kot snela modrino bi tam iz obzorja.
Že pišem – že pojem – že vežem nov stih.
Naj raje natočim si vode z lavorja;
soli si primešam. Je to res ukaz!
Na prisi, da dela bi raje okras
na nitko nanizane školjke s sladkorja?
Že pišem – že pojem – že vežem nov stih.
Karkoli že nosil bo morski prepih,
karkoli že z juga do sem bo zavelo …
Če vonj bo žgečkal, zadonel bo: “HAČIH!”
pod noskom popraskam se če bo srbelo.
Morda pa prinese ti novi navdih?
Četudi morda z nagajivo zabelo …
Že pišem – že pojem – že vežem nov stih.
Za dobrodošlico
in za dobro voljo.
27.07.2009 ob 16:39
Z rezervo ali rezervno na morje?
27.07.2009 ob 21:39
“Isto ti dojde” lordwales!
Če greš s stalno, moraš imeti rezervno (denarnico) s seboj, če greš z rezervno, moraš imeti stalno “dotacijo”.
Z obema? Bog obvaruj lw, bog obvaruj!!
27.07.2009 ob 22:14
Vilinček, sprejeto oboje!
Dobrodošlica in dobra volja. 
Vesel sem nasmeška na tvojem obrazu.
Vse drugo je v pesmi kot morja bučanje,
milina valov in galebov poklik.
Nisi spoznala nanizanih slik?
“Z rezervo” sem prosil v svoje kesanje.
Vesel sem nasmeška na tvojem obrazu.
V lavor ti natočim biserne sanje,
v prhutu metulja še slani dotik
in v poznem večeru čukov skovik,
odpravlja se ženin na svatovanje.
Vesel sem nasmeška na tvojem obrazu.
Ne bom se ustavljal na gorskem prelazu,
morda bi mi veter vso nežnost odvzel,
rože pomrznile v snežnem bi plazu,
še preden bi tebi pred noge jih del…
Naravnost hitim, ne vdam se porazu,
prepevam in pišem, prešeren, vesel.
Vesel sem nasmeška na tvojem obrazu.
28.07.2009 ob 00:16
Hvala ti Bin
tudi jaz, da si se prešeren vrnil nazaj 
28.07.2009 ob 07:13
Hejjla! Dobrojutrovski pozdrav podopustniškemu Binu!
No, pa mi je ošvohnelemu internetnemu signalu navkljub končno uspelo odpreti stran prostih poljan. Vilinčkovega bloga pa nikakor noče naloadad, žal.
))
Dragi Vilinček – ti pa kar tu pomaham :pomah:
Bom bolj kratka, ker me kar naprej s povezave dol meče.
Lepo je brat vajine sonete v poletnem vzdušju. Luštno jih pleteta.
Tudi jaz sem enega morskega spesnila in ga sinoči pripopala na: http://free2rhyme.blog.siol.net/2009/07/28/morski-navdihi/#comment-2499
Če bo sreča mila, se pa še kaj na vajinih straneh oglasim in kaj priložim (če bo le šlo?!?)
Vama in Mijauu in Lordu iz Walesa in VSEM obiskovalcem PP – želim lep in navdihov poln dan!!!
p.s.: jutro je tu naravnost čarobno, pofotkala sem sončni vzhod, šla v pekarno po svež kruh, si pripravila “fruštek” kar na narobe obrnjenem lesenem zaboju (pokritem s prtom) sredi zaliva
in yes! bila sem čisto sama samcata daleč naokoli – vsi so še veselo spali. Neponovljivo …
Tko. Zdej grem pa še en giro odplavat, morje je toplo, mirno in gladko kot olje … še vedno nikjer nikogar … ne, takih trenutkov pa res ne gre zamuditi.
))
Lepo se imejte, ciao!*
28.07.2009 ob 09:35
Bin pozdravljen, dobrodošel nazaj.
Vidim, da si ves razigran, prava poživitev je brat tvoje vesele verze.
Pozdrav vsem ostalim, Vilinčkovo pisanje je tudi prijetno, zato hvala!
Lea
28.07.2009 ob 14:05
Pri nagajivki sem se oglasil,da je ne bo zeblo.
Tukaj pa “v vednost” in trajni opomin. 
V nebesni modrini sem videl tvoj stas.
~
Kar vidim tiste strme bele skale,
pod njimi prod, na njem leži sirena,
na zunaj hladna, v jedru je ognjena,
prepeva pesmi, ki bi kamen vžgale.
~
V bučanju valov sem poslušal tvoj glas.
~
Le kdo ve, kje je tisti del obale?
Tja k njej bi šel in se naužil plamena,
pred njo z veseljem padel na kolena,
kot žrebec bi si dal nadeti žvale…
~
Če znal, bi v izložbo postavil tvoj kras.
~
A nisem Pegaz in ne znam leteti,
le bedno kljuse, vprežen v voz navad,
kako bi smel kaj takega želeti,
kar buden več ne smem, čeprav bi rad,
dovolil si to noč bom doživeti,
leteti s krili sanj v kraljestvu nad.
~
Sopotnik v navezi na goro Parnas.
~
28.07.2009 ob 20:13
Prihajam pozdravit vse po vrsti, Bin, tebi pa pošiljam s sončnimi žarki obarvane pozdrave s hribov, ki so tudi tebi pri srcu!
28.07.2009 ob 23:16
Nocoj sem pozen, pa bom zato samo “nujne opravke” skozi dal. Kar sem se že zjutraj namenil.
Pred dnevi je na blogu Ane od srca stekla beseda tudi o “feminizaciji”, vse manj možatem obnašanju današnjih fantov, mož. O vzrokih za to. No, tam je bila debata predvsem v ženski sferi.
Sam sem o svojih pogledih na to nekoč že pisal “v prozi”, tokrat sem si dovolil nekoliko bolj vezano besedo. Z nekaj domišljije in popuščenimi uzdami razuma boste v njej našli “mojo resnico”.
V sinovih očeh
Bil je očak, močan in zvit,
pregnal je volka, ubil jelena,
v težkih časih vedno sit,
on in ženska … mladež njena.
Bil je velik v sinovih očeh.
Praded je bil mogočen kmet.
Zemlja mu je kruh rodila.
Imel je moč, imel ugled.
Bil je gospodar spravila.
Bil je velik v sinovih očeh.
Ded je mojster bil, čevljar.
V potu svojega obraza,
za vse je služil kruh, denar,
ni lakote bilo, ne mraza.
Bil je velik v sinovih očeh.
Oče se je zaposlil,
da prehranil bi družino,
vsak konec meseca dobil
po volji gospodarja … dnino.
Bil je utrujen v sinovih očeh.
Mož danes … inženir, magister,
ve kaj je prav in kaj želi postava,
a v sebi čuti, saj je vendar bister,
rezine kruha mu deli sistem – država.
Je le številka v sinovih očeh.
Mladi rod se je na zavod vpisal.
Zakaj bi delal, rintal noč in dan?
Obiral sadje, starcem riti brisal,
če mu socialni status je priznan?
Bo sploh še slika v sinovih očeh?
Poprimi sin usodo v svoje roke!
Življenje zgrabi trdno za roge,
svoj čas daruj za ženo, za otroke,
četudi včasih skozi stisnjene zobe.
Za svojo sliko v sinovih očeh.
Ker mož je mož kadar gradi!
Ne kadar kolne in pretepa.
To si želi, za tem stremi,
kot ženska, ki je rada lepa,
da bil bi velik v sinovih očeh.
Ob vsem pa imam par vprašanj.
1.) Vprašanje za kopitarje: Kako se imenuje literarna oblika, kateri se želi približati priloženi zmazek?
2.) Vprašanje za parkljarje: Kam je uperjena ost – konica roga? (Parkljarji se praviloma spoznajo na rogovje.)
3.) Vprašanje za ostale “domače živali”: Je iz vsega skupaj sploh možno kaj izluščiti?
Dovolj teženja za nocoj! Lep pozdrav vsem obiskoval**m.
28.07.2009 ob 23:33
Bin,
draga sorodna duša!
Veš, misel tvoje pesmi mi je zelo blizu!! Res!
Saj rada ponovim besede škofa Urana, kako je bilo njemu lepo, ko je videl očeta pri delu … to vidijo dandanes le nekateri otroci … večina otrok vidi le utrujenega očeta – ali pa morda tudi spočitega (morda športnika v prostem času), očeta, ki praviloma zasluži denar, konkretno pa ne vejo kaj dosti o tem, kako zasluži denar.
Na vprašanje št. 1 ne znam odgovoriti.
Na številko 2 – se ne upam
Na trojko pa – ja, sem kar ostala domača žival! In sem že zgoraj pravzaprav regljala na to temo!
29.07.2009 ob 00:58
Bin 62, wow…
30.07.2009 ob 00:57
Za danes.
Le prebrala vse, kar veliko je vsega 
Hvala BIN za tvoje pesmice… 
Pomaham tudi NAGAJIVKI in njenemu morskemu navdihu … tudi se še oglasim in seveda vsem na tej strani.
Jutri več
30.07.2009 ob 03:16
Weeeeeee!!! Na, zdej mi pa še mojga bloga neče odpret!
Bom pa zato kar sem pripopala sonet, spisan včeraj, med potepanjem po eni od zapuščenih otoških vasic.
——————————————–
Bin – #62: res wow!
)) Whow na kvadrat!! 
Čem rečt, da si zelo lep sonet upesnil. Tega si prilepil na eho-bit? Če ja, hvala. Zelo bom vesela vsake pesmi z morskim pridihom, še posebej se pa navdušujem nad poletno razigranimi pesnitvami, ki jih pleteta skupaj z Vilinčkom. Pripnita jih še v moj “predal”. Uživam v branju, prav posrečen duet sta!! 
Bin – #64: ta pesem je tudi meni izjemno všeč. Močna po vsebini in sporočilu, ki ga nosi.
———————————————
#67: Objem zate Vilinček. Žal mi je, ker ne morem spremljat ustvarjanja na tvojih straneh. Zaradi oslabljenega signala mi večine blogov nikakor ne uspe odpret, ostale pa melje tako počasi, da se še morski polži zgražajo …
Zato bom toliko bolj vesela, če boš še kakšno svojo poletno dodala tja pod “morske navdihe”.
————————————————
Čez dan se tu na polno dogaja, sinoči in nocoj pa še pozno v noč z družbo igrali remi – (priigrala sem si steklenico domačega Prošeka – bravo jaz!!! ;D), zato ob taki uri strašim po poljanah …
Pomaham še Ani in Olni, pa lahko nočko vsem.
30.07.2009 ob 03:28
Polagam dlan na kamen ruševine,
nekoč obljudena, zdaj zapuščena vas …
kakor bi v preteklosti ustavljen čas
ob dotiku znova oživel spomine.
Prisluhnem staroselcu, ki iz davnine
priklicati nasmeh še zmore na obraz,
lesketa se hkrati mu v očeh okras …
gube omehča mu sled biserovine.
Trpko je bilo življenje njega dni.
Zdaj sameva v strmem bregu vinska trta,
ostal je v vasi sam … vsi so že odšli.
Telo slabotno, duša pa odprta,
rezbari les … kot bi izrezoval skrbi,
poved je zgodovine … vsaka črta.
30.07.2009 ob 08:28
Nagajivka tokrat bo bin rekel wow!!
(#69)
“Snemam klobuk” pred takimi izpovedmi. Mislim, da bom tokrat onemel. Brez odmeva, s katerim ponavadi pospremim tisto, kar me zadene. Tole sem vsrkal!
Ostalim za sedaj le pomaham, delo pritiska!
30.07.2009 ob 12:24
Z Zamudo in sem tukaj.
Najprej se oddoložim BINU. Hvala ti za pesem na moji strani. Bom prilepila tudi na to stran. Vse vsebine.
***
AVTOR: VILINČEK
Povej mi kam?
(svobodna poezija)
Queen – Love of My Life
http://www.youtube.com/watch?v=8kuExRfqhm0&feature=related
Povej mi kam
si ga naj dam?
Povej!
Povej,
kar še ne vem …
Če tudi bi … A ne povem!
Morda pa vsega še ne znam?
Povej mi kam?
A mi poveš?
Povej!
Povej!
Preveč hitim?
Čeprav sem tiho in molčim.
A v sebi veš … predobro veš.
Povej mi kam?
Nauči me.
Povej!
Povej!
Vrti se svet.
Ko v sebi čutim ves drget …
ker noro bije mi srce.
Povej mi kam?
Ker si želim
Povej!
Povej …
mi še enkrat.
Čeprav si tak navihan škrat
in rečem si: »Le kaj bom z njim?«
Povej mi kam
si ga naj dam.
Povej!
Povej!
Ne draži me …
Naj domišljija sama gre?
Saj veš, da v meni vžigaš plam.
———————————————
AVTOR: BIN
bin pravi:
Julij 29th, 2009 at 11:48 dopoldne e
Ne vem, ne vem,
ne vem, če smem?
Išči!
Išči!
Sled stezice
Do svoje se prebij resnice
v trenutku tem ostajam nem.
Ne vem, ne vem,
česa ne veš?
Išči !
Išči!
Nič ne hiti,
saj moraš daleč, daleč priti…
A v pravo smer… to veš, da greš!
Ne vem, ne vem,
saj vendar znaš!
Išči !
Išči!
Iglo v senu.
Zaupaj živemu plamenu,
ki sili te, da se predaš.
Ne vem, ne vem,
kje skrit je med?
Išči !
Išči!
Pet tančic
ogrnil je skrivnostni stric,
a pustil ti je skrivno sled.
Ne vem, ne vem,
ne vem, če smem?
Išči !
Išči!
Luč življenja
zmes želja in potrpljenja,
vseskozi ti naproti grem.
***********************************************
AVTOR: VILINČEK
Zakaj v skrivnost zavijaš me?
Zakaj?
Zakaj …
če vprašat smem?
Mar res ti kdaj preblizu sem,
da kmalu spet umikaš se?
Zakaj me dražiš … spet bežiš?
Zakaj?
Zakaj …
si tak falot?
Vzdihujem … padam od lepot …
ko čisto blizu me spustiš.
Zakaj oblačim si tvoj šal?
Zakaj?
Zakaj?
Joj … res si vroč.
Ovijem ga … Ne! Že si proč…
Si slišal za vročinski val?
Zakaj mi delaš, da želim
Zakaj?
Zakaj?
Le kdo je kriv …
da moj pogled je sramežljiv,
ko v tvojih se očeh lovim?
Zakaj me mami tvoj opoj.
Zakaj?
Zakaj …
če tik za tem,
vsa zmedena … (Ne vem kam grem?)
capljam kot otrok za teboj.
Zakaj kdaj molk si krade glas?
Zakaj?
Zakaj?
Sva večnost? Hip?
Poslušam svoj in tvoj utrip …
Prihaja harmonije čas.
30.07.2009 ob 12:29
Tole je bil za začetek. Zdaj se pa posvetim še enkrat vašim stihom in tonom (pač kolikor bo čas med službo)
Draga moja Nagajivka. Z veseljem pridem na tvojo stran. Tudi kaj prilepim. Saj veš, da si mi draga 
Glede mojega bloga, pa se ti oproščam. Res včasih malo škripa.
Krasno mi bodite vsi…
Več pa kasneje.
30.07.2009 ob 14:43
Še to, da zapišem… sem hotela širše komentirati zgornjo pesem. So me vmes zmotili pa sem šla na teren.
Ne vem še. Bin nam postavlja nekaj vprašanj??? odgovori bodi, v kakšni smeri, pa še ne vem 
K temu pa se vernem zvečer in skušala kaj širše pokomentirati ali pa celo kaj spesniti.
Krasen dan želim vsem
30.07.2009 ob 21:25
Ojla,
kako kaj?
Vsi številno zbrani. Lepo.
Jaz pa na delovnem dopustu.
D0 septembra plan izdati CD…, zato manj bluzim okoli.
Pa še njiva kliče…in S.P.
Pozdrav vsem tukaj zbranim.
Imejte se lepo.
Objemčka vsem.
30.07.2009 ob 22:55
Pozdravljeni vsi!
Nikar je ne jemljite v slabi luči. Le hrepenenje sem hotel “upesniti”. Zbudila se je tam, na valobranu.
Nocoj bom najprej eno morsko iz zaloge potegnil.
Danes morje
bi s teboj govoril.
O gladini
malo o valovih,
o bonaci,
muhastih vetrovih,
vse bom poslušal,
kot bi ženski dvoril.
In o globini
ki o njej molčiš.
Pokrivaš jo s temo
skrivnost somraka
vse kar je že bilo
in kar še čaka
le včasih
val ob skalo
zašumiš.
Priznaj mi morje!
Rado bi bučalo.
Z vso silino
spenjenih valov,
da več v globini
ne bi te
tiščalo.
Želim sprejeti
tudi to resnico
globoko tvojem drobu
zakopano
biti obliž za vsako
žgočo rano
skrbno prikrito
z biserno tančico.
Ne nisem, morje!
Nisem!
Nisem tisti!
Ki smel bi v tvoj
temačni, skriti svet,
le človek sem
pokvarjen do obisti
brezsrčna zver
v prsih večni led.
Zato bom tudi danes obsedel,
kot vsak večer
na koncu valobrana,
z vsem svojim bitjem
tvoje vdihe štel
želeč,
da se kot morje prebudim
zarana.
Oprostite, ne bom vsakemu posebej odgovarjal. Ne zato, ker ne bi želel, le zato, ker kaj prav posebnega nimam reči.
30.07.2009 ob 23:03
Vilinček, tebi pa že nocoj “vračam”.
Mar res ne veš, kje nosim te?
V srcu!
V srcu!
Tam si vsa!
Kot val morja, oblak neba…
Le vprašam se: Mar ona ve?
Rad vidim, kadar zadrhtiš.
V srcu!
V srcu!
Ne zdržim.
Zato za hip se oddaljim…
Ne, nočem da zato ihtiš.
Kot dragulj si, kot opal.
V srcu!
V srcu!
Tam žariš!
Vse skrite želje potešiš…
Z opojem polnim najin gral.
Želim, da tam te osvojim.
V srcu!
V srcu!
V tvojih nedrih,
zasejem seme dnevov vedrih…
Želim, gorim in hrepenim.
Naj prosim te? Smem biti tvoj?
V srcu!
V srcu!
Sprejemaš me?
Če rečeš da, nebo se vžge…
V temni noči zvezdni roj.
Zasuj me kakor snežni plaz.
V srcu!
V srcu!
Nič se ne boj!
Svoj mir dobim in svoj spokoj…
Ne skrbi, res me bo mi mraz.
Tistim “bolj trdim” naj namignem: Poigral sem se z rimami tako, da sem Vilinkino rimo prve in zadnje vrstice vsake kitice, v svoje nadaljevanje “podaljšal”. Seveda je to narekovalo tudi nekaj vsebine, ki jo ustrezna beseda nosi s seboj. Torej nikar se ne “pohujšujte” nad njo.
30.07.2009 ob 23:41
Pozdrav vsem!
Berem še enkrat tisto očetovsko pesem, ravno sem pisala neko zgodbo o nekem očetu … Tvoja je človeška, ta, ki sem jaz brala in razmišljala ob njej, je nečloveška. Ni vsak oče – oče.
Vsem želim vse dobro – in da vsi, ki imate otroke, v polnosti živite staršestvo!
31.07.2009 ob 09:27
Pozdravljen Bin!
Naj poskušam napisati odgovor na tvoji zadnji dve vprašanji pri pesmi o očetu 64.
Skozi čas potuješ z moškim, ki ga otrok vidi, kako skrbi za družino.
Potem hodi oče v službo, otrok ga vidi le utrujenega, ko se vrne domov.
Nato še najhujše:
Moški, ki je izgubil službo … izgubil je tudi ponos in samozavest, od tu do alkohola in pretepanja družine ni več daleč.
No razmišljam predvsem o zadnjih vrsticah.
Bo sinu uspelo?
Torej mislim, da sem razumela.
Zato ti lahko povem, da je pesem še kako razumljiva.
Hvala za vse napisano, tako tebi, kot ostalim.
Pozdrav tebi in vsem ostalim.
Lea
31.07.2009 ob 11:29
Jaz pa danes… včeraj sem se malo zadržala pri prijatljici
Zato pa si danes vzela dan, da ti vrnem stihe. hvala ti. 
Morda pa vem in se bojim?
Morda?
Morda …
da bi preveč?
Ne upam k tebi si še leč,
čeprav se sanjam prepustim.
Morda pa čutim bolj kot prej?
Morda?
Morda …
pa dajem čas,
da bi zorel kot zlati klas …
moj svet, ki več ne vidi mej.
Morda pa čakam, kakor ti?
Morda?
Morda?
Ne nočem vstran!
Ker znova smeje se mi dan
in čutim v sebi: “Srečen si.”
Morda pa sreča vidi več?
Morda?
Morda …
mi vse pove.
Pa vendar še ne ve, če sme,
ko vonjam ta opoj dehteč.
Morda pa najdeva korak?
Morda?
Morda …
je skupna pot?
Ne nočem, nočem vstran od tod!
Vse bolj diši mi najin zrak.
31.07.2009 ob 11:41
Berem še drugo pesem, ki si jo namenil morju. Prebrala sem jo nekajkrat. Niti se mi ne zdi tako temčana tale izpoved -bolj kesanje, prečiščevanje, iskanje globin. Dobra zelo dobra pesem.
31.07.2009 ob 12:02
In zdaj še pesem očeta in sina.
Literarna oblika – sama moram povedati, da mi manjka veliko znanja. bom pa kar tako iz glave, tisto kar vidim in kar čutim.
1. Pesem je spevna, melodična … čeprav ni v vsaki vrstici enako število zlogov. Zaporedje rim teče gladko abab – gre čisto za preproste rime – z dodatkom refrena, ki daje pesmici en poseben čar.
2. Vsebina. Lahko bila osebna… a mislim, da je družbeno kritična. Kaže splošno sliko današnjega časa.
Kriza, ki ga pesti, brezposlenost, malodušje … ni gonila za življenje … otroci brez prihodnosti in vizij – in v kolikor so jim že vzete možnosti zaradi same krize in časa, v katerem živijo – je tu še nekaj drugega, ni volje ni želje. Oče prihaja iz starega časa – ima nekaj v sebi, tistega kar otroci nimajo… teža življenja mu je dala moči. Čuti se dolžen preživljati svoj rod. Kdo bo drug?
Še ena slika. Pretklost? Kje je ponos preteklosti? Biti ponosen na svoje korenine – to manjka sinu oz. našim otrokom. Ampak kako pretekli čas nas je pripeljal do tega??? Očetova vest – A se mora res obračati nazaj? Vso življenje je garal … Kam je vse odšlo???
Vidim situacijo današnjega časa … v katerem sem tudi jaz oz. smo mi vsi.
To je samo okvir. Morda se še vrnem… a pustila bom še malo pesmici dihati. Morda se potem nekako lotim še koščkov.
In ja oče je delal za sina in tudi zase… vso življenje. Dolžnost sina, da ga preživlja??? Znova ena posebna slika. Oče je delal zase vso življenje – vlagal denar za svojo prihodnost. Sinu, ki ne vidi v prihodnost je nadeta še ena teža – kar odmika mladi in starejši rod… razdružuje ju.
Zelo, zelo dobro zapisano.
In kot vidiš se da veliko izluščiti… Ali pogledam v šivino ali pogledam le vase… knjiga preteklosti – sedanjosti – Kam bo šla prihodnost?
Vsak starš si želi, da bi bili njegovi nasledniki ponosni nanj…. vsak otrok si želi, da bi bil ponosen na svoje korenine in zgodovino nje. Pa če to prizna ali ne. Ko so zaprta vrata za prihodnost, ko vlada na svetu kaos. pa se iščejo krivde. Največja napaka je, ker se iščejo v preteklosti… da se ne bo spremenila… spremenimo lahko samo svojo sedanjost in prihodnost… Ponosni bodimo na tisto lepo, kar je bilo.. slabo se lahko vedno rešuje v mirenješih čas. Sedanjost pa mora imeti odprte oči za življenje … tukaj niso važna leta… vsi gremo skozi obdobje otrok, mladostnik, zrelejša obdobja, starost…
V katerem koli obdobju že smo… ne pozabimo kaj smo bili nekoč… in ne pozabimo na to, kaj bomo nekoč.
Še dodatek…
Fajn, fajn mi bodite vsi… ni pesem… Je pa zapis oz. moj pogled na življenje
31.07.2009 ob 14:09
Pri nas kuha, da se možgani kisajo!
Bodite torej prizanesljivi sodniki. 
Tokrat sem poprijel notranjo rimo Vilinčkovega nadaljevanja. Še vedno iz kitice v kitico.
Saj veš da vame svetiš
Sonce!
Sonce!
Sto zlatih sreč
svetli plamenčke mojih sveč…
Moj amulet, božanski fetiš.
Zakaj preveva te ta strah?
Sonce!
Sonce!
Deviški pas?
Narišem ga čez tvoj obraz…
Kot čarni ris… vilinski prah.
Zakaj bi čakal? Skupaj sva!
Sonce!
Sonce!
Ves nasmejan
prenesel te bom prek poljan—
V majhno hišico… za dva.
V jutro me budi tvoj smeh.
Sonce!
Sonce!
Preveč je že?
Le kaj porečejo ljudje…
Imeti rad je vendar greh!
Korak s teboj me veseli.
Sonce!
Sonce!
Iz tebe rod…
Ta svet peljal bo iz zablod,
v kraljestvo sreče in luči.
S komentarjem vaših dojemanj pesmi o očetih bom (Evstahij) še malo počakal. Vsekakor pa vidim, da je bil žebelj dobro nastavljen. Z enim udarcem pa ga verjetno ne bo nihče do konca zabil.
31.07.2009 ob 15:12
Tudi tebi BIN se zahvalim še enkrat… za prekrasno pesmico
Bom nadaljevala, seveda 
takoj, ko bom lahko 
Med tvojim in mojim pesnjem – pred tem sem brala poezijo na prostih poljanah, prav tako poezijo na nagajivkini strani – Nastal je ta sonet, pa ga lepim tudi sem
Joe Cocker – You are so beautiful
http://www.youtube.com/watch?v=wlDmslyGmGI&feature=related
Ljubezen je pesem, brezčasnih širjav,
ko nežno se zlije v naročje srca.
Če zlil bi se z zemljo, ne videl bi dna,
ker črpaš lepote iz njenih vonjav.
Če ljubiš, če ljubi – ves svet ti je lep.
Če njena te struja ponese v rokav,
ki bil bi ves mrtev – pa vendar za dva …
zbudi se življenje iz večnega sna,
ker njegov izvir … njen izvir bo iskal.
Če ljubiš, če ljubi – ves svet ti je lep.
Ni gluhe puščave – presušenih step,
ki kdaj ne čutili bi v sebi bližin.
Oaze, stududenčki … zašel bo galeb,
ki z morja bo nosil jim rosnih milin.
Še hlad kdaj odpre svoj ledeni oklep,
da dvignil gejzir se bi z vročih globin.
Če ljubiš, če ljubi – ves svet ti je lep.
Vsem, vsem krasen viken… ne bom toliko za ekranom .. malo se bom potepale. Če ne prej si pišemo in beremo v ponedeljek..
31.07.2009 ob 15:41
Tokrat le en brzinski pomah, se zvečer še kaj oglasim, (če se me bo signal usmilil), zdaj grem pa raje surfat na morje.
Bin, Vilinček – super pesmi nastajajo izpod vajinih prstov. U Ž I V A M – med prebiranjem stihov. Go on poets!!!
Pozdrav vsem.
31.07.2009 ob 22:03
Bin – #70:
Hvala. Me veseli, če te je vsebina pritegnila. A veš, da sem ravno med pisanjem tega soneta razmišljala, da ta forma pravzaprav ne nudi dovolj “prostora” za izpoved vsega tistega, kar sem med srečanjem s tem “didom” – misli in občutkov v sebi pestovala. To je bil boljkone nekakšen povzetek, ali pa uvod. Če bi želela iz sebe dat vse kar se me je dotaknilo, bi morala bržkone kar ene 30 sonetov spisat.
)) Občudovanja vreden možak, z zanimivim načinom življenja in ganljivimi pripovedmi iz svoje preteklosti, ni kaj.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Vilinček – #72: nič se ne opravičuj, tokrat ni “krivo” tuditi-jevo ‘škripanje’, pač pa švoh T-mobilov signal na območju kjer sem. Komajda se je nocoj odprla tale stran. Ne boš verjela, ampak jakost signala je odvisna tudi od tega kam veter piha … :pih:
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Sem že povedala, da so vajine pesnitve lepe???
)
Nisem? Sem?
No, bom pa še enkrat: vajine pesmi so mi všeč!
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Tole pa kopipejstam z eho~bit:
~~~
Ma je blo na »moji skalci« dons tko wroche, da kaj drugega, razen teh lahkotnejših rim, nisem uspela vkup zložit.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Kaj školjka mi pripoveduje?
Kaj v uho mi šepeta?
Si prislonim jo tesneje,
da zaslišim šum morja.
V hipu stihov mi nasnuje
iz podvodnega sveta,
zdaj potiho, zdaj glasneje,
da srce mi zaigra.
Z mano bi skrivnost delila?
Prej zaprta se odpira,
da znebi se delčka teže,
ki jo tam na dnu ovira??
Kaj mi školjka je razkrila?
Tega vam pa ne povem.
Sem rešila jo iz mreže,
vrgla v morje, da ne shira.
Mar v sebi biser skriva?
Naj ga hrani in goji.
V podvodnem svetu biva,
ni »naš svet« za nje oči.
Saj še moje rade grejo
si na dno morja spočit,
kjer mi barve izpovejo,
da ta svet je v čud zavit.
Pisan živež opazujem,
nagovarja me s tišino,
ko pa špilje raziskujem,
se dotakne me v globino.
Lesketaje, lom svetlobe
me v čaroben šal ovije,
tam plesaje, mi podobe
rišejo svet harmonije.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Toplojulijskonočni pozdrav vsem.
31.07.2009 ob 22:57
Hej nagajivka “a veš da sem ravno” to začutil v pesmi? Ves tisti naboj tišči skozi strnjenost besed ujetih v formo. Zato sem jo vsrkal in jo še vedno “prežvekujem”.
To je po mojem iz verzov naredilo PESEM! 
1.08.2009 ob 00:40
Prihajam pozdravit, te čase sem prozaična, a se rada ustavim z mislimi pri vas ustvarjalcih tukaj – in tudi pri obiskovalcih, ki ne pišejo kaj dosti verzov.
A včasih imam občutek, da kakšne stvari lažje povem za javnost v pesmi kot sicer …
Vsem vse lepo!
1.08.2009 ob 00:41
Joj, datum! Na današnji dan naj bi rodila dvojčici! Ampak že zdavnaj nazaj, brez skrbi, ne letos!
1.08.2009 ob 07:58
Oj, pozdravljeni!
Končno mi je uspelo, vzela sem si lahko nekaj časa, trenutno internet dela in jaz sem neizmerno uživala ob branju.
Vilinček 79 Morda … in Bin 82 Sonce … lepo napisano in predvsem … tako svobodno se počutim ob branju. Res en sam užitek z veliko začetnico.(Sonce mi pomeni največ, nora sem na to žarečo, veliko zvezdo.)
Vilinček 83 Sonet … to je nekaj ob čemur lahko uživam, tega ne bom nikoli znala napisat.(Morda bi s pomočjo kakšnega dobrega priročnika uspela tehnično izvesti, a vsebine bi ne imelo.)Občudujem te Vilinček.
Nagajivka 85 Školjka … pravo pravljično zgodbo si stkala v poezijo. Lepo, rada sem brala in uživala.
Pozdrav še Ani
Bodite lepo!
Lea
1.08.2009 ob 13:04
Sem prebrala vse, a premalo časa, da bi kaj zapisala. Bom pa zato vsem poslala en lep sončen pozdrav… Binu, Nagajivki, Ani, Lei … hvala vam, tudi za lepe kritike.
Krasen vikend še enkrat.
2.08.2009 ob 20:28
Evstahijeva cev ima omejeno dolžino!
Hvala Ani Lei in Vilinčku za komentarje k »pesnitvi o očetih«. Naj zdaj še svoj prozni dodatek pristavim.
Ker pa je … zatežen., dolgovezen, prav nič počitniški, ga bom v Trist zalepil. Naj se tam pridruži primernim vsebinam.
2.08.2009 ob 20:39
V vroč poletni večer pa vam puščam izdelek skisanih možganskih celic. Nekoč je bilo mleko (lep namen) pa se je sesirilo. Je zdaj sir ali skuta?
Nagajivka se je odpravila surfat pred dnevi, pa je še ni nazaj.??
Življenje v tebi vre z vso silino,
že lani si, kot zdaj in boš čez leto,
v valovih pela pesem neizpeto,
lep virtuoz s čarobno violino.
V zalivu veter vzburkal je gladino,
v prelestnem loku je telo napeto,
kot bi Da Vinci znova dvignil dleto,
drsiš na deski z jadrom skoz´ sinjino.
Nekoč je bog … no, sin njegov edini,
po jezeru genezareškem hodil,
brez čolna stal pokončen na gladini,
ljudi osvajal, jih kasneje vodil…
Kot on se rišeš, slika med spomini,
le kdo sem črv, da boga bi sodil?
Ne zamerite, res je vroče!!!
3.08.2009 ob 00:40
Bin – #92: ???
~~~
Če bodeš take bogokletne pisal …
prisurfati do tebe zna sam božji sin,
z gromkim glasom bo zaklical: »Ave Bin!!!«
… in te s celine suhe koj izbrisal …
Potlej bi ti kode čudežev narisal …
na ogenj duše bi prilival kerozin,
naučil bi te iz morja delat vin’,
da porekó: »glej brata, k’ se mu j’ skisal’ …«
Ti pa hodil bi z avreolo nad glavo,
s teleportom vmes po luftu bi frčal,
oznanjal vsem religijo ta pravo,
da b’ kosmatinc noben več ne smrčal …
Naposled vsi bi zaživeli zdravo
in več ta nor, narobe svet, bi ne ječal …
~~~
Sorrrrry Bin, sorry everybody … men’ se tud na vročem rado mal’ v možganih skisa …
~~~
Lea #89: Aja??? Take so ti všeč? Ja lepo, no. Hvala. Pišem tako – kot v danem momentu doživljam. Bom pa še kakšno tako spesnila. Da ti je pravljični pridih v zgodbah in poeziji blizu, sem pa ugotovila že ob prvem branju proznih in drugih del na tvojem blogu. Sem ti že povedala, da občudujem tvojo pisateljsko žilico? Ja? Ne? Skratka, zelo lepo znaš pisat.
~~~
Eno lahko in – (da ne bom glih vedno rekla “mirno”) – živahno noč želim VSEM!
3.08.2009 ob 13:48
Ne samo Vilinček, tudi ti jivka boš deležna po-potipniškega vzdušja. Ja, kisanje ni vedno dober, pa tudi ne vedno slab pojav.
V nebo koval sem revež božja dela,
spoštljivo kleknil pred njegov oltar,
vse kar imam ponudil sem mu v dar,
v njegov objem je duša hrepenela.
A Bog in bog… oba sta v roke vzela
vso oblast in čast… pač njuna stvar.
Sam tavam skozi labirint prevar,
glej duša reveža je v mraku ovenela.
Še gleda kvišku zrklo a brez leska
meglena slika se izgublja v dalji,
posipajo se sanje – grad iz peska,
še zadnjo sled resnic drobijo valji…
Bobni v glavi, bliska se in treska,
moj angel varuh je … v beli halji.
3.08.2009 ob 14:42
Nadaljujem
Še pridi kdaj na mojo stran.
še kdaj,
še kdaj …
mi daj povod;
božanski spev ne rabi not,
le svojim željam je predan.
Še kdaj počeši mi lase.
Še kdaj,
še kdaj …
moj kuštrav svet.
Med prstke vzemi jih poet,
ker v tvojih rokah se zlate.
Še kdaj želim si piti slad.
Še kdaj,
še kdaj …
Ne vprašaj kam?
Na žejne ustnice ga dam;
na njih izrase sočni sad.
Še kdaj zavij me v žamet svoj.
Še kdaj,
še kdaj …
so nežnosti;
kot žarek si breztežnosti,
ko čutim eno se s teboj.
Še kdaj povej mi kot takrat.
Še kdaj,
še kdaj …
Se mar bojim?
A k sebi te še bolj spustim,
ko slišim te: Imaš me rad.
Danes sem vas samo prebrala… Malo sem natesno s časom… Bom pa prišla še kaj pokomentirati. kar veliko je nastalo vsega…
Lep, lep dan… tako tebi BIN, NAGAJIVKI… pravzaprav vsem na tej strani
3.08.2009 ob 14:44
Napaka… NA (ne naj) njih izrase sočni slad. Prosim, či lahko popraviš BIN.
Vse najlepše še enkrat
urejeno Vilinček
3.08.2009 ob 21:36
Zunaj se bliska, notri v globini pa nekaj nenehno žari.
Prihajam vsako noč kot tat.
Pesmi!
Pesmi
iščem v tebi.
Kot črički v travi, kot galebi…
Ko poješ, ne zapiraj vrat.
Kot strune zlati so lasje.
Pesmi!
Pesmi
jih voljnijo
Ko skozi prste mi zdrsijo,
nebeške harfe zadone.
Iz tvojih ust najslajši sad.
Pesmi!
Pesmi!
Nič več žeje,
le sreča v srcu, ki me greje,
nova pot prepolna nad.
V bel žamet, v svilo položim.
Pesmi!
Pesmi,
da med nama
zvenele bodo. Nikdar sama…
Ne, same več te ne pustim.
V večnost ti bom šepetal.
Pesmi!
Pesmi!
Tvoji stihi
novi bodo mi navdihi
za pesmi, zate jih bom tkal.
Hvala Vilinček za navdihe!
4.08.2009 ob 01:17
Neurje se je poleglo. Mogoče pa je tudi tale pesem kaj pomagala, da se je umirilo – in seveda tudi trajni žar
Hvala tebi bin. Čudovita pesem.
4.08.2009 ob 16:24
VILINČEK pravi:
Avgust 4th, 2009 at 3:22 popoldne e
Nadaljujem Naj se trajno žarjenje nadaljuje Vilinček kot millfl
Me slišiš kadar v dan šumim?
Mar slišiš,
slišiš …
krošnje glas?
Med listki iščem tvoj obraz…
Je sonce? Dež? A jaz brstim.
Me slišiš ko sem bosih nog?
Mar slišiš,
slišiš …
vse cveti?
Nad travami metulj drhti,
prihajam k tebi tja na log.
Me slišiš tja do žuborenj?
Mar slišiš,
slišiš …
tok iskriv?
Presrečna stečem v tvoj zaliv,
v kapljicah se ljubi zven.
Me slišiš mojih kril šelest?
Mar slišiš,
slišiš …
zvok peres?
Ko dvigava se do nebes,
prevzame tvoja me prelest.
Mar slišiš ko ti šepetam?
Mar slišiš,
slišiš …
Vzdihe zvezd …
utrinkov svetlih … z rimskih cest?
Posujem jih v tvojo dlan.
4.08.2009 ob 22:07
Nocoj za Vilinčka.
Kot vetrič v listih mlade breze…
Spevaj!
Spevaj!
Zrna v klas,
snežinke v neustavljivi plaz…
Besede v nežne tople zveze.
Dekletce plaho, bosonogo…
Spevaj!
Spevaj!
Vdaj se ji!
Ljubezni, sprejmi jo v oči…
Brezskrbno kdaj užij to drogo.
Izvir pod listjem žuboreč…
Spevaj!
Spevaj!
Nisem kriv!
Vsak tvoj stih v srce bom zlil,
po novem vedno hrepeneč.
V šelestu kril te prepoznam…
Spevaj!
Spevaj!
Naju vez,
držala v večnost bo in čez…
Najlepših čustev častni hram.
Šepet je spev, ki ga želim.
Spevaj!
Spevaj!
Večno zvest,
poslušal tvojo bom povest…
Oči zapiram, a ne spim!
Malo lažem!
Spim, (pokonci) a oči so še odprte. 
5.08.2009 ob 01:26
VILINČEK pravi:
Avgust 5th, 2009 at 12:07 dopoldne e
Jutri bo malo gužva pri meni… oz. me kasneje ne bo doma, tako mi zvečer najbrž ne bo uspelo več na net. Zato, kar danes nadaljujem.
Hvala še enkrat
Le kam odhaja moj poet?
Le kam?
Le kam?
Res moraš vstran?
Postavila se bom v bran,
če kdo želel bi ga otet.
Le kam ga nesejo noge?
Le kam?
Le kam
se jim mudi?
Mar kdo ga k meni ne spusti?
Za njim jokalo bo srce.
Le kam odnaša ves ta čas?
Le kam?
Le kam?
Mar že nocoj?
Na oknih z dalje vidim soj,
žar njega moj je smerokaz.
Le kam pošilja naju bog?
Le kam?
Le kam?
Naj vsaj izvem?
Čez trnje če je treba grem,
da snela bi teme urok.
Le kam ljubezen je zašla?
Le kam?
Le kam?
Ne dam je v nav!
Če bi začaran sto let spal,
s poljubom te zbudim iz sna.
5.08.2009 ob 01:29
Ne prenese mi nasmeškov… pa pošljem tako posebej enega…
In vas vse lepo pozravim…
5.08.2009 ob 01:30
Včasih so princi reševali princeze… In danes? Vse je na glavo obrnjeno
Uživajte mi.
5.08.2009 ob 02:24
En polnolunastonočni pozdrav še z moje strani.
Tebi “nočna ptica” Vilinček
) pa kar tu narišem še en ((( objem ))) zapovrh, ker se mi tvoj blog ŽAL nikakor noče odpreti, da bi ti tam pustila kako sled. Poskušam prav vsak dan, pa ne gre in ne gre. Zato sem vesela, da te vsaj tu vidim. 
Ravnokar prebrala vse vajine zadnje hudomušno-navihane rime in se nasmejala.
)) Bin, Vilinček – fletne so vajine štime. Posrečena sta!! Luštno vaju je brat. 
))
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Tole, pravkar oddano na eho-bit – kopiram še sem, da vsaj s tem utrinkom zaželim lahko noč in lepe sanje vsem.
~~~
Nocoj je (bil) pa tako hipnotično lep in umirjen večer (ljudje še ob tej uri posedajo na plaži in občudujoče zrejo v nebo, morje …), da ga prav moram zabeležiti ~ s sonetom.
~~~
Valovijo lasje v sapi burína,
v daljavi nekje … se nebo pozlatí,
kot slika … brez zvoka … na jugu grmi?
Svetla je noč … jo srebrí mesečina.
Spojena v plesu z njo morska gladina,
v ritmu počasnem drsi … valoví,
nešteto se lučk prepleta … iskri,
v soju čarobnem svetlí površina.
Mesecu morje ponuja naročje,
poln mesec pa morju nastavlja obraz.
Okopa svoj sij, ujame sozvočje,
drug drugemu sta tega stvarstva okras.
V njun čar ovito nocoj je otočje,
človeka zamika … da ustavil bi čas.
~~~
5.08.2009 ob 03:01
Tudi jaz še enkra pokukala na tole stran… Čudovito pesem si namenila draga moja Nagajivka mesečini in vsemu vzdušju, ki ga doživljaš na svojem dopustu….
Mi nimamo take sreče… malo je poplavilo naš svet… neurja, dež… oblaki pa nam zakrivajo nebo. Upam, da bo bolje
Uživaj mi, kjerkoli že si
5.08.2009 ob 13:52
Vilinček je že novo pesmico vrgla v svet na svojem blogu. Torej bo čas za zadnji odmev. Ne, ne prepovedujem nadaljevanja,
le svoj ciklus sem nekako zaokrožil z gesli: Išči v srcu sonce, pesmi spevaj v svet.
Le kam, saj res, le kam naj gre?
V svet!
V svet!
Tam med ljudmi,
le tam se pesem razživi,
v veselje fantov in deklet.
Le kam bi v krogu naj zašel?
V svet!
V svet!
Kjer brez meja,
z magmo se nebo igra
ko skupaj tvorita pepel.
Le kam se v času oddaljiš?
V svet!
V svet!
Glej venomer…
v vsakem jutru je večer,
v viharju človek… nežen piš.
Le kam je stvarnik pot utrl?
V svet!
V svet!
V trnje dneva,
z roko v roki draga, greva,
jutri metulj … bom danes črv.
Le kam ljubezen hodi spat?
V svet!
V svet!
Tam se budi,
vedno svetlejša zagori,
njemu, njej, najljubši svat.
Hvala Vilinček za prijetno kramljanje.
5.08.2009 ob 22:01
Nocoj bom tukaj zalepil še en odmev, kakršnega sem na nagajivkinem eho~bitu odmeval. Za jutri pa obljubljam spet nekaj čisto svojega. In seveda, ker bo moje, ne bo tako veselo in sproščeno.
Človeka zamika, da čas bi ustavil,
zamrznil bi sliko, zvok si ujel,
pokvaril bi človek, če zmogel bi, smel,
vse tisto kar on je po svoje zastavil.
~
Le kaj bi lagal, le kaj bi vam pravil,
nad kom bi se reva človeška prevzel,
vrtove božanskih navdihov bi plel,
slamo zavrgel in klasje pospravil.
~
Vem, nisem vrtnar na njegovem posestvu,
morda smem ubrati si cvetek v okras,
pridružen v predstavi v vesojnem občestvu,
~
kolikor zmorem uživam nje kras,
a preden izginem v večnem kraljestvu,
rad vsaj za trenutek …ustavil bi čas!
6.08.2009 ob 21:36
Nocoj malo z_mešano. Ni na žaru, a nekatere bo pogrelo.
Oprosti ker te ljubim
brez telesa
brez obleke
šminke
in zlatnine
v pustih nočeh
si ne želim obline
le svetlo
iskrico na dnu
očesa.
Objemov
nisem ti ponujal…
plesa
vročih poljubov
v soju mesečine
star sem in vem
vse lepo hitro mine,
prezgodaj
vedno pride čas
slovesa.
V svoj svet
sem te sprejel
kot dih poletja
želel sem,
da ostaneva vsaksebi
nikdar v življenju
nisem trgal
cvetja
ker utrgan cvet
umre
a vem
ti ne bi
prenesla
v tem trenutku
razodetja
da brez telesa ljubim…
žensko v tebi.
Pesem je pravzaprav “zaokrožen” sonet, prva in zadnja vrstica nosita iste ključne besede, isto sporočilo. Na ljubo nekaterih bralk sem jo “razbil”. Ne vem, če sem to naredil “strokovno”, če so prelomi vrstic na pravih mestih? Kaj se vam zdi?
6.08.2009 ob 21:42
Hojla “prostopoljanci”! Vidim po zadnjih komentarjih, da ste se “preselili” v Trist*? Pa mi predala na žalost ne odpre. Hmnja. 160 komentarjev in slab signal ni dobra kombinacija … Še ta stran se mi je komajda odprla.
BIN, hvala ti za zgornji sonet (#107), lepo. Zelo spevno-melodično si “odmeval” na eho-bit.
~~~
Dragi moj VILINČEK (#105)- hvala ti za prijazen komentar, tudi tebi se zahvaljujem za vse navihane rime, ki si jih pripela na mojo stran.
Nevihte, praviš? Upam, da neurja na tvojih koncih niso kake večje škode naredila …
Ti pošiljam eno morje sonca.
~~~
Bin, nocoj lepim z eho-bit na PP še zadnja dva soneta kar v enem kosu, ker se bojim, da mi v prihodnjih dneh sploh ne bo več hotelo Klepeta odpreti. Če pa bo, pa itak še kaj novega pripesnim zraven.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
06.08.2009
Pot do trgovine na vrhu brega vodi mimo lokalnega »groblja«. Za moj okus je to eno najlepših pokopališč, kar sem jih kdaj videla. In ker pogosto zavijem nanj, sva si postala že precej »domača«.
Tudi lani so me tam (bolj za šalo kot zares) obhajale podobne misli, danes zjutraj je pa med postankom nastal ta sonet:
~~~
Tišina. Grobnice in spomeniki …
Tu. Na tem mestu izbrala bi parcelo.
Ne veliko … táko … meter en … krat dva.
Če naj se od mrtvih obudim iz sna,
oko bi moje tole gledati želelo.
Gladina. Let galebov. Tihi kriki …
To. Sonce znova bi srce ogrelo,
da na polno v tem razgledu zaigra,
če me kdaj na oblo tegale svetá
v humorju črnem … vrne prapočelo.
Globina. Misel. Iz pepela k sliki …
Ta. Točno ta nebeška panorama,
prizor, ki bi ga moja duša zrla,
pa če sem tu v družbi … ali sama.
Tu bi krila moja vedno se odprla.
Pogled na širno morje … je kot rama,
ob njej lahko bi tisočkrat umrla.
Divjina. Bom galeb?? So nemi vzkliki …
~~~
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
No. In pol me je naša mačka Mumy sredi noči zbudila … Menda tudi njej polna luna nagaja in ne pusti spat??? Hmmm. Ali pa jo je predramil vonj po svežem ulovu – iz ribiških mrež na barki domačina … Kakorkoli že, noč je bila v soju mesečine tako svetla, da nisem več mogla nazaj zaspat, pa sem še pod vtisi včerajšnjega dne, preživetega v glavnem otoškem mestu, spisala tole:
~~~
Z mestnih pročelij histórija veje …
Koliko je nog … hodilo po teh tleh?
In koliko bosih stopalc je otrok
po ploščah kamnitih … tekaje okrog
si grelo podplate … s smehom v očeh?
Preteklost nikoli krivic ne prešteje …
Koliko piratov … delalo je greh
ubijalo … plenílo … v imenu »nalog«?
Čudovito pristanišče … mesto vlog -
okupatorskih Uskokov … v tistih dneh.
Vsaka ulica v svojem ritmu greje …
Danes brezskrbno na kamnu posedam,
uživam v razkošju starinskih vrednot,
na vročem stopnišču misli razpredam,
spojena z utripom sred’ mestnih lepot …
V dalji Peklenske otoke ugledam,
iz sebe izdihnem preteklost zablod.
V luči sedanjosti Eros se smeje …
~~~
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
VSE obiskovalce/ke prostih poljan prav lepo pozdravljam in vam želim prijetno noč.
6.08.2009 ob 22:17
Bin – #108:
Kot kaže sva bila prejle sočasno na tej strani, pa mi tvojega zadnjega soneta zaslon še ni pokazal. In zdaj mi je Klepet spet celo večnost odpiralo … :grr:
Krasno pesnitev si spletel. Meni “na prvo branje” zveni odločno, romantično, nostalgično. Lepo. (za ženska ušesa in dušo – itak …)
Tvoje vprašanje … hm. Žal se ne spoznam dovolj, a takole bolj “po posluhu” – si ta sonet na pravih koncih “prelomil”. Morda bi jaz pregib na tvojem mestu – edinole v drugi kitici – naredila drugje.
Namesto:
“prezgodaj
vedno pride čas
slovesa.”
bi nemara bilo bolje:
“prezgodaj vedno pride
čas slovesa.”
No, ne vem. Ti preceni. Edino ti veš kaj si želel izraziti. A tvoja varianta se v navezi predhodnega besedila lahko sliši tudi dvoumno (razen, če si prav to hotel?
) ), še posebej, ker med vrsticami nisi povsod postavljal ločil (vejic).
Sicer ti pa, če mene vprašaš, gredo soneti zelo dobro “od rok”. Resno mislim. Vse pohvale, Bin.
Zdaj pa še enkrat lahko noč tebi in vsem nočnim pticam, ki še kasneje priletijo …
))
~~~
6.08.2009 ob 23:21
Z nagajivkinega bloga, ZDRAVO NAGAJIVKA, prenašam še sem.
Tišina. Kamen in preproga cvetja…
Tu bi ostal, kot nema priča dneva,
v preletu orla bi lovil svobodo,
iz kapljic rose rekam dajal vodo,
kristalno, čisto, brez zavisti, gneva.
Gladina. V kotanji sneg učakal ni poletja…
To. Zlato sonce v njem z vrhov odseva,
božanstvu svojemu gradi pagodo,
ponižno vdano v kratkih dni usodo,
se v dežju polni, v soncu izhlapeva.
Globina. Na dnu kotline brezno do prekletja…
Ta. Posrka me nekoč, kot snežno gmoto,
v drobnih bom kapljah slap v dolini padal,
iz dna srca bom v prš delil lepoto,
tu sem zajel v obilju, nisem stradal,
o Bog, nikar me ne kaznuj s slepoto,
v planinskem raju mi boš večno vladal.
Divjina. Sam z naravo. Čarna doživetja…
V različnih svetovih zdaj živiva nagajivka.
Moj je hribovit, bele skale in modro nebo nad zelenimi tratami. Ne dam ga!! 
Žal mi je, da se ti klepet težko odpira. Bom kmalu novega odprl, nocoj pa še ne.
Firbec??? 
V Tristu pa je tako vroča debata, da je bolje zate, če ti ga ne odpre.
7.08.2009 ob 11:24
Bin 107.
Najbrž je poezijo težko razlagati, pa te bom – bodi prizanesljiv, sprašujem kot mali Janezek – vseeno nekaj vprašala.
Praviš, da bi rad ustavil čas, preden izgineš v večnem kraljestvu. Ali ga ne bi rajši ustavil kdaj prej, v kakšnem trenutku, tako lepem, da bi kot Faust zanj prodal dušo zlodeju?
Še enkrat oprosti, če vrtam na napačnem (ali morda bolečem) mestu.
7.08.2009 ob 11:27
Bin 108.
Kaj naj napišem, kadar nimam besed…
7.08.2009 ob 11:29
Tudi sem se še vrnem. Žal mi ni več dano – grem na daljši teren (služba in vozim blago)
Lepo mi bodite vsi…
8.08.2009 ob 02:21
Bin – #111 – @: nu, bom pa še jaz skopipejstala “repliko” na tvoj sonet (hvala!) z eho~bit na proste~poljane:
/”Ne dam ga!!”
/
Ne daj ga, Bin!!
))
~
Ja, v različnih svetovih živiva, živimo. Tako in drugače …
Človečki, čeprav v marsičem podobni, smo si hkrati tudi tako zelo različni, da vsakdo najbolj uživa v tem, kar ga pač najbolj privlači. Vse je stvar osebnega zaznavanja, osredotočanja, doživljanja …
In ja, največkrat so ravno »čarna doživetja« – kot temu v poetičnem jeziku praviš ti – tista, ki nas, z nekim koščkom sveta (zunanjim ali notranjim), ali pa načinom življenja, povežejo na prav poseben način.
Nocoj se mi “fizolofira”???
~~~
Vse se začne in konča v čutenju …
Ti kar obdrži ljubezen do hribov,
kotanj zasneženih in gorskih vrhov,
v pomlad obujenih cvetočih vrtov,
sredi vzpetin rodovitnih pregibov.
Raje sem v hribih, kot v mestnem vrvenju …
V raju planinskem … polnem nagibov,
dviguješ v navdihu se iznad slapov,
kot orel se spuščaš … spet vračaš domov.
Pogled je na svet … stvar notranjih vzgibov.
Dolgo živela sem v mestnem drvenju …
Kjerkoli že si … in kjerkoli že smo,
povsod lahko najdemo mnogo krasot.
Ker hočem? Ker vidim? Povsod je lepo …
zato si izbiram življenje lepot.
“Mar nočem lepote? Imam raje grdó?”
Po svoje vsak vidi … izbira si pot.
Dušo razvaja … vsak v svojem tešenju …
~~~
p.s.: – #111: Bin, v Tristu vroča debata? Kaj ni že dovolj wroche sred’ avgusta???
) Jah, prav žal mi je, a strani mi tudi nocoj ne odpre. Še ta Klepet mi je pol ure odpiralo … :#&/*$#%#&:
– če se pa “tristate” z npr. kakšnimi vročimi gospodarsko-političnimi temami, potem pa najbrž ne zamujam kaj dosti …
Če kaj vročega pesnite, sem itak zmeraj firbčna …
Nov Klepet? Jutri, pravzaprav je to že danes, se piše 8. 8. leta Gospodovega – idealish za Klepet~8 ???
)
~~~
Zjutraj z družinskimi prijatelji odhajam na krajše križarjenje, pa se čez par dni, ko se vrnem v zaliv, spet oglasim.
Imejte se lepo, uživajte maksi, en gusarski pozdrav tebi, Olni, Vilinčku in ostalim tihotapcem …
Lahko noč.
8.08.2009 ob 09:40
Častni zadetek v sicer izgubljeni tekmi z “drmagnumovimi 500 km.
Včeraj s kolesom od Podbrda preko Kneže, Ljubinja, čez Senico na Most na Soči in naprej čez Vrata, Čepovan v Novo Gorico. 72 km in dvakrat po dobrih 400 višinskih metrov vzpona. Najhujšo vročino sem predihal na kavici pri Ani od srca. “Njen” pa se je “da profondo” prestrašil aufbinxa in jo je pocvirnal na varno.
Danes moram “not prinesti”, zato vsem ostalim le pozdrav.
8.08.2009 ob 11:05
Čestitke kolesarjem. Sem videla da sta si z drmagnumom konkurenta…
A mislim, da ne v takem smislu, da bi tekmovala 
Je pa fajn malček razgibati telo in se naužiti narave – s tem tudi duha 
Pozdravljam tudi Nagajivko… pridem še na njeno stran. Vidim, da se opravlja na križarjenje… Frajerka.
Pesmice bom še malo pokomentirala, oddala še bom pa zadnjo pesem semkaj… ker še rada tudi kaj podelim z vami
Joe Cocker – N’Oubliez Jamais
http://www.youtube.com/watch?v=MBpyuYgfCWA
Dotikam se ustnic,
še niso zaspale …
S kazalcem na roki:
“Bolj tiho! ”
jim pravim.
Čeprav je pokončen
in zoper se stavim,
pa vendar se z njim
bi le rade igrale.
Ne! Nočejo spati.
Še nočejo spati.
Nemirne in žive …
Kako da zorijo?
Preveč so igrive!
Otročje … nezrele,
uporne in smele.
Zakaj so zardele?
So mar sramežljive?
Le kaj si želijo?
Ker nočejo spati!?
Še nočejo spati …
Mirim jih in božam …
Počutim se krivo!
Morda pa uspavam
jih vsaj za trenutek,
pa vase me vsrka
neznani občutek …
Le kaj me to draži?
Je mar nalezljivo?
Ker nočejo spati!?
Še nočejo spati …
Ne dam se žgečkati,
zapletati v mreže.
Jih moram prodati?
Res prava so zgaga!
Pa pridem do praga …
Morda pa pomaga?
Se moram res vdati?
Poljub me odveže.
Ker nočejo spati!?
Še nočejo spati …
8.08.2009 ob 11:58
Že včeraj sem brala pesmice… danes pa še enkrat.
včasih so bolj svobodni, drugič bolj ujeti v pravila … S tem se sploh ne obremnjujem več. Važno je to, da začutiš v sebi glasbo. Da te pesem potegne vase … pa naj si gre za kakršno koli pesem… lahko zapisana tudi v svobodnih tonih – prosta, brez rim.
Bin in prav tako mojo nagajivo moram vaju pohvaliti. Vajini soneti so me dosegli… eden je lepši kot drugi.
Spevnost, melodija in o vsem ostalem ne bom. Tu se nimamo kaj pogovarjati več … kdor zna zna.
Torej ostane vsebina.
Grem kar po vrsti – a bom na kratko.
Bin 107: Malo nostalgije – želja po lepotah, jih še doživeti – ustaviti čas – takrat, ko nas objamejo. Nekako jo tako doživljam. Jaz mislim, da je že to zelo veliko, da se jih zavemo. Ostanejo v ns lepi utrinki njih. Morda tudi bolj spoštujemo zato življenje. Pa naj si najdemo kaj lepega v naravi, v ustvarjalnosti, v človeku – pesem, glasba, lepa čustva… Karkoli.
Všeč mi je pesem zelo.
***
Bin 108: Ni potrebna komentarjev… Enostavno je lepa, čudovita pesem. In če jo bereš danes, ali jo bo nekdo bral čez 100 let. Ga mora doseči in seči toplo v srce. Pogreti v dobrem smisli.
***
Nagajivka 109:
tišina, grobnice, spomeniki …
Bom galeb so nemi vzkliki.
Pravzaprav sploh ne vem, kaj naj napišem… da ne izgleda, da pišem samo hvalo. Ne glede kam nosi vsebino… Tudi če se ta malček dotika koncev življenja… a vseno sveti, močno sveti. Tvoj konec nima konca – razmišljanje o posmerntem življenju … išče pa notranji mir, lepoto, svobodo. Iz tega sveta v katerega smo ujeti oz. prizemljeni – vse pove tvoj zadni stavek: BOM GALEB SO NEMI VZKLIKI.
***
Nagajivka 109:Z mestnih pročelij histórija veje.
Tokrat te je potegnil mestni utrip – slikam si primorsko malo staro mestece. In tebe, ko se sprehajaš -občuduješ lepote in razmišljaš o zgodovini in sedanjosti. Krasno si to prenesla v pesem. Čudovito.
Še čestitke…
***
Zemlja, tukaj se ti najdeš – divjina – čarna doživetja. Tudi super pesem.
BIN 111: Malo drugače kot nagajivka… a se prav tako obračaš k svobodi in naravi – a prav tako kot nagajivka razmišljaš o koncih – ona se vidi v sliki Galeba – ti se zlivaš z zemljo – sneg voda … gorski svet. Vmes še malo zreš v brezna… Naj te ne potegnejo
***
Nagajivka 115: Iz mestnega drvenja v Naravo.
Nisem nikoli živela v mestu – a moram povedati, da tudi nisem imela željo… Kolikor je bilo službe, drugače pa me nikoli ni mamilo – kajti že tisto mi je bilo dovolj. Čeprav se zelo rada družim s prijatelji … se tudi kdaj poveselim… nisem človek, ki bi iskal samoto… a tisti brezizrazni svet. Veliko ljudi na kupu … ki samo drvijo drug mimo drugega – ko si je svet v bistvu v napoto, ker se vsem mudi, mudi… Zdaj me je malo odneslo po svoje… A hotela sem zapisati, da sem začutila tvojo pesem. Ravno prej sem pisala tudi o lepotah… Težko se opredeliti. Kaj je lepo in kaj ni lepo… je ena splošna slika. Sama si nekako skozi pesem dala vedeti. Lepoto je treba tudi notranje začutiti. Niso samo oči oz. zunanja čutila vklopijo se tudi čustva, vso telo reagira – vsrka te vase – navdušenje, prevzetost … morda tudi sodeluje um kaseneje. Odkrivamo, kaj je to, kar nas je tako prevzelo. In zadnjič sem videla – bila sem na hribu našega kraja – (sosed ima golobe) en poseben trenutek -malček ožarjeno nebo – obarvani oblaki, sonček (pred tem je bilo malo dežja) potem pa let golobčkov v jati nad pokrajino. Prevzelo me je …posebna slika. Nekdo tega ne bo zaznal… Mene pa je odneslo tudi čustveno, ker mi je potem odprlo še druge svetove. Je odvisno tudi od trenutka, ko nekaj doživimo … Lahko, da me v enem trenutku ne bi, ker bi bila v enem drugem svetu – oz. obtežena – a takrat sem se dobesedno predala in užila in celo prenesla nekako te misli dalje.
In zdi se mi, da tudi ti nekako čaraš skozi svojo pesem en tak svet.
Po svoje vsak vidi … izbira si pot.
Dušo razvaja … vsak v svojem tešenju …
Ne vem, mogoče vsačsih smešno… ker se poglabljam v vsebine… Morda bi bilo bolje, da zapišem tudi kakšno pesem. A ko nekaj najdem v vsebini… upam, da ni nič slabega, če prenesem kaj tudi na površje… In ne me razumeti narobe… nočem trgati vsebin in jim jemati čar. Vsak mora doživeti po svoje. A ne morem si pomagati … predam se, še posebno, če sem nad čem navdušena… Podobno kot slika golobčkov, o kateri sem pisala…
Pozdrav tudi Olni… Lei … Ani, pravzaprav pozdravljam vse sodelujoče…
Krasen vikend želim vsem.
Ne bom sedaj še enkrat brala, če so kakšne napake so… Oddajam
Dovolj je bilo.
8.08.2009 ob 23:02
@olna #112
Saj je vendar možak in pol, moja malenkost pa komaj čez 60 potegne. 
Vrtaš luknjo v vodo.
“Preden” pomeni neko točko v času med sedaj in “tistim časom, ki je naveden. Torej sem zapisal prav tisto, kar mi predlagaš. ?? Duša pa ni naprodaj!!
@olna #113
Ne verjamem! Ženska nima besed???
@nagajivka #115
V posebnem poglavju.
@Vilinček #117
Z drmagnumom nastopava v različnih kategorijah.
Pesem na pesem pa tudi tebi posebej.
@Vilinček #118
Hvala!
8.08.2009 ob 23:17
Nagajivka, tokrat bom “odgovoril” na tvojo filozofijo s pesmijo iz zaloge. Čudno, kaj? Nekako se sklada s tvojo, (v čutenju / v svetu misli) pa tudi s tisto predhodno “samostojno pesnitvijo” o očetih.
Iščem. V svetu misli iščem sled, stopinje.
Prispel popotnik sem, na kraj stezice,
pogled objema travo, mah, cvetlice
in meje vmes, bodeče gosto brinje.
Široka vodi pot k zavezi skrinje,
čez vsak grič vklesane so stopnice,
okras – ograja so ob njej gredice,
v dalj hite ljudje, pastirji, svinje.
V divjini, tam, pod listjem divjih rož,
sledovi še drugačnih so poti,
stopinje nekih drugih modrih mož,
današnji varuh skrinje jih črti,
peha v obleko iz živalskih kož,
a njegov tempelj na njih temeljih stoji.
Tam v trohnobi morda najdem sled sledov,
neke nove reke, ki bo svet pojila,
kot vsaka reka bo ljudi delila,
na to in še na ono … stran bregov.
V globini iskal bom temelje mostov,
trdna skala bo obok nosila,
nad našo reko se bo cesta vila,
popkovina združenih svetov.
Moj novi svet bo lepši, bolj mehak.
Družina spet bo zbrana pred ognjiščem,
s širokim srcem človek bo junak,
bogastvo meril bo z otroškim vriščem.
Na tako pot zastavil bom korak,
v svetu misli sled, stopinje iščem.
Pesem se približuje zaokroženemu dvojčku sonetov, torej v zadnji vrstici se ponovno pojavi izrek prve.
Razbijal pa je tokrat ne bom.
8.08.2009 ob 23:20
@Vilinček
Ustnice?!?
S kazalcem tolažiš
jih vlažne in tople
cveteče v nemiru
večerne molitve
drhteče ob misli
na slast potešitve
že zdaj bi kričale
medlele in sople.
Po čem hrepenijo!?
Nocoj naj dobijo…
Nocoj dozorijo
v vrtincu omame…
Razprl bo popek
v cvetočo se rožo
rdečo bo kapljico
spustil na kožo…
Z metuljem na cvetu
ne bodo več same.
Po čem hrepenijo!?
Nocoj naj dobijo…
Ne res niso krive
vrtincev življenja.
Zakaj bi prespale
najlepše trenutke
zakaj zamudile
vse tiste občutke
dražljaje, nihaje,
“bolezen” hotenja?
Po čem hrepenijo!?
Nocoj naj dobijo…
Na pragu žgečkanja
prav nič ne bolijo,
in z mrežo ljubezni
so ribič ne riba…
Ne boj se, če čoln se
v vrtincu nagiba,
ko vodo zajame
v poljub se spojijo.
Po čem hrepenijo!?
Nocoj naj dobijo…
9.08.2009 ob 00:17
Joj, kolikokrat prihajam le pozdravit!
Pa tako rada bi ostala, pa mi ne uspe, ne samo gore cunj, temveč tudi svojega bloga nimam poštimanega.
Bin, bil si prelepo darilo! HVALA ti!
Ana
9.08.2009 ob 21:48
Oj, pzdravljeni prav vsi!
Že par dni nisem bila pri tebi Bin, nocoj sem pridno brala. Zelo lepe stvari pišete.
Nagajivka 93-všeč mi je napisano in hvala ti, da si pokukala k meni.
Potem sem uživala naprej, pri Binu 97, potem pri Vilinčku 99, Binu 100 in Vilinčku 101.
Pozabila zapreti usta pri Nagajivki 104(naravnost očarana sem bila)Valovijo lasje v sapi burina …
Ugotovila sem, da je Bin dober kolesar 116.
Hvala za pozdrave Vilinčku 118.
Potem še dve tvoji pesmici Bin, ki sta mi nadvse všeč.
Sama bom tu prilepla pesem z mojega bloga. Bleda je v družbi razcvetelih lepotic, žal je to vse kar imam.
Hrepenim
Z vsakim vlaknom moje biti
… hrepenim …
po tebi, ki si le utvara
… hrepenim …
po iluziji v mojem umu rojeni
… hrepenim …
po dotiku roke, ki je ni
… hrepenim …
Bodite lepo, pozdrav Binu, Olni, Nagajivki, Vilinčku, Ani in še komu, ki pokuka na ta blog Lea
9.08.2009 ob 22:04
Bilo mi je v veselje Ana!
No, “poštimanega” je na tem svetu bore malo. Vendar se trudimo vsak po svojih močeh.
Še enkrat pozdrav Turdusu, …, KOSU ki mi je ušel.
9.08.2009 ob 22:54
tako težko prenašam mraz in sušo
zebe me globoko v dušo
mraz moje ude oklepa
počutim se kot gluha in slepa
čeprav je menda poletje
pogrešam cvetje
…
vsem lep pozdrav
10.08.2009 ob 14:06
Nekoliko daljši odgovor bom še tukaj pustil Ana. Nadaljni klepet pa bo v klepetu~8
Tako so naši kraji naravnani…
spomladi vse brsti, poganja, klije,
cvet poletja v sad jeseni shrani,
pozimi vse odmre, pomrzne, zgnije.
Človeka doba ni le eno leto,
skozi več pomladi gre naš čas,
čeprav bi radi… štetje nam je vzeto,
pomlad preide v zimo… mimo nas.
Pa … zima mora biti, veter, mraz,
premrzne zemlja in golazen umre,
plevel pozebe, izpel se mu je čas
gola nedra zemlja… Vesni razprostre.
V globini so ostale korenine,
plemenitih rož, plodnih zeli,
pognale bodo, kadar sonce sine,
v pomlad drugačne dobe, drugih dni.
Počakaj vrli kmet, da sonce vstane,
v pomladnem jutru boš zeli spoznal,
izpulil vse škodljive in neznane,
le tvoj izbor v vrtičku bo ostal.
Veš, da si posejal nekoč, pred leti,
v vrtiček seme svojega navdiha,
verjemi, spet bo lep iz zemlje vstal,
od morja že pomladni vetrič piha.
V bitki med tistim, kar bi rad povedal in vsaj malo znosno pesniško obliko je nastalo zgornje.
10.08.2009 ob 14:14
Bin, hvala!
Tvoja pesem je upanjska, moja ne vidi daleč …
Se slišimo v novem klepetu!
31.10.2009 ob 09:25
Danes bo moj dan. Spet se bom ob vašimi rimami tolažil in bodril. Lep pozdrav vsem in še posebej tebi Bin.
31.10.2009 ob 12:28
Ko pridem na tale blog si moram pripraviti malico,dati pod rit blazino in zakleniti vrata,da me nihče ne moti
Veselo ustvarjanje še naprej vam želim 
1.11.2009 ob 20:37
@drmagnum in noah
Še posebej z dejstvom, da sta se utaborila tukaj, “na smetišču zgodovine”. Torej le ima nekaj v sebi!? Mnogi prebirajo samo zadnje komentarje zadnjih tem.
Počaščen sem z vajino prisotnostjo na poljanah.
Pa dober tek “Noe”!
11.11.2009 ob 14:01
Tu sem te našla … tu, tu
Noah. 
Pozdrav seveda tudi drmagnumu … ki je sedaj v zimskem času najbrž malo odložil kolo.
Se bo pa našlo kakšno drugo veselje
Oz. prav vsem na tej strani, da ne bom znova naštevala…