Hvala Vilinček, za družbo.
Še bolj hvala za umivanje – odpiranje oči.
??
Naslonila si svojo pesem na zadnjo kitico moje. Iz tvojega odmeva sem razbral drugačno zgodbo svoje pesmi. Tako, kakršne nisem pisal.
Nikar me ne razumi narobe. Nič ne očitam, mogoče sem celo drugače bral kot si napisala. Le spoznal sem, da sta v mojem pisanju najmanj dve resnici. Hvala ti še enkrat.
Vidim, da si danes nekoliko lahkotneje zastavila. Nocoj se (verjetno) ne bom “prešaltal” iz vzdušja, ki je bilo čisto drugačno. Morda jutri vrnem z vedro pesmico.
Pred kratkim sem spisal pesem, pa sem jo “zaprl v črni zvezek”. Ni se mi zdel primeren čas za objavo takrat. Danes me je (bivša?) cimra spodbodla na svojem blogu. Čeprav zelo drugačna, mi njena zadnja pesem govori podobne stvari. Ne zameri nagajivka, tole res ni tisti običajni odgovor, kakršnih od mene ne maraš.
V krogu
V krog drvijo misli
bolj in bolj
nikjer poti nazaj
nikjer izhoda.
Le kje sem vstopil,
kam sem se namenil?
V razbolelo dušo
pamet gloda.
Vsak kamen že poznam
in vsako korenino
vsak oster rob …
njegovo bolečino.
In vsako rosno trato,
pesek, mehko prst …
Kjer je korak odločen,
brez strahu in čvrst.
Postal bi rad vsaj malo,
vsaj za hip.
Svoj zrak zajel
in svoj utrip zaznal.
Naslonil glavo bi na staro tnalo
ne rablja, ne sekire videl …
Le zaspal.
Naprej me žene svet
naprej v krog,
nihče nič ne zahteva
nič ne prosi,
nihče mi nič ne jemlje
nič ne daja.
Le na mojih škornjih
par ostrog
ustvarja strah in skrb
in bolečino nosi.
Divjam, divjam v galop
brez konca, kraja.
Tole moje včerajšnje in današnje frčanje je bilo bolj za dobro voljo oz. za razvedrilo, zato se ni treba preveč poglabljati v tele moje zadnje vsebine. Sicer pa sem risala nasmeške
Oz. namen je bilo prinesti malček žive energije na te strani … pa četudi le z navadno rimo in komedijo. V tvojih vsebinah sem namreč nekako razbrala, da si želiš, da bi peozija znova nekako začela utripati.
In ravno s to živo energijo sem malček na nagajiv način ter svobodnimi toni, sem hotela prikazati na kak način oz. dati malček ustvarjalne vzpodbude.
Le to.
Krasen jutrišnji dan želim tako tebi, kot vsem na teh straneh
Raje pogumna kot pa bedak Torej pišimo in ustvarjajmo (ustvarjalna vzpodbuda) svobodno, v kakršnih tonih že.
————————————
“Vsak vse doživlja “po svoji glavi”,
—————————————-
Torej sem se predala svoji domišljiji in svojemu pogumu
—————————————–
eni so rablji,
drugi so talci.
—————————————–
In ker vsak vse doživlja po svoji glavi, lahko vlogo tudi obrnem. Rešim rablje iz talčevih rok
Iz drugega dela pa sem si izposodila še “HUDIČA” Ki pa sem ga na svoj Vilinski način – hotela umiliti.
Kajti pišeš o zrcalu. Lahko bi bila to podoba kogarkoli. Oz. podoba vsakogar, kadar iz njega bruhajo negativna oz. sovražna čustva.
In nekako vsem vse omilila z oproščanjem in s komedijo prikazala vse tisto kar se nahaja v nas.
Temno in svetlo plat človeka… Istočasno pa še to, kar sem zapisala že prej, ustvarjalna vzpodbuda in pozitivna energija.
Ne vem, če sem razumela tvoje vsebine. Niti ni toliko bistveno, koliko sem jih razumela. Kajti vem, da tudi sama večkrat nisem razumljena In vsaka pesem nosi več obrazov, v vsaki vsebini bi se znalo najti več pomenov, odvisno od razpoloženja, od naših lastnih doživetij, odvisno od tistega kar iščemo, odvisno od trenutka, odvisno od tega kam nas odnašajo misli. Važno je to, da se predamo.
In še tole. Samo moj pogled. Vsake oči pa vidijo drugače. Ustvarjalna svoboda in svoboda doživljanja, kar je bistvo umetnosti.
Samo moj pogled na vso celoto. Vsak si pa ustvari svojega
Oho, nov Klepet!? Fajn. Dobro jutro Bin in Vilinček!
Sem ravkokar na brzino prebrala vajine vsebine.
Ta teden sem z ekipo na terenu (od jutra do poznega večera), zato, Bin, le na kratko, v odgovor na tvojo #4:
Tista “pesmi podobna zadevščina”, (jo prilagam), je včeraj zjutraj kar butnila iz mene, po obuditvi nekih spominov, zato kopipastam še ta konkreten delček zapisa (z drugega bloga), kar me je, ob podoživljanju “sužnjelastniške” tematike, nagovorilo k čustvenemu odzivu skozi “koračnico”.
———————————————–
Na temo o moji vedno prisotni občutljivosti na vsakršno poniževanje, žaljivo podcenjevanje, nespoštovanje in neupoštevanje različnosti, pokroviteljsko zatiranje šibkejših v svrho futranja ega … ipd.:
/”Ko sem npr. kot otrok, s plišastim pink panterjem v naročju, gledala in se vživljala v zgodovinske filme – s sužnjelastniškimi vsebinami (belci-črnci, zatiranje žensk in njihovih pravic, zloraba otrok v vseh pogledih … ipd.) sem ubogemu, ničkrivemu Pinkyju, od same nervoze zraven vedno (z)grizla kakšen »prst« ali rep, ušesa … Spomnim se, da sem na svoj 11-i roj. dan, ob nekem prizoru, v TV ekran čisto neobvladano-samodejno zalučala kos torte … ob čemer sem se zalotila, da sem »klofuto« namenila NJEJ – torej ženski, KER SE JE vdano (psihično in fizično) PUSTILA maltretirat svojemu tiranskemu možu, ne pa njemu, ki jo je maltretiral …
Ja, saj naslednji kos bi bil, se razume, namenjen njemu … pa kaj ko sem morala pohitet s pucanjem zmazka, še preden me starša zalotita … )) “/
*
Sledovi.
Sledovi bogov.
Bogovi okov.
Okovi rodov.
Sadovi?
:
Semkaj, tjakaj,
gor, dol …
naprej, nazaj,
daj, no, daj,
pohiti,
ne čakaj!
Levo, desno,
korakaj!
:
»Ojoj!«
:
Kaj joj?! Ti je tésno?
No, pa za hipec postoj!
Dovolj ‘maš! Ne čakaj!
Kaj! No, kaj je zdaj!?
:
Semkaj, tjakaj,
gor, dol …
naprej, nazaj,
levo, desno,
daj, no daj,
pohiti,
ne čakaj!
Korakaj!!!
…
V neskončnost se
ta krog vrti
stopinj sledov,
sledov rodov,
rodov bogov,
bogov stopinj,
stopinj okov,
okov sledi
… v POznane, ZNane, Ané, smeri … NE?
Ah, ja …
————————————-
Ne dajta si kvarit razpoloženja zaradi mojih solo izpadov na eho-bit! ))
Pustim en topel pozdrav na tole stran. Tudi tebi pomaham draga Nagajivka. Berem tvoje vsebine tako na tvoji strani, kot tudi tukaj.
Tvojo pesem se je dalo živeti ne samo skozi vsebino ampak si tudi z ritmom in melodijo prikazala bistva oz. en kaos, ki objema svet … tisti, ki je kdaj v nas in tudi tisti izven nas.
Še jaz eno prilepim, ki je bila pisana nekaj časa nazaj. Našli sva se nekje v ritmu … in tudi malo v vsebini
Kdaj ponoči,
kdaj podnevi,
toni vroči,
desni levi …
spet po sredi,
urejeno,
v svoji zmedi,
zamegljeno…
In ne mine
niti ura,
med spomine,
z mola – dura,
toni jasni,
nova slika;
včasih glasni …
že umika
se med tihe,
mehke, nežne
veže stihe
komaj bežne,
v obleki,
znova gola …
nemi jeki,
spet se rola,
v polni moči
do doline
solze toči;
spet v višine …
vse do sonca,
žar veselja,
tam brez konca …
ni povelja,
ne ukaza …
Iz navade?
Mar del jaza?
Polna nade,
novih upov,
brez modela
in kalupov
ti bo pela…
Kdaj ponoči,
kdaj podnevi,
toni vroči,
desni levi,
spet po sredi …
Bodite mi nad vse lepo in krasen dan… In danes sem poslušala po radiu. Teden namenjen ognju, pa naj še ta pesem malo zažiga. Ampak ne zažge, naj ogenjčki le toplo božajo Ker glasba Lenny-a Kravitz-a to tudi počne. Znova en glasbenik, ki mi je pisan na dušo in srce
Topel objem prav vsem na tej strani … tudi tistim, ki samo berete
Samo za hipec!
Ne dajo mi dihat, ne dajo mi zbrati misli niti za trenutek. “Bin sem, bin tja …”
Pozdrav obema, Vilinček in nagajivka, pa mogoče zvečer kaj več. Čeprav bo tudi zvečer “xxx sem, xxx tja …” .
Nekoč pa že najdem nekaj časa, ni hudir.
Seveda pozdrav tudi vsem tistim, ki skozi ključavnico špegate.
O.k. Ti bova dali zraka, ta pa ne sme zmanjkati. . Sicer pa je menda pri vseh enako … tudi meni ga kdaj zmanjkuje.
En dan frčim naokoli trosim semena oz. poezijo, rime, komentarje … drugi dan pa delam kot črvek, da nadoknadim za nazaj.
Le počasi in v miru. sicer pa si si sam kriv… včeraj si vzpodbujal… tu `maš zdaj!
Hehe, Vilinček! )) Glede na uro oddanega komentarja je Bin, predvidevam, verjetno imel v mislih nadležno “dihanje za ovratnik” na delovnem mestu. Sicer pa tempo tudi mojemu času diha za ovratnik, da nič kaj dosti ne uspem pesniti. Le spat še hodim domov. Prihodnji teden bo pa že malo manj “našponan”, upam.
p.s.: pridem zdajle na hitro še na tvojo stran pošpegat (imam že kar slabo vest) – tako dolgo ti že nisem pustila odtisa (čeprav te berem!)
Z veseljem prevzemam nase vso krivdo (#10) Vilinček. Ko bi le zmogel biti še več takih vajinih “izpadov” kriv.
Rad bi vama odgovoril tako kot se ponavadi trudim. V podobnem vzdušju in podobnem stilu pesnjenja. Pa mi zadnje čase ne uspe. Ravno se nekako vživim v “sprožilec”, eno od pesmi, ki so mi všeč, ko me “tresne po glavi” čisto drugačna zahteva iz RL.
Bo bo! Tudi taki časi še pridejo, ko bo bin vsaj pol ure samo zase imel.
Nikar obupat dragi dami,
v svojo luč prilijta olja ,
ko že zora jutro drami,
pride snubec preko polja.
Kam bo obrnil svoj korak?
Kje lojtro k oknu bo pristavil?
Kje bo zavriskal veseljak?
Čujta, glejta, kaj bi pravil!
Pozdravljeni!
Pa ste mi jo popihali. Se sprašujete kako? Preprosto začeli ste nov klepet … jaz pa sem vas vztrajno čakala na e-pošti. Ne bo nič, dokler ponovno ne naročim povezave.
Sedaj sem na hitro preletela napisano, zvečer si bom dala čas in v miru prebrala, vsaj upam tako.
Bin tu ti prilepim nekaj, kar kliče po “masakru”. Sodobna pravljica, morda tudi resnična zgodba, v kar pa močno dvomim.
Napisana je že nekaj časa, namenjena je bila vnučki. Sedaj sem jo temeljito popravila in tudi podaljšala. Upam, da je vsaj za drobec bolje.
Bin prosim preberi jo in napiši kaj misliš.
Upam, da bo vsaj nekaj vode ostalo v tvojem bazenu. Tore to je to:
DOLGOČASJE …
Na posteljo je sonček posijal,
po nosku je deklico žgečkal,
je vztrajen bil …
dokler je ni zbudil.
V kopalnico delica odtava,
umije si oči,
da končno se zbudi,
sedaj se ji vprašanje porodi:
Kaj delala bi,
da hitro mine dan,
doma nikogar ni,
prijteljice so kilometre stran.
Mobi prazen ima račun,
televizija zanič program,
radijo za gospodinje muziko vrti,
internet dolgčasen se ji zdi.
Z razmišljanjem glavo si razbija:
Bi se z Barbiko igrala?
Ali knjigo brala?
Morda bi se na sprehod podala?
V glavici se lučka je prižgala:
Seveda! Sosedi bo pomagala,
ker revica je stara,
da med delom ne bo omagovala.
Utrujena od celotedenskega delovnega tempa sem prejle med vožnjo domov – na vlaku zakinkala. In sanjala hecne sanje. Nekaj detajlov sem zapisala v pesem in zdaj se režim! Bin, ne, ni se mi (še) utrgalo (čisto) do konca! Ampak tole bi verjetno bolj pasalo v otroško poezijo???
Ahkm … ena mojih prvih – v tem žanru – premierno nocoj! (Hecam se!)
Jo prilepim še sem, da tebi in vsem tvojim obiskovalcem zaželim lahko noč in lepe sanje. Pa sproščujoč vikend.
———————————-
V medvedovi vasi
en medved živi.
Na srnice rjove,
brunda čez sove,
ko težki so časi -
čebele kriví.
Pa pride do njega
prijazen pastir,
vpraša medveda
k’ nečimrno gleda,
kaj ga tolk bega,
kaj ruši mu mir.
Medo iz brloga
glasilke napne:
»v želodcu mi kruli!!!«
Preteče zatuli:
»pojem te nadloga -
le pazi se me!«
Pastir se nasmeje,
iz žepa povleče
piščalko svojó,
zapiha takó,
da glasba zaveje
med veje viseče.
Hruške medene,
popadajo dol,
čez strmo pobočje
medvedu v naročje.
Mu zvok razodene,
da j’ futra dovolj!
—————————-
Lea 199; (#13)
Če dovoliš še z moje strani eno pohvalo … Ritem ti gre vse bolje! Bravo!
Nagajivka pozdravljena!
Oh si me razveselila, ne samo dovolim, vesela sem tvoje pohvale. Torej se le nekaj vidi, da vadim. Tudi če je napredek majhen je le napredek.
Hvala in lep vikend … enako tudi vsem ostalim.
Pozdravljeni! Lea
@Lea
Nič ne bom tokrat masakriral.
Kot je že nagajivka napisala, si kar dobro ujela ritem, pa tudi rime. (Ne, ni “super pesem”, le tako sem ocenil, da z majhnimi spremembami ne bi kaj dosti “popravil”, z večjimi pa bi ne bila več ista, tvoja pesem.
Pripombo si bom vseeno privoščil. Ponavadi se trudim, da so rime skozi celo pesem enako razporejene. Pri tej pesmi pa nekoliko skačejo. AABB, CDDD, DEDE, –DD, -FFF, F–F.
Saj ni narobe! Je pa za tako pesem treba veliko več drugih elementov uskladiti, da se ne “zatika”. Vesel sem, da počasi pridobivaš na oblikovnih elementih pesmi, le pazi se, da ti ne bo zmanjkalo pri ostalih.
Pa še kaj “pridi”.
@olna
Ne delaj sramote poklicu, ki me spremlja in “rajca” že celo življenje. Takim se reče: HMMM??? vo…… ali špegavčki. Pa da ti prepih ne bo oči pokvaril pazi, večerni zrak je še mrzel.
(Lepo te je spet opaziti )
O, seveda, da se vidi tvoj napredek!
Počasi se daleč pride, pravijo modra bitja … in prav imajo!! Vztrajnost se obrestuje. Predvsem sta mi pa všeč tvoja zagnanost in volja do učenja (poleg želje po izpovedi trenutkov in dogodkov, ki napolnjujejo tvojo bit.)
Hvala tudi tebi za pohvalo, no, tista moja medvedja pesmica je nehote ratala, kot ugotavljaš tudi sama, kot nekakšna zgodbica za otroke. Ko sem za seboj prebrala kar sem napisala, me je popadel smeh. Smeh tistega otroka, ki v meni nikoli ni prenehal obstajati (razen z vmesnimi kratkotrajnimi prekinitvami), to je tisti otrok, ki še vedno sanja TUDI otroške sanje in, ko jih poskuša pretvoriti v jezik za odrasle, mu to nikakor ne uspeva … )) Pa nič hudega, saj otroške zgodbice lahko razumejo tako otroci, kot tudi odrasli. Vse skupaj mi je bilo hecno bolj zato, ker sem predvidela, da si zna tele moje sanje kdo kar po svoje “prevesti”. In prav sem imela. Namreč ravnokar sem naletela na 3 različne “prevode” (na blogovju). )) In nobeden od teh ni “pravilen”. ))
Če mene vprašaš, se je bistvo sporočila teh sanj skrivalo v zadnjih dveh vrsticah: “mu zvok razodene, da j’ futra dovolj!” Pa še to se da interpretirat na dva različna načina … (no, postavljeno v kontekst realnosti, je meni jasno kaj je to sporočilo pomenilo zame, vendar tega ne bom razlagala). ))
Lea, ne zameri mi prosim, ker sem se tako na dolgo razpisala, želela sem le povedati, da je tudi sanjski svet (medtem, ko spimo) lahko neusahljiv vir črpanja “materiala” – za pisanje poezije. Jaz si npr. svoje sanje, kadar so “posebne” (lucidne, sporočilne, tudi vizionarske kdaj pa kdaj …), že dolga leta zapisujem in iz tega vrelca lahko črpam do neskončnosti. Pravijo, da se je tudi sanjati možno naučiti. Kar pomeni: sanjamo VSI, le spomnijo se ne vsi svojih sanj. In tega se je možno naučiti – z malo vaje – (npr. z zvezkom in pisalom na “nočni omarici” – po bujenju … za začetek) Ta svet sanj je še kako živ!
In vredno ga je obuditi! Ker nam je lahko v neznansko pomoč
v “real-life-u”! ))
(danes filozofsko razpoložena nagajivka)
Te pozdravljam in ti želim čimveč užitkov ob pisanju poezije.
Pa ustvarjalnih navdihov.
——————————————
Olna – #17: Pozdravljena! Lepo te je spet videt. Pa kje si hodila toliko časa!? Kam si se izgubila?! Jaz sem te že prav ornk pogrešala!
———————————————-
Bin – #20: tvoja medvedja izpoved, po spominu, iz obdobja, ko si bil še majhen … zanimivo. Že takrat so te majerji strašili??? ))
(Hecam se!)
Včeraj sem se v družbi kolegov odpravila na dolg potep po znamenitem Nacionalnem parku “Circeo”, danes smo šli pa še v ZOO. Ti povem, da niti medvedi, če so ločeni od svojega naravnega okolja, niso to kar bi sicer bili … Ja, ja, saj vem, da to že veš. )
Pozdrav iz Rima, tu je tako vroče, da ne morem ne mislit, ne pesnit. Kar oči se mi zapirajo. Grem na teraso v senčko malo polenarit. (morda spet kaj zanimivega sanjam??? )) No, do večera se bo menda ozračje ohladilo, sicer ne bo nič z mojim pesnjenjem. V prihajajočem tednu bom do srede še na terenu od jutra do večera, potem se pa tempo (upam) umiri. Tu ostajam najmanj do 10 junija. Uf, pogrešam ljubo mi domovino, vsak dan bolj in bolj.
Lepo nedeljo tebi in vsem tvojim zvestim bral/kam/cem.
Nagajivka 21,
trenutno nastopam v neki drugi zgodbi. Oziroma se mi dogaja neka druga zgodba.
Upam, da se bom enkrat kmalu vrnila v staro zgodbo.
That’s life, kot bi rekel Frankieboy.
Prihajam pa precej redno na neme obiske.
Malo sem bila vstran od ekrana in od neta. Bil je lep sončen vikend in se javljam komaj danes.
Tokrat sicer bolj na kratko… a en mali delček kljub vsemu zapisala.
Sem vas prebrala … se ujela v vsebnine. Tudi v tiste, ki so pisane z otroško dušo… Lean, Nagajivka, tudi Bin se je pridružil tem tonom.
Simpatično.
In se mi zdi čisto fajn, če se kdaj v nas prebudi tista živa energija oz. otroška duša, ki je včasih malo prisrčno nagajiva ali pa samo igriva. Zakaj se ne bi predali tem trenutkom in jih prelili na papir.
Kajti navadno gre za trenutke, ko smo v sebi močno napolnjeni, živahni, dobre volje in vso to razpoloženje, nam nekako daje krila… da kdaj poletimo tudi v te smeri.
Sem z veseljem prebrala. Jaz danes brez rim … a se še kaj pridružim kak dan
In blažena tud jst, ne? Da mi sploh ponudi svojo rame, kadar jo potrebujem. Pa magari le na daljavo. )) Hja, včasih pride tak dan (pri meni dokaj poredko), ko je glava enostavno »pretežka«. Naj te spomnim: bil je petek in za menoj naporen teden. Nabralo se je … vse preveč teže v predhodnih dneh in premalo blagosti. Saj si lahko predstavljaš kako je biti daleč stran od doma, cele dneve vpet v posel? Ni da jamram, nasprotno, uživam v tem kar delam, tudi s člani delovne ekipe se dobro razumem … pa vendar … dobro dene, če imam kdaj kje kakšno rame (ne za plakanje!), poželela sem si razbremenilnega ramena. A kdo je ON, te zdaj matra? Se spomniš,
ko sem ti pred cca 1/2 leta »privatno« zaupala, da: je to On, s katerim imava lep odnos, On, ki ga (zaradi višjih sil) sicer ni bilo čisto vedno ob meni – ko sem ga najbolj potrebovala, ampak le kdo bi mu to štel za slabo, ko pa kot moški vendar ZNA z menoj delati (kar niti ni tako enostavno), sicer nikakor ne bi z njim toliko časa vztrajala. Ja? No, njemu sem namenila pesmico. ) Me pa veseli, če je bila še komu všeč. Zato – hvala za pohvalo.
———————————————
Olna – #22: V zgodbi nastopaš? Dogaja ti? Vao, to mora bit pa res neko prav posebno in zanimivo doživetje. Fajn!!
———————————————
Vilinček – #26: Se strinjam. Izlivanje živahno-žive energije na plano – se v vsakem izdelku pozna. Pa naj gre za pisarijo, slikarijo, glasbovanje … ali kakršnokoli ustvarjanje. In tudi ti to svojo živahnost znaš zelo lepo izliti v poezijo. Z njo me (nas) navdihuješ! Tudi zato te rada berem.
—————————————–
Nocoj sem, še pod svežim vtisom filma »A Beautiful Mind«, ki sem si ga prejle zavrtela na dvx, spisala eno čisto kratko rimarijo v obliki dialoga, povzetek delčka tega filma, ki se me je tudi dotaknil.
Luškana poanta.
A: »Kakšno in kako veliko je vesolje?«
B: »Neskončno je veliko, zanimivo.«
A: »Kako pa veš?? Je mórda izmerljivo?«
B: »Le kdo izmeriti bi zmogel to neskončno polje!?«
A: »Torej za neskončnost ni nobenega dokaza???«
B: »Empiričnih dokazov ni, znanost nam jih ne navaja.«
A: »Mar to pomeni, da neskončnost ne obstaja??«
B: »Verjameš v Ljubezen?«
A: »Ja, seveda!«
B: »No, viš! Nje neskončnost – tudi ni le prazna fraza!!«
————————————————–
Pozdrav še Vlatki in Lei, pa lahko noč in lepe sanje vsem.
Naj bo nov delovni teden vsem nam čimbolj naklonjen.
@nagajivka
“Dio gli fa, e poi gli acompagna”
(Ena od različic izreka.)
Vem, vem da ne rabiš ramena za jokanje, (vsaj zdaj še ne) in tudi o tem, kdo je ON, nisem kaj dosti dvomil – razmišljal.
Nekaj pa mi je zdaj, v tvojem zadnjem komentarju reklo “doing”!! Nikdar, razen ene malenkostne izjeme te nisem pohvalil. Kot pesnico, kar si zame bila in boš. Tako samoumevno se mi je zdelo, da veš s kakšnim potencialom razpolagaš, da sem pohvalo enostavno pozabil zapisati. Pa tolikokrat sem si pri sebi rekel: “Punca obvlada!”
Ne zameri nagajivka, sem pač čisto navaden “rovtar”.
Neskončnost ljubezni. To razberem iz tvojega dialoga. Prav imaš. Ni treba “empiričnih dokazov” ne za ljubezen, ne za neskončnost. Treba pa je vsaj malo “vere”!
Vilinček, olna, vlatka, … “pridem več k´sno”.
Vse vas lepo še enkrat pozdravim … Nagajivko, Leo, Olno, Bina … vse ki prihajate na te strani.
Za te rime pa si seveda ti kriv Bin. Kaj pa hodiš z rožički na mojo stran Saj ni važno, če kakaš ali ne kakaš … že dovolj je dotik, ki prinese nasmeh. Od tu naprej, pa se začne tale neskončna pesem, kjer sem trosila sončne žarke – priznam da malo navihane … tu in tam malo žgečkajo … ampak le za dobro voljo! Častna vilinska!
Hvala za odgovor pod 18.
Se strinjam tudi mene je to motilo, a sem se ujela v vsebino in potem ni šlo.
Pri pesmi gre za zgodbico, ki je na moč vsakdanja.
So počitnice. Starša sta v službi. Deklica je sama doma. Živi v hiši, ki je na samem, zato nima družbe. Sprašuje se kaj naj dela. Konec sem zakorožila nekoliko po svoje. To naj bi bilo tisto pravljično. Uspelo je kolikor je pač uspelo. Čudežev bolje, da pri meni ne pričakuješ.
Hvala ti za vse tvoje dobre pesmi, rada jih prebiram.
LP Lea
Pozdravljena Nagajivka!
Napisano sem z zanimanjem prebrala, potem sem še enkrat brala tvoje sanje o medvedu in presenečena ugotovila, da imajo tudi drugo bolj resno plat. Lahko so otroške pravljice, lahko pa so realno življenje, ki ga živimo. Morda bi moj prevod imel spet malo drugačno vsebino, kdo ve?
O sanjah samo še to, nekaj časa sem si jih tudi jaz zapisovala in nastajale so prav zanimive zgodbice. Morda bi morala s tem nadaljevati.
Bodi lepo Lea
Hvala ti lea tudi tebi vse, vse najlepše.
In če sva že pri rožah:
Ne plastične raje prave … najraje pa imam tisti iz narave, travniške, ki nosijo v sebi tudi zravilne tvari
Čuden dan sem imel danes. Kup čakanja na nemogočih mestih za “nedoločen čas”. Pa sem si v beležnico na “mobiju” nekaj tipkal. Nekaj, kar me že dolgo tišči. Mogoče bom kdaj še kaj spreminjal, nocoj pa kar “surovo” lepim.
ZPIZ
Nekoč, že dolgo let nazaj,
ugledal sem ta lepi svet
začel sem svojo pot v raj
ves nebogljen in bosopet.
V družini s starši sem živel,
z njimi praznil skupno skledo,
vse pravice z njimi imel
zdaj potico, drugič bedo.
Starce smo »na redko« šteli,
premnoge nam je vojna vzela
a tisti, ki so preživeli
niso otepali se dela.
Postal sem fant, postal sem mož,
svoj delež v skledo sem dodal,
sejal pšenico, malo rož…
še danes mi ni prav nič žal.
Klonile s časom so roké
upognilo je breme hrusta,
le tam pri mizi, kjer se jé,
tam so še ostala usta.
Saj sem z delom prigaral,
do penziona si pravico
poleg tega še nabral
si cekinov v nogavico.
Pa ne le jaz, kar cela vas!
Vsi starci polni smo denarja.
In prav cel svet, je v to vpet,
zato pa rahlo zaudarja!
Za ta denar, »sveta vladar«,
bo garal moj lastni sin.
Ne kot junak, le kot težak,
v svojo bedo in pogin.
Saj kruh, ki ga bo sin požel,
na zemlji, ki ni njega last,
z denarjem, bom odkupil, vzel,
s tem branil svoj obstoj in čast.
************************
Pravijo, da kmalu bo premalo
krepkih rok
preveč se v svetu starcev bo nabralo
in otrok.
Ne bodo zmogli… naše hčere
in sinovi
premajhne bodo njih garanja bere…
težki »snovi«!
Mar takrat se bom s ponosom
v svet zazrl,
ko svojim vnukom bom pred nosom
kruh požrl?
Hvala tudi vam za pozdrave v komentarjih. Pozno sem se vrnila z dela in sem direkt za v horizontalo. Se raje oglasim kak drug dan pa morda še kaj spišem na vaše misli, pesmi … Ravnokar prebrala – z moje strani pohvale za vse danes ustvarjene stihe!! ))
Naj nocoj še jaz prispevam eno krajšo, pravkar spisano, ki ponazarja odsev današnjega časa, v upanju in želji po boljšem jutri …
BIN po 35 zate in za vse nas pesnike dobre volje en veseli miks Ker izziv je izziv in znova so TI, TI, TI malo kriv.
Ne morem oddati na svoj blog, ker me tuditi znova nagaja
Vas vse toplo objemam in vas pozdravljam v lep sončen dan Ostale pesmice, pa še preberem.
Mar zvoni mi črna maša?
Brž preženem vraževerje.
Res, da krilca mi zanaša,
a že lepim novo perje.
Da bom zdrava, čila, smela,
polna vneme in elana
prhutala in letela
na višavah kot “HOZANA”
Ker, ko berem tvoje stihe,
treba bo moči nabrati.
Se učiti od “Pavlihe”
potlej pa se v dir pognati.
Berem dalje, kjer me sodiš …
le na pamet, kot vsi drugi.
Če rožič mi svoj posodiš
Ti zaplešem boogie woogie
Jaz pa tokrat bolj resna… malo zabave – malo pa tudi tistega zares
————————————————-
Prebrala sem še enkrat obe pesmici: Tako Binovo in Nagajivkino.
Našla sem eno skupno povezavo.
Obe se na nek način obračata k materi zemlji in istočasno tudi k človeku (krizni čas, ki nas prav vse dosega, ne glede na generacijo) – z upanjem za lepše življenje vseh nas in tudi naših prihodnjih rodov. Nagajivkina pesem se obrača k otroku “bosih sem nog” Ta nima prihodnosti.
Bin pa je segel tudi vase. Delati trdo vso življenje in si zaslužiti penzion. Vsi si to želimo, a v njemu se oglaša ves. Kdo bo delal zanj? Kajti zaveda se, da bo morali njegovi naslednji rodovi po trnovih poteh. Kajti nekateri so si nakopičili bogastva za več rodov naprej, ker jim zavest ne seže tako globoko / da s tem ni poskrbel za svoje rodove, ampak uničil njihovo prihodnost in obstoj. Kajti vsi smo povezani med seboj …
Priskrbi mu osnovne pogoje, da bo lahko s svojimi koraki dosegel svojo prihodnost, ne pa mu jo položiti v roke – kajti ta se bo razblinila, če bo ta obstal na mestu / ker se mu ne bo treba premikati. Živel bo le za trnutke oz. za sedanjost, ki bo postajala vse bolj prazna in siva.
En haiku:
Človek ne išči
se v presežkih življenja.
V njej ni prihodnosti.
Še bi lahko kaj zapisala.
In še enkrat se je vame naselila ta misel, ki je bila že zadnjič v meni, ko sem brala intervju z Juanom na Nikovi in Dragičini strani.
Sam je zapisal tole:
————————————————-
Vedno sem izhajal iz konkretnosti tega trenutka, da sem lahko sklepal o prihodnosti. In raziskoval preteklost, da sem razumel sedanjost.
————————————————-
Da bi razumeli sedanjost, je treba dobro preučiti preteklost, jo spoznati … potegniti tisto boljše iz nje / zgodovina se namreč na nek način ponavlja / Dobro razmisliti, kaj nas je privedlo do teh situaciji – najti tisto objektivno sliko.
Iz tega trnutka oz. iz sedanjosti, pa gledati tudi v prihodnost. / Ta slika mora biti vedno pred nami … pa če je še tako težko. Kajti ni samo danes – je tudi jutri in bo pojutrišnjem. Zavest, da ta obstaja mora biti v nas – le tako se bomo trudili in poganjali naprej. In treba je to naučiti tudi naše otroke in naslednje rodove. S tem, da jim te korake tudi omogočimo – ne pa jih obložiti s težo materializma / s tako težo ne morejo naprej, ker je breme. In ne samo v smeri presežka, tudi v smeri pomanjkanja. Čim več srednjih poti, pa se bomo morda znova vrtili enakomerno z zemljo. Svobodni duh bi se moral ohraniti v ustvarjalnih smereh, tam kjer se čutimo izpolnjeno (torej naučiti užiti tudi duhovno hrano) povrniti določne vrednote, ki so nam zbežale iz rok. V vsem ostalem pa vzpostaviti nek red – da ne bodo tako veliki razponi in nihanja med posamezniki (nekdo daleč preveč, nekdo pa čisto na dnu) Vrniti se k naravi, jo doživeti tudi v sebi. Nekaj iz mojih lastnih izkušenj in odnosov med ljudmi. Vračamo se v srednji vek – fevdalna razmerja. Če mi kdo ne verjame. Je tako. Nekomu je premalo 10 služabnikov – in ne samo to. Tudi v odnosih. Merila uspešnosti (posel, kdo bo močnejši, vse je v materializmu) vzpodbujanje tekmovalnosti ne glede na ceno.
Kaj smo naredili? Otrokom smo pokazali svet zunanjega blišča … ne pa tega, da lahko to luč prižge tudi v sebi. (ampak ne s tekmovalnostjo in doseganje ciljev za vsako ceno, uspešnost v smeri materialnega)
Uspešen si le takrat – ko spoznaš, da je bit sreče zadovoljstvo, ki se nahaja v tvoji notranjosti – ta sije iz tvojih oči / Vso bogastvo se nahaja v nas – v našem delu in ustvarjalnosti, ljubezni, veselju – Poplačilo za to, pa je eno dostojno življenje. Kupičenje tujega bogastva / preveč materialnega – je varljiva sreča, ki le kratkotrajno zadovoljuje – ker lakote ni moč potešiti … tešimo jo z dobrinami izven nas, ne pa s tistimi, ki so v nas. – v očeh je le odsev zlata, zunanjega sveta. Ker človek ne more dojeti, da se tudi v nas skriva eno malo vesolje.
Ne moreš se dotakniti zvezd na nebu, lahko pa se dotakneš tistih v sebi, ko te objame sreča. Ne moreš prižgati sonca na nebu, lahko pa prižgeš tistega v sebi, ko zasveti v tebi veselje.
Včasih se jezimo na oblake na nebu … pozabimo pa, da smo tudi včasih taki mali oblaki
Jezimo se na vremenske neprilike – da smo sami včasih kot vreme – bliskamo grmimo, se oblačimo v sivino…
Odnesla me je. Pisano tudi malo v prispodobah, tako si lahko vsak razlaga po svoje. A jaz še vedno vidim lepši svet pred sabo. Moč ga je narediti.
Vse, ve najlepše na to stran.
In hvala za rime. To ti vrnem Kmalu grrrrrrrrrrr
Super je tvoja pesem. Tokrat si me pa res bolj božal, kot špikal In ne prižiga se v meni samo sonce, še zvezdic sem se za trnutek dotaknila – ker sem srečna in v sebi zadovljna
Bilo je tam prvega maja,
vse tja v višine po mlaju,
letela kot “bine” sem Maja.
Zdaj pa že luna bo v mlaju
kmalu pri kraju bo mesec,
Jaz pa sprašujem zdaj druge:
Kam pomežiknil je mesec?
Nič, v tretjo bom dala iz druge.
Lepa razlaga obeh pesmic.
No, nimam ravno slabe vesti, kajti trudil sem se vzporedno peljati oba sistema varnosti – medgeneracijske solidarnosti. Poleg konvencionalnega, (pravica do pokojnine) še “komunističnega”, sistem medsebojnega zaupanja in izenačenih pravic vseh “udeležencev v procesu”. Nikakor mi namreč ne gre v glavo “logika”, da si lahko danes kupim vse tisto, kar bom morda potreboval v času starčevske onemoglosti. Kot bi pozabili vsi tisti veleumni mojstri ekonomije, da je zakon tržišča (ponudbe in povpraševanja) neizprosen za vse? V primeru uresničitve scenarija ki ga postavljajo kot vzrok za “prenavljanje pokojninskega sistema”, torej v primeru, da bo (potrebnih) delavcev premalo, bo vse bogastvo naloženo v raznih skladih izgubilo svojo vrednost. Ti delavci bodo svoje delo prodajali po tržni ceni!
Seveda se “veliki” tega zavedajo in nalagajo svoj kapital neposredno v lastništvo naravnih in družbenih virov. Tudi z (našim) denarjem, ki ga srednji sloj vplačuje v razne “stebre”. Bodočnost naših vnukov je torej v takem razvoju dogodkov sila slaba. Njihovi očetje bodo hlapci velelastnikov, prisiljeni poskrbeti najprej zanje šele potem za svoje otroke.
Vem, zelo poenostavljeno in enostransko zvenijo te besede. Za temeljitejše pojasnjevanje bi moral napisati knjigo. Vsekakor pa “smer razvoja” ni prava!
hehe. Imam mačka doma. Bosega, praska ko sam vragec.
No, priznam, nič nisem brala. Ne da se mi brati komentarjev. Tudi od nagajivke nisem. Bom en dan, ko si bom zato vzela čas.
Bom prilepila to pesem, ki sem jo napisala te dni:
***
In tu se konča.
Ne do dna.
Na pol poti.
Ko vse še zori.
Ko je klasje v cvetu.
Ko se delajo poti.
In delavec vrečo na ramenih nosi.
In metulj odplava stran.
V novi dan.
In deževnik išče vlago.
Ki jo le dež da.
Dno je še daleč.
Še dosti je poti do tja.
Fajn je začutiti toooliko ustvarjalnega duha na tejle strani!
Ma ste priiidniii …
“Dolgujem” še nekaj odgovorov:
—————————————————
Bin – #28:
Zamujam z repliko, a žal ni bilo prej časa. Hvala ti za komentar, Bin. Lepo si ga zaključil. Pa tudi za kompliment, čeprav si mi ga nekam visokoleteče zastavil?! O sebi nimam takega mnenja. Ne počutim se (še?) pesnica v pravem pomenu besede. Sicer pa veš, da sem vesela prav vsakega odziva na pesem, zadostuje mi že, če mi kdo da vedet, da jo je opazil oz. prebral. (Ob tem imam v mislih – na splošno, ne za ta čas, ko imam »blogohišo zaklenjeno« za komentiranje). Če se pesem koga dotakne, mi pomeni še toliko bolj. In jasno, da se razveselim tudi pohvale za kakšno pesnitev, pa vendar bi mi VČASIH prav prišla tudi kakšna konstruktivna (maksimalno kar je možno – objektivna) KRITIKA. Doslej je nekaj mojih pesmi (po vsebini) ocenila Vilinček, ki ji v večini primerov zelo dobro uspeva intuitivno poglobljanje in začutenje vsebin, pa enkrat od tebe (v zvezi z melodiko sonetov), takrat si se tudi ti zelo lepo potrudil in mi nazorno obrazložil pravila (na PP), za kar sem ti še danes hvaležna.
No, kasneje si mi pa podal še eno kritiko na vsebine (ta me je pa, priznam, čisto potrla), ko si zapisal, da so moje pesmi »nasilne«.
(Pa takrat še sploh nisem začela »revolucionarnih« pisat … Kaj bi potemtakem šele »dandanes« rekel, hehe?!) Neposredno pred tem sem ti takrat povedala, da sem (po stažu) še malo »premlada« pesnica za kakšne ocene, ki bi bile vredne resnejše obravnave, da pa bo nekoč zagotovo prišel čas, ko bom za bolj »strokovno kritiko« koga kar sama poprosila. In tudi sem. Že pred meseci. Le, da od naprošenega doslej (še) nisem nobene dobila. Nič hudega, še vedno sem namreč krepko v »fazi pesniške izgradnje« in je za to še čas. ) Seveda sem hvaležna za prav vsako kritiko z negativno konotacijo, da je le upravičena in dobronamerna!?
—————————————————
Lea – #32:
Imaš popolnoma prav, »vsake oči imajo svoj’ga malarja«, kar pomeni, da tudi pesmi, ki jih sami pišemo lahko vsak dan doživljamo za odtenek drugače. Pesniške izdelke drugih – pa najbrž še toliko težje razumemo!?
Hvala ti za komentar in pozdrave, tudi tebi želim vse lepo.
—————————————————
Vilinček & Bin: )))))))))
Berem vajine rimarske komedije … hihi simpatično-sprostilno!
Lušno sta jih skovala.
—————————————————
Bin – #36:
Tole tvojo ZPIZ pesem sem pa že oni večer prebrala in ja, nje vsebina je še kako aktualna. Zato sem tudi jaz tisega večera prilepila svojo, se je tudi meni zdelo, da imata neko povezavo v sliki današnjega časa. Sicer sta pa tvojo pesem že z Vilinčkom temeljito predebatirala, zato ne bi nič več dodajala. Dobra! )
————————————–
Vilinček – #41:
Hvala, zelo dobro si ocenila mojo pesmico, le da mi tvoj zadnji, zaključni stavek: »ta nima prihodnosti«, malo nevpodbudno zveni? Ja, vem, da nisi tako mislila, kar v nadaljevanju komentarja tudi obrazlagaš. Ampak. Te stihe sem napisala ravno v želji, upanju in veri, da bi vsi otroci tega sveta, vsej mizeriji navkljub, ki jo dnevno srečujem(o), imeli čimsvetlejšo prihodnost.
Bohdej de res!!
————————————————–
Bin & Vilinček – #43 & 44:
Malo drugače, osvežilno, posrečeno. Pohvalno! ))
—————————————————
Vlatka – #46: hehe … pssst … jaz sem se sumljiva že rodila …
—————————————————
Bin – #48: Se bojim, da imaš prav … po moje me je res glih tale sumljiva Vlatka zacumprala!!!
————————————————–
Vlatka – #49: huh, tale vsebina je pa močna. Dobra pesem, zelo dobra! Kar “huda” je. Vlatka, kakorkoli že … ti znaš! Takele »iz prve« so res tvoje najboljše … no, pa saj to že veš!? Lepo bodi. Se oglasim kaj na tvojem blogu – hm, konec tedna? Če bo le vse po sreči.
TŠM!*
—————————————————
Uuu, sem se razpisala …
Nocoj le še lahko nočko vsem. Pa lepe sanje.
Naj najprej nagajivki odgovorim.
Glede “nasilnih” pesmi. Kot že mnogokrat, si tudi v tistem primeru razumela moj komentar po svoje. Spominjam se dobro, da sem ti nekoč zapisal o rimanju “na silo”. Ne gre za vsebino, temveč obliko pesmi. Čuti se, kdaj se pesem iz človeka izlije, kdaj pa jo “na silo” iztisne. Pa včasih enostavno moramo dati iz sebe, čeprav ne teče. Takrat sem te tako začutil.
Sicer pa se ne obremenjuj z mojimi ocenami. Potegnila si me v ta “vrtiljak” s svojimi rimami na tele… parnasu, torej je moja kilometrina krajša od tvoje. Kako naj se vrabca o preletu gorovja pogovarjava? Kar je lepo je pa lepo! Tvoje pesmi (mnoge) se mi zdijo lepe.
Nazaj pridi čimprej, nagajivka, da mi ne bo dolgčas. Vilinček sam ne bo zmogel, kajti bin je zahteven tipo!
@vlatka
Kot je že nagajivka zapisala, močna pesem! Proti dnu? Breme? To ni bil tvoj stil! (Saj ni nič narobe, le opažam spremembe.) Obuti maček je v pravljici hudobnega čarovnika kar pojedel. Komentar po tem: “Lačen sicer nisem bil, ampak potrebno je pa bilo!”
Prilepim še sem obe pesmici. Ker sva jih z Binom pisala v prepletu. sicer začetki že nastali prej – a nadaljevanja / a nadaljevanja so se pisala kasneje.
Ko ljubezen k sebi kliče …
pa čeprav le del je seva,
ki prihaja iz daljine;
čez gorovja
in čez griče,
te dosežejo bližine:
Nje svetloba jih rojeva …
ko kristale ti ponuja …
da bi zasijali v tebi,
žarki njenega napoja;
nje lepota
ti ni tuja;
vseobsežna, njega, tvoja:
Vse vesolje čutiš v sebi.
**********************
(avtor bin)
Vse vesolje me napaja,
iz ljubezni se rojeva,
me zapreda
kakor bubo
v snu noči v lepoti dneva
v dobrih željah se oplaja.
Metulj bo v svetlem soncu rajal
s krili nežno bo utripal
srkal nektar
z lepe rože
kdaj metuljčico otipal
v njen bo drob nov rod zasajal.
****************
(avtor: Vilinček)
Misel nosi me v podolja …
na preproge z mavric stkane,
kjer v žametnem zelenju,
travne bilke,
rožna polja …
vsa dišijo po cvetenju:
Slišijo se pesmi znane …
kadar jadraš v moje sanje …
z rahlimi pokloni svita,
ki metulju neži krila,
s toplo čutjo
sega vanje;
da ne ranil bi nju svila,
ko se združno v dan zlatita.
In še drugo pesem. Sem napisala že na svoji strani. Ločila sem ju … zaradi dolžine in jo dala posebej na drugo stran – pod novo zadevo.
Hvala za obe pesmici
Sem vas vse prebrala. Tokrat bom krajša. Bin tudi tvojo razlago. Hvala ti zanjo.
Sedaj se ne bom več razpisovala na široko, a tudi jaz ne vidim najlepše slike / vsaj v tej smeri je ne vidm, če seveda ne bo prišlo do kakšnih spremeb. Tako kot ti pišeš, gre za vse nas. In ne vem kaj nam sledi.
Kajti v večjem delu privatnega sektorja … oz. tudi v večjem delu gospodarstva – so plače pod nivojem 500 do 700 EUR / temu sledijo minimalni prispevki – Če bo kaj iz tega??? Če se seveda ne bo že kaj prej sesulo??? bo iz tega naslova bore malo. ///
Kajti kar veliko ljudi si ne more plačevati dodatnih varčevanj za pokoj, ker komaj preživijo.
Kje pa je še vse tisto kar pišeš ti. Tudi ti stebri in varčevanja so pod vprašajem ????
In kot si zapisal: “zakon tržišča (ponudbe in povpraševanja) ja, je res … je neizprosen za vse?”
Točno tako …
NAGAJIVKA: Te berem. Saj sem razumela tvojo pesem, tudi to, da se obračaš v prihodnost z upanjem in vero. Res sem malce nerodno vse skupaj zapisala (posebno tisto v začetku – kasneje sem razlagala še drugi del) A se ti oproščam.
Hvala ti za ta dotik.
In še Vlatko pozdravim in ji pomaham, sem prebrala tudi tvojo pesem … in tudi tvojemu bosemu mačku en pomežik v soncu
Lušno se mi vsi imejte in krasen jutrišnji dan želim.
Le kratek dotik sedaj, da vam povem, da sem vas prebrala. In hvala, da vas imam … čeprav si tudi kdaj malo ponagajamo. Sem hvaležna, da ste mi vzpodbuda, da lahko sodelujem z vami … pa ne gre le za to stran … je še nekaj strani s katerimi se prepletam.
Nekje lovim utrip v haiku, mislicah … oo znova strani, kjer so bolj svobodni stihi (in nas vežejo določene energije) – kje se kaj naučim, pogledi na življenje, kdaj smo drug drugemu izziv (malo nagajive rime) nekje se iščemo v globinah, nekje v širinah – pri tebi Bin se nekako bolj izražajo rime, jih raziskujemo (bolj svobodni stiha ali pa tisti, ki se dleno omejuje s pravila – a znova odpira širine) Že ena mala pohvala je vzpodbuda oz. že zavest, da se beremo, je veliko. Tudi na tak način se rojevajo nove pesmice, vsebine, misli.
Veliko mi to pomeni – se učimo, razmišljamo o življenju, ustvarjamo – ponotranjamo in znova širimo navzven – se potapljamo s človeško dušo in spet segamo v naravo – odkrivamo skrivnosti veselja tistega v nas in izven nas itd…
Veliko mi to pomeni, da ste me sprejeli v svoj krog.
Ker nimam časa (odhajam na neko ohcet), samo “plonkam” s svojega bloga tole vsebino:
—————————————-
Včeraj sem tik pred odhodom v domovino mi ljubo – skozi panoramsko okno na terasi opazovala dogajanje nad mestom. Whow! Veličastno doživetje! Ko se je nevihta polegla in se je nebo umirilo, sem se odpravila na pot. Med vožnjo je v meni nastajala tale pesem, ki sem jo po prihodu domov spravila na papir in ravnokar še na comp.
*
EROTIKA NEURJA:
Nad reko lebdijo
prosojne tenčice,
z mehkobo
motiva
megličnih
sparin.
V gaj privršijo
sape vrtincev,
vetrič
zaniha
vrhove
cipres.
S cvetlic pridehtijo
opojne vonjave,
v omamni
sladkosti
pomladnih
spojin.
Se ptice splašíjo
naboja mravljincev,
napetosti -
zračne
tokove
čudes.
Z neba zapršijo
kapljice v pišu,
mokríjo
nagibe
opečnih
kritín.
Oblaki žarijo
med trki neurja,
na svodu
zlatijo
robove
nebes.
Nad mestom donijo
gromi med bliski,
v odmevu
hrumenja
neba
z visočin.
Tla se mokrijo,
vodovje naraslo
prestopa
bregove,
vzvaluje
v ples.
Žlebovi drhtijo
pod silnimi sunki
in curki
deročimi
v smer
globočin.
Zemljó napojijo
skoz žejne razpoke,
da b’ seme
rodilo
plodove
dreves.
Nocoj sem se igračkal.
Drugačno podobo bloga sem izbral predvsem zaradi možnosti stranskega stolpca. Prejšnja “tema” namreč ni omogočala pregleda nad trenutnim stanjem.
Pričakujem vaše odzive! Predvsem tiste, ki bodo opozarjali na slabe strani trenutno izbrane teme. Nič ni dokončno odločeno, prednost sem dal velikosti pisave in “obvladljivosti” stranske vrstice.
“Navali narode!”
@lea199
Lep konec tedna tudi tebi. Tam pri tebi, kjer bi bilo bolj prav, te nisem pohvalil. Nisem si vzel časa. Bom pa zato tukaj zapisal: Zelo lepo pišeš! Res se me je tista “hripa” – španska mrzlica, posebej dotaknila tudi zato, ker mi je takrat, v letu 1916 vzela babico. Vendar je zgodba napisana zelo lepo. Tri “leposlovce” imam na blogih, ki me vedno razveselite s svojimi prispevki. Poleg tebe še Dare in Milena – mica. Obe plati pisane besede obvladate. Sporočilno in oblikovno. Piši Lea, piši! K nam pa s kakšno pesmico pokukaj.
@Vilinček
Pohvala od bina? Saj si videla, koliko časa je trajalo, da sem se spomnil cimro pohvaliti. Pa sva bila takorekoč “v skupni postelji”.
Vsekakor vsi sodelujemo v različnih “podmnožicah”. Širimo korenine, da se z njimi zasidramo pred viharji in pijemo iz zakladov Matere.
V “mojem krogu” boš vedno sprejeta Vilinček! Med glavnimi si! Prav glavna – edina glavna, pa ni še (več) nobena. Prav zaradi širjenja korenin.
@nagajivka
Dobrodošla doma! Na pesem se še nisem “aklimatiziral”. Kako le, če pa ni ne duha ne sluha o kakšni kaplji dežja pri nas. Bom šel zdaj pod tuš, mogoče mi (po kapljicah)pride? Lepo ohcet želim, kolikor ni že mimo in hvala za zvestobo – komentarje.
Ooohooo – Bin, preoblekel blog? Fajn. Dober izbor. Pomirjujoče pastelne barve si izbral, pa še preglednost je boljša. Bi rekla. Tkole na prvo. Čeprav nekam vse bolj dvojno vidim … hik.
Ampak je šik.
No.
Sledi še kratka “psiho_ana_liza” (lepo prosim upoštevaj dejstvo, da sem se ravnokar vrnila z ohceti, kjer smo nazdravljali pa to. A_hik … ups)
——————————————————
ngj: “Kedaj bloger spremeni podobo bloga???”
dr. Sajko: “Kadar si njegova notranjost zaželi spermembe. Pardon. Spremembe.”
ngj: “A je to morbit povezano s telesnostjo? Ali pak z duhovnostjo?”
dr. Sajko: “Ne. Pač pa z duševnostjo. S psiho. Pa s čustvi. S tem človek nakazuje željo po preobratu. Po nečem novem, drugačnem kot doslej. Sprememba “fasade” v zunanjem svetu – je prvi znak za močno željo po spremembi v notranjem svetu. Kar zna bit dober znak!”
ngj: “Fajn!!! Aha. Naprimer tko, kukr če se ženska “čez noč” odloči postriči svoje dolge lase na kratko. Al’ pa temne pobarva na živo oranžno, naprimer. Al’ pa, ko si moški pri 50+ naredi pirsing v ušesno mečico, na nos natakne raybanke, nase navleče znucane kavbojke in si nabavi rdečega cabria?”
dr. Sajko: “V primerih z lasmi, gre verjetno za željo po nekih drastičnih spremembah v stvarnem življenju, ki jih prišepetava notranji svet. No, to slednje kar omenjaš – z uhančki ipd., pa nakazuje androgenopavzni sindrom, ki v nekem smislu ponazarja
“lov za izgubljenim zakladom”. Mladostjo. Je pa vse takle “na zunaj” – nedvomno povezano z doživljanjem “odznotraj”.”
ngj: “A pol me ne rabi skrbet za virtualnega frenda, ki si je le novo blogo_podobo omislil?”
dr. Sajko: “Pa kva je s tabo, babura zmešana, jasno, da ne!!!”
ngj: “Ok. ok, kul. A pol grem zdele lohka mirno spat?”
dr. Sajko: “Ja, pejd spat in to čimprej, kr že spet same bedastoče klamfaš.”
ngj: “Aja??? A zdej pa kao jst bedastoče klamfam??? A ste vi, gospod dohtar, sploh prebrali Binov komentar??? In njegove traparije???”
dr. Sajko: “Kaj? Kje?? Kdaj???”
ngj: “V #66 komentar je tale moj bivši blogerski kompanjon zapisal, da sva bila “takorekoč v skupni postelji.” A to se vam pa zdi v redu? A? Da takele pisari???”
dr. Sajko: “Ah, naga … Ti pa tud nč ne štekaš. Hec. Tko se izraža moški svet. To je njim normalno. Miselni žargon pač. S tem si hranijo ego.”
ngj: “Hm. Sam je tud reku, de gre mojo pesmico “aklimatizirat” pod tuš. Al’ neki tazga. In de mu morbit po kapljicah pride!”
dr. Psiho: “Po kapljicah?? Da nima slučajno težav s prostato??”
ngj: “Joooj dr. Sajko!? Zašli ste. Poudarek je bil na “mu pride”!”
dr. Sajko: “Aja. Ja in? Kaj je s tem narobe?? To je njegova stvar!”
ngj: “Ah … ja … Že, že … ampak kuko nej se pa jst ob tem počutim, kadar takele čist nedolžkane pesmice pišem? O nevihti pa to? Da o kakšnih bolj žmohtnih niti ne razmišljam več … A zdej nej se pa izogibam še takemu popolnoma blagemu erotičnemu žanru? Se morm kot ženska neprimerno bolj bremzat, kot se niti v snu ne bremzate moški??? Vam se ni treba??? Vi itak nkol nič krivi??? A? Haloo??? De ne bom pol nekega dne še kšnih očitkov poslušala na svoj račun??? No, sej … znana zgodba … tko se začne – po kapljicah … pol pa itak zmer cela štala rata!!! -se govori. Matr!!! A nej začnem rajš pesmice za predšolske otroke pisat??? Alpa se usmerim na politične kancone??? Da bo že enkrat mir? Al’ kaj?!” Ej, sori k žvim!!!
dr. Sajko: “Ma dej naga, ne palamudi. Tu mač dramatiziraš! Piš kar češ, kaj pa bralci ob prebiranju pesmi počnejo, je pa njihova stvar.
In njihov problem – če si problem nardijo!”
ngj: “Wuf, hvala vam dohtar, ste me potolažu …”
dr. Sajko: “Ale. Pejd zdej spat, pa dej že mer!”
ngj: “Ja, prov, no. Sam eno pesmico še nalimam, da požegnam tole travmatiko novega blogo_dizajna. Na, spet mi tipkovnica nagaja … tematiko novega blogo_dizajna!”
——————————————————–
POROČNA. POPOROČNA? PRIROČNA!
*
Ji je reku,
da jo ljubi,
dahnu svoj usodni »DA«,
do groba ji zvestobo oblubu,
bo lubezni dost’ za dva …
Mu je rekla,
da ga ljubi,
prec je »DA« nazaj dahníla,
da v dobrem in v slabem,
ga do smrti bo ljubila …
Je podpisu
vse papirje
in ostale zakramente,
zdej k’ je ‘čas za kavalirje’,
ni še cajt za testamente …
Podpisála
je nevesta,
ko j’ njegov’ priimk sprejela,
da le tko si bosta zvesta,
raja svatov je verjela …
Pa smo šli.
Z urada k maši
in iz cerkve v oštarijo,
še zej ga lumpajo pajdaši,
jejo, pijejo, norijo …
A men’ zadost!
Ušla sem dam!
Goveja muska me odganja,
po kozarcih treh, priznam,
v buči moji vse odzvanja …
Nej bota srečna
poročenca,
jima od srca želim,
naj se ljubita Slovenca,
zlepita se v en sam lim …
Lim?! Ja pajade!
Boljš, da neham …
rime čudne ven letijo,
se mi rola, zraven zeham,
ni zdej čas za poezijo …
———————————————–
… da ne spišem še kšno kozlarijo???
(tole so bile nočne blodnje by nagajivka, medtem ko čakam, da se
s poročnega slavja vrnejo še preostali družinski člani)
p.s.: Bin, o “zvestobi” – kot praviš mojemu komentiranju na prostih poljanah – ti pa enkrat v bližnji prihodnosti napišem.
Da boš razumel zakaj! (Spomni me, če pozabim).
Aja, pa na pošlihtanje sonetov tudi nisem pozabila. Nekega sončnega dne, ko bo deževalo … sem obljubila, ne? Pa kar noče deževat … ))
Hecam se. Sej bom. A dejstvo je, da zaenkrat še ne pridem do tega časa.
—————————————-
VSEM na tej strani želim lepe sanje in lahko noč.
Pa lepo preživite to majsko nedeljo.
“Sem upal in se bal” nagajivka, da bo tisto o skupni postelji narobe razumljeno.
Samo to sem hotel poudariti, da sva se (vsaj občasno) zelo dobro razumela v teh “blogopoezijskih” zadevah. Vseeno te nisem pohvalil takrat.
In tisto o tušu? Saj vendar ne bova čisto vsake besede najprej na slabo sito dajala? Nisem se imel časa poglobiti v pesem, (aklimatizirati), pa sem se malo “po moško” izrazil. Dr. Sajko že ve!
Naspi se naga_jivka, združi obe polovici in svet bo takoj lepši.
Bin! Pa dej nehi mi že popat tele žalostne emotikone. A si res tako “resno” vzel tole moje nočno blejanje??? Pusti mi, no, malo veselja, kadar v luno lajam … si duška dajem … nagajam … Malo heca pa mora bit, ane!? (Ja, ja, v vsakem je malo resnice, drži.)
Ampak, a veš kaj je najbolj zanimivo pri vsej stvari?? To, da kadar ti pa RES kaj bolj “zaresnega” želim (do)povedat, takrat si pa običajno TI tisti, ki afne gunca.
Ah, ja … Narobe svet. Kaj čmo.
Auch! Maček mi v glavi mjavka, ne smem se preveč krohotat …
Pozdravljen Bin!
Hvala za napisano, lepo je če te kdo pohvali. Res pa je, da tudi moja proza ni ravno dobra. Tudi tam se učim, morda se česa tudi naučim(vsaj upam tako).
Mileno pogosto berem, všeč mi je njeno pisanje. Včasih tudi kaj komentiram, vendar zelo poredko.
Dareta ne poznam, če bom kje naletela na njegovo prozo bom z veseljem prebrala.
Tudi sama sem prisotna na več krajih, pri več različno pisočih avtorjih, po svoje uživam pri vsakem posebej in ne nazadnje, ob branju nabiram izkušnje, znanje.
Med kuhanjem kosila se je v moji glavi znašlo tole:
MISEL
Misel hiti, skozi
zlato sončnega dne,
oblakov sivino,
srebro mesečine,
razlite preko doline,
temo noči.
Svobodna,
kot glas poeta
v pesem vtkan.
Vem, da nima ne repa ne glave, čeprav je nastala v glavi. Seveda jo lahko zbrišeš. Lahko tudi premetaš in kaj ustvariš iz nje.
Pozdrave prav vsem.
Blog je luštkan v novi podobi. Lea
Kuharska nedelja je bila danes.
Z Ano sva iz enakih sestavin različne jedi “pacala”, nagajivki sem neko staro juhco pogrel, Lea pa je med kuhanjem kosila po vsebini svoje glave brskala in našla pesem. Dober tek želim!
Za popestritev pa nekoliko težje vino prilagam. Brez predsodkov izpljunite, če vam ne “sede”.
JADRO
Kot jadro sem razpet,
v visoke jambore triere,
med strogi tu in zdaj
in med prostranstva vere.
Kam vodi nas krmar?
V daljnih dežel viharna morja,
v mirno tiho luko,
na novega sveta obzorja?
Smem mar bedno jadro,
svoj veter, svojo smer ujeti?
Smem kdaj pa kdaj izpreči?
Smem to si sploh želeti?
Visoko nad belino jader
kos blaga svobodno plava,
brez spon, pravil, vrvi, vezi,
ponosno tam vihra zastava.
Razparal me bo kapitan,
v zadnjo rjuho, v povoj,
za višje cilje darovan,
pil bom kri, … mrtvaški znoj.
Vsegá, vsegá so jadra kriva!
Za v bonaci mirovanje,
za nagibe sred viharjev,
za v spopadih divje klanje.
In vendar so nekoč predice,
enako nit za platno dale,
v beli prt, v zastave lice,
isto so ljubezen vtkale.
Aja? A tko?? A zdej se bosta pa še norca delala, al’ kaj??? Joooj! Vama koj spišem novo nadaljevanko! In vaju oba vpletem vanjo!! Bosta vidva vidla hudiča!
Vlatka hvala. Nu, me veseli, če sem vsaj tebe uspela nasmejat
Bin je tole mensezdi nekam preresno vzel … Glede na to, da že eno leto sodelujeva, bi se spodobilo, da bi me po vsem tem času že malo bolje ‘poznal’ (razumel). Ane?
Ah, ja pajade … spet utopične ideje klamfam …
——————————–
Bin – #77:
Fleten sonet. Tega se pa spomnim, ja. In ne, nič “afenguncarskega” ni v njem. Mi deluje prav pomirjujoče (glede na tematiko mojega sinočnjega razgrajanja …) Ali pa morda zavajajoče?? A zakaj? ‘Deja-vu’: kakor hitro pomislim – aha, Binu je končno kapnilo kako me ne bo več jezil in provociral in ti za en kratek hipec že hočem nasesti, evo, mi takoj naslednjič že postrežeš s čim zbadajočim. In potem sledi … moj bevsk-bevsk in potem mi ti spet narišeš unga ta zardevajočega smeškota in rečeš: “oh, gotovo si narobe razumela … nič takega nisem mislil!”
I tako milijon puta. I tako to život ide dalje …
Ampak najbolj važno ob vsem tem pa je, da se ustvarja! Ane? )) (To pa čisto resno mislim).
Tvoja pesem pod #78 “JADRO” – mi je po vsebini močno zanimiva. Si zasluži večkratnega branja. Kar jo tudi bom, ob priliki (ko bo kaj več časa) in morda tudi sama spišem kaj v to smer. Zelo dobro vpletene misli v pesem, res!
——————————————-
Današnje popoldne sem preživela v bližnji naravi, da se je maksimalno naužijem in to cvetočo idilo ponesem v sebi do “Večnega mesta”. Zato sem pod temi vtisi danes skovala eno pomladno.
Maj, zame eden najljubših mesecev, si z moje strani gotovo zasluži vsaj eno pesem:
*
MOJ MAJ:
Mesec,
ki naravo zbuja,
mesec,
ki mladost budi,
z vonjem šmarnic
in magnolij,
jorgovanovih
slastí.
Mesec makov
na livadi,
žar kontrastov
nam ponuja,
travnih bilk
v valovanju,
sonce v vetru
jih zlatí.
Mesec
ptičjega ščebeta,
v rosi jutra –
dan oznanja,
noč potihne
v gnezdovanju,
pesem s svitom
bo spočeta.
Mesec,
ki topli večere,
v čaru sanj
pod mesečino,
s popkovanjem
in brstičjem
razcvetenja žar
obeta.
Mesec,
ki pomladno neži,
blagrovanj,
darov,
drhtenja
prebujenega planeta,
mesec
majskega
čutenja.
*
————————————–
Lep pozdrav tudi Ani in Lei. Lea, tudi prozna dela ustvarjaš? Lepo. Pridem, ko bo čas, pošpegat še malo na tvojo stran.
VSEM skupaj želim eno mirno noč, pa še kakšne sanje v pomladnih barvah zapovrh.
Preveč vsega, da bi vas vse ta trnutek objela Pridem še nazaj. Dotlej pa tale pesem. Navdih pa mi je bila zgornja slika in ker jo je najbrž pripel BIN – sem ga malo podražila vilčkami ne z viliami
Mar prišla sem na poljane?
Nekaj danes tu ne štima!?
V kraje nove nepoznane,
me odnaša tale rima.
Me oko še enkrat nese,
tja na vrh, kjer jasno piše.
Se odgrnejo zavese,
skoz meglo nasmeh se riše.
Barve svetle vse v zelenju,
Tam pastirček se oglaša.
Gozd in travnik sta življenju,
in še zraven dobra paša.
Mal` postajam, spet modrujem:
Kam naj svojo dušo zlijem?
Naj kopita si obujem
in rožičke si nabijem?
Mar si mislil, da sem krava;
tu le vražja je podoba.
Malo kuštrava je glava,
pa te vodim tja do roba.
Le jezim te iz veselja,
nič ne bova vraga gnala,
Nosi me le dobra želja
in seveda šala mala
Nova slika,
novi jaz.
So poljane vse
v zelnju
Si nadel
je nov obraz.
Z moje strani pa danes le en poslovilni pozdrav, zjutraj odRimarim nazaj. Kedaj se tu spet oglasim sam boh ve, ker me čaka zaključni tempo dela, deadline je 10. 06. (+ se zna zgodit še kakšen teden čez, Italijani so namreč skregani z delovno disciplino do dogovorjenih rokov!).
Uživajte in ustvarjajte maksimalno. Srce se mi para, polhn kufr mam že teh kufrov in odhajanja, poslavljanja … Šmrk. Grem pakirat. Ne da se mi. Pa še vroče-soparno je za znort! In nevihta na vidiku. Tudi pri vas? Evo, prve kapljice s točo so tu. Jaeyx! Hitro okna zapret!!!
Prišla nazaj, da vas preberem in sem vas tudi uspela prebrati.
Prej sem se namreč lotila le nove podobe prostih poljan Vem, da je izgledalo malo vražje in grozeče ampak zdaj sem že spilila rožičke, snela kopita – sem bosa in raznežena do konca.
In verjemi, da nisem kriva točo draga moja nagajivka Nisem!!! Je bila vse le komedija iz dobre volje. Sicer pa se tudi pri nas malo kislo drži vreme. Saj bo bolje, bo.
Prebrala sem tudi, da se znova vračaš na delo in da so to bile zate le kratke počitnice. Hvala ti, ker si s svojo vedro energijo razživela naše svetove. Kmalu se nam vrni / komaj prideš, pa že greš / Ma ja, saj še bomo ustvarjali skupaj. bomo
In da kar nadaljujem.
Bina sem že pocukala za rokave – zdaj bom še tebe Nagajivka … pravzaprav že drugič Prebrala sem tvojo “erotiko Neurja” Enkratno si se ujela z silami narave in jo oživela skozi glasbo in pesem.
Glasba, ki si jo pripela in tok reke, me je znova povezalo z reko in tako je nastala tudi z moje strani ena pesem … pravzaprav že v soboto / kar pomeni, da sem vas že v soboto brala, a potem so me zmotili – (obiski do jutranjih ur) in sem morala na hitro zbežati, včeraj pa me ni bilo doma //
Sposodila pa sem si pri tebi Maksima Mrvico, ki je odličen pianist (na katerega sem že pisala poezijo v preteklost – njegove nežnejše skladbe) No tokrat pa sem si sposodila, tudi jaz glasbo Exodus. Brala sem tvojo pesem , poslušala zraven zvoke in nekako se je vpila vame.
hvala ti. In dobro mi potuj.
Včasih se vračam
k svojim izvirom,
kjer radostnih kapljic slapovi pršijo;
v kaskadah igrivo se s soncem lovijo,
z nasmehom na ustnih
in sladkim nemirom.
Vračam se tja,
kjer ljubezen se vije,
kjer valček ob valčku preleta se v kite;
kjer rek je svoboda … spet v eno so zlite,
da našle bi v sreči
svoj spev harmonije.
In znova se vračam,
pronicam iz zemlje,
skoz pesek kamenje želim se zbistriti;
vsak madež, ki tuj mi je v solzah izmiti,
kar stika, duši
in počasi te jemlje.
Za čas, ki prihaja
se vračam v tokove,
da tam bi ostali le lepi spomini;
kar vsrkali vase so sončevi mlini,
naj vir se zrcali
za pravljice nove.
Draga Nagajivka, še sem tukaj. Ne morem se ločiti od tebe. Št. 72. Dr.Sajko in Naga oz. jivka. In bom kar oddala tale delček iz ene moje pesmice … tole sem pustila tudi pri Matjažu. // A tokrat v smislu komedije. Dobra si, zelo dobra si v teh dialogih. S pridihom otroške ali pa dekliške naivnosti … a znova strokovna v izražanju in kje je delno jasen, a spet pušča odprata vprašanja … kar naredi komedijo še bolj pisano in živo. Sem se iz srca nasmejala
Za vsakim vprašanjem utrinek svetlika.
In vsak ti odgovor, da nova vprašanja.
Ne veže ne čas te, ne kraj, ne oblika …
brez konca in kraja so tvoja iskanja.
Še poročna pesem. Vem, da želiš mladoporočencema vso srečo na poti v življenje, ker taka si. A nekako sem začutila da je tisti lim bolj prisiljen. Kar pomeni, da je glavna bit razumevanje in ljubezen med dvema … ne pa vsa ceremonija in papir, ki ju zavezuje v zakon. Mislim, da razmišljaš tako.
Še berem in sem še tukaj. Če pa ste toliko zapisali v teh dveh dnevih
Še vrnem se k pesmici, ki sem jo brala že v soboto.
ANA 67. in pesem samote, ki ne kaže le njeno temno plat, ampak tudi svetlo plat – išče se znova v življenju.
Lepa.
————————————————-
Nekje vmes sem videla še VLADKO, ki navihano nagaja in znova osvaja s svojim nasmehom
Te pozdravljam.
——————————————————
Pomaham tudi OLNI, ki nas je prišla pozdraviti.
——————————————————
In še enkrat NAGAJIVKI, ki se je skozi nežne stihe in mesec maj zlila z mesecem Lepa pesem.
——————————————————
BIN, tebi pa še enkrat hvala za pohvalu. Četudi nisem nabolj glavna. Nič hudega Sem zadovoljna, da te dosežem vsaj tu in tam.
Hvala vam in krasen jutrišnji dan. Lahko bi še spisala več. Bom raje kak dan znova kaj pripesnila.
Pozdravljeni!
Kar lep čas sem vas nocoj brala, uživala, se smejala in bila tudi zelo resna.
Lepo pišete in vaša razmišljanja so vredna pozornosti.
Naj samo še Nagajivki odgovorim, kar je že Ana naredila namesto mene(hvala Ana). Pišem v vseh oblikah, povsod me je veliko, zato je vse na moč povprečno. Rada pišem in kar veliko sem napisala, žal kvantiteta ne pomeni kvalitete.
Pozdravček prav vsem, tebi Nagajivka srečno pot v vročo Italijo.
In še to draga moja/ naša Nagajivka zadnja skladbica, ki si jo pridala: Aleksander Mežek in Jok na dežju. Kadarkoli jo slišin oz. jo bom slišala / seže vame in bo segla vame. Pesem, ki se ti ne izpoje.
Hvala ti zanjo. In še zate nekaj, ki kakor veterček nenehno potuješ.
Tokrat v izvedbi Katie Melua – Blowing in the wind
Vilinček hvala!
Verjetno imaš prav, ko mi svetuješ v haikuju. Resnično vidim dalje, ko pišem svobodno. Nič me ne utesnuje napišem, kar čutim.
Pozdravček
Ana!
Veš, da dobro pišeš in tvoje pesmi so še veliko boljše od proze.
Kritike sem vesela, ker z njo veliko pridobim, vidim kje delam napake in jih skušam popraviti. Torej sem vam hvaležna zanjo.
Glede knjige, zaenkrat še ne razmišljam tako visoko, morda bi mi kakšna revija objavila kakšno mojo zgodbico, ki bi jo morala prej, še nekoliko dodelati. Pustimo času čas.
Morda se v vaši družbi še česa naučim.
Hvala za vse!
V vaši družbi mi je lepo.
Pozdrav tebi Ana in prav vsem, ki to berete.
Pri Vilinčku sem pustil odmev na njeno zadnjo poezijo. Pa je “tuditi” tako muhast, da moram še tukaj zalepiti.
Tam,
kjer sanje se igrajo…
kjer ljubezni zaplamtijo…
Ves prevzet
ob nežnih tonih
zlijem v njih se melodijo.
Pa čeprav
ne znam nobene,
niti ene note same
z njimi pojem
z njimi sanjam
njih milina me prevzame
v prsih čutim
ves sem
njihov.
Ko vzdrhtijo,
se predajo
se prenehajo boriti,
pod poljubi
onemijo
več ne znajo govoriti
le v globini
v korenini
se dotikajo rosišča
izvire sreče
in radosti
dvigajo v svetlobo blišča
čar besed
tvojih
navdihov.
Še jaz oddam svoja dva dela na tole stran prostih poljan. Posvečam pa jo prav vsem, ki ste me kdajkoli s kakršno lepo pesmico pobožali in potegnili v svoje sončne ali mavrične vsebine – ki so me dosegle ob njih se je smejalo srce, kdaj pa tudi tekle solzice:
Kjer ljubezni večne tlijo …
(prosta poezija – rime)
(Nastalo v prepletu z Nagajivko
in kot utrip ob branju poezije različnih pesnikov,
ki ti s svojimi globokimi, čustvenimi ter čutečimi stihi
sežejo v srce in dušo)
Tam,
kjer sanje šepetajo …
kjer ljubezni večne tlijo …
Vsa prevzeta,
ko jih slišim;
ko v notranjost zazvenijo.
Pa čeprav
so vstran od mene
in ne pišejo se zame;
a jih božam
in ljubkujem,
ko v naročje svoje vzame …
njih me glasba
nežnih
vzdihov.
Ko vzdrhtijo,
vztrepetajo …
globočine tvoje biti …
pod božljaji
vročih usten,
spet začutiš zlate niti,
ki vibrirajo
v korene;
kjer nastajajo brstišča,
polja radosti
in sreče,
neoskrunjena svetišča …
posvečenih
večnih
stihov.
***
Večkrat
vračam se k izvirom,
kjer začelo je življenje …
kjer se bitje
z bitjem spaja,
ko te daje in te jemlje
z blagostjo
lahkotnih sapic;
da začutiš … Mar si ptica?
Kakor plesal bi z metulji
je telesa govorica,
ki utripa
bije v dvoje.
Kot ovil
bi se s kašmirom,
se budijo tvoji čuti …
mehki,
božajoči gibi;
pa čeprav tvoj svet ne sluti,
kam te pelje
pot neznana?
A kljub vsemu jasna slika,
v tebi vidi
danes jutri …
ker nebo se te dotika
in ti rajsko
pesem poje.
Pesem nikdar ni izpeta,
vsak jo dan na novo snuje.
Ko je ujeta
v čar trenutka,
utrip jo čutov
oblikuje.
Kadar jo spomini tkejo
v preteklost nas popelje,
ko iz nje
le sanje vrejo,
čarovnija
nas zapelje.
Ta magíja iluzije
razdeli nam svet na dvoje.
Vmes je meja
med realo
in neskončno
domišljijo.
Tanka črta med svetovi.
Smrtni zublji med prepadi
v žrela svoja
te lovijo.
Obvladuj
to iluzijo!
Če se zgubljaš med bregovi,
če ne ločiš dveh svetov,
če ne zmoreš
izstopiti,
ko je čas
za dvig mostov,
smrtna reka te odnese …
v vrtincu te vrti,
nestabilnost
te spodnese
in te v hipu
utopi.
Če ji nudiš čas zorenja,
pesem nikdar ni izpeta.
Brez strahu
in brez trpljenja,
poleti na
lastnih krilih.
Krila vejo kje je meja.
Ko dotaknejo se vrha,
jih ošvrkne
lastna veja
z iluzijo brez obeta -
plod utvare v mukah srha.
Ne dovoli, da pogoltne
dušo tvojo
smrtni plamen.
Pesem je
kot pot učenja,
skozi njo se
raziskuješ.
V njej je niz neskončnih znamenj.
Če z distanco opazuješ,
obvladuješ
višek čustev,
brez željá pričakovanj …
le realo dopolnjuješ
z delom sebe – svetom sanj,
je tvoj svet zaznav
in čutov
poln pisanih
izkustev,
poln magičnih
spoznanj.
~~~
Evo, pa sem še jaz odvrgla svoje “seme” zgornje teme … na poljane, med poete zbrane.
(oz. le kopipastala ravnokar spisano, z Vilinčkovega bloga)
Vajini pesmici zelo zelo lepi. Obe.
Bin & Vilinček – hvala vama za navdih in lep vikend vsem.
Večkrat
pil bi s teh izvirov
vodil jih v prebujenje…
zrele želje
po dotikih
bi tešile koprnenje
po sprehodu
tja med zvezde
z nežnostjo metulja v letu,
ko se spušča do cvetlice
njene brazde v razcvetu
sladke nudi
ji opoje.
Kot ovil
bi orla v mrežo
se zapletajo peruti,
ko te vodim
po zaviti
potki z biseri posuti
tja v doline
pod slapovi
kjer se ogenj z vodo stika
skupaj iščeva
globine
vse do blaženega krika…
v noč spustiva
zvezdne roje.
Prihajam sem v deževni noči … z mislijo na minljivost in z večnim vprašanjem … zakaj???
V deževni noči
ne morem
spati.
Mislim nate,
prijateljica.
Jutri bo
pogreb tvojega dragega.
Kot posekano drevo
je tvojega dragega telo.
Duša ni mogla
več
ostati
v bolnem telesu.
Vsa volja,
ves pogum
nista mogla
več.
Njegove
svetle besede:
Bo že!
Bom že “zrihtal”!
so dobile novo
vsebino.
Šel je
v dokončno globino
svoje duše,
ki je vedno hrepenela
po večnem.
Odletela je
duša,
kot voda steče
po toku rečnem.
Nič ne bo več tako,
kot je bilo.
Ostajaš sama
z otroki.
In s svojo
bolečino.
Zakaj
vse odhaja?
Zakaj je vse
minljivo?
Zakaj dežne kaplje
tolčejo
po strehi
in zakaj zalivajo
tam zunaj
njivo?
Bo tvoj obraz
še kdaj
veder,
kot je vedno
bil?
Bo še kdaj
nasmešek tvoj
igriv?
Dežuje.
Dež zaliva,
dež umiva.
Morda dež
joka
s teboj.
Objemam te,
prijateljica,
mi smo še tukaj.
Bodimo
in
držimo
skupaj.
Vsem želim vse dobro in veliko miru v srcu, jaz ga ne najdem.
Ko sonce te vzame v svoje dlani
in sinje se jutro zariše v očeh;
prav vse kar objel boš na svojih poteh …
Ni važno kam pojdeš … Ni važno kje si …
Ko zreš na življenje iz svetle plati,
ne iščeš se v barvah, ne iščeš v straneh.
Še v solzah je radost … kdaj pisani smeh …
karkoli že daješ – a slabega ni.
In znova prejemaš, ker čutiš svoj dan.
Na sever? Na jug? Tja na vzhod? Na zahod?
Ves kozmus, narava – del tvojih spoznanj …
Že dolgo je jasno, da isti smo rod!
Različen, drugačen in znova ubran:
Ni važno kam pojdeš … Ni važno do kod …
Še tukaj Vilinček se ti zahvaljujem za sonet in kot ponavadi – vračam.
Ko sonce te krade temnim nočem,
in jutro poraja se v rosi bleščic,
izbiraš med množico skritih stezic,
ne vprašaš od kod, a se vprašaš … kam grem?
Ko s svetle plati se približaš ljudem,
razkriješ vsebino jim, trdih platnic
in “šmarnice” praviš slapovom solzic,
le sebe jim daješ, ne vprašaš se … smem?
Daješ, prejemaš, ujameš razsuješ,
od jutra na vzhodu, do mraka zvečer,
nova spoznanja v ogrlico snuješ,
človek človeku je Človek, ne zver.
V Človeka v človeku še vedno veruješ,
ta vera poji te in kaže ti smer.
13.05.2009 ob 12:04
Le en mali ovinek,
že me nosi na stran.
Vsaj utrinek
prilepim,
da razblinim siv dan.
Je rima porazna,
ker čas me lovi.
A, da prazna
so polja,
še slabše se zdi.
Sem brž pohitela,
si vzela zalet.
Ujela
trenutek
ter prišla na klepet.
13.05.2009 ob 21:33
Tole Vilinkino pesem lepim iz prejšnjega klepeta. Prekinil bi “navezo”, če bi jo pustil tam.
(By Vilinček)
Če ti zaploskam,
postanem bedak …
Če rešim vse talce,
pa zagrabi me vrag.
Še rabljev zamero
bi mogla nositi.
Le s svojo bi vero
svet znala rešiti.
Sem dekle prijazno
in veselih sem lic.
Vam s točko pod razno
povem raje vic.
Bom rablje rešila,
iz talčevih rok.
A vraga prosila,
za en mali odlog.
Če k meni ga zvabi
ta klic iz neba,
Se slabo pozabi,
ker oproščam za dva.
Pravila so taka,
ne odstopam od njih.
Povem kaj ga čaka …
že vezem mu stih.
Četudi nesimisli
in je v njih več reklame;
Morda si premisli,
ko raj ga prevzame.
13.05.2009 ob 21:48
Hvala Vilinček, za družbo.
Še bolj hvala za umivanje – odpiranje oči.
??
Naslonila si svojo pesem na zadnjo kitico moje. Iz tvojega odmeva sem razbral drugačno zgodbo svoje pesmi. Tako, kakršne nisem pisal.
Nikar me ne razumi narobe. Nič ne očitam, mogoče sem celo drugače bral kot si napisala. Le spoznal sem, da sta v mojem pisanju najmanj dve resnici. Hvala ti še enkrat.
Vidim, da si danes nekoliko lahkotneje zastavila.
Nocoj se (verjetno) ne bom “prešaltal” iz vzdušja, ki je bilo čisto drugačno. Morda jutri vrnem z vedro pesmico.
13.05.2009 ob 22:00
Pred kratkim sem spisal pesem, pa sem jo “zaprl v črni zvezek”. Ni se mi zdel primeren čas za objavo takrat. Danes me je (bivša?) cimra spodbodla na svojem blogu. Čeprav zelo drugačna, mi njena zadnja pesem govori podobne stvari. Ne zameri nagajivka, tole res ni tisti običajni odgovor, kakršnih od mene ne maraš.
V krogu
V krog drvijo misli
bolj in bolj
nikjer poti nazaj
nikjer izhoda.
Le kje sem vstopil,
kam sem se namenil?
V razbolelo dušo
pamet gloda.
Vsak kamen že poznam
in vsako korenino
vsak oster rob …
njegovo bolečino.
In vsako rosno trato,
pesek, mehko prst …
Kjer je korak odločen,
brez strahu in čvrst.
Postal bi rad vsaj malo,
vsaj za hip.
Svoj zrak zajel
in svoj utrip zaznal.
Naslonil glavo bi na staro tnalo
ne rablja, ne sekire videl …
Le zaspal.
Naprej me žene svet
naprej v krog,
nihče nič ne zahteva
nič ne prosi,
nihče mi nič ne jemlje
nič ne daja.
Le na mojih škornjih
par ostrog
ustvarja strah in skrb
in bolečino nosi.
Divjam, divjam v galop
brez konca, kraja.
14.05.2009 ob 00:20
Tole moje včerajšnje in današnje frčanje je bilo bolj za dobro voljo oz. za razvedrilo, zato se ni treba preveč poglabljati v tele moje zadnje vsebine.
Sicer pa sem risala nasmeške 
Oz. namen je bilo prinesti malček žive energije na te strani … pa četudi le z navadno rimo in komedijo. V tvojih vsebinah sem namreč nekako razbrala, da si želiš, da bi peozija znova nekako začela utripati.
In ravno s to živo energijo sem malček na nagajiv način ter svobodnimi toni, sem hotela prikazati na kak način oz. dati malček ustvarjalne vzpodbude.
Le to.
Krasen jutrišnji dan želim tako tebi, kot vsem na teh straneh
14.05.2009 ob 00:50
Še to, da zapišem:
Sem si pa seveda izposodila iz tvojih zadnjih dveh pesmic, tele delčke:
————————
“ustvarja pogumni”
ploska bedak.
________________________
Raje pogumna kot pa bedak
Torej pišimo in ustvarjajmo (ustvarjalna vzpodbuda) svobodno, v kakršnih tonih že. 
————————————
“Vsak vse doživlja “po svoji glavi”,
—————————————-
Torej sem se predala svoji domišljiji in svojemu pogumu
—————————————–
eni so rablji,
drugi so talci.
—————————————–
In ker vsak vse doživlja po svoji glavi, lahko vlogo tudi obrnem. Rešim rablje iz talčevih rok
Iz drugega dela pa sem si izposodila še “HUDIČA” Ki pa sem ga na svoj Vilinski način – hotela umiliti.
Kajti pišeš o zrcalu. Lahko bi bila to podoba kogarkoli. Oz. podoba vsakogar, kadar iz njega bruhajo negativna oz. sovražna čustva.
In nekako vsem vse omilila z oproščanjem in s komedijo prikazala vse tisto kar se nahaja v nas.
Temno in svetlo plat človeka… Istočasno pa še to, kar sem zapisala že prej, ustvarjalna vzpodbuda in pozitivna energija.
Ne vem, če sem razumela tvoje vsebine. Niti ni toliko bistveno, koliko sem jih razumela. Kajti vem, da tudi sama večkrat nisem razumljena
In vsaka pesem nosi več obrazov, v vsaki vsebini bi se znalo najti več pomenov, odvisno od razpoloženja, od naših lastnih doživetij, odvisno od tistega kar iščemo, odvisno od trenutka, odvisno od tega kam nas odnašajo misli. Važno je to, da se predamo.
In še tole. Samo moj pogled. Vsake oči pa vidijo drugače. Ustvarjalna svoboda in svoboda doživljanja, kar je bistvo umetnosti.
Samo moj pogled na vso celoto. Vsak si pa ustvari svojega
Lep, lep jutrišnji dan.
14.05.2009 ob 05:59
Oho, nov Klepet!? Fajn. Dobro jutro Bin in Vilinček!
Sem ravkokar na brzino prebrala vajine vsebine.
Ta teden sem z ekipo na terenu (od jutra do poznega večera), zato, Bin, le na kratko, v odgovor na tvojo #4:
Tista “pesmi podobna zadevščina”, (jo prilagam), je včeraj zjutraj kar butnila iz mene, po obuditvi nekih spominov, zato kopipastam še ta konkreten delček zapisa (z drugega bloga), kar me je, ob podoživljanju “sužnjelastniške” tematike, nagovorilo k čustvenemu odzivu skozi “koračnico”.
———————————————–
Na temo o moji vedno prisotni občutljivosti na vsakršno poniževanje, žaljivo podcenjevanje, nespoštovanje in neupoštevanje različnosti, pokroviteljsko zatiranje šibkejših v svrho futranja ega … ipd.:
/”Ko sem npr. kot otrok, s plišastim pink panterjem v naročju, gledala in se vživljala v zgodovinske filme – s sužnjelastniškimi vsebinami (belci-črnci, zatiranje žensk in njihovih pravic, zloraba otrok v vseh pogledih … ipd.) sem ubogemu, ničkrivemu Pinkyju, od same nervoze zraven vedno (z)grizla kakšen »prst« ali rep, ušesa … Spomnim se, da sem na svoj 11-i roj. dan, ob nekem prizoru, v TV ekran čisto neobvladano-samodejno zalučala kos torte … ob čemer sem se zalotila, da sem »klofuto« namenila NJEJ – torej ženski, KER SE JE vdano (psihično in fizično) PUSTILA maltretirat svojemu tiranskemu možu, ne pa njemu, ki jo je maltretiral …
)) “/
Ja, saj naslednji kos bi bil, se razume, namenjen njemu … pa kaj ko sem morala pohitet s pucanjem zmazka, še preden me starša zalotita …
*
Sledovi.
Sledovi bogov.
Bogovi okov.
Okovi rodov.
Sadovi?
:
Semkaj, tjakaj,
gor, dol …
naprej, nazaj,
daj, no, daj,
pohiti,
ne čakaj!
Levo, desno,
korakaj!
:
»Ojoj!«
:
Kaj joj?! Ti je tésno?
No, pa za hipec postoj!
Dovolj ‘maš! Ne čakaj!
Kaj! No, kaj je zdaj!?
:
Semkaj, tjakaj,
gor, dol …
naprej, nazaj,
levo, desno,
daj, no daj,
pohiti,
ne čakaj!
Korakaj!!!
…
V neskončnost se
ta krog vrti
stopinj sledov,
sledov rodov,
rodov bogov,
bogov stopinj,
stopinj okov,
okov sledi
… v POznane, ZNane, Ané, smeri … NE?
Ah, ja …
————————————-
Ne dajta si kvarit razpoloženja zaradi mojih solo izpadov na eho-bit!
))
Šibam. Dobre volje poln dan!
14.05.2009 ob 11:18
Pustim en topel pozdrav na tole stran. Tudi tebi pomaham draga Nagajivka. Berem tvoje vsebine tako na tvoji strani, kot tudi tukaj.
Tvojo pesem se je dalo živeti ne samo skozi vsebino ampak si tudi z ritmom in melodijo prikazala bistva oz. en kaos, ki objema svet … tisti, ki je kdaj v nas in tudi tisti izven nas.
Še jaz eno prilepim, ki je bila pisana nekaj časa nazaj. Našli sva se nekje v ritmu … in tudi malo v vsebini
VILINČEK pravi:
Marec 29th, 2009
Lenny Kravitz “Believe me”
http://www.youtube.com/watch?v=zLDIcIrZO8Y&feature=related
Kdaj ponoči,
kdaj podnevi,
toni vroči,
desni levi …
spet po sredi,
urejeno,
v svoji zmedi,
zamegljeno…
In ne mine
niti ura,
med spomine,
z mola – dura,
toni jasni,
nova slika;
včasih glasni …
že umika
se med tihe,
mehke, nežne
veže stihe
komaj bežne,
v obleki,
znova gola …
nemi jeki,
spet se rola,
v polni moči
do doline
solze toči;
spet v višine …
vse do sonca,
žar veselja,
tam brez konca …
ni povelja,
ne ukaza …
Iz navade?
Mar del jaza?
Polna nade,
novih upov,
brez modela
in kalupov
ti bo pela…
Kdaj ponoči,
kdaj podnevi,
toni vroči,
desni levi,
spet po sredi …
Bodite mi nad vse lepo in krasen dan… In danes sem poslušala po radiu. Teden namenjen ognju, pa naj še ta pesem malo zažiga. Ampak ne zažge, naj ogenjčki le toplo božajo
Ker glasba Lenny-a Kravitz-a to tudi počne. Znova en glasbenik, ki mi je pisan na dušo in srce 
Topel objem prav vsem na tej strani … tudi tistim, ki samo berete
14.05.2009 ob 14:11
Samo za hipec!
“Bin sem, bin tja …”
pa mogoče zvečer kaj več. Čeprav bo tudi zvečer “xxx sem, xxx tja …” .
Ne dajo mi dihat, ne dajo mi zbrati misli niti za trenutek.
Pozdrav obema, Vilinček in nagajivka,
Nekoč pa že najdem nekaj časa, ni hudir.
Seveda pozdrav tudi vsem tistim, ki skozi ključavnico špegate.
14.05.2009 ob 16:10
O.k.
Ti bova dali zraka, ta pa ne sme zmanjkati. 
. Sicer pa je menda pri vseh enako … tudi meni ga kdaj zmanjkuje. 
En dan frčim naokoli trosim semena oz. poezijo, rime, komentarje … drugi dan pa delam kot črvek, da nadoknadim za nazaj.
Le počasi in v miru. sicer pa si si sam kriv… včeraj si vzpodbujal… tu `maš zdaj!
15.05.2009 ob 00:30
Hehe, Vilinček!
)) Glede na uro oddanega komentarja je Bin, predvidevam, verjetno imel v mislih nadležno “dihanje za ovratnik” na delovnem mestu. Sicer pa tempo tudi mojemu času diha za ovratnik, da nič kaj dosti ne uspem pesniti. Le spat še hodim domov. Prihodnji teden bo pa že malo manj “našponan”, upam.
p.s.: pridem zdajle na hitro še na tvojo stran pošpegat (imam že kar slabo vest) – tako dolgo ti že nisem pustila odtisa (čeprav te berem!)
Bin, ti pa khaaar phochaasss …
)
Lahko noč!
15.05.2009 ob 08:31
Z veseljem prevzemam nase vso krivdo (#10) Vilinček.
Ko bi le zmogel biti še več takih vajinih “izpadov” kriv.
Ravno se nekako vživim v “sprožilec”, eno od pesmi, ki so mi všeč, ko me “tresne po glavi” čisto drugačna zahteva iz RL.
Rad bi vama odgovoril tako kot se ponavadi trudim. V podobnem vzdušju in podobnem stilu pesnjenja. Pa mi zadnje čase ne uspe.
Bo bo! Tudi taki časi še pridejo, ko bo bin vsaj pol ure samo zase imel.
Nikar obupat dragi dami,
v svojo luč prilijta olja ,
ko že zora jutro drami,
pride snubec preko polja.
Kam bo obrnil svoj korak?
Kje lojtro k oknu bo pristavil?
Kje bo zavriskal veseljak?
Čujta, glejta, kaj bi pravil!
15.05.2009 ob 10:05
Pozdravljeni!
Pa ste mi jo popihali. Se sprašujete kako? Preprosto začeli ste nov klepet … jaz pa sem vas vztrajno čakala na e-pošti. Ne bo nič, dokler ponovno ne naročim povezave.
Sedaj sem na hitro preletela napisano, zvečer si bom dala čas in v miru prebrala, vsaj upam tako.
Bin tu ti prilepim nekaj, kar kliče po “masakru”. Sodobna pravljica, morda tudi resnična zgodba, v kar pa močno dvomim.
Napisana je že nekaj časa, namenjena je bila vnučki. Sedaj sem jo temeljito popravila in tudi podaljšala. Upam, da je vsaj za drobec bolje.
Bin prosim preberi jo in napiši kaj misliš.
Upam, da bo vsaj nekaj vode ostalo v tvojem bazenu. Tore to je to:
DOLGOČASJE …
Na posteljo je sonček posijal,
po nosku je deklico žgečkal,
je vztrajen bil …
dokler je ni zbudil.
V kopalnico delica odtava,
umije si oči,
da končno se zbudi,
sedaj se ji vprašanje porodi:
Kaj delala bi,
da hitro mine dan,
doma nikogar ni,
prijteljice so kilometre stran.
Mobi prazen ima račun,
televizija zanič program,
radijo za gospodinje muziko vrti,
internet dolgčasen se ji zdi.
Z razmišljanjem glavo si razbija:
Bi se z Barbiko igrala?
Ali knjigo brala?
Morda bi se na sprehod podala?
V glavici se lučka je prižgala:
Seveda! Sosedi bo pomagala,
ker revica je stara,
da med delom ne bo omagovala.
Pozdravček vsem!
Lea
15.05.2009 ob 23:08
Utrujena od celotedenskega delovnega tempa sem prejle med vožnjo domov – na vlaku zakinkala. In sanjala hecne sanje. Nekaj detajlov sem zapisala v pesem in zdaj se režim! Bin, ne, ni se mi (še) utrgalo (čisto) do konca! Ampak tole bi verjetno bolj pasalo v otroško poezijo???
(Hecam se!)
Ahkm … ena mojih prvih – v tem žanru – premierno nocoj!
Jo prilepim še sem, da tebi in vsem tvojim obiskovalcem zaželim lahko noč in lepe sanje. Pa sproščujoč vikend.
———————————-
V medvedovi vasi
en medved živi.
Na srnice rjove,
brunda čez sove,
ko težki so časi -
čebele kriví.
Pa pride do njega
prijazen pastir,
vpraša medveda
k’ nečimrno gleda,
kaj ga tolk bega,
kaj ruši mu mir.
Medo iz brloga
glasilke napne:
»v želodcu mi kruli!!!«
Preteče zatuli:
»pojem te nadloga -
le pazi se me!«
Pastir se nasmeje,
iz žepa povleče
piščalko svojó,
zapiha takó,
da glasba zaveje
med veje viseče.
Hruške medene,
popadajo dol,
čez strmo pobočje
medvedu v naročje.
Mu zvok razodene,
da j’ futra dovolj!
—————————-
Lea 199; (#13)
Če dovoliš še z moje strani eno pohvalo … Ritem ti gre vse bolje! Bravo!
16.05.2009 ob 20:12
Nagajivka pozdravljena!
Lea
Oh si me razveselila, ne samo dovolim, vesela sem tvoje pohvale. Torej se le nekaj vidi, da vadim. Tudi če je napredek majhen je le napredek.
Hvala in lep vikend … enako tudi vsem ostalim.
Pozdravljeni!
16.05.2009 ob 20:16
Res sem že kar v oblakih, vendar je prav, da pohvalim tvojo pesem … zdi se mi kot bi brala prijetno pravljico in še v rimah za povrhu.
Pozdravček!
Lea
16.05.2009 ob 20:55
Bin 9, lepo, da si se spomnil tudi nas ključavničarjev.
16.05.2009 ob 21:22
@Lea
Ponavadi se trudim, da so rime skozi celo pesem enako razporejene. Pri tej pesmi pa nekoliko skačejo. AABB, CDDD, DEDE, –DD, -FFF, F–F.
da ti ne bo zmanjkalo pri ostalih. 
Nič ne bom tokrat masakriral.
Kot je že nagajivka napisala, si kar dobro ujela ritem, pa tudi rime. (Ne, ni “super pesem”, le tako sem ocenil, da z majhnimi spremembami ne bi kaj dosti “popravil”, z večjimi pa bi ne bila več ista, tvoja pesem.
Pripombo si bom vseeno privoščil.
Saj ni narobe! Je pa za tako pesem treba veliko več drugih elementov uskladiti, da se ne “zatika”. Vesel sem, da počasi pridobivaš na oblikovnih elementih pesmi, le pazi se,
Pa še kaj “pridi”.
16.05.2009 ob 21:29
@olna
Takim se reče: HMMM??? vo…… ali špegavčki. Pa da ti prepih ne bo oči pokvaril pazi, večerni zrak je še mrzel. 
)
Ne delaj sramote poklicu, ki me spremlja in “rajca” že celo življenje.
(Lepo te je spet opaziti
16.05.2009 ob 22:03
@nagajivka
Je ostalo v spominu.
O medvedih sem sanjal …, ko sem bil še majhen.
Pa gresta po svoje,
medved, pastir,
v okviru navad,
kar ima kdo rad,
mrcina na hruške
“majer” na pir.
V poslikani koči
je pravi živ žav.
V panju čebele
so silno vesele,
“hlačon” jih ponoči
ne bo obiskal.
Še taka zverina
se koj ukroti,
ko pesem se zlije
brez hudobije
v srcih milina
led raztopi.
17.05.2009 ob 16:09
Lea199 – #15 & #16:
O, seveda, da se vidi tvoj napredek!
Počasi se daleč pride, pravijo modra bitja … in prav imajo!! Vztrajnost se obrestuje. Predvsem sta mi pa všeč tvoja zagnanost in volja do učenja (poleg želje po izpovedi trenutkov in dogodkov, ki napolnjujejo tvojo bit.)
Hvala tudi tebi za pohvalo, no, tista moja medvedja pesmica je nehote ratala, kot ugotavljaš tudi sama, kot nekakšna zgodbica za otroke. Ko sem za seboj prebrala kar sem napisala, me je popadel smeh. Smeh tistega otroka, ki v meni nikoli ni prenehal obstajati (razen z vmesnimi kratkotrajnimi prekinitvami), to je tisti otrok, ki še vedno sanja TUDI otroške sanje in, ko jih poskuša pretvoriti v jezik za odrasle, mu to nikakor ne uspeva …
)) Pa nič hudega, saj otroške zgodbice lahko razumejo tako otroci, kot tudi odrasli. Vse skupaj mi je bilo hecno bolj zato, ker sem predvidela, da si zna tele moje sanje kdo kar po svoje “prevesti”. In prav sem imela. Namreč ravnokar sem naletela na 3 različne “prevode” (na blogovju). 
)) In nobeden od teh ni “pravilen”. 
))
Če mene vprašaš, se je bistvo sporočila teh sanj skrivalo v zadnjih dveh vrsticah: “mu zvok razodene, da j’ futra dovolj!” Pa še to se da interpretirat na dva različna načina … (no, postavljeno v kontekst realnosti, je meni jasno kaj je to sporočilo pomenilo zame, vendar tega ne bom razlagala).
))
Lea, ne zameri mi prosim, ker sem se tako na dolgo razpisala, želela sem le povedati, da je tudi sanjski svet (medtem, ko spimo) lahko neusahljiv vir črpanja “materiala” – za pisanje poezije. Jaz si npr. svoje sanje, kadar so “posebne” (lucidne, sporočilne, tudi vizionarske kdaj pa kdaj …), že dolga leta zapisujem in iz tega vrelca lahko črpam do neskončnosti. Pravijo, da se je tudi sanjati možno naučiti. Kar pomeni: sanjamo VSI, le spomnijo se ne vsi svojih sanj. In tega se je možno naučiti – z malo vaje – (npr. z zvezkom in pisalom na “nočni omarici” – po bujenju … za začetek) Ta svet sanj je še kako živ!
))
In vredno ga je obuditi! Ker nam je lahko v neznansko pomoč
v “real-life-u”!
(danes filozofsko razpoložena nagajivka)
Te pozdravljam in ti želim čimveč užitkov ob pisanju poezije.
Pa ustvarjalnih navdihov.
——————————————
Olna – #17: Pozdravljena! Lepo te je spet videt. Pa kje si hodila toliko časa!? Kam si se izgubila?! Jaz sem te že prav ornk pogrešala!
———————————————-
Bin – #20: tvoja medvedja izpoved, po spominu, iz obdobja, ko si bil še majhen … zanimivo. Že takrat so te majerji strašili???
))
(Hecam se!)
Včeraj sem se v družbi kolegov odpravila na dolg potep po znamenitem Nacionalnem parku “Circeo”, danes smo šli pa še v ZOO. Ti povem, da niti medvedi, če so ločeni od svojega naravnega okolja, niso to kar bi sicer bili … Ja, ja, saj vem, da to že veš.
)
Pozdrav iz Rima, tu je tako vroče, da ne morem ne mislit, ne pesnit. Kar oči se mi zapirajo. Grem na teraso v senčko malo polenarit. (morda spet kaj zanimivega sanjam???
)) No, do večera se bo menda ozračje ohladilo, sicer ne bo nič z mojim pesnjenjem. V prihajajočem tednu bom do srede še na terenu od jutra do večera, potem se pa tempo (upam) umiri. Tu ostajam najmanj do 10 junija. Uf, pogrešam ljubo mi domovino, vsak dan bolj in bolj.
Lepo nedeljo tebi in vsem tvojim zvestim bral/kam/cem.
17.05.2009 ob 18:19
Zelo lepo pesem si nam pustila v svoji “rimariji” nagajivka.
Blažen ON, čigar rame si si izbrala.
(Tudi pri nas je toplo.)
17.05.2009 ob 21:29
bin,
samo toliko se javim, da vas pozdravim.
In verjemi, to je zadnji obisk, če obiska ne boš vrnil. Ker je pot od tebe do mene enaka kot od mene do tebe.
Na blogu.
Sicer pa…., saj veš.
Lp
17.05.2009 ob 22:02
@vlatka
“SINJOR SI”
17.05.2009 ob 22:26
Nagajivka 21,
trenutno nastopam v neki drugi zgodbi. Oziroma se mi dogaja neka druga zgodba.
Upam, da se bom enkrat kmalu vrnila v staro zgodbo.
That’s life, kot bi rekel Frankieboy.
Prihajam pa precej redno na neme obiske.
17.05.2009 ob 22:57
Malo sem bila vstran od ekrana in od neta. Bil je lep sončen vikend in se javljam komaj danes.
Tokrat sicer bolj na kratko… a en mali delček kljub vsemu zapisala.
Sem vas prebrala … se ujela v vsebnine. Tudi v tiste, ki so pisane z otroško dušo… Lean, Nagajivka, tudi Bin se je pridružil tem tonom.
Simpatično.
In se mi zdi čisto fajn, če se kdaj v nas prebudi tista živa energija oz. otroška duša, ki je včasih malo prisrčno nagajiva ali pa samo igriva. Zakaj se ne bi predali tem trenutkom in jih prelili na papir.
Kajti navadno gre za trenutke, ko smo v sebi močno napolnjeni, živahni, dobre volje in vso to razpoloženje, nam nekako daje krila… da kdaj poletimo tudi v te smeri.
Sem z veseljem prebrala. Jaz danes brez rim … a se še kaj pridružim kak dan
Krasen teden želim vsem na tej strani
18.05.2009 ob 01:10
Bin – #22:
In blažena tud jst, ne? Da mi sploh ponudi svojo rame, kadar jo potrebujem. Pa magari le na daljavo.
)) Hja, včasih pride tak dan (pri meni dokaj poredko), ko je glava enostavno »pretežka«. Naj te spomnim: bil je petek in za menoj naporen teden. Nabralo se je … vse preveč teže v predhodnih dneh in premalo blagosti. Saj si lahko predstavljaš kako je biti daleč stran od doma, cele dneve vpet v posel? Ni da jamram, nasprotno, uživam v tem kar delam, tudi s člani delovne ekipe se dobro razumem … pa vendar … dobro dene, če imam kdaj kje kakšno rame (ne za plakanje!), poželela sem si razbremenilnega ramena. A kdo je ON, te zdaj matra? Se spomniš,
) Me pa veseli, če je bila še komu všeč. Zato – hvala za pohvalo.
ko sem ti pred cca 1/2 leta »privatno« zaupala, da: je to On, s katerim imava lep odnos, On, ki ga (zaradi višjih sil) sicer ni bilo čisto vedno ob meni – ko sem ga najbolj potrebovala, ampak le kdo bi mu to štel za slabo, ko pa kot moški vendar ZNA z menoj delati (kar niti ni tako enostavno), sicer nikakor ne bi z njim toliko časa vztrajala. Ja? No, njemu sem namenila pesmico.
———————————————
Olna – #22: V zgodbi nastopaš? Dogaja ti? Vao, to mora bit pa res neko prav posebno in zanimivo doživetje. Fajn!!
———————————————
Vilinček – #26: Se strinjam. Izlivanje živahno-žive energije na plano – se v vsakem izdelku pozna. Pa naj gre za pisarijo, slikarijo, glasbovanje … ali kakršnokoli ustvarjanje. In tudi ti to svojo živahnost znaš zelo lepo izliti v poezijo. Z njo me (nas) navdihuješ! Tudi zato te rada berem.
—————————————–
Nocoj sem, še pod svežim vtisom filma »A Beautiful Mind«, ki sem si ga prejle zavrtela na dvx, spisala eno čisto kratko rimarijo v obliki dialoga, povzetek delčka tega filma, ki se me je tudi dotaknil.
Luškana poanta.
A: »Kakšno in kako veliko je vesolje?«
B: »Neskončno je veliko, zanimivo.«
A: »Kako pa veš?? Je mórda izmerljivo?«
B: »Le kdo izmeriti bi zmogel to neskončno polje!?«
A: »Torej za neskončnost ni nobenega dokaza???«
B: »Empiričnih dokazov ni, znanost nam jih ne navaja.«
A: »Mar to pomeni, da neskončnost ne obstaja??«
B: »Verjameš v Ljubezen?«
A: »Ja, seveda!«
B: »No, viš! Nje neskončnost – tudi ni le prazna fraza!!«
————————————————–
Pozdrav še Vlatki in Lei, pa lahko noč in lepe sanje vsem.
Naj bo nov delovni teden vsem nam čimbolj naklonjen.
18.05.2009 ob 17:09
@nagajivka
Kot pesnico, kar si zame bila in boš. Tako samoumevno se mi je zdelo, da veš s kakšnim potencialom razpolagaš, da sem pohvalo enostavno pozabil zapisati. Pa tolikokrat sem si pri sebi rekel: “Punca obvlada!”
“Dio gli fa, e poi gli acompagna”
(Ena od različic izreka.)
Vem, vem da ne rabiš ramena za jokanje, (vsaj zdaj še ne) in tudi o tem, kdo je ON, nisem kaj dosti dvomil – razmišljal.
Nekaj pa mi je zdaj, v tvojem zadnjem komentarju reklo “doing”!! Nikdar, razen ene malenkostne izjeme te nisem pohvalil.
Ne zameri nagajivka, sem pač čisto navaden “rovtar”.
Neskončnost ljubezni. To razberem iz tvojega dialoga. Prav imaš. Ni treba “empiričnih dokazov” ne za ljubezen, ne za neskončnost. Treba pa je vsaj malo “vere”!
Vilinček, olna, vlatka, … “pridem več k´sno”.
18.05.2009 ob 23:04
Vse vas lepo še enkrat pozdravim … Nagajivko, Leo, Olno, Bina … vse ki prihajate na te strani.
Saj ni važno, če kakaš ali ne kakaš … že dovolj je dotik, ki prinese nasmeh. 
Od tu naprej, pa se začne tale neskončna pesem, kjer sem trosila sončne žarke – priznam da malo navihane … tu in tam malo žgečkajo … ampak le za dobro voljo! Častna vilinska! 
Za te rime pa si seveda ti kriv Bin. Kaj pa hodiš z rožički na mojo stran
Maria Mena-All this Time
http://www.youtube.com/watch?v=bXipyOu0hGw&feature=related
Res so rime mal` zaspale
in utihnila je pesem.
Se z vražički so igrale,
pa so padle v mračno tesen.
Zdaj pa ven se kobacajo,
da prižejo luč poletju.
Če jim že ne rata v maju …
morbit`pa bo junij v cvetju?
V tem le malo je resnice;
le počitka sem si vzela.
Se raztegnilo je lice,
Še bom rajala in pela.
Pa četudi s ketno ružiš;
in mi kažeš zdaj rogove.
Če še kdaj se mi pridružiš,
se vilinček brž odzove.
Kdaj počasi, kdaj hitreje,
kakor pač mi dan veleva.
Dobra volja .. ta naj šteje,
ne pa bojazljiva šleva.
Pa četudi pride sila,
mi pustiš rjavi madež.
Ti pač roge bom navila,
drugič ko mi v roke padeš.
Vem, da zdaj se grozno sliši,
Sem narisala muflona?
A si to v tolažbo piši:
Da kdaj delam iz muhe slona!
Ki po porcelanu hodi;
Sam si enkrat s tem se hvalil.
Torej me nikar ne sodi:
Te Vilinček ni užalil.
Le z enim krilcem krilim;
V njem ni grožnja – je veselje.
Ta trenutek vse omilim,
so v perescih lepe želje.
19.05.2009 ob 01:22
bin,
no, viš, pa naj kdo reče, da se ne razumeva?
DOBRO JUTRO VSEM, predvsem nagajivki, ki “tepta” po tuji zemlji.
19.05.2009 ob 07:56
Pozdravljen Bin!
Hvala za odgovor pod 18.
Se strinjam tudi mene je to motilo, a sem se ujela v vsebino in potem ni šlo.
Pri pesmi gre za zgodbico, ki je na moč vsakdanja.
So počitnice. Starša sta v službi. Deklica je sama doma. Živi v hiši, ki je na samem, zato nima družbe. Sprašuje se kaj naj dela. Konec sem zakorožila nekoliko po svoje. To naj bi bilo tisto pravljično. Uspelo je kolikor je pač uspelo. Čudežev bolje, da pri meni ne pričakuješ.
Hvala ti za vse tvoje dobre pesmi, rada jih prebiram.
LP Lea
19.05.2009 ob 08:12
Pozdravljena Nagajivka!
Napisano sem z zanimanjem prebrala, potem sem še enkrat brala tvoje sanje o medvedu in presenečena ugotovila, da imajo tudi drugo bolj resno plat. Lahko so otroške pravljice, lahko pa so realno življenje, ki ga živimo. Morda bi moj prevod imel spet malo drugačno vsebino, kdo ve?
O sanjah samo še to, nekaj časa sem si jih tudi jaz zapisovala in nastajale so prav zanimive zgodbice. Morda bi morala s tem nadaljevati.
Bodi lepo Lea
19.05.2009 ob 08:17
Vilinče tebi želim obilo cvetja v juniju!
Pozdravljam tudi Olno in Vlatko in seveda Ano, ko pride naokoli.
Lea
19.05.2009 ob 15:35
Hvala ti lea
tudi tebi vse, vse najlepše.
raje prave … najraje pa imam tisti iz narave, travniške, ki nosijo v sebi tudi zravilne tvari 
In če sva že pri rožah:
Ne plastične
Krasen dan tako tebi, kot vsem na tej strani
19.05.2009 ob 17:28
@Vilinček
Kje si krilca polomila,
da zanaša te postrani?
Kam boš rogece zarila
v svoji igri neugnani?
Prav potiho sem pokukal
v tvoje gnezdo pod odejo,
nisem listja nič osmukal
nežno sem pridvignil vejo.
Proti zvezdam poletel
bi s teboj nocoj v dvoje
z vetrom nežne pesmi pel
zate tam v vrhovih hoje.
A ti nagajaš in me dražiš
v sveder trdi rog mi ukrivljaš,
kot pujska me na žaru pražiš
se nad mukami izživljaš.
Tisto pa o porcelanu …
Posoda najina je iz gume!
Oba sva zdaj v istem klanu
in eden drugega razume.
Zdaj pa imaš!!
Hvala za obiske in spodbudne besede tebi in Lei. Zvečer (kasneje) pa mogoče kaj več?
19.05.2009 ob 22:43
Čuden dan sem imel danes. Kup čakanja na nemogočih mestih za “nedoločen čas”. Pa sem si v beležnico na “mobiju” nekaj tipkal. Nekaj, kar me že dolgo tišči. Mogoče bom kdaj še kaj spreminjal, nocoj pa kar “surovo” lepim.
ZPIZ
Nekoč, že dolgo let nazaj,
ugledal sem ta lepi svet
začel sem svojo pot v raj
ves nebogljen in bosopet.
V družini s starši sem živel,
z njimi praznil skupno skledo,
vse pravice z njimi imel
zdaj potico, drugič bedo.
Starce smo »na redko« šteli,
premnoge nam je vojna vzela
a tisti, ki so preživeli
niso otepali se dela.
Postal sem fant, postal sem mož,
svoj delež v skledo sem dodal,
sejal pšenico, malo rož…
še danes mi ni prav nič žal.
Klonile s časom so roké
upognilo je breme hrusta,
le tam pri mizi, kjer se jé,
tam so še ostala usta.
Saj sem z delom prigaral,
do penziona si pravico
poleg tega še nabral
si cekinov v nogavico.
Pa ne le jaz, kar cela vas!
Vsi starci polni smo denarja.
In prav cel svet, je v to vpet,
zato pa rahlo zaudarja!
Za ta denar, »sveta vladar«,
bo garal moj lastni sin.
Ne kot junak, le kot težak,
v svojo bedo in pogin.
Saj kruh, ki ga bo sin požel,
na zemlji, ki ni njega last,
z denarjem, bom odkupil, vzel,
s tem branil svoj obstoj in čast.
************************
Pravijo, da kmalu bo premalo
krepkih rok
preveč se v svetu starcev bo nabralo
in otrok.
Ne bodo zmogli… naše hčere
in sinovi
premajhne bodo njih garanja bere…
težki »snovi«!
Mar takrat se bom s ponosom
v svet zazrl,
ko svojim vnukom bom pred nosom
kruh požrl?
Pa lahko noč, če vam gre na spanje.
20.05.2009 ob 00:39
En nočni pozdrav Binu, Lei, Vilinčku, Vlatki …
Hvala tudi vam za pozdrave v komentarjih. Pozno sem se vrnila z dela in sem direkt za v horizontalo. Se raje oglasim kak drug dan pa morda še kaj spišem na vaše misli, pesmi … Ravnokar prebrala – z moje strani pohvale za vse danes ustvarjene stihe!!
))
Naj nocoj še jaz prispevam eno krajšo, pravkar spisano, ki ponazarja odsev današnjega časa, v upanju in želji po boljšem jutri …
*
SLIKA ČASA:
Očuvaj me.
Čuvaj me Mati,
tvoj sem otrok.
Obvaruj me.
Varuj me Mati,
kot varval bi Bog.
Objemi me.
Prosim te, Mati,
sklenjenih rok.
Hrani me.
Nahrani me Mati,
ko rabim obrok.
Obleci me.
Ovij me v toplino,
bosih sem nog.
*
Pa lahko nočko vsem.
20.05.2009 ob 09:21
BIN po 35 zate in za vse nas pesnike dobre volje
en veseli miks 
Ker izziv je izziv in znova so TI, TI, TI malo kriv.
Ne morem oddati na svoj blog, ker me tuditi znova nagaja
Vas vse toplo objemam in vas pozdravljam v lep sončen dan
Ostale pesmice, pa še preberem.
Mar zvoni mi črna maša?
Brž preženem vraževerje.
Res, da krilca mi zanaša,
a že lepim novo perje.
Da bom zdrava, čila, smela,
polna vneme in elana
prhutala in letela
na višavah kot “HOZANA”
Ker, ko berem tvoje stihe,
treba bo moči nabrati.
Se učiti od “Pavlihe”
potlej pa se v dir pognati.
Berem dalje, kjer me sodiš …
le na pamet, kot vsi drugi.
Če rožič mi svoj posodiš
Ti zaplešem boogie woogie
http://www.youtube.com/watch?v=dR5dCEZzP-A
Nič ni v meni vražje slave.
Sem vilinček – kar je sreča.
Tisto kar štrli iz glave,
pa ušesa so štrleča.
Kaj je igra, kaj življenje?
Se predajamo trnutkom.
Vsak ima pač svoje mnenje:
“Jaz to delam z občutkom!”
Redko tepem – raje božam,
le prikupno kdaj nagajam.
Če že v duhu ubobožam,
z dobro voljo se pogajam.
Da bi scvrla te na žaru?
Se vilinčku ne dopade.
Brž preženem to soparo,
ki težko na dušo pade.
Solze tekle bi v potokih;
ker jih več ne bi krotila …
a v naraslih rečnih tokih
bi se žalost utopila.
Kakor guma, da se podajam?
Sem le luknjasta posoda.
Sproti vanje zrak dovajam,
ko odteka moja voda.
Malo vaša in pa naša,
malo njihova – kdaj tvoja?
Duša se nikdar ne vpraša:
A največkrat samo svoja.
So nam rime za veselje;
kdaj z rokava poletijo.
Kamorkoli vlak že pelje;
si le lepgega želijo
20.05.2009 ob 09:30
Se kasneje še vrnem… (služba in me motijo) tam niso preveč prijazni in ne razumejo pesniške duše.
Upam, da penzijo dočakam 
Sem prebrala vse pesmice.
20.05.2009 ob 14:32
@Vilinček
Pri tebi sem že “spihal dušo”, pa naj bo še tukaj.
Za malo veselja, humorja.
Kot nekoč so tam v nebesih
angeli se pregrešili
tud´vilinčki v čarnih lesih
narobe frfotajo s krili.
Z novim perjem in z ušesi,
ki žarijo od norčije
Vilinček vsak dan nam natresi
biserčkov brez hudobije.
Boogie voogie nam zapleši
kot na strehi droben ptiček,
nad ušesi tam na pleši
morda mi zraste nov rožiček?
Bo z občutkom vate drezal
nič bolel le požgečkal
te sprostil in te odvezal
(upam, da ne bo mi žal?)
Tista samosvoja duša,
vodi nas na pot veselja,
včasih živce preizkuša,
drugič vabi tja do Celja.
Ta stari bin je vse zamešal,
vrstni red, oliko, želje …
se vidi, da je že opešal,
glava je le za kislo zelje.
Brž vilinček svinčnik v roke,
spravi v red te moje stihe
za odrasle, za otroke?
nikomur vredne prave glihe.
20.05.2009 ob 15:15
Jaz pa tokrat bolj resna… malo zabave – malo pa tudi tistega zares
————————————————-
Prebrala sem še enkrat obe pesmici: Tako Binovo in Nagajivkino.
Našla sem eno skupno povezavo.
Obe se na nek način obračata k materi zemlji in istočasno tudi k človeku (krizni čas, ki nas prav vse dosega, ne glede na generacijo) – z upanjem za lepše življenje vseh nas in tudi naših prihodnjih rodov. Nagajivkina pesem se obrača k otroku “bosih sem nog” Ta nima prihodnosti.
Bin pa je segel tudi vase. Delati trdo vso življenje in si zaslužiti penzion. Vsi si to želimo, a v njemu se oglaša ves. Kdo bo delal zanj? Kajti zaveda se, da bo morali njegovi naslednji rodovi po trnovih poteh. Kajti nekateri so si nakopičili bogastva za več rodov naprej, ker jim zavest ne seže tako globoko / da s tem ni poskrbel za svoje rodove, ampak uničil njihovo prihodnost in obstoj. Kajti vsi smo povezani med seboj …
Priskrbi mu osnovne pogoje, da bo lahko s svojimi koraki dosegel svojo prihodnost, ne pa mu jo položiti v roke – kajti ta se bo razblinila, če bo ta obstal na mestu / ker se mu ne bo treba premikati. Živel bo le za trnutke oz. za sedanjost, ki bo postajala vse bolj prazna in siva.
En haiku:
Človek ne išči
se v presežkih življenja.
V njej ni prihodnosti.
Še bi lahko kaj zapisala.
In še enkrat se je vame naselila ta misel, ki je bila že zadnjič v meni, ko sem brala intervju z Juanom na Nikovi in Dragičini strani.
Sam je zapisal tole:
————————————————-
Vedno sem izhajal iz konkretnosti tega trenutka, da sem lahko sklepal o prihodnosti. In raziskoval preteklost, da sem razumel sedanjost.
————————————————-
Da bi razumeli sedanjost, je treba dobro preučiti preteklost, jo spoznati … potegniti tisto boljše iz nje / zgodovina se namreč na nek način ponavlja / Dobro razmisliti, kaj nas je privedlo do teh situaciji – najti tisto objektivno sliko.
Iz tega trnutka oz. iz sedanjosti, pa gledati tudi v prihodnost. / Ta slika mora biti vedno pred nami … pa če je še tako težko. Kajti ni samo danes – je tudi jutri in bo pojutrišnjem. Zavest, da ta obstaja mora biti v nas – le tako se bomo trudili in poganjali naprej. In treba je to naučiti tudi naše otroke in naslednje rodove. S tem, da jim te korake tudi omogočimo – ne pa jih obložiti s težo materializma / s tako težo ne morejo naprej, ker je breme. In ne samo v smeri presežka, tudi v smeri pomanjkanja. Čim več srednjih poti, pa se bomo morda znova vrtili enakomerno z zemljo. Svobodni duh bi se moral ohraniti v ustvarjalnih smereh, tam kjer se čutimo izpolnjeno (torej naučiti užiti tudi duhovno hrano) povrniti določne vrednote, ki so nam zbežale iz rok. V vsem ostalem pa vzpostaviti nek red – da ne bodo tako veliki razponi in nihanja med posamezniki (nekdo daleč preveč, nekdo pa čisto na dnu) Vrniti se k naravi, jo doživeti tudi v sebi. Nekaj iz mojih lastnih izkušenj in odnosov med ljudmi. Vračamo se v srednji vek – fevdalna razmerja. Če mi kdo ne verjame. Je tako. Nekomu je premalo 10 služabnikov – in ne samo to. Tudi v odnosih. Merila uspešnosti (posel, kdo bo močnejši, vse je v materializmu) vzpodbujanje tekmovalnosti ne glede na ceno.
Kaj smo naredili? Otrokom smo pokazali svet zunanjega blišča … ne pa tega, da lahko to luč prižge tudi v sebi. (ampak ne s tekmovalnostjo in doseganje ciljev za vsako ceno, uspešnost v smeri materialnega)
Uspešen si le takrat – ko spoznaš, da je bit sreče zadovoljstvo, ki se nahaja v tvoji notranjosti – ta sije iz tvojih oči / Vso bogastvo se nahaja v nas – v našem delu in ustvarjalnosti, ljubezni, veselju – Poplačilo za to, pa je eno dostojno življenje. Kupičenje tujega bogastva / preveč materialnega – je varljiva sreča, ki le kratkotrajno zadovoljuje – ker lakote ni moč potešiti … tešimo jo z dobrinami izven nas, ne pa s tistimi, ki so v nas. – v očeh je le odsev zlata, zunanjega sveta. Ker človek ne more dojeti, da se tudi v nas skriva eno malo vesolje.
Ne moreš se dotakniti zvezd na nebu, lahko pa se dotakneš tistih v sebi, ko te objame sreča. Ne moreš prižgati sonca na nebu, lahko pa prižgeš tistega v sebi, ko zasveti v tebi veselje.
Včasih se jezimo na oblake na nebu … pozabimo pa, da smo tudi včasih taki mali oblaki
Jezimo se na vremenske neprilike – da smo sami včasih kot vreme – bliskamo grmimo, se oblačimo v sivino…
Odnesla me je. Pisano tudi malo v prispodobah, tako si lahko vsak razlaga po svoje. A jaz še vedno vidim lepši svet pred sabo. Moč ga je narediti.
Vse, ve najlepše na to stran.
Kmalu grrrrrrrrrrr 
In hvala za rime. To ti vrnem
20.05.2009 ob 15:27
Super je tvoja pesem.
Tokrat si me pa res bolj božal, kot špikal 
In ne prižiga se v meni samo sonce, še zvezdic sem se za trnutek dotaknila – ker sem srečna in v sebi zadovljna 
In želim si, da me to drži nekaj časa
20.05.2009 ob 22:26
Kamor je šel bik, naj gre še štrik!
Zresni se bin, saj si že velik!
DVOJINA
Vse se bliska, vse se kreše,
ne mara fant v solati kreše!
Na svetli plošči moške pleše
s komarjem muha valček pleše.
Žena s krtačo desko riba
iz akvarija jo gleda riba.
Kmet z velnico žito polje
zasejal ga bo na polje.
Lepa železniška postaja
vse bolj redka stvar postaja.
Še naprej bi šla ta rima
od Ljubljane tja do Rima!
Lep je naš jezik, dvojina pa še posebej.
21.05.2009 ob 00:56
http://www.youtube.com/watch?v=MeC0YRcHrho
Bilo je tam prvega maja,
vse tja v višine po mlaju,
letela kot “bine” sem Maja.
Zdaj pa že luna bo v mlaju
kmalu pri kraju bo mesec,
Jaz pa sprašujem zdaj druge:
Kam pomežiknil je mesec?
Nič, v tretjo bom dala iz druge.
Samo poizkus … malo drugače
21.05.2009 ob 01:02
Pri “nič”, bi te prosila, če narediš vejico.
Ločila – standardno pri meni. 
21.05.2009 ob 01:42
Samo pozdrav pustim, ker nisem vsega uspela prebrati.
Pridem nazaj, ker mi je nagajivka sumljiva
21.05.2009 ob 14:14
@41 Vilinček
Lepa razlaga obeh pesmic.
Za temeljitejše pojasnjevanje bi moral napisati knjigo. Vsekakor pa “smer razvoja” ni prava! 
No, nimam ravno slabe vesti, kajti trudil sem se vzporedno peljati oba sistema varnosti – medgeneracijske solidarnosti. Poleg konvencionalnega, (pravica do pokojnine) še “komunističnega”, sistem medsebojnega zaupanja in izenačenih pravic vseh “udeležencev v procesu”. Nikakor mi namreč ne gre v glavo “logika”, da si lahko danes kupim vse tisto, kar bom morda potreboval v času starčevske onemoglosti. Kot bi pozabili vsi tisti veleumni mojstri ekonomije, da je zakon tržišča (ponudbe in povpraševanja) neizprosen za vse? V primeru uresničitve scenarija ki ga postavljajo kot vzrok za “prenavljanje pokojninskega sistema”, torej v primeru, da bo (potrebnih) delavcev premalo, bo vse bogastvo naloženo v raznih skladih izgubilo svojo vrednost. Ti delavci bodo svoje delo prodajali po tržni ceni!
Seveda se “veliki” tega zavedajo in nalagajo svoj kapital neposredno v lastništvo naravnih in družbenih virov. Tudi z (našim) denarjem, ki ga srednji sloj vplačuje v razne “stebre”. Bodočnost naših vnukov je torej v takem razvoju dogodkov sila slaba. Njihovi očetje bodo hlapci velelastnikov, prisiljeni poskrbeti najprej zanje šele potem za svoje otroke.
Vem, zelo poenostavljeno in enostransko zvenijo te besede.
21.05.2009 ob 14:16
@vlatka
Nagajivko namreč. Pazi se, včasih sem obuti maček!! 
Imam te na sumu, da si jo zacoprala!
21.05.2009 ob 21:06
bin,
hehe. Imam mačka doma. Bosega, praska ko sam vragec.
No, priznam, nič nisem brala. Ne da se mi brati komentarjev. Tudi od nagajivke nisem. Bom en dan, ko si bom zato vzela čas.
Bom prilepila to pesem, ki sem jo napisala te dni:
***
In tu se konča.
Ne do dna.
Na pol poti.
Ko vse še zori.
Ko je klasje v cvetu.
Ko se delajo poti.
In delavec vrečo na ramenih nosi.
In metulj odplava stran.
V novi dan.
In deževnik išče vlago.
Ki jo le dež da.
Dno je še daleč.
Še dosti je poti do tja.
A breme ostaja breme.
Vlatka K., 19. 05. 09, 01.29
21.05.2009 ob 22:50
Lep pozdrav vsem.
Fajn je začutiti toooliko ustvarjalnega duha na tejle strani!
Ma ste priiidniii …
“Dolgujem” še nekaj odgovorov:
—————————————————
Bin – #28:
Zamujam z repliko, a žal ni bilo prej časa. Hvala ti za komentar, Bin. Lepo si ga zaključil. Pa tudi za kompliment, čeprav si mi ga nekam visokoleteče zastavil?! O sebi nimam takega mnenja. Ne počutim se (še?) pesnica v pravem pomenu besede. Sicer pa veš, da sem vesela prav vsakega odziva na pesem, zadostuje mi že, če mi kdo da vedet, da jo je opazil oz. prebral. (Ob tem imam v mislih – na splošno, ne za ta čas, ko imam »blogohišo zaklenjeno« za komentiranje). Če se pesem koga dotakne, mi pomeni še toliko bolj. In jasno, da se razveselim tudi pohvale za kakšno pesnitev, pa vendar bi mi VČASIH prav prišla tudi kakšna konstruktivna (maksimalno kar je možno – objektivna) KRITIKA. Doslej je nekaj mojih pesmi (po vsebini) ocenila Vilinček, ki ji v večini primerov zelo dobro uspeva intuitivno poglobljanje in začutenje vsebin, pa enkrat od tebe (v zvezi z melodiko sonetov), takrat si se tudi ti zelo lepo potrudil in mi nazorno obrazložil pravila (na PP), za kar sem ti še danes hvaležna.
Kaj bi potemtakem šele »dandanes« rekel, hehe?!) Neposredno pred tem sem ti takrat povedala, da sem (po stažu) še malo »premlada« pesnica za kakšne ocene, ki bi bile vredne resnejše obravnave, da pa bo nekoč zagotovo prišel čas, ko bom za bolj »strokovno kritiko« koga kar sama poprosila. In tudi sem. Že pred meseci. Le, da od naprošenega doslej (še) nisem nobene dobila. Nič hudega, še vedno sem namreč krepko v »fazi pesniške izgradnje« in je za to še čas. 
) Seveda sem hvaležna za prav vsako kritiko z negativno konotacijo, da je le upravičena in dobronamerna!?
No, kasneje si mi pa podal še eno kritiko na vsebine (ta me je pa, priznam, čisto potrla), ko si zapisal, da so moje pesmi »nasilne«.
(Pa takrat še sploh nisem začela »revolucionarnih« pisat …
—————————————————
Lea – #32:
Imaš popolnoma prav, »vsake oči imajo svoj’ga malarja«, kar pomeni, da tudi pesmi, ki jih sami pišemo lahko vsak dan doživljamo za odtenek drugače. Pesniške izdelke drugih – pa najbrž še toliko težje razumemo!?
Hvala ti za komentar in pozdrave, tudi tebi želim vse lepo.
—————————————————
Vilinček & Bin:
)))))))))
Berem vajine rimarske komedije … hihi simpatično-sprostilno!
Lušno sta jih skovala.
—————————————————
Bin – #36:
Tole tvojo ZPIZ pesem sem pa že oni večer prebrala in ja, nje vsebina je še kako aktualna. Zato sem tudi jaz tisega večera prilepila svojo, se je tudi meni zdelo, da imata neko povezavo v sliki današnjega časa. Sicer sta pa tvojo pesem že z Vilinčkom temeljito predebatirala, zato ne bi nič več dodajala. Dobra!
)
————————————–
Vilinček – #41:
Hvala, zelo dobro si ocenila mojo pesmico, le da mi tvoj zadnji, zaključni stavek: »ta nima prihodnosti«, malo nevpodbudno zveni? Ja, vem, da nisi tako mislila, kar v nadaljevanju komentarja tudi obrazlagaš. Ampak. Te stihe sem napisala ravno v želji, upanju in veri, da bi vsi otroci tega sveta, vsej mizeriji navkljub, ki jo dnevno srečujem(o), imeli čimsvetlejšo prihodnost.
Bohdej de res!!
————————————————–
Bin & Vilinček – #43 & 44:
Malo drugače, osvežilno, posrečeno. Pohvalno!
))
—————————————————
Vlatka – #46: hehe … pssst … jaz sem se sumljiva že rodila …
—————————————————
Bin – #48: Se bojim, da imaš prav … po moje me je res glih tale sumljiva Vlatka zacumprala!!!
————————————————–
Vlatka – #49: huh, tale vsebina je pa močna. Dobra pesem, zelo dobra! Kar “huda” je. Vlatka, kakorkoli že … ti znaš! Takele »iz prve« so res tvoje najboljše … no, pa saj to že veš!? Lepo bodi. Se oglasim kaj na tvojem blogu – hm, konec tedna? Če bo le vse po sreči.
TŠM!*
—————————————————
Uuu, sem se razpisala …
Nocoj le še lahko nočko vsem. Pa lepe sanje.
22.05.2009 ob 00:43
Naj najprej nagajivki odgovorim.
Takrat sem te tako začutil.
Kar je lepo je pa lepo! 
Tvoje pesmi (mnoge) se mi zdijo lepe.
Glede “nasilnih” pesmi. Kot že mnogokrat, si tudi v tistem primeru razumela moj komentar po svoje. Spominjam se dobro, da sem ti nekoč zapisal o rimanju “na silo”. Ne gre za vsebino, temveč obliko pesmi. Čuti se, kdaj se pesem iz človeka izlije, kdaj pa jo “na silo” iztisne. Pa včasih enostavno moramo dati iz sebe, čeprav ne teče.
Sicer pa se ne obremenjuj z mojimi ocenami. Potegnila si me v ta “vrtiljak” s svojimi rimami na tele… parnasu, torej je moja kilometrina krajša od tvoje. Kako naj se vrabca o preletu gorovja pogovarjava?
Nazaj pridi čimprej, nagajivka, da mi ne bo dolgčas. Vilinček sam ne bo zmogel, kajti bin je zahteven tipo!
@vlatka
Proti dnu? Breme? To ni bil tvoj stil! (Saj ni nič narobe, le opažam spremembe.) Obuti maček je v pravljici hudobnega čarovnika kar pojedel. 
Komentar po tem: “Lačen sicer nisem bil, ampak potrebno je pa bilo!” 
Kot je že nagajivka zapisala, močna pesem!
Vsem ostalim pozdrav v novo jutro.
22.05.2009 ob 01:04
Prilepim še sem obe pesmici. Ker sva jih z Binom pisala v prepletu. sicer začetki že nastali prej – a nadaljevanja / a nadaljevanja so se pisala kasneje.
Vse vesolje čutiš v sebi
(prosta poezija – rime)
glasbena podlaga:Maria Mena – All This Time
http://www.youtube.com/watch?v=mtmOHpesXpE&NR=1
(avtor: vilinček)
Ko ljubezen k sebi kliče …
pa čeprav le del je seva,
ki prihaja iz daljine;
čez gorovja
in čez griče,
te dosežejo bližine:
Nje svetloba jih rojeva …
ko kristale ti ponuja …
da bi zasijali v tebi,
žarki njenega napoja;
nje lepota
ti ni tuja;
vseobsežna, njega, tvoja:
Vse vesolje čutiš v sebi.
**********************
(avtor bin)
Vse vesolje me napaja,
iz ljubezni se rojeva,
me zapreda
kakor bubo
v snu noči v lepoti dneva
v dobrih željah se oplaja.
Metulj bo v svetlem soncu rajal
s krili nežno bo utripal
srkal nektar
z lepe rože
kdaj metuljčico otipal
v njen bo drob nov rod zasajal.
****************
(avtor: Vilinček)
Misel nosi me v podolja …
na preproge z mavric stkane,
kjer v žametnem zelenju,
travne bilke,
rožna polja …
vsa dišijo po cvetenju:
Slišijo se pesmi znane …
kadar jadraš v moje sanje …
z rahlimi pokloni svita,
ki metulju neži krila,
s toplo čutjo
sega vanje;
da ne ranil bi nju svila,
ko se združno v dan zlatita.
22.05.2009 ob 01:07
In še drugo pesem. Sem napisala že na svoji strani. Ločila sem ju … zaradi dolžine in jo dala posebej na drugo stran – pod novo zadevo.
Hvala za obe pesmici
Zakaj?
(prosta poezija rime)
glasbena podlaga: Paul Carrack – Eyes of blue
http://www.youtube.com/watch?v=I6kgvwq7ZPk&feature=related
(avtor: Vilinček)
Zakaj ne verjel bi
in sanjal lepote …
na prsi položil
kdaj tople si želje;
predal in pustil si,
da pridejo pote,
se z žarki ovijal,
sprejemal veselje.
Zakaj ne verjel bi
in upal v sebi,
da novo se jutro
spet v srečo odeva …
predal in pustil si,
naj sijejo v tebi
in z njimi zasanjal
do novega dneva.
*************
(avtor: BIN)
Verjel sem in sanjal
na prsih lepote
vse sanje poeta
vse zvezde sveta;
sprejemal, poklanjal,
iz vrča slepote
kjer strast neizpeta
ne najde še dna.
Verjel sem in sanjal
o jutru, o sreči
o žarkih, o rosi,
o lepih rečeh…
Sprejemal, poklanjal
sem žar koprneči,
nosi me, nosi…
na svojih poteh.
22.05.2009 ob 01:15
nagajivka,
tako intenzivno sem te imela prej v mislih….,
ja, saj veš,
TŠM ***
22.05.2009 ob 01:15
P.S.
Glede pesmice….Hvala.
22.05.2009 ob 01:19
P.S.1
je pa nastala tudi tale:
Nisem se vrnila.
Nisem iskala tiste poti.
Le nedolžno sem zrla vate.
Bil si gospodar svojih polj.
In meč imel si v rokah.
Ni me mavrica zmotila.
Motne bile so moje misli.
A vseeno nisem pozabila nate.
Bil si kot mali molj.
Le kovino imel si v nogah.
Vlatka K., 21. 05. 09, 01.03
22.05.2009 ob 02:13
Sem vas vse prebrala. Tokrat bom krajša. Bin tudi tvojo razlago. Hvala ti zanjo.
Sedaj se ne bom več razpisovala na široko, a tudi jaz ne vidim najlepše slike / vsaj v tej smeri je ne vidm, če seveda ne bo prišlo do kakšnih spremeb. Tako kot ti pišeš, gre za vse nas. In ne vem kaj nam sledi.
Kajti v večjem delu privatnega sektorja … oz. tudi v večjem delu gospodarstva – so plače pod nivojem 500 do 700 EUR / temu sledijo minimalni prispevki – Če bo kaj iz tega??? Če se seveda ne bo že kaj prej sesulo??? bo iz tega naslova bore malo. ///
Kajti kar veliko ljudi si ne more plačevati dodatnih varčevanj za pokoj, ker komaj preživijo.
Kje pa je še vse tisto kar pišeš ti. Tudi ti stebri in varčevanja so pod vprašajem ????
In kot si zapisal: “zakon tržišča (ponudbe in povpraševanja) ja, je res … je neizprosen za vse?”
Točno tako …
NAGAJIVKA: Te berem. Saj sem razumela tvojo pesem, tudi to, da se obračaš v prihodnost z upanjem in vero.
Res sem malce nerodno vse skupaj zapisala (posebno tisto v začetku – kasneje sem razlagala še drugi del) A se ti oproščam. 
Hvala ti za ta dotik.
In še Vlatko pozdravim in ji pomaham, sem prebrala tudi tvojo pesem … in tudi tvojemu bosemu mačku en pomežik v soncu
Lušno se mi vsi imejte in krasen jutrišnji dan želim.
22.05.2009 ob 02:25
Berem še dalje
oz. ga dohajati 
Nagajivka, obvezno se vrni.
Binu je res težko slediti
Tako, da ta samohvala tokrat upravičena
In prebrala še drugo Vlatkino pesem. Nekako si naslikala pred sabo delovnega a trdega človeka, ki je v duši tudi vojščak.
Jaz se ne bom nič tepla z vami in se šla vojne
Samo lušno se mi imejte, pa se bom imela tudi jaz 
22.05.2009 ob 22:27
Z vsem spoštovanjem Vilinček
(do tvojega truda – vnesti nekoliko vedrine na poljane 
) ti bom nocoj spet ušel. 
V tole pesem:
Pod srcem
Pod srcem …
nov utrip.
Nov up, nov strah,
življenja klitje.
V vesoljnem krogu
bežen hip,
a vse in več …
za novo bitje.
V kakšen svet
prihaja dete?
V kakšno družbo
ga pehamo?
Svobodne misli…
ali vpete?
Z njegovim svetom
se igramo!
Za ljubi kruhek,
toplo gnezdo,
za ideale
naših dni…
Garamo noč in dan
za mezdo,
do zadnje…
kapljice krvi.
Bo znal otrok
na drugo pot?
Bo smel morda
iz tega ven?
Bo spet le žrtev
naših zmot,
z grehi prednikov
tepen?
Za nov svet
se bom boril!
Za svet svobode
in sožitja.
Nikdar več
ne bom se skril
v škodo
ljubljenega bitja.
Je prav tako?
Morda grešim?
Povej srce,
je um pošten?
Smem treti svet
se bosti z njim?
Ga bom zapustil
pretepen?
Špase pa kdaj drugič. Ne boš ušla, ne!!
22.05.2009 ob 22:48
@vlatka
Nisem te pričakoval.
Tista pot se je izgubila.
Pogled je netil bolečino.
Gospodaril je s spomini.
In meč je sekal prah.
Mrak je mavrico izsesal.
Voda v reki se ni zbistrila.
Skrivala je skrivnost v globino.
Bil sem vešča v mesečini.
S svincem na nogah.
22.05.2009 ob 23:15
bin,
no, viš, kako lepo se razumemva. Čeprav v rimah.
Hvala. Saj sem vedela, da me zastopiš.
23.05.2009 ob 06:32
Lep vikend in lep pozdrav tebi Bin in vsem, ki te tu obiskujejo.
Lea
Za tisto dete in za vse nas upam na vse dobro
23.05.2009 ob 13:47
Le kratek dotik sedaj, da vam povem, da sem vas prebrala. In hvala, da vas imam
… čeprav si tudi kdaj malo ponagajamo. 
Sem hvaležna, da ste mi vzpodbuda, da lahko sodelujem z vami … pa ne gre le za to stran … je še nekaj strani s katerimi se prepletam.
Nekje lovim utrip v haiku, mislicah … oo znova strani, kjer so bolj svobodni stihi (in nas vežejo določene energije) – kje se kaj naučim, pogledi na življenje, kdaj smo drug drugemu izziv (malo nagajive rime) nekje se iščemo v globinah, nekje v širinah – pri tebi Bin se nekako bolj izražajo rime, jih raziskujemo (bolj svobodni stiha ali pa tisti, ki se dleno omejuje s pravila – a znova odpira širine) Že ena mala pohvala je vzpodbuda oz. že zavest, da se beremo, je veliko. Tudi na tak način se rojevajo nove pesmice, vsebine, misli.
Veliko mi to pomeni – se učimo, razmišljamo o življenju, ustvarjamo – ponotranjamo in znova širimo navzven – se potapljamo s človeško dušo in spet segamo v naravo – odkrivamo skrivnosti veselja tistega v nas in izven nas itd…
Veliko mi to pomeni, da ste me sprejeli v svoj krog.
hvala še enkrat in prav vsem krasen vikend
23.05.2009 ob 15:11
En lep pozdrav vsem “prostopoljancem”!
Ker nimam časa (odhajam na neko ohcet), samo “plonkam” s svojega bloga tole vsebino:
—————————————-
Včeraj sem tik pred odhodom v domovino mi ljubo – skozi panoramsko okno na terasi opazovala dogajanje nad mestom. Whow! Veličastno doživetje! Ko se je nevihta polegla in se je nebo umirilo, sem se odpravila na pot. Med vožnjo je v meni nastajala tale pesem, ki sem jo po prihodu domov spravila na papir in ravnokar še na comp.
*
EROTIKA NEURJA:
Nad reko lebdijo
prosojne tenčice,
z mehkobo
motiva
megličnih
sparin.
V gaj privršijo
sape vrtincev,
vetrič
zaniha
vrhove
cipres.
S cvetlic pridehtijo
opojne vonjave,
v omamni
sladkosti
pomladnih
spojin.
Se ptice splašíjo
naboja mravljincev,
napetosti -
zračne
tokove
čudes.
Z neba zapršijo
kapljice v pišu,
mokríjo
nagibe
opečnih
kritín.
Oblaki žarijo
med trki neurja,
na svodu
zlatijo
robove
nebes.
Nad mestom donijo
gromi med bliski,
v odmevu
hrumenja
neba
z visočin.
Tla se mokrijo,
vodovje naraslo
prestopa
bregove,
vzvaluje
v ples.
Žlebovi drhtijo
pod silnimi sunki
in curki
deročimi
v smer
globočin.
Zemljó napojijo
skoz žejne razpoke,
da b’ seme
rodilo
plodove
dreves.
*
http://www.youtube.com/watch?v=WERAKmpylT0
—————————————
Bin – #51: Aha. No, fajn, da si mi pojasnil. Takrat … se ni dalo razumeti tako, ker se nisi jasno izrazil.
Vse OK!
))
p.s.: dobra pesem (#59)
—————————————
Vilinček, lepe pesmi spevaš in prispevaš.
))
Jih berem. Pridem tudi na tvojo stran, na en brzinski obisk, čeprav me že priganjajo, moram it.
Lep vikend VSEM na tej strani.
23.05.2009 ob 23:23
Nocoj sem se igračkal.
Drugačno podobo bloga sem izbral predvsem zaradi možnosti stranskega stolpca. Prejšnja “tema” namreč ni omogočala pregleda nad trenutnim stanjem.
Pričakujem vaše odzive! Predvsem tiste, ki bodo opozarjali na slabe strani trenutno izbrane teme. Nič ni dokončno odločeno, prednost sem dal velikosti pisave in “obvladljivosti” stranske vrstice.
“Navali narode!”
23.05.2009 ob 23:53
@vlatka
A ti tudi mene zastopiš?
@lea199
Tam pri tebi, kjer bi bilo bolj prav, te nisem pohvalil. Nisem si vzel časa. 
Bom pa zato tukaj zapisal: Zelo lepo pišeš! 
Res se me je tista “hripa” – španska mrzlica, posebej dotaknila tudi zato, ker mi je takrat, v letu 1916 vzela babico. 
Vendar je zgodba napisana zelo lepo. Tri “leposlovce” imam na blogih, ki me vedno razveselite s svojimi prispevki. Poleg tebe še Dare in Milena – mica. Obe plati pisane besede obvladate. Sporočilno in oblikovno. Piši Lea, piši! K nam pa s kakšno pesmico pokukaj. 
Lep konec tedna tudi tebi.
@Vilinček
Saj si videla, koliko časa je trajalo, da sem se spomnil cimro pohvaliti. Pa sva bila takorekoč “v skupni postelji”.
Med glavnimi si! 
Prav glavna – edina glavna, pa ni še (več) nobena. Prav zaradi širjenja korenin.
Pohvala od bina?
Vsekakor vsi sodelujemo v različnih “podmnožicah”. Širimo korenine, da se z njimi zasidramo pred viharji in pijemo iz zakladov Matere.
V “mojem krogu” boš vedno sprejeta Vilinček!
@nagajivka
Na pesem se še nisem “aklimatiziral”. Kako le, če pa ni ne duha ne sluha o kakšni kaplji dežja pri nas. Bom šel zdaj pod tuš, mogoče mi (po kapljicah)pride? 
Lepo ohcet želim, kolikor ni že mimo in hvala za zvestobo – komentarje.
Dobrodošla doma!
@ostali bralci
Ku-kuc!!!
24.05.2009 ob 00:19
Živjo!
Zadnje čase sem le malo pokukala sem, napisala pa niti dober večer ali dobro jutro …
No, pa sem zdajle le malo bolj tukaj! Mi je všeč tudi nova oblekca bloga!
včasih
z vso močjo
samota
se v srce zarije
ga ovije
in stiska
da komaj še bije
a vem
da kakšen velik sad
le v samoti srca
vso polnost razvije
da potem se
v preobilju
življenja
žarek milosti
še k drugim
razlije
Vsem lp!
24.05.2009 ob 00:29
bin,
zastopim. Zelo zastopim.
In nova obleka ponazarja nove odločitve, nove vsebine.
Lp tebi in vsem na tvoji strani.
24.05.2009 ob 01:06
@Ana
Čudna, čudna stvar je ta samota,
nikjer nikogar, ki bi se ga bal,
nikjer zidov, ograje ni, ne plota,
a ni ga, ki bi večno sam ostal.
Kdaj pa kdaj v samoti dozori,
kar v bučnem slavju bi takoj uvelo,
ponižno čaka, … čas se odvrti,
na dan privre premišljeno in zrelo.
24.05.2009 ob 01:08
Le glej kam “stopiš” vlatka.
Da me ne boš na mezinček zastopila. 
24.05.2009 ob 01:25
Bin, lepo! Vidiš vidiš, kako različne jedi čahko skuhamo iz istih sestavin!
Vesela sem tvojega odziva!
24.05.2009 ob 03:12
Ooohooo – Bin, preoblekel blog? Fajn. Dober izbor. Pomirjujoče pastelne barve si izbral, pa še preglednost je boljša. Bi rekla. Tkole na prvo. Čeprav nekam vse bolj dvojno vidim … hik.
Ampak je šik.
No.
Sledi še kratka “psiho_ana_liza”
(lepo prosim upoštevaj dejstvo, da sem se ravnokar vrnila z ohceti, kjer smo nazdravljali pa to. A_hik … ups)
——————————————————
ngj: “Kedaj bloger spremeni podobo bloga???”
dr. Sajko: “Kadar si njegova notranjost zaželi spermembe. Pardon. Spremembe.”
ngj: “A je to morbit povezano s telesnostjo? Ali pak z duhovnostjo?”
dr. Sajko: “Ne. Pač pa z duševnostjo. S psiho. Pa s čustvi. S tem človek nakazuje željo po preobratu. Po nečem novem, drugačnem kot doslej. Sprememba “fasade” v zunanjem svetu – je prvi znak za močno željo po spremembi v notranjem svetu. Kar zna bit dober znak!”
ngj: “Fajn!!! Aha. Naprimer tko, kukr če se ženska “čez noč” odloči postriči svoje dolge lase na kratko. Al’ pa temne pobarva na živo oranžno, naprimer. Al’ pa, ko si moški pri 50+ naredi pirsing v ušesno mečico, na nos natakne raybanke, nase navleče znucane kavbojke in si nabavi rdečega cabria?”
dr. Sajko: “V primerih z lasmi, gre verjetno za željo po nekih drastičnih spremembah v stvarnem življenju, ki jih prišepetava notranji svet. No, to slednje kar omenjaš – z uhančki ipd., pa nakazuje androgenopavzni sindrom, ki v nekem smislu ponazarja
“lov za izgubljenim zakladom”. Mladostjo. Je pa vse takle “na zunaj” – nedvomno povezano z doživljanjem “odznotraj”.”
ngj: “A pol me ne rabi skrbet za virtualnega frenda, ki si je le novo blogo_podobo omislil?”
dr. Sajko: “Pa kva je s tabo, babura zmešana, jasno, da ne!!!”
ngj: “Ok. ok, kul. A pol grem zdele lohka mirno spat?”
dr. Sajko: “Ja, pejd spat in to čimprej, kr že spet same bedastoče klamfaš.”
ngj: “Aja??? A zdej pa kao jst bedastoče klamfam??? A ste vi, gospod dohtar, sploh prebrali Binov komentar??? In njegove traparije???”
dr. Sajko: “Kaj? Kje?? Kdaj???”
ngj: “V #66 komentar je tale moj bivši blogerski kompanjon zapisal, da sva bila “takorekoč v skupni postelji.” A to se vam pa zdi v redu? A? Da takele pisari???”
dr. Sajko: “Ah, naga … Ti pa tud nč ne štekaš. Hec. Tko se izraža moški svet. To je njim normalno. Miselni žargon pač. S tem si hranijo ego.”
ngj: “Hm. Sam je tud reku, de gre mojo pesmico “aklimatizirat” pod tuš. Al’ neki tazga. In de mu morbit po kapljicah pride!”
dr. Psiho: “Po kapljicah?? Da nima slučajno težav s prostato??”
ngj: “Joooj dr. Sajko!? Zašli ste. Poudarek je bil na “mu pride”!”
dr. Sajko: “Aja. Ja in? Kaj je s tem narobe?? To je njegova stvar!”
ngj: “Ah … ja … Že, že … ampak kuko nej se pa jst ob tem počutim, kadar takele čist nedolžkane pesmice pišem? O nevihti pa to? Da o kakšnih bolj žmohtnih niti ne razmišljam več … A zdej nej se pa izogibam še takemu popolnoma blagemu erotičnemu žanru? Se morm kot ženska neprimerno bolj bremzat, kot se niti v snu ne bremzate moški??? Vam se ni treba??? Vi itak nkol nič krivi??? A? Haloo??? De ne bom pol nekega dne še kšnih očitkov poslušala na svoj račun??? No, sej … znana zgodba … tko se začne – po kapljicah … pol pa itak zmer cela štala rata!!! -se govori. Matr!!! A nej začnem rajš pesmice za predšolske otroke pisat??? Alpa se usmerim na politične kancone??? Da bo že enkrat mir? Al’ kaj?!” Ej, sori k žvim!!!
dr. Sajko: “Ma dej naga, ne palamudi. Tu mač dramatiziraš! Piš kar češ, kaj pa bralci ob prebiranju pesmi počnejo, je pa njihova stvar.
In njihov problem – če si problem nardijo!”
ngj: “Wuf, hvala vam dohtar, ste me potolažu …”
dr. Sajko: “Ale. Pejd zdej spat, pa dej že mer!”
ngj: “Ja, prov, no. Sam eno pesmico še nalimam, da požegnam tole travmatiko novega blogo_dizajna. Na, spet mi tipkovnica nagaja … tematiko novega blogo_dizajna!”
——————————————————–
POROČNA. POPOROČNA? PRIROČNA!
*
Ji je reku,
da jo ljubi,
dahnu svoj usodni »DA«,
do groba ji zvestobo oblubu,
bo lubezni dost’ za dva …
Mu je rekla,
da ga ljubi,
prec je »DA« nazaj dahníla,
da v dobrem in v slabem,
ga do smrti bo ljubila …
Je podpisu
vse papirje
in ostale zakramente,
zdej k’ je ‘čas za kavalirje’,
ni še cajt za testamente …
Podpisála
je nevesta,
ko j’ njegov’ priimk sprejela,
da le tko si bosta zvesta,
raja svatov je verjela …
Pa smo šli.
Z urada k maši
in iz cerkve v oštarijo,
še zej ga lumpajo pajdaši,
jejo, pijejo, norijo …
A men’ zadost!
Ušla sem dam!
Goveja muska me odganja,
po kozarcih treh, priznam,
v buči moji vse odzvanja …
Nej bota srečna
poročenca,
jima od srca želim,
naj se ljubita Slovenca,
zlepita se v en sam lim …
Lim?! Ja pajade!
Boljš, da neham …
rime čudne ven letijo,
se mi rola, zraven zeham,
ni zdej čas za poezijo …
———————————————–
… da ne spišem še kšno kozlarijo???
(tole so bile nočne blodnje by nagajivka, medtem ko čakam, da se
s poročnega slavja vrnejo še preostali družinski člani)
p.s.: Bin, o “zvestobi” – kot praviš mojemu komentiranju na prostih poljanah – ti pa enkrat v bližnji prihodnosti napišem.
Da boš razumel zakaj! (Spomni me, če pozabim).
Aja, pa na pošlihtanje sonetov tudi nisem pozabila. Nekega sončnega dne, ko bo deževalo … sem obljubila, ne? Pa kar noče deževat …
))
Hecam se. Sej bom. A dejstvo je, da zaenkrat še ne pridem do tega časa.
—————————————-
VSEM na tej strani želim lepe sanje in lahko noč.
Pa lepo preživite to majsko nedeljo.
24.05.2009 ob 10:56
“Sem upal in se bal” nagajivka, da bo tisto o skupni postelji narobe razumljeno.
Samo to sem hotel poudariti, da sva se (vsaj občasno) zelo dobro razumela v teh “blogopoezijskih” zadevah. Vseeno te nisem pohvalil takrat.
In tisto o tušu? Saj vendar ne bova čisto vsake besede najprej na slabo sito dajala? Nisem se imel časa poglobiti v pesem, (aklimatizirati), pa sem se malo “po moško” izrazil. Dr. Sajko že ve!
Naspi se naga_jivka, združi obe polovici in svet bo takoj lepši.
24.05.2009 ob 12:14
24.05.2009 ob 12:24
Bin! Pa dej nehi mi že popat tele žalostne emotikone. A si res tako “resno” vzel tole moje nočno blejanje??? Pusti mi, no, malo veselja, kadar v luno lajam … si duška dajem … nagajam … Malo heca pa mora bit, ane!? (Ja, ja, v vsakem je malo resnice, drži.)
Ampak, a veš kaj je najbolj zanimivo pri vsej stvari?? To, da kadar ti pa RES kaj bolj “zaresnega” želim (do)povedat, takrat si pa običajno TI tisti, ki afne gunca.
Ah, ja … Narobe svet. Kaj čmo.
Auch! Maček mi v glavi mjavka, ne smem se preveč krohotat …
Lep gospodov dan ti želim.
24.05.2009 ob 16:59
Pozdravljen Bin!
Hvala za napisano, lepo je če te kdo pohvali. Res pa je, da tudi moja proza ni ravno dobra. Tudi tam se učim, morda se česa tudi naučim(vsaj upam tako).
Mileno pogosto berem, všeč mi je njeno pisanje. Včasih tudi kaj komentiram, vendar zelo poredko.
Dareta ne poznam, če bom kje naletela na njegovo prozo bom z veseljem prebrala.
Tudi sama sem prisotna na več krajih, pri več različno pisočih avtorjih, po svoje uživam pri vsakem posebej in ne nazadnje, ob branju nabiram izkušnje, znanje.
Med kuhanjem kosila se je v moji glavi znašlo tole:
MISEL
Misel hiti, skozi
zlato sončnega dne,
oblakov sivino,
srebro mesečine,
razlite preko doline,
temo noči.
Svobodna,
kot glas poeta
v pesem vtkan.
Vem, da nima ne repa ne glave, čeprav je nastala v glavi. Seveda jo lahko zbrišeš. Lahko tudi premetaš in kaj ustvariš iz nje.
Pozdrave prav vsem.
Lea
Blog je luštkan v novi podobi.
24.05.2009 ob 21:10
@nagajivka
Za odganjanje mucka je dobra juha iz kopriv.
Eno z dna (zmrzovalne) skrinje prilagam.
O razumevanju ženske!
Od nekdaj si želim, da bi pobožal luno!
Ko v noč zasije medla in srebrna,
tema izgine, vsaka misel črna,
jaz pa še iščem, Jazon, zlato runo.
Od nekdaj se trudim, žensko razumeti!
To nežno bitje, ki z nasmeškom kolje,
kdaj pusto gmajno, rodovitno polje,
ko vse mi nudi, nič ne smem vzeti?
Vse se mi zdi, nekje sem smer izgubil?
Zdaj žensko božam, luno razumevam,
v silni želji, da bi dobro ljubil.
Hotenja njena v glavi še premlevam,
se trudim srčno, da bi znova snubil,
v nemoči svoji le vse bolj zardevam.
In zdaj bom spet “afneguncar”?
O Ani, Lizi in (Dr.)Psiho-tu pa mogoče jutri? Spomni me, če pozabim.
24.05.2009 ob 21:19
Kuharska nedelja je bila danes.
Z Ano sva iz enakih sestavin različne jedi “pacala”, nagajivki sem neko staro juhco pogrel, Lea pa je med kuhanjem kosila po vsebini svoje glave brskala in našla pesem. Dober tek želim!
Za popestritev pa nekoliko težje vino prilagam. Brez predsodkov izpljunite, če vam ne “sede”.
JADRO
Kot jadro sem razpet,
v visoke jambore triere,
med strogi tu in zdaj
in med prostranstva vere.
Kam vodi nas krmar?
V daljnih dežel viharna morja,
v mirno tiho luko,
na novega sveta obzorja?
Smem mar bedno jadro,
svoj veter, svojo smer ujeti?
Smem kdaj pa kdaj izpreči?
Smem to si sploh želeti?
Visoko nad belino jader
kos blaga svobodno plava,
brez spon, pravil, vrvi, vezi,
ponosno tam vihra zastava.
Razparal me bo kapitan,
v zadnjo rjuho, v povoj,
za višje cilje darovan,
pil bom kri, … mrtvaški znoj.
Vsegá, vsegá so jadra kriva!
Za v bonaci mirovanje,
za nagibe sred viharjev,
za v spopadih divje klanje.
In vendar so nekoč predice,
enako nit za platno dale,
v beli prt, v zastave lice,
isto so ljubezen vtkale.
24.05.2009 ob 22:06
nagajivka,
a ti kar v posteljo z binom? Opa…
24.05.2009 ob 22:07
bin,
a ti kar z nagajivko pod tušemP Opa…
24.05.2009 ob 22:08
P.S.
hehe….
že dolg’ se nis’m t’ko smejala,
ko nagajivka je norela….
24.05.2009 ob 22:13
Vlatka je foušna! OPA…
24.05.2009 ob 22:27
bin,
Nisem! Priznam. Ne znam biti.
Sem se pa res nasmejala nagajivkinemu komentarju….
25.05.2009 ob 00:27
Aja? A tko?? A zdej se bosta pa še norca delala, al’ kaj??? Joooj! Vama koj spišem novo nadaljevanko! In vaju oba vpletem vanjo!! Bosta vidva vidla hudiča!
Vlatka hvala. Nu, me veseli, če sem vsaj tebe uspela nasmejat
Bin je tole mensezdi nekam preresno vzel … Glede na to, da že eno leto sodelujeva, bi se spodobilo, da bi me po vsem tem času že malo bolje ‘poznal’ (razumel). Ane?
Ah, ja pajade … spet utopične ideje klamfam …
——————————–
Bin – #77:
Fleten sonet. Tega se pa spomnim, ja. In ne, nič “afenguncarskega” ni v njem. Mi deluje prav pomirjujoče (glede na tematiko mojega sinočnjega razgrajanja …) Ali pa morda zavajajoče??
A zakaj? ‘Deja-vu’: kakor hitro pomislim – aha, Binu je končno kapnilo kako me ne bo več jezil in provociral in ti za en kratek hipec že hočem nasesti, evo, mi takoj naslednjič že postrežeš s čim zbadajočim. In potem sledi … moj bevsk-bevsk in potem mi ti spet narišeš unga ta zardevajočega smeškota in rečeš: “oh, gotovo si narobe razumela … nič takega nisem mislil!”
I tako to život ide dalje …
I tako milijon puta.
Ampak najbolj važno ob vsem tem pa je, da se ustvarja! Ane?
)) (To pa čisto resno mislim).
Tvoja pesem pod #78 “JADRO” – mi je po vsebini močno zanimiva. Si zasluži večkratnega branja. Kar jo tudi bom, ob priliki (ko bo kaj več časa) in morda tudi sama spišem kaj v to smer. Zelo dobro vpletene misli v pesem, res!
——————————————-
Današnje popoldne sem preživela v bližnji naravi, da se je maksimalno naužijem in to cvetočo idilo ponesem v sebi do “Večnega mesta”. Zato sem pod temi vtisi danes skovala eno pomladno.
Maj, zame eden najljubših mesecev, si z moje strani gotovo zasluži vsaj eno pesem:
*
MOJ MAJ:
Mesec,
ki naravo zbuja,
mesec,
ki mladost budi,
z vonjem šmarnic
in magnolij,
jorgovanovih
slastí.
Mesec makov
na livadi,
žar kontrastov
nam ponuja,
travnih bilk
v valovanju,
sonce v vetru
jih zlatí.
Mesec
ptičjega ščebeta,
v rosi jutra –
dan oznanja,
noč potihne
v gnezdovanju,
pesem s svitom
bo spočeta.
Mesec,
ki topli večere,
v čaru sanj
pod mesečino,
s popkovanjem
in brstičjem
razcvetenja žar
obeta.
Mesec,
ki pomladno neži,
blagrovanj,
darov,
drhtenja
prebujenega planeta,
mesec
majskega
čutenja.
*
————————————–
Lep pozdrav tudi Ani in Lei. Lea, tudi prozna dela ustvarjaš? Lepo. Pridem, ko bo čas, pošpegat še malo na tvojo stran.
VSEM skupaj želim eno mirno noč, pa še kakšne sanje v pomladnih barvah zapovrh.
25.05.2009 ob 12:23
Ja, Nagajivka, Lea je v zadnjem času napisala pretresljivo zgodbo none Nance … Ima marsikatero zanimivo zgodbo …
Vsem lep dan!
25.05.2009 ob 17:37
Preveč vsega, da bi vas vse ta trnutek objela
Pridem še nazaj. Dotlej pa tale pesem. Navdih pa mi je bila zgornja slika 
in ker jo je najbrž pripel BIN – sem ga malo podražila vilčkami 
ne z viliami 
Mar prišla sem na poljane?
Nekaj danes tu ne štima!?
V kraje nove nepoznane,
me odnaša tale rima.
Me oko še enkrat nese,
tja na vrh, kjer jasno piše.
Se odgrnejo zavese,
skoz meglo nasmeh se riše.
Barve svetle vse v zelenju,
Tam pastirček se oglaša.
Gozd in travnik sta življenju,
in še zraven dobra paša.
Mal` postajam, spet modrujem:
Kam naj svojo dušo zlijem?
Naj kopita si obujem
in rožičke si nabijem?
Mar si mislil, da sem krava;
tu le vražja je podoba.
Malo kuštrava je glava,
pa te vodim tja do roba.
Le jezim te iz veselja,
nič ne bova vraga gnala,
Nosi me le dobra želja
in seveda šala mala
Nova slika,
novi jaz.
So poljane vse
v zelnju
Si nadel
je nov obraz.
25.05.2009 ob 17:41
Tole pa se dogaja, če ti vragolije hodijo po glavi
spodnji stihe izbriši 
od tam naprej, kjer piše: “Nova slika novi jaz …”
To je bil prvi del – le koncept … pa sem si potem premislila in začela drugače
Krasen, krasen teden želim prav vsem na tej strani
Objem od vilinčka.
25.05.2009 ob 17:53
Lepa nova obleka, Bin.
In vas je kar inspirirala za veselo valjanje…po poljanah.
Kar tako naprej.
25.05.2009 ob 18:49
Z moje strani pa danes le en poslovilni pozdrav, zjutraj odRimarim nazaj. Kedaj se tu spet oglasim sam boh ve, ker me čaka zaključni tempo dela, deadline je 10. 06. (+ se zna zgodit še kakšen teden čez, Italijani so namreč skregani z delovno disciplino do dogovorjenih rokov!).
Uživajte in ustvarjajte maksimalno. Srce se mi para, polhn kufr mam že teh kufrov in odhajanja, poslavljanja … Šmrk. Grem pakirat. Ne da se mi. Pa še vroče-soparno je za znort! In nevihta na vidiku. Tudi pri vas? Evo, prve kapljice s točo so tu. Jaeyx! Hitro okna zapret!!!
Ciao!* In objem vsem.
http://www.youtube.com/watch?v=Eh3SwQolGKg&feature=related
25.05.2009 ob 20:42
Prišla nazaj, da vas preberem in sem vas tudi uspela prebrati.
Vem, da je izgledalo malo vražje in grozeče 
ampak zdaj sem že spilila rožičke, snela kopita – sem bosa in raznežena do konca. 
Nisem!!! Je bila vse le komedija iz dobre volje. 
Sicer pa se tudi pri nas malo kislo drži vreme. Saj bo bolje, bo. 
Prej sem se namreč lotila le nove podobe prostih poljan
In verjemi, da nisem kriva točo draga moja nagajivka
Prebrala sem tudi, da se znova vračaš na delo in da so to bile zate le kratke počitnice. Hvala ti, ker si s svojo vedro energijo razživela naše svetove. Kmalu se nam vrni / komaj prideš, pa že greš / Ma ja, saj še bomo ustvarjali skupaj. bomo
In da kar nadaljujem.
Bina sem že pocukala za rokave – zdaj bom še tebe Nagajivka … pravzaprav že drugič
Prebrala sem tvojo “erotiko Neurja” Enkratno si se ujela z silami narave in jo oživela skozi glasbo in pesem.
Glasba, ki si jo pripela in tok reke, me je znova povezalo z reko in tako je nastala tudi z moje strani ena pesem … pravzaprav že v soboto / kar pomeni, da sem vas že v soboto brala, a potem so me zmotili – (obiski do jutranjih ur) in sem morala na hitro zbežati, včeraj pa me ni bilo doma //
Sposodila pa sem si pri tebi Maksima Mrvico, ki je odličen pianist (na katerega sem že pisala poezijo v preteklost – njegove nežnejše skladbe) No tokrat pa sem si sposodila, tudi jaz glasbo Exodus. Brala sem tvojo pesem , poslušala zraven zvoke in nekako se je vpila vame.
hvala ti. In dobro mi potuj.
Maksim Mrvica – exodus (High Quality)
http://www.youtube.com/watch?v=WERAKmpylT0
Včasih se vračam
k svojim izvirom,
kjer radostnih kapljic slapovi pršijo;
v kaskadah igrivo se s soncem lovijo,
z nasmehom na ustnih
in sladkim nemirom.
Vračam se tja,
kjer ljubezen se vije,
kjer valček ob valčku preleta se v kite;
kjer rek je svoboda … spet v eno so zlite,
da našle bi v sreči
svoj spev harmonije.
In znova se vračam,
pronicam iz zemlje,
skoz pesek kamenje želim se zbistriti;
vsak madež, ki tuj mi je v solzah izmiti,
kar stika, duši
in počasi te jemlje.
Za čas, ki prihaja
se vračam v tokove,
da tam bi ostali le lepi spomini;
kar vsrkali vase so sončevi mlini,
naj vir se zrcali
za pravljice nove.
25.05.2009 ob 21:10
Draga Nagajivka, še sem tukaj. Ne morem se ločiti od tebe. Št. 72. Dr.Sajko in Naga oz. jivka.
In bom kar oddala tale delček iz ene moje pesmice … tole sem pustila tudi pri Matjažu. // A tokrat v smislu komedije. Dobra si, zelo dobra si v teh dialogih. 
S pridihom otroške ali pa dekliške naivnosti … a znova strokovna v izražanju in kje je delno jasen, a spet pušča odprata vprašanja … kar naredi komedijo še bolj pisano in živo. Sem se iz srca nasmejala 
Za vsakim vprašanjem utrinek svetlika.
In vsak ti odgovor, da nova vprašanja.
Ne veže ne čas te, ne kraj, ne oblika …
brez konca in kraja so tvoja iskanja.
Še poročna pesem. Vem, da želiš mladoporočencema vso srečo na poti v življenje, ker taka si. A nekako sem začutila
da je tisti lim bolj prisiljen. 
Kar pomeni, da je glavna bit razumevanje in ljubezen med dvema … ne pa vsa ceremonija in papir, ki ju zavezuje v zakon. Mislim, da razmišljaš tako. 
Še berem in sem še tukaj. Če pa ste toliko zapisali v teh dveh dnevih
25.05.2009 ob 21:34
LEA 76 in MISEL.
Všeč mi je, čeprav pesem prelita skozi svobodne verze. Malo zavita v skrivnost a kljub vsemu nosi svoj smisel.
Pripenm ti tale haiku:
Prepusti se, naj
duša poje svojo pesem.
Takrat vidiš dalj.
———————————————–
Bin 77. Prelep sonet posvečen LUNI – in zlati runi
Tudi jaz ji namenjam eno pesem / znova privlekla nekaj iz preteklega časa na plano.
5. okober 2007
Ker vse je v očeh!
(glasbena podlaga: Mecano – Hijo de la Luna)
http://www.youtube.com/watch?v=lFKN2Zhxbxk&feature=related
Spet noč je na dlani, sveta si vladar.
Iz belih tančic zveniš harmonije.
Odsev si resnic? Morda iluzije?
A v sebi bogata, ker v glasbi je čar.
Dotiki ubrani… Le tvoj sem svečar.
Kot jata svetlic te pesem ovije.
Uslišim tvoj klic … čez črne prerije
iz srebra in zlata pošiljam ti dar.
Naj sije v temi za lačne otroke;
Prižgane kresnice v dolgih nočeh.
Ko dan že zaspi, ob tebi so roke …
na dlani solzice in znova nasmeh.
Kot mavrčni sni se pnejo med loke,
ožarjajo lice … ker vse je v očeh!
————————————————–
78. Ne da bi prej videla tole tvojo pesem: Jadro, je danes zajadral v moje naročje tale haiku.
Kakor jadra na
sinjih valovih morja.
V modro beli.
25.05.2009 ob 21:47
Še vrnem se k pesmici, ki sem jo brala že v soboto.
ANA 67. in pesem samote, ki ne kaže le njeno temno plat, ampak tudi svetlo plat – išče se znova v življenju.
Lepa.
————————————————-
Nekje vmes sem videla še VLADKO, ki navihano nagaja in znova osvaja s svojim nasmehom
Te pozdravljam.
——————————————————
Pomaham tudi OLNI, ki nas je prišla pozdraviti.
——————————————————
In še enkrat NAGAJIVKI, ki se je skozi nežne stihe in mesec maj zlila z mesecem
Lepa pesem.
——————————————————
Sem zadovoljna, da te dosežem vsaj tu in tam.
BIN, tebi pa še enkrat hvala za pohvalu. Četudi nisem nabolj glavna. Nič hudega
Hvala vam in krasen jutrišnji dan. Lahko bi še spisala več. Bom raje kak dan znova kaj pripesnila.
Vas objema Vilinček
25.05.2009 ob 21:54
Tudi jaz vidim, da sem nekje vmes.
Iz tega sledi: vsem vse lepo in še lepše.
25.05.2009 ob 22:09
Pozdravljeni!
Kar lep čas sem vas nocoj brala, uživala, se smejala in bila tudi zelo resna.
Lepo pišete in vaša razmišljanja so vredna pozornosti.
Naj samo še Nagajivki odgovorim, kar je že Ana naredila namesto mene(hvala Ana). Pišem v vseh oblikah, povsod me je veliko, zato je vse na moč povprečno. Rada pišem in kar veliko sem napisala, žal kvantiteta ne pomeni kvalitete.
Pozdravček prav vsem, tebi Nagajivka srečno pot v vročo Italijo.
25.05.2009 ob 22:13
In še to in še to:
In še to draga moja/ naša Nagajivka zadnja skladbica, ki si jo pridala: Aleksander Mežek in Jok na dežju. Kadarkoli jo slišin oz. jo bom slišala / seže vame in bo segla vame. Pesem, ki se ti ne izpoje.
Hvala ti zanjo.
In še zate nekaj, ki kakor veterček nenehno potuješ.
Tokrat v izvedbi Katie Melua – Blowing in the wind
http://www.youtube.com/watch?v=z7-Tb_FsWRw
Vse dobro opravi – in čim več užitka in lepih trenutku ob svojem ustvarjalnem delu
25.05.2009 ob 22:16
Vilinček hvala!
Verjetno imaš prav, ko mi svetuješ v haikuju. Resnično vidim dalje, ko pišem svobodno. Nič me ne utesnuje napišem, kar čutim.
Pozdravček
25.05.2009 ob 22:16
Vsem lep pozdrav,
posebno posebnega pa Lei!
Lea, a veš, zakaj si meni tako simpatična?
Ker nisi nič napuhnjena, ker vedno s prijaznostjo in hvaležnostjo sprejmeš kritiko.
Vsi smo učenci, jaz pišem to, kar mi nekako bolj gre, prave pesniške oblike mi ne grejo, kakšen haiku že ali pa lepe kitice kdaj pa kdaj …
Se mi zdi, da take pesmi tudi tebi najbolj grejo!
In ja, proza, meni se zdijo tvoje zgodbe zgodbe z vsebino – z vrednotami, lepe …
Če bi pa razmišljala o knjigi, bi pa pač še malo bolj dala vse skozi, ali ne? Vsaj jaz zase tako mislim!
Vsem vse dobro!
Posebej še Vilinčku, ki je tako pozorno vse predelal!
25.05.2009 ob 22:27
Ana!
Veš, da dobro pišeš in tvoje pesmi so še veliko boljše od proze.
Kritike sem vesela, ker z njo veliko pridobim, vidim kje delam napake in jih skušam popraviti. Torej sem vam hvaležna zanjo.
Glede knjige, zaenkrat še ne razmišljam tako visoko, morda bi mi kakšna revija objavila kakšno mojo zgodbico, ki bi jo morala prej, še nekoliko dodelati. Pustimo času čas.
Morda se v vaši družbi še česa naučim.
Hvala za vse!
V vaši družbi mi je lepo.
Pozdrav tebi Ana in prav vsem, ki to berete.
25.05.2009 ob 22:36
Hvala ti Ana.
Mal` igrivo mal` pa resno,
me je neslo levo desno
je veliko besedila,
pa sem dolgo se mudila.
Še lahko bi kaj spisala,
pa bom raje rime stkala.
Da bo jutro nasmejano,
v noč pa mehko nam postlano.
Uživajte mi
25.05.2009 ob 23:04
Vilinčica,
tale pesmica je pa tako ljubko lahkotna! Krasna je!
P.S.: Moram priznati, da ne preberem vsega, zato redko komentiram same pesmi. Mi ne uspe … pač …
Vsem lahko noč, tale Viličkova pesmica je pravo voščilo!
25.05.2009 ob 23:46
#86 Vilinček
Česa se bojiš Vilinček,
kaj ti je besedo vzelo?
Plašna si kot mamin sinček,
v strahu je srce drhtelo?
Z Jezerskega na Češko kočo,
po deževnem dopoldnevu,
z “mojo” preganjala sva močo
mal´ v obupu, mal´ v gnevu.
Tam sem slikal te poljane,
z drevjem, kravami, meglico,
vse svobodne in prostrane,
vsem na voljo, vsem v pravico.
Nihče ni branil mi pogleda,
nihče kričal: “hej to je moje”,
pa tudi sam, kot gost seveda,
nisem gazil kar po svoje.
Tukaj bi, tako kot tam,
svobodo vsem privoščil zlato,
vsi dobrodošli, nihče “spam”,
bomo pasli tole trato.
Nič si rožičkov ne nadevaj,
ni zanje temeljev na glavi,
še naprej nam lepo “spevaj”,
v svoji štimi vedno pravi.
Vsem ostalim zaželim nocoj samo še mirno spanje. (Sicer ste se pa “itak” med seboj kar dobro “zalizale”.
26.05.2009 ob 00:57
27.05.2009 ob 00:25
Pozdrav vsem na poljanah!
27.05.2009 ob 12:25
Tudi jaz vse lepo pozdravljam. Kljub oblačnemu dnevu dobri volji naproti!
Lep dan vam želim prav vsem na teh pisanih poljanah
28.05.2009 ob 00:14
Nočko vsem
3.06.2009 ob 22:59
Naj bo še tukaj postavljeno vprašanje.
Saj ni prehudo zateženo?
Kje?
Kje so metulji majskih poljan,
ko v zgodnji pomladi se listki budijo?
Kje rečne brzice začnejo svoj dan,
kje svojo neizmerno igrivost dobijo?
Grda gosenica listje obžira,
zatira življenje prelepih cvetlic,
sebično grdoba se v bubo zapira,
pod grmom brez listja… le polnem bodic.
Oblaki hitijo… temni, grozeči
iz morskih valov na vrhove planin
iz ledenih okovov slapovi hrumeči,
v izviru pridrejo iz zemlje globin.
Kje pesem izvira, pesem srca?
Kdo se zabubi v metuljev omot?
Tam notri v globinah buči, klokota,
priteče na dan kot v slapu rohot.
Čez čas, ko bom imel čas, bom tudi nov klepet odprl. Dotlej pa naj se tukaj prelivajo misli.
4.06.2009 ob 00:23
Pri Vilinčku sem pustil odmev na njeno zadnjo poezijo. Pa je “tuditi” tako muhast, da moram še tukaj zalepiti.
Tam,
kjer sanje se igrajo…
kjer ljubezni zaplamtijo…
Ves prevzet
ob nežnih tonih
zlijem v njih se melodijo.
Pa čeprav
ne znam nobene,
niti ene note same
z njimi pojem
z njimi sanjam
njih milina me prevzame
v prsih čutim
ves sem
njihov.
Ko vzdrhtijo,
se predajo
se prenehajo boriti,
pod poljubi
onemijo
več ne znajo govoriti
le v globini
v korenini
se dotikajo rosišča
izvire sreče
in radosti
dvigajo v svetlobo blišča
čar besed
tvojih
navdihov.
5.06.2009 ob 11:51
Še jaz oddam svoja dva dela na tole stran prostih poljan. Posvečam pa jo prav vsem, ki ste me kdajkoli s kakršno lepo pesmico pobožali
in potegnili v svoje sončne ali mavrične vsebine – ki so me dosegle 
ob njih se je smejalo srce, kdaj pa tudi tekle solzice:
Kjer ljubezni večne tlijo …
(prosta poezija – rime)
(Nastalo v prepletu z Nagajivko
in kot utrip ob branju poezije različnih pesnikov,
ki ti s svojimi globokimi, čustvenimi ter čutečimi stihi
sežejo v srce in dušo)
glasbena podlaga Maksim Mrvica (Olympic Dream)
http://www.youtube.com/watch?v=bUA2oPV6Ojo&feature=related
Tam,
kjer sanje šepetajo …
kjer ljubezni večne tlijo …
Vsa prevzeta,
ko jih slišim;
ko v notranjost zazvenijo.
Pa čeprav
so vstran od mene
in ne pišejo se zame;
a jih božam
in ljubkujem,
ko v naročje svoje vzame …
njih me glasba
nežnih
vzdihov.
Ko vzdrhtijo,
vztrepetajo …
globočine tvoje biti …
pod božljaji
vročih usten,
spet začutiš zlate niti,
ki vibrirajo
v korene;
kjer nastajajo brstišča,
polja radosti
in sreče,
neoskrunjena svetišča …
posvečenih
večnih
stihov.
***
Večkrat
vračam se k izvirom,
kjer začelo je življenje …
kjer se bitje
z bitjem spaja,
ko te daje in te jemlje
z blagostjo
lahkotnih sapic;
da začutiš … Mar si ptica?
Kakor plesal bi z metulji
je telesa govorica,
ki utripa
bije v dvoje.
Kot ovil
bi se s kašmirom,
se budijo tvoji čuti …
mehki,
božajoči gibi;
pa čeprav tvoj svet ne sluti,
kam te pelje
pot neznana?
A kljub vsemu jasna slika,
v tebi vidi
danes jutri …
ker nebo se te dotika
in ti rajsko
pesem poje.
5.06.2009 ob 18:15
MONOLOG O PESMI:
~~~
Pesem nikdar ni izpeta,
vsak jo dan na novo snuje.
Ko je ujeta
v čar trenutka,
utrip jo čutov
oblikuje.
Kadar jo spomini tkejo
v preteklost nas popelje,
ko iz nje
le sanje vrejo,
čarovnija
nas zapelje.
Ta magíja iluzije
razdeli nam svet na dvoje.
Vmes je meja
med realo
in neskončno
domišljijo.
Tanka črta med svetovi.
Smrtni zublji med prepadi
v žrela svoja
te lovijo.
Obvladuj
to iluzijo!
Če se zgubljaš med bregovi,
če ne ločiš dveh svetov,
če ne zmoreš
izstopiti,
ko je čas
za dvig mostov,
smrtna reka te odnese …
v vrtincu te vrti,
nestabilnost
te spodnese
in te v hipu
utopi.
Če ji nudiš čas zorenja,
pesem nikdar ni izpeta.
Brez strahu
in brez trpljenja,
poleti na
lastnih krilih.
Krila vejo kje je meja.
Ko dotaknejo se vrha,
jih ošvrkne
lastna veja
z iluzijo brez obeta -
plod utvare v mukah srha.
Ne dovoli, da pogoltne
dušo tvojo
smrtni plamen.
Pesem je
kot pot učenja,
skozi njo se
raziskuješ.
V njej je niz neskončnih znamenj.
Če z distanco opazuješ,
obvladuješ
višek čustev,
brez željá pričakovanj …
le realo dopolnjuješ
z delom sebe – svetom sanj,
je tvoj svet zaznav
in čutov
poln pisanih
izkustev,
poln magičnih
spoznanj.
~~~
Evo, pa sem še jaz odvrgla svoje “seme” zgornje teme … na poljane, med poete zbrane.
(oz. le kopipastala ravnokar spisano, z Vilinčkovega bloga)
Vajini pesmici zelo zelo lepi. Obe.
Bin & Vilinček – hvala vama za navdih in lep vikend vsem.
5.06.2009 ob 23:22
KONTRA Vilinček!
Večkrat
pil bi s teh izvirov
vodil jih v prebujenje…
zrele želje
po dotikih
bi tešile koprnenje
po sprehodu
tja med zvezde
z nežnostjo metulja v letu,
ko se spušča do cvetlice
njene brazde v razcvetu
sladke nudi
ji opoje.
Kot ovil
bi orla v mrežo
se zapletajo peruti,
ko te vodim
po zaviti
potki z biseri posuti
tja v doline
pod slapovi
kjer se ogenj z vodo stika
skupaj iščeva
globine
vse do blaženega krika…
v noč spustiva
zvezdne roje.
6.06.2009 ob 00:05
Zunaj dežuje, jutri bo sobota, prost dan, pa naj bo še ena. Potem pa spat!
Takoj, takoj Vilinček moj
gumbnico ti bom nastavil
vanjo zatakni šopek svoj
ponosen se bom z njim postavil.
A obroč? So to okovi?
Me pošiljaš v grajsko ječo?
Mar ta princ – prijatelj novi
bo prinesel mi …nesrečo?
Ha, zdaj sem videl, let obetaš,
v vroči družbi dveh deklet?
Škratek mali, kaj napletaš,
koga vabiš zdaj na led?
Za princa naj te ne skrbi!
Ta princ je pravi korenjak,
kadar vseka… joj boli,
kadar boža… med sladak.
Za njegovo molim zdravje
prosim angele in »črne«
tu pri nas bo pravo slavje
ko se končno iz Rima vrne.
6.06.2009 ob 01:32
Prihajam sem v deževni noči … z mislijo na minljivost in z večnim vprašanjem … zakaj???
V deževni noči
ne morem
spati.
Mislim nate,
prijateljica.
Jutri bo
pogreb tvojega dragega.
Kot posekano drevo
je tvojega dragega telo.
Duša ni mogla
več
ostati
v bolnem telesu.
Vsa volja,
ves pogum
nista mogla
več.
Njegove
svetle besede:
Bo že!
Bom že “zrihtal”!
so dobile novo
vsebino.
Šel je
v dokončno globino
svoje duše,
ki je vedno hrepenela
po večnem.
Odletela je
duša,
kot voda steče
po toku rečnem.
Nič ne bo več tako,
kot je bilo.
Ostajaš sama
z otroki.
In s svojo
bolečino.
Zakaj
vse odhaja?
Zakaj je vse
minljivo?
Zakaj dežne kaplje
tolčejo
po strehi
in zakaj zalivajo
tam zunaj
njivo?
Bo tvoj obraz
še kdaj
veder,
kot je vedno
bil?
Bo še kdaj
nasmešek tvoj
igriv?
Dežuje.
Dež zaliva,
dež umiva.
Morda dež
joka
s teboj.
Objemam te,
prijateljica,
mi smo še tukaj.
Bodimo
in
držimo
skupaj.
Vsem želim vse dobro in veliko miru v srcu, jaz ga ne najdem.
6.06.2009 ob 20:51
Nič drugega ne bom rekel tokrat Ana.
TEŽKO
Težko, težko je razumeti,
slovo sprejeti kot spoznanje,
ko svet, cel svet se v mrak pogreza,
ugaša luč, bledijo sanje.
Edino vera, vera v dobro,
v to, da nikdar nismo sami,
je tista drobna, drobna lučka,
ki vedno nove upe drami.
7.06.2009 ob 15:09
Dragi Bin,
hvala za prelepo pesem!
Nekako me skrbi, kadar so ljudje videti tako zelo močni, veseli, mirni …
Tako sem že doživela, da se je mama, ki je izgubila ljubljenega otroka (otroka tudi po letih), smehljala na pogrebu …
Dali so ji “zdravila”, da bi se spodobno držala.
Meni se zdi to grozno.
Če se delamo močnejše kot smo …
7.06.2009 ob 15:10
Tako je tudi prijateljica bila neverjetno mirna. Če bi videl njen obraz, samo njen obraz, ne bi mislil, da se je zgodilo kaj hudega …
8.06.2009 ob 00:19
Z zamudo, a vas vse lepo pozdravim
Krasen teden vsem.
Le kaj počela sem te dneve,
da sem pustila vas v osami?
Ne vem … začeti z desne, z leve?
A čas je stekel … že sem z vami.
Zato izvezem nekaj stavkov,
zapišem rime v štiri vrste;
Od čiščenja pa do opravkov…
Soboti stopam zdaj na prste
in ji pogledam še pod zobe,
ko me v naravo je zvabila …
Ne nisem jedla nore gobe;
a “prave” danes sem užila.
Slučajno nanje naletela;
ko neslo me je čez gozdičke;
Še enkrat danes pohitela,
tja v Gaj med jurčke in lisičke.
Od malih nog že tja zahajam;
mi to je hobi in veselje.
Z lahkoto svet strmin osvajam,
prav vsak klobuček me zapelje?
8.06.2009 ob 00:25
Joj, zdaj komaj berem. Ana, iskreno sožalje tvoji prijateljici. Njenemu možu pa prižigam lučko, naj mu sveti, kamorkoli že potuje njegova duša.
8.06.2009 ob 00:53
Vilinček,
hvala!
Upam, da je v sebi tako močna, kot izgleda!
Hvala za lučko!
Objem
19.06.2009 ob 10:46
Tale pa res ni za Trist!
Pri Vilinčku sem jo za popotnico pustil, tukaj bo pa med zadnjimi v tem klepetu. Takoj ko bom utegnil, bom novega odprl.
Vilinček že pospravlja krila,
nežne angelske peroti,
da ne bo si jih zmočila,
da ne bodo ji napoti.
Voda bi jih res oprala,
osvežila, prenovila,
v biserih bi zasijala
še bolj nežna, še bolj mila.
A kako naj z njimi leta,
ne da bi koga poškropila?
Med skrb in strah bi b´la razpeta
nič se ne bi odpočila.
Ah nič ne skrbi naša vila,
zajemi morje s polno žlico,
ko se boš domov vrnila
te pričakamo z zdravljico.
6.07.2009 ob 16:11
Bom kar v klepet, ker se mi zdi, da sem bolj paše ta sonet.
Gerry and the Pacemakers – You’ll Never Walk Alone
http://www.youtube.com/watch?v=52sjKHByA5k
Ko sonce te vzame v svoje dlani
in sinje se jutro zariše v očeh;
prav vse kar objel boš na svojih poteh …
Ni važno kam pojdeš … Ni važno kje si …
Ko zreš na življenje iz svetle plati,
ne iščeš se v barvah, ne iščeš v straneh.
Še v solzah je radost … kdaj pisani smeh …
karkoli že daješ – a slabega ni.
In znova prejemaš, ker čutiš svoj dan.
Na sever? Na jug? Tja na vzhod? Na zahod?
Ves kozmus, narava – del tvojih spoznanj …
Že dolgo je jasno, da isti smo rod!
Različen, drugačen in znova ubran:
Ni važno kam pojdeš … Ni važno do kod …
6.07.2009 ob 22:09
Še tukaj Vilinček se ti zahvaljujem za sonet in kot ponavadi – vračam.
Ko sonce te krade temnim nočem,
in jutro poraja se v rosi bleščic,
izbiraš med množico skritih stezic,
ne vprašaš od kod, a se vprašaš … kam grem?
Ko s svetle plati se približaš ljudem,
razkriješ vsebino jim, trdih platnic
in “šmarnice” praviš slapovom solzic,
le sebe jim daješ, ne vprašaš se … smem?
Daješ, prejemaš, ujameš razsuješ,
od jutra na vzhodu, do mraka zvečer,
nova spoznanja v ogrlico snuješ,
človek človeku je Človek, ne zver.
V Človeka v človeku še vedno veruješ,
ta vera poji te in kaže ti smer.