(1)

Vzemi si, o bog, nazaj besede,

ki si jih starcu v blodnje zasejal,

slutnje hudih dni, vsesplošne zmede,

naj v miru vrh slapišča plava splav.

Hvala

Kud Cerkno je ob letošnjih Bevkovih dnevih objavil literarni natečaj »nočni prigrizek«.

Sodeloval sem v kategoriji pesmi in se uvrstil med nagrajence.

Žal se prireditev nisem mogel udeležiti zaradi drugih obveznosti, nekoliko pa tudi zaradi ponesrečene komunikacije s prireditelji. Pa drugič.

Naj vam predstavim nagrajeni prispevek, čeprav ste ga po delih že pred časom imeli priložnost brati.

ZGODBA NEKEGA IZVIRA

V previsni steni ozka poč.
V njej sneg in mrzli trdi led.
Pod ledom gluha črna noč,
kot čas bi stal že tisoč let.

Kar v zimi je vihar naphal
snega v naročje trdih skal,
v poletnih ujmah dež ni spral,
le stisnil v trd, zelen opal.

Omahnil pod udarom strel
je star viharnik v prepad,
že s prvim soncem topli sel
pokuka v špranjo, žarek zlat.

V stoterih iskrah zablešči
se beli sneg sred belih sten,
kot nitka curek pocedi
v globino, bister in leden.

In curek tu, pa curek tam,
iz časa v čas, iz dneva v dan
polzi v globino črnih jam
vesel studenček razigran.

Pod steno na melišču drob
stoletnih bitk naravnih sil
za ped pod peskom oster rob
krepak objem kamnitih žil.

Čez rob med peskom zašumi
kot tih šepet v spokojno noč.
Izvir v vsej svoji radosti
klokoče svojo mlado moč.
*************************

Visoko zgoraj sneg kopni.
polna je vlage cela kleč,
v kotanji kepica prsti
v prsti seme, rdeči sleč.

Požene iz semena klica,
požene nežen mlad grmič,
krasi se skalnata polica
v njej najde gnezdo črni ptič.

Nič več pozimi ni naphalo
snega v razpoko prek in prek,
in sonce več ni posijalo
v poletnih jutrih v beli sneg.

V globini še je kaplja s kapljo
temo solzila v toplih dneh,
za las še poglobila škrapljo,
hlapela v skalnatih dlaneh.

V drobirju spodaj čuden mir.
Iz objema skal še solze ni.
Za dolgo usahnil je izvir
in vse je spet kot njega dni.

************************

PA (P.S.)

Sanje

Pa bodo znova zaveli vetrovi,
studéni vetrovi prek pustih slemen,
pa bodo znova zapolnjeni rovi,
med ledom in snegom par drobnih semen.

Pa bo omahnil viharnik v globino
utrujen od vetra, zmesarjen od strel,
pa se bo mesec zazrl v praznino,
v mogočnem ostenju neznatno vrzel.

Pa bo spet sonce čez hrib posijalo,
razgrelo bo čela prepadnih stená,
pa bo v globino kapljalo, curljalo,
v to črno globino, praznino brez dna.

Pa bo na dnu čez kamnite ponvíce
prelila se kaplja čez rob in čez rob,
pa bo v izviru lovila bleščice
v drobnih jezércih podobe podob.

Pa bo v melišču šumljalo, šumljalo
v neštetih glasovih – glasovih gora,
pa bo naprej, vse do reke grgralo,
z reko v daljave, vse tja do morjá.

Hvala vsem! Prirediteljem Bevkovih dnevov, vam blogerski prijatelji, ki ste me vseskozi vzpodbujali in vsem mojim najdražjim, ki vdano prenašajo.

Naj bo nov!

Iz mavričnih niti nam sreča je stkala

Res majhno, a svetlo in radostno lučko,

Iz svojih globin nam v življenje poslala

Sestrico, hčerko, nečakinjo, vnučko.

Prejšnji teden sta jih speljala.

Pozimi sem izdelal dve valilnici za sinice. Šele kasneje, ko sta že bili nameščeni na fotografsko pozicijo sem staknil podrobnejša navodila o primernih dimenzijah in lokaciji.

Nisem jih več premikal, kajti pridno so ju obletavali pari zaljubljencev. Najprej velike sinice, a jim je bila odprtina nekoliko pretesna, zato so prepustile prostor malim sinicam – plavčkom.

Potem se je vse skupaj umirilo, da sem skoraj podvomil v naseljenost. Medtem je prišla pokukat »teta«,

a tudi zanjo je bila izvrtina pretesna. Vztrajala je (s presledki) celo dopoldne, nekaj kljuvala v steno luknje, potem pa odletela.

Kdaj so se speljali mladiči iz tega gnezda sem zamudil, zato pa sem ujel še zadnje grižljaje pitancev v drugem.

Gnezdilnici sta prazni, očiščeni in pripravljeni za novo ljubezen.

Točneje povedano najdaljšega (med amaterji).

Brez elektronske ali (bognedaj) kemične stimulacije, zgolj nežen prijem z dvema prstoma ga podaljša na 72 cm pri “debelini” 3,6 cm. Predvsem pa je važno, da je gospa zadovoljna z njim.

Takole je: Ob odhodu v penzijo me je zlomilo. Prelomil sem trdna načela in sprejel plavo kuverto. V njej je seveda bil kupček evrskih bankovcev. Vsak prejemnik kuverte pa sprejme tudi dolžnost. Meni so “naložili” nakup fotoaparata po svoji želji.

Zaprisežen megaloman sem se vrgel na zobe, da sem dobil kompaktni aparat z lastnostmi blizu DSLRjem.

Zadaj rabim samo še čas za dešifriranje in seveda lov na motive. Izkušene penzioniste prosim za strokovno pomoč. (Pri zagotavljanju časa, ne pri aparatu.)

Ženska pričakuje od svojega moškega trdnost in globino, zahteva pa nežno božanje po dlaki.

»Poezija« brez rim, ritma, oblik, …

(Blodnje Nunca Bina)

V “Klepet” ne sodijo taka razmišljanja in blodnje, za “Trist” pa tudi niso “po JUSu”. Nič žalostnega ali pohujšljivega ni v njih.

Naj bodo torej v svojem predalu.

… cena mala.

Tokrat ne bom rimal. Le pohvalil se bom. Prvič se je moja rimarija predstavila širši javnosti v knjižni obliki. (Saj se zborniku tudi lahko reče knjiga?)

Pred časom sem se udeležil Ekslibrisovega natečaja za najbolj izvirno pesniško zbirko. Kljub zelo staromodni obliki rimanja in ritmanja sta dve moji pesmi dočakali objavo v zborniku.

Ponosen sem!

Kaj je komisija nagradila:

O razumevanju ženske!

Od nekdaj si želim, da bi pobožal luno!
Ko v noč zasije medla in srebrna,
tema izgine, vsaka misel črna,
jaz pa še iščem, Jazon, zlato runo.

Od nekdaj se trudim, žensko razumeti!
To nežno bitje, ki z nasmeškom kolje,
kdaj pusto gmajno, rodovitno polje,
ko vse mi nudi, nič ne smem vzeti?

Vse se mi zdi, nekje sem smer izgubil?
Zdaj žensko božam, luno razumevam,
v silni želji, da bi dobro ljubil.

Hotenja njena v glavi le premlevam,
se trudim srčno, da bi znova snubil,
v nemoči svoji le vse bolj zardevam.

SANJE

Veš, tudi sanje poznajo plotove,
železne ograje, visoke zidove…
A sanje so sanje! Svobodno letijo
preko plotov in ograj in zidov…
Razum jim je lonec in hkrati pokrov,
ko misel zadrema se sanje zbudijo.

Veš, tudi sanje poznajo mostove,
čez reke gorja, ki delijo bregove…
A sanje so sanje! Svobodno letijo
z brega na breg, ni jim treba mostov…
Razum jim je lonec in hkrati pokrov,
ko misel zadrema se sanje zbudijo.

Veš, sanj ni mogoče ujeti v okove,
žalostne ječe, turobne grobove…
Ker sanje so sanje! Svobodno letijo
nad svetom ujetim v okove grobov…
Razum jim je lonec in hkrati pokrov,
ko misel zadrema se sanje zbudijo.

Več o založbi Ekslibris, zborniku in natečaju: http://www.ekslibris.si/ (Zavihek »Avtorjev kotiček« /literarni natečaji/pretekli natečaji

Mladenič nisi več

~   pod šopom sivih las

Iskriv pa kot nekdaj

~   dodajaš modrim glas

Rad družbo gor držiš

~   in daš rokó v pozdrav

Kaj sem želel ti reč´ ??

~   sam najbolj veš svoj prav

Uživaj zemski raj

~   med svojimi praznuj

Juhej od nas dobiš

~   z ljubeznijo Mir kuJ

Vse najboljše!!!